Pahor: vlada dela dobro, torej zdaj dobro ruši univerzo

Nobene priložnosti ne zamudi, da ne bi bolj ali manj pohvalil vlade – tisto, do katere delovanja se sicer ne želi opredeljevati. Kar lahko pomeni zgolj: hvala ja, graja ne. Kdor je gledal dolg pogovor z njim za TV Slovenija, ki sta ga vodila Rosvita Pesek in Igor E. Bergant, je znova slišal isto pesem.

Vlada dela dobro, je zato dejal Borut Pahor, zadovoljen nad Janševo brutalno demontažo države. Po naskoku na policijo in NPU, gospodarstvu, zdravstvu (NIJZ in člani nadzornih svetov bolnic), muzejih, filmu in kulturnih ustanovah, nevladnih organizacijah in Metelkovi 6, prevzemu medijev, medijski in kulturni vojni sta zdaj za politični prevzem in rušenje na vrsti šolstvo in univerza:

»Moja ocena dela vlade je, da dela dobro. Želel bi si, da bi bila moja ocena še višja, na začetku mandata je tako tudi izgledalo.«

Če predsednik republike pravi, da vlada dela dobro in vse to zmore sredi najhujše epidemije, kjer funkcionira tako imenitno, da smo v vrhu po smrtnosti zaradi virusa, potem lahko povedano pomeni le, da dobro demontira državo, ki jo vodi. V praksi pa sledi, da predsednik republike krvavih rok dobro asistira.

Vedno sta skupaj

Ni retorično pretiravanje, njegova asistenca je zelo neposredna in s premierjem se, kot pravi, dobiva redno, »s predsednikom vlade sodelujeva zelo redno, zelo veliko.« Še več, z njim sta skupaj, zelo veliko sta skupaj:

»Dostikrat se o kakšnih stvareh tudi ne strinjava, ampak vedno sva skupaj, dostikrat tudi dlje, kot kdo misli«.

In ja, Pahor se počuti ob njem odlično, smo slišali, kot se za iskrene partnerje spodobi: »S tem sodelovanjem sem zadovoljen in bi si želel, da tako ostane.« Odličnost Pahorjeve kolaboracije sem že večkrat opisal (Pahor v obrambo Janševi politiki: vlade so različne in fino je, da lahko izbiramo). Toda na drugi strani najdemo nič manjšo kolaborativnost medijev, ki so figuro flirtajočega predsednika in njegov politainment tudi soustvarili, podobno kot kritiko na njegov račun vehementno in vztrajno mečejo v koš. Tako ali drugače s tem prevzemajo naporno vlogo »Pahorjevega medijskega servisa«, kot je temu dejala hrvaška tiskovna agencija HINA.

Vedno voljan

Sprejmimo potemtakem kot dejstvo, da je naklonjen tej vladi, s čimer se je že sprijaznila prvakinja Socialnih demokratov in ga končno oštela. Toda njegova začetna ocena, da vlada dela dobro z mediji in kulturniki, se bo zdaj lahko morda razširila še na pohvalo, da dobro ruši univerzo. Razumeti sicer moramo, da tega ne počne s piedestala arogantnega tirana in brezčutnega avtokrata, pijanega od oblasti, ampak zame bistveno bolj perverzno s podstavka prilizljivega pomočnika, ki prikimava vsakemu oblastniku. V skladu s svojo globokoumno mislijo, da so vlade lahko zelo ideološko heterogene in radikalne, ampak je vsako sam voljan prijazno podpreti in ji pomagati.

Zato se pač tudi danes ni moglo zgoditi nič od obojega: da bi Pahor kaj rekel o vojni z univerzo ali da bi ga mediji kaj o tem vprašali. Raje je na instagramu objavil sebe v šolski telovadnici, kjer se kot kakšen Luka Dončić sprehodi skozi špalir majhnih šolarjev.

Banalnost zla

Ko se je v omenjenem intervjuju Bergant le upiral in ga izzval, češ da so njegove reakcije premalo odločne, da uporablja banalen stil izražanja in s tem banalizira politiko, vse na primeru zdaj že zanimivo hipetrofiranega očitka o manku njegovih obsodb sovražnega govora, mu je odvrnil:

Nihče vam ne očita, da vi širite sovražni govor, ampak ravno na tak, pretirano benigen, premalo odločen, navsezadnje na trenutke, se opravičujem besedi, tudi banalen način izražanja. V bistvu pomagate banalizirati politiko, ki je ravno zato tudi takšna, kakršna je.

Gospod Bergant, razumem, česa me obdolžujete in zavračam to. Vi pravite; so trenutki, ko nekdo stori neko dejanje, ki vznemiri javnost in se takrat predsednik ne oglasi. Da, povedal sem, ob konkretnih primerih se ne bom opredeljeval, opredeljeval se bom splošno, ker je opredeljevanje o konkretnih primerih nevzdržno. Namreč, potem vselej drugi vpraša – kaj pa to, kaj pa to? Kaj jaz pogrešam sicer? 

Pahorjeva taktika se je ponovila: teflonsko ponavljanje, da se ne bo opredeljeval do ničesar, kjer je celo nevzdržno naznanil, da je izrekanje v tem oziru nevzdržno (!). Potem je omenil kajpajevstvo, ki mu želi uiti in ki ga sili, da raje o vsem molči. Trpeči lepi duši brez mnenja je znova uspelo preživeti, kajti Bergantovega upiranja plehkim odgovorom ni bilo.

Seveda nikoli ni šlo za to, da je Pahor v izražanju banalen, niti ni šlo za izražanje kot takšno. Morda bi morali ugotoviti, da gre po Hannah Arendt za nekaj drugega, kar je temu podobno: za neko banalnost zla. Za nekaj takšnega, kar je banalnost podrejanja. Saj vlada vendar dela dobro.