Po Pahorju Pahor. Pardon, Logar.

Anže Logar je po zadnji anketi agencije Ninamedia nepričakovano prvič prehitel dosedanjo favoritko Natašo Pirc Musar. Ne le v prvem, tudi v drugem krogu. Mu lahko na koncu uspe celo zmagati? Skrajni čas, da preizprašamo, kaj točno naredi kandidata SDS za tako privlačnega, da se je začela topiti dosedanja kar zajetna prednost njegove konkurentke.

Če odmislimo druge trenutne težave kandidatov levosredinske politične opcije, med katere gotovo spada nepričakovano odstopljena Marta Kos, najbrž ne po lastni volji in izbiri, nato ne ravno prijazna medijska razkritja o družini Pirc Musar in nejasnost, koga bo dejansko podprla vladajoča koalicija, pri čemer SD vsem članicam ponuja svojega Milana Brgleza, nekdanji zunanji minister res ni storil ničesar, kar bi lahko zaznali in opisali kot ključen razlog njegove vse večje popularnosti. Kaj mu potemtakem dviguje rejtinge? Je to zgolj čakanje na napake rivalov, ki postajajo konfliktni in malce nestrpni?

Nekronani Karel III.

Logar že kar nekaj časa igra na enostavno karto drugačnosti v svojih vrstah, namesto toksične ponorelosti, žaljivosti, cinizma in neotesanosti stavi na imidž uglajenega, dostojnega in umirjenega člana SDS občestva, zdaj celo nečlana. S čimer, vsaj glede umirjenosti, ni nič narobe. Prav zato so ga najbrž že pred leti razglasili za potrpežljivega nekronanega Karla III., če bi kdaj slučajno umrla dolgoživa SDS kraljica.

Očitno se mu takšna drža še ne kronanega princa, čakajočega na svojo priložnost, počasi obrestuje, predsedniška kampanja pa je zanj imenitna medijska in razkošna promocija tudi v primeru, če ne bo zasedel palače na Erjavčevi. Toda natančno na enak način, kot je s svojo sredinsko zmernostjo, ko se mu pripisuje tudi nekaj koketiranja z levim političnim polom, doslej kopiral vsebinsko praznega Pahorja, ga mora in celo želi imitirati tudi v predsedniški kampanji.

Dober razlog za podkrepitev omenjene teze o nastajajoči ceneni varianti Pahorja po Pahorju je že branje intervjuja z njim za Mladino, v katerem je novinar Jure Trampuš zastavil kopico zelo neposrednih vprašanj, na koncu pa na nobeno ni prijel kakšnega otipljivega pojasnila. Še več, vsa njegova izmikanja je bilo zelo mučno prebirati.

Vsebinska votlost

Novinarju je na koncu že skoraj prekipelo, saj od sobesednika ni izvedel ničesar, sploh pa ni slišal mnenja glede kopice avtoritarnih gest njegove matične stranke. Način distanciranja je bil predvidljiv in ne preveč spreten:

»Lepo zvenite. Pogovarjava se celo uro in v vsem tem času niste izrekli nikakršne kritike delovanja stranke SDS ali njenega predsednika. Pa ste bili aprila poraženi na volitvah. 

Res smo bili. Verjetno je vsak volivec skozi svoje lastne oči ugotovil, kaj mu ni bilo všeč, in zato je večina dala priložnost neki drugi politiki. A odgovarjam le za dejanja, ki sem jih storil sam.«

Njegovo zapuščanje radikalnih pozicij lastne stranke očitno poteka ob tihem odobravanju Trstenjakove. Tehnično vzeto ni bil povprašan po tem, za čigava dejanja je odgovoren, ampak po opredelitvi do stališč in dejanj njegovih tesnih kolegic in kolegov – končno je še vedno predsednik sveta stranke, ki ji dolguje svojo politično in siceršnjo eksistenco.

Spletna stran SDS na 20. september 2022: Logar kot predsednik sveta SDS

Podobno kot v celotnem intervjuju se je na vse kriplje izmikal jasnim opredelitvam na povsem enak način, kot to že celo dekado počne Pahor, le da je slednji v tem malce bolj verbalno uglajen in prebrisan.

Posvojil je maskirni dialogizem

Med retoričnimi tehnikami, ki jih je bojda čisto neodvisni kandidat skopiral od Pahorja, je zagotovo tako imenovani maskirni dialogizem, hipertrofirano sklicevanje na pomen in nujnost dialoga v politiki, s katerim je sedanji predsednik učinkovito preveslal svoja mandata in z njim licenciral odpustke vsem stranem, vladi in strankam, koaliciji in opoziciji, sploh pa avtoritarnim težnjam Janše.

V Mladini je zato tako rekoč zaprisegel: »Skozi celotno politično kariero sem in bom prisegal na dialog«. Logično je nato Logar prišel do sklepa o sodelovanju z vsemi, zato trditev, da »jaz lahko sodelujem z vsakim«. Ni težava, če je na drugi strani neonacist, fašist, totalitarist ali preprosto nekdo z nemogočimi zahtevami, pomembno je dialogizirati:

»Najprej se moramo pogovarjati. In ko se pogovarjamo, se moramo slišati. Dialog gluhih ne koristi nikomur. Posledica pravega dialoga različnih bi moralo biti približevanje končnemu cilju, ki je sprejemljiv za vse… Naj ponovim še enkrat, v politiko sem odšel, da dokažem, kako se lahko z dobrim zgledom in zmernim dialogom doseže veliko.«

Logar v skladu z Janševo rahlo pozabljeno ideologijo sproščenosti, ki jo je prevzel tudi Pahor, iskreno verjame, da bomo od sodelovanju še bolj sproščeni in prav takšna bo tudi naša prihodnost:

»Naj o tem, zakaj je do tega prišlo, razpravljajo profesorji na fakultetah, a dejstvo pač je, da lahko kot družba in država napredujemo v boljšo in bolj sproščeno prihodnost le, če se zavežemo sodelovanju.«

Končno pa svojo pahorjansko devizo naklonjenosti vsem najbolj razkrije z napovedjo, da ne bo kritičen do nikogar, da ne bo obsojal in bo končno, v tem je malo manj na ravni svojega idola, sebe drugim ponudil za svetel zgled, ki mu moramo slediti:

»Odločil sem se, da bom deloval z zgledom, ne bom obsojal, ne bom kritiziral, odgovarjam le za sporočila, ki jih v javnost pošiljam sam. Rad bi dokazal, da se na takšen način da doseči več.«

Zaradi Logarja padli na izpitu

Logar je svojčas zaslovel kot tisti direktor Janševega Ukoma, ki je tujim novinarjem kot kakšen nočni portir kar pred vrata hotelskih sob dostavljal nespretno spisane in skomunicirane demantije vlade. Šlo je za čas, ko je Janša v prvem svojem mandatu izvajal relativno uspešen desant na množične medije in so v njegove roke padli Slovenska tiskovna agencija, RTV Slovenija, Delo, Slovenske novice, Večer in Primorske novice. Takrat se je zaradi novinarske peticije proti cenzuri in političnim pritiskom na dogajanje v Sloveniji burno odzvala svetovna novinarska in širša javnost, ki jo je bilo potrebno utišati.

Po Logarjevi intervenciji s poskusom vplivanja na tuje novinarje se je burno odzval sekretar Evropske novinarske zveze (EFJ) Aidan White in povedal, da je Slovenija januarja 2008 padla na izpitu iz vodenja Evropske unije zaradi ravnanja z mediji in novinarstvom. K temu je dodal, da vlada maliči dejstva, Slovencem prikriva resnico o medijih in jo zamegljuje pred očmi evropske javnosti, kar je ocenil za sramoten začetek nečesa, kar bi moral biti ponosni trenutek v zgodovini slovenske demokracije.

Začuda pa se v predsedniški tekmi Logarjeva takrat odmevna nečedna vloga nočnega portirja, vsebino njegovih takratnih pojasnil novinarjem sem sicer podrobno razčlenil, skoraj ne omenja, kar je pač še ena posebnost domače anemične medijske realnosti.

Pahorjanstvo kot marketinška niša

Ker Pahor ob zaključku drugega mandata še vedno vodi v lestvicah javnega mnenja, celo pred Robertom Golobom, se zaenkrat zdi, da je pahorjanski Logar kar uspešna marketinška drža, s katero kandidat, ki se razglaša za neodvisnega, v resnici pa je trojanski konj Trstenjakove, prepričljivo maršira proti dobremu rezultatu. Konja ne zamenjaš sredi tekme, pravijo Angleži, kar bi v našem primeru pomenilo, da se mu splača čim dlje ohraniti pahorjanski slog, če ga ljudje v takšni meri obožujejo in zanj navijajo.

Zato bi večja katastrofa od te, da smo deset let opazovali razkroj predsedniške funkcije, bila lahko samo še, če bomo deležni nadaljevanja enakega razkroja z novim predsednikom.

Več:

Komunikacija vlade kot nagrajeno manipuliranje

Afera depeša: naprej kot tragedija, potem kot Logar

Politična mimikrija in maskirni dialogizem

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: