Fištravčeva revizija in dokaz razkošne kampanje

Župan dr. Andrej Fištravec se je z dopusta, čeprav je najprej trdil drugače, le odzval na javno objavo revizijskega poročila o pravilnosti financiranja županske volilne kampanje v letu 2014.

Rad bi opozoril na dve točki iz njegovega zapisa, ki se mi zdita v veliki meri argumentacijsko varanje. Na začetku se je obregnil ob to, da je bil revidiran prav on:

Ne morem mimo dejstva, da je bila to edina revizija, ki je bila opravljena med vsemi 17 kandidati za župana v Mariboru. Tako ne morem niti jaz, niti drugi primerjati opravljenega dela organizatorjev volilnih kampanj, ki so podali poročila in s tem transparentnosti volilne kampanje. Pa ne samo to – po mojih informacijah sem edini izmed 811 županskih kandidatov v celotni Sloveniji, katerega volilno kampanjo se je odločilo revidirati Računsko sodišče.

Argumenti »zakaj ravno jaz« so običajno verzija varanja po argumentacijski shemi zmote »tudi ti«: ko vas ustavijo na cesti, ker ste vozili prehitro, se venomer sklicujete, naj policisti izmerijo hitrost še drugim. Če ste kršili zakone, kazanje s prstom na druge ne more pomagati in prispevati k pravilnosti vašega ravnanja.

Razen tega ima Fištravčev manever še eno pomanjkljivost: pozabi omeniti pravi razlog, zakaj je bil revidiran. Pri Transparency International (TI) pa so ravno včeraj, na dan njegovega pojasnila in še pred njim, povedali ravno to:

S pomočjo občanov smo na terenu zaznali več domnevnih kršitev, ki smo jih prijavili pristojnim organom, na računsko sodišče pa smo dodatno naslovili pobudo za izvedbo revizije volilne kampanje dr. Fištravca. Današnje poročilo računskega sodišča naše domneve potrjuje. (via STA)

Se pravi: bil je revidiran zaradi prijav občanov, pa tudi zaradi projekta TI. Še več, Živa Gobbo, vodja projekta Transparentnost lokalnih volitev v srednji in vzhodni Evropi, »je povedala, da so s tem potrjeni sumi nepravilnosti, ki so jih zaznali in prijavljali pristojnim institucijam že v času kampanje. Žal pa, pravijo, v poročilo ni zajet sporni brezplačnik Toti Maribor, ki so ga prebivalci Maribora dobili tik pred uradnim začetkom volilne kampanje. “Strateška odločitev o časovni umestitvi promocijskega brezplačnika tik pred začetkom volilne kampanje je pokazala na iznajdljivost kandidatov pri zaobhajanju veljavne zakonodaje,” je še dodala Gobbojeva. Kljub temu da je glasilo vsebovalo jasno naveden namen – promocija kandidata in izdajatelja – volilni štab sedanjega župana, se časovno ne uvršča v čas volilne kampanje in tako pade v sivo cono trenutne zakonodaje, saj zanj ne veljajo pravila poročanja stroškov kampanj. Na ta način je kampanja pred uradnim začetkom popolnoma izven nadzora, še dodajajo pri TI Slovenija.«

Skratka, enigme in zarote ni, če nimaš česa skrivati, se ne izgovarjaj na druge. Naslednje argumentacijsko varanje zadeva Fištravčev poskus samohvale:

Dejstvo, da je po zaprtju volilnega računa ostal določen dolg, ki je bil pravilno zaveden, demantira vse tiste, ki so tekom kampanje trdili, da je razkošna, bogata in financirana iz javnih sredstev. To je sedaj jasno demantirano.

Tole je vsekakor »ne sledi«, non sequitur: iz tega, da je po zaprtju računa ostal določen dolg, ne more izpeljati hvalisavega sklepa, da kampanja ni bila razkošna in financirana iz javnih sredstev. Podatek o dolgu ni relevanten.

Najprej povedano ne sledi, ker med dolgom in razkošnostjo ni ustrezne in še najmanj vzročne povezave: če si nek politik kupi jahto v vrednosti enega milijona evrov, potem pa za njim ostane dolg v višini npr. 800.000 evrov po tem nakupu, se mu bomo pač v brk smejali, če bo razlagal, da njegov nakup ni bil razkošen, saj da ima velik dolg. Podobno ne velja, da bi zaradi prikazanega dolga lahko sklepali, da kampanja ni bila financirana iz javnih sredstev. V zapisu Večera pa so argument oziroma »dokaz«, ki to ni, izpostavili že v naslovu prispevka.

Verjetno želi mariborski župan reči nekaj drugega: revizijsko poročilo dokazuje, koliko denarja smo potrošili, od kod je prišel in za kaj je bil potrošen. Ne vem, če sem pravilno povzel, toda nekaj drugega šteje več: kot ugotavljajo v AI, se revidira  le sredstva, ki so bila uradno prikazana kot poraba. S tega formalnega vidika sicer lahko drži, pa še to je stvar osebnega občutka, da kampanja ni bila razkošna in da, nadalje, niso jemali denarja iz javnih podjetij, vendar tega Računsko sodišče gotovo ni ne zapisalo ne želelo zapisati. Pri AI za jesen obetajo svojo poročilo, kjer bodo takšen non sequitur podrobneje razložili.