Plodili se bomo: Janša o veselju do življenja in potrebi po večji rodnosti

Sloveniji se pod to aktualno oblastjo obeta demografska eksplozija. Dva velmoža slovenske družinske politike in rodnosti, to že vemo, imata z nami velike načrte: plodili se bomo do onemoglosti. Pri nemalenkostnem Zdravku Počivalšku so načrti vedno maksimalno smeli, po napovedih se bomo kmalu razširili tja do treh milijonov prebivalcev. Vendar pri gospodarskem ministru nikoli ne vemo, ali pregnantna retorika kozjanskega bika, kot samega sebe najraje vidi, izvira iz čisto konkretne kmetovalske želje po izmeri hektarskega donosa, kar je vatel, s katerim sicer rad opazuje ljudi, še zlasti protestnike na ulici, ali morda dobrega donosa mleka pri kravah mlekaricah. No, morda je njegov spektakularni načrt slovenskega razplojevanja enostavno rezultat siceršnje impotence političnih floskul za instantno rabo, s katerimi nikoli ne skopari.

Če se Počivalšek, kot vsake stvari, tudi ideje neizmernega razploda slovenskega življa loteva po buldožersko in lahko kmalu v tem topoumnem slogu pričakujemo tudi bone za več posteljne radoživosti, je predsednik vlade tradicionalno razpet. Na eni strani ga vleče in hrani njegov alter ego, torej Viktor Orban in svetli zgledi madžarske demografske politike, na drugi pa ne more iz svoje kože nekakšnega osamosvojiteljskega očeta naroda, ki mora ljudstvu nenehno svetiti z lučjo, da slučajno ne bo zašlo z začrtane poti ali celo izumrlo.

Slovenije brez razploda ni

Na poceni narodni veselici v izvedbi vzpostavljene naveze Vlada RS-Jadranka Rebernik-Igor Pirkovič-Roman Končar-Vida Petrovčič, zloraba se je odvila pod imenom državna proslava ob Dnevu samostojnosti in enotnosti, nismo videli le inscenirane manifestacije politične podreditve RTV hiše v režiji avtoritarne oblasti, ampak je Janez Janša kot slavnostni govornik zelo jasno namignil, da Slovenijo čaka projekt večjega razploda:

»Vemo, kje je bil izziv pred tremi desetletji in vemo, kje je danes. Vemo pa tudi, da nam vsa znanost in pamet in blaginja ne morejo pomagati, če ne bo ljudi. Zato je ena najvišjih prioritet tako Slovenije kot Evrope demografija. Več veselja do življenja in več otrok. Brez Slovencev, slovenskega jezika in slovenske kulture nekakšna država sicer lahko obstaja, vendar to ni Slovenija.«

Ni prvič, da Janša poziva k višji rodnosti – lahko bi rekli, da je to njegova stalnica v nastopih zadnjih let. Nepričakovano in tudi dovolj komično pa pričakovanja po večjem razplodu Slovencev povezuje z »veseljem do življenja« – kakor da bi premalo veselja in élan vital  bilo tisti faktor, ki državljane odvrača od želje, da bi se odločili za več potomcev in je zato pomanjkanje volje do življenja tisto, zaradi katere si ne želijo otrok. Nikakor pa ne socialna ali ekonomska podstat našega vsakdana.

Omemba »veselja do življenja« očitno opravlja tudi ideološko funkcijo nekakšnega prebujanja narodove zavesti. Leta 2013 je premier izdal knjigo z naslovom »Za kulturo življenja«, kjer se je uprl tranzicijski levici, ki da »namerno širi kulturo smrti, pesimizma«. Kultura življenja je menda zunaj prestolnice, prepoznaš jo po revnih, a veselih ljudeh, po pristnosti. Kulturi smrti pripadajo tisti, iz katerih žarči laž, iz političnih sovražnikov torej, zavezani življenju pa žarčijo le resnico. Njegova knjiga se je, sodeč po sporočilu ob njenem izidu, brala kot priročna slovenska verzija papeških enciklik, kot domača verzija Evangelium vitae. Naj navedem še eno omembo. Leta 2016 je premier na Polževem Sloveniji voščil za 25 let države in dejal, da je »to Slovenija, ki je samozavestna, ki se zaveda tega, da smo gospodar na svoji zemlji in jo preveva veselje do življenja«.

Od homofobije k ksenofobiji

»Kultura življenja« in krščansko »veselje do življenja«, ki ga sicer škofje radi omenjajo ob Jezusovem rojstvu, sta potem pri Janši postali še bolj zvezani z idejo rojevanja otrok. Leta 2015 je pred referendumom, na katerem je bila odločno zavrnjena novela zakona o zakonski zvezi, ki bi pravno izenačila raznospolna in istospolna partnerstva, govoril o prihodnost v svobodni, odprti družbi, ki se zaveda tako svojih pravic kot odgovornosti, Slovenija pa po njegovem »spoštuje človekove pravice, varuje družino in otroke ter spodbuja veselje do življenja.« Bati se je, da se bo tendenca prepovedi splava le še bolj razmahnila.

Znova vidimo, da je veselje do življenja nasprotje kulturi smrti, je prilagojeni ideološki žargon Rimskokatoliške cerkve za slovenske potrebe, kolikor se skozi njega zavrača domnevno težnjo k samoizničitvi, nasprotuje evtanaziji in splavu, prezira kontracepcijo in razvrat, družbeno destrukcijo ali degeneriranost, slavi pa otroke in družino. Na podoben način sta »kulturo življenja« promovirala Janez Pavel II in denimo G. W. Bush.

V prispevku Janševa kultura višje rodnosti sem opozoril, na kakšen način je predsednik vlade sledil Orbanovemu zgledu in svojih širokopoteznih demografskih načrtov s Slovenci ne zlorablja več zgolj za homofobne potrebe, kakor da LGBTQ skupnost ogroža veselje do življenja večine državljanov, ampak po novem tudi v kontekstu protibegunske sovraštvene retorike. Doslej smo bili navajeni na demonizacijo lika begunca na heterogene načine, zdaj je nenadoma v ospredje prišla še skrb za našo lastno rodnost – za katero begunci že ne smejo poskrbeti! Korelacija med demografskimi problemi Evrope in migrantskim vprašanjem je tudi tokrat zgolj ukradena njegovemu madžarskem kolegu.

Več:

Spektakularni načrt slovenskega razplojevanja: Počivalšek obljublja, da nas bo kmalu tri milijone

Janša v izposojevalnici: kultura življenja kot upanje za slovenstvo

Janševa kultura višje rodnosti