Nočna akcija ukinjanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Komedija sprenevedanj v politični racionalizaciji nenadne ukinitve oziroma prenosa dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne bi mogla biti večja, kot je trenutno. Se je za tak korak Robert Golob sploh odločil ob prostovoljnem strinjanju ministra za zdravje ali morda s pomočjo zvijanja njegove roke? Zakaj je trajalo tako dolgo, čemu smo opazovali dosedanje izmikanje in končno tudi malodušnost obeh koalicijskih partnerjev, ki sta vsak dan znova skrajno zadovoljna s premierjem?

Bodimo še bolj specifični: zakaj je minister v četrtek v oddaji Tarča zatrjeval, da bo koalicijsko zavezo o ukinitvi izpeljal leta 2025, potem pa si je nenadoma v petek, 7. aprila, prav na dan pomembnega protesta Jaše Jenulla in Glasu ljudstva, gladko premislil? Kaj dramatičnega se je zgodilo v nekaj pičlih urah?

Kot pravi sam, je to storil po petkovem pogovoru s predstavniki zavarovalnic, ko so protestniki nastopili in skandirali tudi pred zavarovalnico Triglav, kasneje pa pred prostori njegovega delodajalca Marka Bitenca na Vilharjevi. Za prostor so se odločili, tako Jenull, ker je minister nekje izjavil, da ob petkih tam operira, naveza Bitenc-Loredan pa je res videti kot personificirani simbol zagovora škodljive privatizacije zdravstva, ki je v polnem teku.

In, nenazadnje, zakaj je moral Bešič Loredan v naslednji Tarči  (13. april) kar petkrat (!) v dveh minutah ponoviti, da so predlog pripravili v stranki Gibanje Svoboda, če pa sta ob njem stala Luka Mesec in Meira Hot ter nas hotela prepričati v koordinirano akcijo koalicijskega trojčka? Vsa nesrečna je na koncu poslanka SD le morala voditeljici priznati, da sta partnerja predlog zakona dobili na mizo tik pred tiskovno konferenco. Toliko o njuni ponižnosti in podrejenosti.

Brez vednosti strateškega sveta

Minister za zdravje je v Tarči neprepričljivo razlagal, kaj da ga je prepričalo. Na petkovem srečanju z zavarovalnicami je doživel razsvetljenje in ugotovil, da te svoja zavarovanja razumejo kot kasko zavarovanje, kot škodno zavarovanje za avto. Ko se je v njem sprožil globok miselni uvid, se je nemudoma odločil za nov zakon. In tej pravljici naj kar verjamemo?

Bojim se, da vlada v resnici prezira protestnike. Da Golob čez noč ni sprejel svoje odločitve zaradi njih, še manj njegov minister, ampak zgolj zaradi napovedi Pavla Ruparja, da bo zakon vložilo njegovo društvo Inštitut 1. oktober, kar bi zanj pomenilo strašansko zagato. Morda imamo več kot dovolj indicev za rekonstrukcijo zasnutka dogajanja, ki spominja na gasilsko velikonočno akcijo, iniciirano s strani samega Goloba ob prišepetovalcih, kar je storil s pomočjo na novo polikanega Šabedrovega zakona, ki ga v Šarčevi vladi Levica ni marala podpreti in je zaradi nestrinjanja z njim odstopil tedanji minister za finance. Akcijo, ki je čez vikend stekla iz čisto političnih pragmatičnih razlogov, morda tudi zaradi istočasne katastrofalne ankete Mediane, in nikakor ne iz nenadne iz četrtka na petek odkrite skrbi za državljane. Žal tudi ne zaradi svaril Glasu ljudstva, temveč se je Golob zganil iz potrebe po lastnem preživetju.

V kakšni meri so se stvari v galopu odvile na Golobovo pobudo, je posredno razkril tudi vodja strateškega sveta za zdravstvo; Erik Brecelj se je pridušal, da je bila nova novela, ki prinaša prenos premij dopolnilnega zavarovanja na ZZZS, vložena v proceduro brez njihove vednosti. Zaradi tega je, kot so zapisali v Delu, »svet danes razpravljal o smiselnosti svojega obstoja«. 

Ministrovo huronsko izmikanje

Mnenje omenjenega sveta, ki je komaj začel delati, nikogar zares ne zanima, pravi njegov vodja. O tem pomenljivo priča izmenjava stališč v Tarči, kjer je voditeljica spraševala ministra:

Erika Žnidaršič: »Gospod minister, kar nekaj hude krvi je bilo danes na strateškem svetu, ki ga vodi dr. Brecelj. Nekako vam je očital politično odločitev pri ukinitvi, pri prenosu dopolnilnega zavarovanja. Da ste to izvedli brez njegove vednosti. Da ste sicer neposlušni, da ne sprejemate njihovih predlogov. Da so ukinitev predlagali že, ko je bil svet pod vašo pristojnostjo, pa da niste niti prebrali predloga. Kako odgovarjate?«

Bešič Loredan: »Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila nujna. Zato smo v Gibanju Svoboda dali noter zakon… prvič po dvajsetih letih bomo znotraj koalicije to ukinili.«

Erika Žnidaršič: »Ampak o gospodu Breclju sprašujem zdaj. Kako je zdaj s tem?«

Bešič Loredan: »Dr. Erik Brecelj je zame osebno velik človek. Res o tem ni vedel nič in strateški svet je tisti svet, ki ocenjuje naša dejanja. In v tem ne vidim nič slabega.«

Erika Žnidaršič: »Pa to, da so dali sedemdeset predlogov, pa da niste nič prebrali, da nič ne reagirate, da se ne odzivate?«

Bešič Loredan: »Vse je prebrano, bi si pa kot minister želel, da bi imeli čarobno paličko in bi nekaj, kar je dvajset let bilo takšno, uredili v treh mesecih.«

Kot vidimo, je minister izpeljal cel niz preusmeritev pozornosti, majhno verižno demonstracijo argumentacijske manipulacije »napačne sledi«. Povprašan o nevednosti sveta se je spretno izmaknil. Ob novem opozorilu, kaj je tema vprašanja, je začel hvaliti Breclja – pa ni bil vprašan o njegovih osebnih kvalitetah. Tudi ni bila dilema, ali svet sme ocenjevati njegova ravnanja ali ne, ampak kako odgovoriti na očitek, da o ukinitvi ne ve ničesar. Končno pa je strateški svet še ponižal z retorično puhlico, da je neučakan in da nima čarobne palice.

Ne bi smeli ploskati izsiljenim ukrepom

Golob ima seveda pravico gasiti požar, ki je zajel njegovo hišo in lahko smo veseli, da pod prisilnimi okoliščinami končno vleče kakšno pravilno potezo, ki jo sicer mora šele udejanjiti. Ampak nič ni bolj napornega od opazovanja in ploskanja vladi šele tedaj, ko je v potrebne ukrepe prisiljena in ko se zanje ni odločila zato, ker bi želela prisluhniti protestnikom ali državljanom, ampak ker so jo v to prisilile bodisi zavarovalnice bodisi slabe javnomnenjske ankete bodisi notorični Rupar.

Vsako ploskanje te vrste mora biti zamolklo, ker je pokazala, da ni sposobna premišljenega in celovitega pristopa k oblikovanju politik v prihodnosti. Namesto tega se nagiba k hitrim odločitvam, s katerimi želi zgolj zadostiti kratkoročnim političnim pritiskom opozicije. Končno pa niti Golob in tudi ne minister nista nikjer nakazala, da bi reagirala zaradi zahtev Glasu ljudstva. Bojim se, da je to edini poudarek v njuni razlagi, ki je bil zares iskren.