Kazen iz hvaležnosti: kako me želijo na Delu utišati

Delov odgovorni urednik Uroš Urbas je v kolumni z naslovom Hvala za reklamo užaljeno repliciral na nekatere javne očitke ob očitno zgrešenem novinarskem zapisu na straneh svojega časopisa, v njem mimogrede obračunal z mojo malenkostjo in še kom.

Njegova reakcija bo najbrž, čeprav je močno značilna, odšla v anale največjih uredniških kiksov v dolgi zgodovini Delovega novinarstva: namesto da bi zmogel nekaj samokritičnosti in priznal napačen pristop, se je ihtavo lotil vseh negativnih odzivov in poskušal z reinterpretacijo in nekaj retoričnimi triki vztrajati pri svojem.

hvala za reklamo Urbas kolumna izsek

Izsek iz Urbasove kolumne: hvaležni za reklamo

Težko skrivajoč jezo se je potem zahvalil kritikom za nekaj, kar je arogantno razglasil za reklamo (!) svojim prizadevanjem in mediju, ki ga ureja. Toda v posebej izpostavljeni, odklenjeni in za komentarje zaprti kolumni kakšne posebej strahovite hvaležnosti ni prepričljivo izpričal. Še več, moj prispevek Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta je njegovo uredništvo vznemiril do te mere, da mi je istočasno ob očitno iskrenem, nikakor ne ciničnem javnem zahvaljevanju, njihova direktorica enako iskreno odredila plačilo civilne kazni v višini 150 evrov! Ob takšnih izrazih nenadejane hvaležnosti več v nadaljevanju.

Kaj jih je razjezilo?

V svojem zapisu sem problematiziral premalo problemski pristop novinarja Novice Mihajloviča v dolgem prispevku o Štajerski vardi dne 5. avgusta letos, tako v reportaži kot v njegovem spremljajočem komentarju, grafično umestitev članka in že naslov, s katerim so ga pospremili. Očital sem, da je naracija v prispevku vardi nepričakovano naklonjena, opozoril pa sem tudi, da v njegovem koncu skušajo popraviti vtis z apeli politikom (na kar javno vztrajno opozarjam sam!) in namigi, da bi organizirane paramilice v našem okolju morali obravnavati resno.

Delov prijem spominja v najboljšem primeru na tabloidne manire, čemur se je časopis v svoji častitljivi zgodovini uspešno izogibal. Že na podlagi naslovja (»Preživeli smo nedeljo s Štajersko vardo«) je vsak povprečen bralec brž ugotavljal, da Šiškovim prejkone res delajo reklamo, če uporabim Urbasovo poenostavljeno interpretacijo očitkov. Kako tudi ne bi, saj se je novinar na »nedeljski izlet s fotografom na Kozjansko« odpravil »poln predsodkov«, tam pa jih je uspešno odpravil in terapijo kronal s spoznanjem, da so to »povsem običajni ljudje s povsem običajnimi skrbmi in veselji«.

Običajnost pa takšna! Še več od tega, v čudovitem naravnem okolju se je družil s takimi, »ki se zavedajo, na kako lepem koščku planeta živimo, in jih skrbi, da jim nepredvidljive spremembe na tem planetu jutri ne prinašajo prav veliko dobrega«. In potem nizal sugestivne opise z izdatno mero sočutnega razumevanja, kajti po njegovem so udeleženci Šiškovega vadbenega poligona na las podobnim nam, recimo temu navadnim državljanom (»Kdo med nami ni negotov? Koga med nami ne skrbi za prihodnost naših otrok?«), s poti pa lahko skrenejo šele, če pride do »trenutka stiske« – takrat lahko naredijo veliko škode. Kar seveda predpostavlja, da njihovih stisk zaenkrat še ni, zato je z njihovim trenutnim obnašanjem vse v redu in prav.

Napihovanje in kontrast naslovnic

Najmanj, kar lahko v članku in komentarju avtorja grajamo, je strahovita neposrečenost, ki je ne more odpraviti niti blago distanciranje od fenomena vaških straž v njunem izteku. Nekdo je zdaj, ko je zgodba prešla v tuje medije, na najbolj nazoren način demonstriral srž uredniškega zdrsa: poiskal je kontrast v naslovnicah Dela in Jutarnjega lista, v katerem se celo sklicujejo na reportažo slovenskega časopisa. Razlika v primerjavi levo-desno je takoj opazna in pove dovolj. S tem, da se mora Urbas pretvarjati, da je Delova naslovnica tista na levi, v resnici je tista na desni…

kontrast dveh naslovnic delo varda

Primerjava naslovnic levo-desno: Jutarnji list in Delo

Svojega besedila ne bom podrobneje obnavljal. Ker je zdaj Urbasova obrambna strategija, s katero želi upravičiti svoj izdelek, v sklicevanju na to, da je reportaža služila namenu opozarjanja na delikatnost nastajanja obrambnih paraformacij v državi, bo celo nepozornemu bralcu komični učinek takoj prezenten. Od kod vendar tak dramatični razkorak med namenom in dejansko realizacijo članka, neverjeten nesporazum ob vtisu, da je reportažni zapis Šiškovemu postroju preveč naklonjen, če so v njem želel opozarjati na njegovo problematičnost?

Ogledal sem si in prisluhnil številnim reakcijam na Delov prispevek; čeprav sem se trudil, nisem naletel na niti enega pozitivnega. Nasprotno pa se je zdaj Urbas odločil za neverjetno prepotentno napihovanje, da bi prekril očitke: njegov novinar da je spisal kolosalni preiskovalni prispevek, brez katerega bi bili pogreznjeni v nevednost in ne bi imeli pojma, kakšno stopnjo nevarnosti predstavljajo tisti, ki želijo pravico vzeti v svoje roke. Še več, »brez Novice Mihajlovića in Leona Vidica bi še vedno živeli v prepričanju, da je varda le en zmeden čudak neartikuliranih stališč, vreden ljudskega posmeha.« Naj takoj dodam in spomnim znova: po zaslugi Dela vemo, da gre za odgovorne osebe s polnim zavedanjem, na kako lepem koščku planeta živimo.

Bolj načelni kot New York Times

Ne vem, čemu toliko pretvarjanja: seveda časopis ni odpiral oči pred fenomenom doslej menda neznane paravojaške formacije, za to nima nobenih posebnih zaslug. Za Šiškovo vojsko je širša javnost izvedela že v začetku septembra 2018 – in takrat sem, kakšna ironija, ravno sam pred to nevarnostjo opozarjal med prvimi. Delo tudi ni bilo prvo, ki se je k vardi odpravilo na obisk, saj smo prve neposredne fotografije postroja videli ob obisku novinarjev Janševega spletnega portala Politikis. O bizarnem postroju iz štajerske goše so mediji poročali na veliko v naslednjih dnevih slabo leto nazaj, in prav je tako, pa tudi o priporu njihove vojvode in sojenju. Nikoli ni bilo vprašanje, da o tem pišejo, temveč kako to počnejo, na kar sem, prav na primeru Dela, usmeril pozornost že v lanskem prispevku Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki.

Kar zadeva mojo malenkost: tudi ob prvih podatkih o belokranjskih vaških stražarjih dva tedna nazaj sem se čudil z enako vnemo in grajal politiko, ker se na ekscesnost in »nekaznivost« njihovih pojavljanj ne odziva dovolj, npr. v besedilu Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava. V kaj potem mene in druge sploh želi Urbas prepričati, če delimo enaka mnenja o eksplozivni nevarnosti nastajanja in delovanja takšnih skupin? In ko se samozavestno ne ustavi niti v namigih, da imata slovenska družba in domača medijska scena neverjetno srečo, ker osrednji slovenski časnik vodi odgovorni urednik, ki ne bo pokleknil na način, kot je to storil New York Times, ko je pod pritiskom družbenih omrežij spremenil svoj že objavljeni naslov.

Ne, Delo bo pokončno vztrajalo pri odlično opravljenem novinarskem delu. Že iz tega lahko zaslutimo, da se še kako zaveda množičnosti kritik in slabega odziva na svoje pisanje.

Čustveni apeli s Hitlerjem

In kakor da napihovanja ne bi bilo dovolj, poseže še po čudežnem zdravilu, apeliranju na čustva z zgodovinskimi primerjavami: »Pred manj kot stoletjem so se nekemu kaplarju vsi smejali. Nihče ga ni jemal resno, dokler ni prišel na oblast, oborožil najmočnejšo vojsko v Evropi in 1. septembra pred 80 leti začel napadati njihove države.«

Zdaj, ko je preformuliral očitek proti sebi in ga popačil, kakor da bi kdo Delo pokaral, ker piše o vardi in ne zato, kako se tega loteva, se je užaljeno zatekel v trkanje po prsih: njegov časopis je na strani tistih, ki pravočasno opozarjajo na vpliv populistov, skrajnežev in nastop novih kaplarjev. Zato lahko samovšečno in potencirano zaključi s stavkoma: »Nikar ne recite, da vam nismo povedali ali da vas nismo opozorili, ko je bil še čas za ukrepanje.« in »Lahko bi se še naprej delali nevedne, da ta grožnja ne obstaja, dokler se morda ne bi zgodilo kaj zelo nesrečnega in bi iskreno moralizirajoče vili roke, kako da tega pojava nismo pravočasno zaznali.«

Seveda, brez njihovega svarilnega »nedeljskega izleta na Kozjansko« in druženja »s povsem običajnimi ljudmi« bi še zdaj ne slutili, kako zlovešča je lahko prihodnost.

Strelske vaje »ad hominem«

Ne le, da se Urbas meni in drugim zahvaljuje za reklamo, nenehno intenzivno apelira, da bi se državljani morali zahvaliti njemu in Delu za novinarska razkritja. Sam imam še srečo, da nisem edini, s katerim je obračunal; sicer bolj mimogrede omenja še vsaj sedanjega sodelavca nekdanje notranje ministrice, ki je »čivknil, da bi odgovorni urednik Dela moral zaradi varde na naslovnici časopisa pospraviti svojo pisarno.« Priznati moram, njegova zaskrbljenost je povsem na mestu: zaradi očitno ne le meni spornega prispevka sem naletel na neredke odzive ogorčenja, vse do napovedi po odpovedovanju naročnine.

Odgovorni urednik Dela za obračun s svojimi kritiki nima težav z uporabo celega arzenala negativnih psiholoških karakterizacij, označi jih celo za družbi enako nevarne, kot je štajerska varda! Ne le to, za nameček operira s frazami, kot je »samooklicani medijski strokovnjak, »družbenopolitični delavci, ki živijo v svojem salonskem svetu« ali celo v bolj kompleksnem jeziku najdeva tiste, ki »iz svojega slonokoščenega kabineta v drugem nadstropju fakultete zlivajo svoj gnev v slogu zagretega družbenopolitičnega delavca«.

S tem brez zadržkov prevzema politično ustrojeno adhominalno izrazje za potrebe osebnih diskvalifikacij, skovano na straneh Nove24TV in podobnih medijev. Še več, ker je očitno njihov zvesti bralec, uporablja kar dobesedno njihovo utečeno besedje zame, kar ni težko dokazati (1, 2). Bralcem Dela in širši javnosti prepuščam sklepanje, ali je morda svojo privrženost jeziku sovraštva in žalitev razvil na podlagi ideološke pripadnosti ali pa je morda šele namenjen uredniške smernice svojega časopisa približati medijskim zgledom, iz katerih črpa (najmanj) svojo terminologijo.

Civilna kazen za tiste, ki delamo reklamo

Najbrž je odveč opozoriti, da je tudi njegova hvaležnost za reklamo močno zlagana. Sicer si človek težko razloži, zakaj sem že naslednji dan po objavi svoje kritike iz njegove hiše prejel »civilno kazen« v višini 150 evrov, ker sem domnevno kršil Zakon o avtorskih pravicah in objavil dve njihovi fotografiji.

Delo civilna kazen izsek

Delov zahtevek za plačilo civilne kazni – izsek iz dopisa

Kršitve nisem storil: kar sem objavil, sta zgolj posnetka zaslona (ti. screenshot) članka na njihovi spletni strani, iz katerih je jasno razvidno dvoje: avtorstvo obeh fotografij in samo dejstvo, da gre za posnetek zaslona. Obenem sem navedel povezavo na članek.

Na spletnih straneh časopisne hiše Delo jasno piše, da se smejo njihove vsebine uporabljati le za osebne in nekomercialne namene. Moja stran, formalnopravno brez statusa medija, pa je ravno to, kar sem že pred leti objavil v svojem »disclaimerju« na uvodni strani:

»Stran vezjak.com, ki jo prebirate, je izključno osebni blog, v katerem izražam zgolj svoja prepričanja in ugotovitve; kajpak je nekomercialne in neprofitne narave. Za svoje zapise ali urejanje strani ne prejemam nobenega denarja, nimam sponzorjev ali prišepetovalcev, izražena stališča so izključno moja, drugih ne objavljam. Uporabljeni tekstovni ali slikovni material, povzet iz medijev, je namenjen zgolj analizi medijev ali družbeni kritiki in podan v ilustracijo ali kontekstualno dopolnitev lastnega besedila.«

Pod dopis podpisana direktorica Dela se ob kazni sklicuje na odločitev uredništva. Hvaležnost, ki mi jo izkazujejo za opravljeno reklamo, si ne znam razložiti drugače kot obliko pritiska na medijsko kritiko in analizo, s katero se intenzivno ukvarjam že od leta 2001 – od napada na takratnega novinarja Večera Mira Petka. Sploh zato, ker še nikoli nisem prejel nobenega podobnega zahtevka.

Vendarle cenim Urbasa

Naj na koncu priznam, da odziv odgovornega urednika, in to mislim smrtno resno, po svoje cenim. Poskušam razumeti, da me v njegovem časopisu nimajo v čislih: na tej strani sem sproti pisal o odpuščanjih na Delu po Petričevem prevzemu in kritiziral njihove novinarske prakse. Pred tem recimo o Janševem prevzemu Dela in podobnih usodah novinarjev. Ker se ukvarjam z medijsko kritiko redno in intenzivno že vrsto let, sem navajen marsičesa. Običajna taktika slovenskih urednikov in novinarjev, vztrajna ignoranca in prezir, se izjemno dobro obneseta, ker se naslovniki dobro zavedajo svoje moči, vpliva in pomena damage control: če te ni v medijih, te pač ni, o tvojem »biti ali ne biti« odločajo oni in kakorkoli obrneš, tvoja spoznanja in argumenti ne bodo dosegli večine; več o tem na Javna recepcija te strani.

Dostop do širokih množic imajo pod nadzorom sami, na srečo pa veljavnost trditev in teža argumenta nista odvisna od dosega. Zato jim preostane le igra preštevanja: da bo številka, koliko ljudi bo dosegla tvoja »resnica«, ostala večja od tiste, ki jih je prepričala kritika. Skoraj vedno je to otročje lahka in enostavna naloga, v medijskih časih vladavine nemišljenja in hipnih vtisov pa so uredniki in novinarji lahko načeloma povsem varni pred navalom kakšnih pomislekov.

Toda Urbas se je hvalevredno odločil za izjemo, ne bojkot, kar v osnovi omogoča izmenjavo mnenj in argumentov. Seveda bi bilo veliko bolje, če bi sledil dobri praksi in se ne zatekal v osebne žalitve. In ker kritične opazke hvaležno razlaga kot reklamo, mu sporočam, da lahko moj zapis, tako kot katerega koli za nazaj ali za naprej, brezplačno objavi na svojih straneh. Sploh zato, ker bralke in bralci njegovega časopisa sploh niso imeli možnosti seznanitve z besedilom, s katerim polemizira. Rad pomagam.

Verjamem, da Delo za oglaševanje porabi ogromno denarja, o čemer sem v preteklosti tudi že večkrat kritično poročal. Ampak njegovih kazenskih položnic vseeno ne bom plačal.

Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta

Izjemno redko se zgodi, skoraj ne pomnim, da bi časnik Delo svojo naslovnico posvetil reportaži. In to kakšni!

Novinar Novica Mihajlovič se je, očitno po zamisli uredništva, odpravil na »nedeljski izlet s fotografom na Kozjansko«, kar je bilo zanj »posebno doživetje«. V goste se je povabil sam, nam pojasni, na Facebook strani je našel številko in nanjo poklical.

Nepričakovano so se promocijo posebnih čarov čarobnega izleta uredniki odločili prestaviti kar na celotno prvo stran, na kateri se je potem bohotil naslov »Preživeli smo nedeljo s Štajersko vardo«.

Delo štajerska varda naslovnica

Naslovnica včerajšnega Dela: ideja za nedeljski izlet in druženje

Ja, Delo je ponosno preživelo nedeljo na poligonu pristašev nekoga, ki je bil pred kratkim obsojen zaradi kaznivega dejanja ščuvanja k rušenju državne ureditve na zaporno kazen, ker je s sekirami in orožjem prisegal k neki svoji politični, državni in geografski tvorbi, pred tem pa je odsedel kazen zaradi poskusa umora. Ampak kaj bi to, z vidika Šiškove medijske promocije je zadnji tabor več kot uspel.

V deželi vaških straž

Reportažni zapis, najbrž je to deloma v njegovi žanrski naravi, vsebuje kar nekaj vzdihljajev in izrazov naklonjenosti tistemu, ki mu je posvečen in kakršnih nismo navajeni. V deželi vaških straž, kot preberemo v podnapisu, so predrugačene novinarske navade očitno zaobšle moje naivno pričakovanje, da bi o njihovi aktualni problematičnosti novinarji zapisali kaj tehtnega in problemskega, čemur sem se, ne da bi slutil, čudil ravno na dan včerajšnje Delove objave v zapisu Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava.

Kakšna zmota in neskončna naivnost, vaške straže, čudaške varde in paravojska so zdaj v isti deželi samoumevno postavljeni za novi objekt radovednosti in promocije, so hvaležni material za dvigovanje branja in izražanje posrednih simpatij. Kot bomo videli, po svoji naravi shizofrenih.

Poln predsodkov

Kako je vse to novinar izpeljal? V reportaži na prvi in četrti strani, pa tudi dodanem komentarju, je svoje srečanje z Andrejem Šiškom in njegovi pristaši na Kozjanskem začel s kesanjem. Boljšega izraza za izpovedani občutek se nisem spomnil, ko sem naletel na njegov stavek, s katerim bralcu sporoča svoje prve vtise:

»Kot se spodobi za obisk pri samooklicani Štajerski vardi, sem tja prišel poln predsodkov.«

Novinar jih je, kot lahko preberemo, hitro uspešno odpravil in k temu sugestivno vabi tudi druge. Kajti ob obisku tridnevnega vadbenega tabora paravojaške skupine sta s fotografom »našla skupino okoli negotovih in večinoma ne ravno samozavestnih ljudi, oblečenih v uniforme«. Skratka, srečala sta ljudi, ki se ti morajo zasmiliti. In so se.

Ljubitelji lepot planeta

Za začetek je novinar sočutno predstavil udeležence tabora: pričakoval da je same klovne, lokalne posebneže in šaljivce, uvede svoj uspešno zatrt stereotip, a so tam bili večinoma »povsem običajni ljudje s povsem običajnimi skrbmi in veselji«. Takšni, ki sicer nimajo ognjenega orožja, je pa njegov pogled ujel, da »je bilo za pasom številnih pripadnikov opaziti kar resne nože, v bližini pušk pa sta bili naslonjeni še dve sekiri.«

varda delo stražar

Prva ovira za novinarja: stražar na vhodu

Potem je nadaljeval z empatijo, da so se orosile oči: družil se je s takimi, »ki se zavedajo, na kako lepem koščku planeta živimo, in jih skrbi, da jim nepredvidljive spremembe na tem planetu jutri ne prinašajo prav veliko dobrega«.

Povedano drugače, v članih Šiškove varde je končno na istem planetu našel sorodno dušo zase, ne kakšnih neodgovornih nacionalistov, ki si domišljajo, da čuvajo državo. Da jo je, priznava na jezikovni ravni posredno kar sam, ker je nekaj stavkov pred tem v istem komentarju uporabil skoraj identično frazo za opis lastnih občutkov: ko se je vozil po ovinkasti cesti med zelenimi hribčki in griči, da bi prišel v goste, ga je pokrajina spomnila, »na kako presunljivo lepem koščku planeta živimo«. Zavedanje lepote ga je čudežno povezalo z ljudmi, h katerim se je namenil.

Kdo med nami ni negotov?

No, ni še vsega konec. Mihajlovič je odločno nadaljeval in iskal nove načine, kako bi se čustveno solidariziral in bralca prepričal, da imamo opravka s samimi fejst fanti z veliko državljansko skrbjo. In se je spomnil na moč klasičnih retoričnih vprašanj:

»Kdo med nami ni negotov? Koga med nami ne skrbi za prihodnost naših otrok?«

Saj res, kdo bi lahko temu oporekal? In le kaj bi lahko očitali Šiškovim, če so polni skrbi in negotovosti, kar so kvalitete odgovornega državljana, ki mu ni vseeno za domovino? Ko je s čustveno pripravo na razumevanje paravojaške mentalitete najbrž dosegel svoje, se je odločil za naslednji korak s posegom v bolj racionalni del razprave, da bi prepričal še preostale skeptike:

»Čeprav nismo vsi prestrašeni zaradi migrantov, ker vemo, da so se ljudje v iskanju boljšega jutri od nekdaj selili, se nimamo pravice norčevati iz tistih, ki jih množične migracije in s tem povezane težave skrbijo.«

Trenutki stiske

Novinarjeva intenca je hitro prepoznavna: z nekaj red herringa in podtaknitvijo ali vsaj premestitvijo teze, češ Šiškovi so neupravičen objekt zasmehovanja, je poskušal razorožiti še tiste, ki v samooklicani vardi vidijo nevarne tipe: ne, njeni pripadniki so zgolj zelo človeško ugotovili, da imamo vsi skupaj dovolj dobre razloge za sive lase. S tem, ko jih skrbi in so prestrašeni, so le nas las podobni nam; upravičeno gojijo občutke, da jih ne varuje država, čeprav ji plačujejo davke, doda avtor.

Ko se je spomnil, da ravnokar ne piše za interno glasilo Štajerske varde in morda s svojo naivnostjo ne bo prepričal ravno vseh, da bo, skratka, moral stopiti na zavoro svojega navdušenja, je pred nevarnim nacionalizmom s ksenofobnim predznakom uporabnikov pravega ali fake orožja le vpeljal nekaj distanciranja. Z namigom, da če pridejo v »trenutek stiske« (!), lahko zato naredijo »veliko škode«.

varda delo šiško

Iz Delove reportaže: med ljubitelji lepote

Na tej točki je potemtakem le odkril specifično razliko, ki značaj pripadnika Šiškove paramilice, do katerega je imel polno razumevanje, loči od »našega«: mi, navadni državljani, menimo in razmišljamo enako kot Šiškovi, le da po vsem sodeč ne prihajamo v stisko. In kakšna je nakazana škoda, ki jo sicer odgovorni državljani iz štajerskih goš v stiski povzročajo? No, tudi tega se novinar dotakne: lahko je z orožjem ali z volilno pravico.

Nevarna volilna pravica

Paravojska, iz katere se ne smemo norčevati, je po njegovem vendarle lahko nevarna, menda celo na dva načina: prvi zadeva neposredno fizično silo (»ne nujno z orožjem«), drugi njihov politični potencial. Kajti »prestrašeni in prezrti ljudje imajo volilno pravico in na oblast nam lahko pripeljejo še večje populiste, kot nam vladajo danes«.

Reportaža, ki se je začela z očaranostjo, se je v komentarju nato spremenila v svarilo in dvomom v volilno pravico. Šiškovi so potencialno nevarni in zato v svojem obratu zdaj novinar nenadoma apelira na predsednika vlade. Kajti če je »pameten voditelj«, potem bo moral vedeti, da »v urejeni državi ne more vsak jemati pravice do uporabe sile v svoje roke. Kdor danes hodi naokoli z zračno puško, lahko jutri vzame v roke pravo puško in takrat bo prepozno za uvajanje reda.«

Sočutna reportaža iz Bele krajine?

Bralcu v Delu niso privoščili podrobnega pojasnila za protislovja, s katerim so začetno navdušenje nad likom pripadnika varde utopili v abstraktnem svarilu pred pretečo grožnjo, pred katero nas bo rešil Marjan Šarec. Kajti če Šiškovi čutijo točno tako, kot večina državljanov, potem smo nevarni vsi mi, mi smo grožnja. In če s(m)o nevarni le potencialno, ko pridejo/pridemo v trenutek stiske, potem nam premier, tudi če bi imel v rokah vzvode, ne more pomagati kar vnaprej. Če je vsak državljan potencialni storilec kaznivega dejanja, kar je najbrž truizem, nas pred tem Marjan ne bo rešil.

No, zdaj čakamo, da nam Delovi uredniki privoščijo še kakšno razumevajočo reportažo z obiska globoko čutečih vaških graničarjev v Beli krajini – pri ljubiteljih lepot z domobransko zastavo, ki jo je požegnalo črnomaljsko sodišče.