::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Mariborska zgodba o nezreli demokraciji

Koliko je vreden argument mariborskega župana dr. Andreja Fištravca o Damjanu Lahu danes, po tistem, ko je izpadlo, da se slednji izmika vročevalcem, zato mu sodišče še vedno ni uspelo predati sodbe zaradi zlorabe položaja, na katero je bil na okrajnem sodišču obsojen konec novembra? Že prej je bil vreden  malo. Danes je še manj.

Damjana Laha si je župan izbral za direktorja mestne uprave in celo vodjo svojega kabineta, potem pa pomisleke zaradi sodnih postopkov proti njemu pred javnostjo zavračal in branil svojo izbiro. Zdaj bo 21. januarja primer absolutno zastaral.

V Dnevniku so zapisali:

Na podlagi zbranih informacij in osebnih preverjanj ob različnih dneh in urah je vročevalec ugotovil, da ga na naslovu stalnega bivališča ni bilo ne v obdobju od sredine decembra do božiča, niti ne po božiču. Čeprav je v napovedi pritožbe navedel, da bo za praznike že prišel iz Bosne in da bo dosegljiv ravno na tem naslovu. Prav tako se je zaman trudil drugi vročevalec, ki ga je iskal na seji nadzornega sveta Snage v Mariboru. Izkazalo se je, da je Lah kot predsednik nadzornega sveta za 21. december sklical sejo, a se je ni udeležil.

Lah Dnevnk primer zastaral

Lahove mednarodne skrivalnice z edino agendo, zastaranjem primera, postavljajo v čudno luč tudi županovo verodostojnost za nazaj. Lani je namreč gospod znova požel podporo občinske strukture, postal je predsednik nadzornega sveta Snage.

Fištravec je svoje zaupanje vanj gradil na naslednji obrambi in postopke proti odstoplemu direktorju mestne uprave in predsedniku nadzornega sveta občinskega podjetja opravičeval takole:

Za mariborskega župana to dejstvo ni sporno, saj meni, da je v stanju demokracije, v kakršnem je Slovenija, zanj negativna referenca zgolj pravnomočna obsodba. “Tudi v primeru moje ovadbe, bi v normalni demokraciji to bilo dovolj, da bi človek odstopil z javno pomembnega položaja. V nerazviti demokraciji, kjer se policija, tožilstvo in sodišča uporabljajo za politično obračunavanje, pa temu žal ni tako,” je dejal Fištravec.

Lah je sicer priznal, da je bila njegova odločitev za prihod zaradi omenjene preteklosti težka, a je svojo moralno in etično držo z odstopom z mesta generalnega sekretarja že pokazal. S tem pa, je danes zatrdil, nikakor ni priznal svoje krivde, pač pa je organom pregona omogočil, da opravijo svoje delo.

Župan torej izhaja iz argumenta o nezreli demokraciji: v njej ni treba odstopati ali se odpovedati kandidaturi za kakšno funkcijo zato, ker demokracija itak ne deluje. Če bi, bi odstopil celo sam.

Zato je edino merodajen kriterij pravnomočna obsodba. Ko si obsojen, si neprimeren. Če nisi, si vedno lahko žrtev pravosodnih organov in organov pregona.

Lahovo skrivaštvo je lep primer čistega, tako rekoč popolnega demantija: do pravnomočne obsodbe ne bo prišlo zaradi taiste nezrele demokracije, v kateri župani branijo svoje izbire, ki se izmikajo dvigu sodbe. Po kateri je Lah obsojen na enoletno pogojno zaporno kazen s štiriletno prepovedjo opravljanja vsakega poklica, ki predstavlja izvrševanje javne funkcije.

Izpade, da je glavni generator nezrelosti demokracije pravzaprav županova fiktivna teza o nezreli demokraciji, ki že po sebi zveni kot teorija zarote. V skladu s katero vedno lahko rečete, da policija, tožilstva in sodišča rovarijo proti tebi, nedolžnežu. Kot je to počel in še počne njegov predhodnik Franc Kangler.

Temeljno vprašanje bi  moralo biti, kdaj bo Lah, slovenski »najboljši kader«, kot ga je imenoval Fištravec ob imenovanju, razrešen kot šef Snaginih nadzornikov. Da ne bomo ugotavljali, kako nezrela je mariborska občina tudi na tej točki svojih nehigieničnih dojemanj demokracije.

Information

This entry was posted on 08/01/2016 by in mariborske, mediji, politika, politična paranoja, teorija zarote and tagged , .
%d bloggers like this: