Sproščeni Pahor in ideali neresne politike

Delo je opravilo intervju z dr. Gregorjem Tomcem, ki je »profesor na fakulteti za družbene vede in mestni svetnik na Jankovićevi listi«, kot so ga uvedli skozi njegovo dvojno vlogo.

Brigite Ferlič Žgajnar in Tina Kristan sta se z njim pretežno pogovarjali o zadnjih dogodkih v tovarni Rog, nasilni izselitvi njenih uporabnikov, ki jo je zaukazal župan Zoran Janković.

Za elitno kulturno produkcijo

Intervju je požel kar nekaj zgražanja zaradi evidentno politično motiviranih stališč, kjer se je Tomc raje postavljal na stran občinske strani in mahal proti tistim, večkrat tudi žaljivo, s katerimi bi kot človek z nekaj kulturniškega alternativnega pedigreja sicer moral simpatizirati. V svojem udrihanju po rogovcih je postregel z resnično abotnimi argumenti. Morda najbolj plehek je tale: »Problem, ki ga vidim pri Rogu, je, da mesto ve, kaj hoče s tem prostorom početi. S tega vidika bi rekel, da rogovci v tem sporu nimajo prav.«

Se pravi: rogovci sploh ne vedo, kaj bi s tovarno Rog počeli, mesto pa ima čudovite načrte. Dvakrat sprevrženo: PRVIČ zato, ker preprosto ni res, da bi uporabniki Roga tega ne vedeli – še kako vedo, na konceptualni in vsebinski ravni, in še kako izvajajo svoje projekte. DRUGIČ pa, ker bi celo tedaj, ko bi to držalo, bilo odločilno tisto, kar želi ljubljanski župan ‘početi’ z Rogom. In Tomc zelo dobro ve, kaj, saj v istem intervjuju pove: »Mesto si v Rogu predstavlja večnamenski prostor, v katerem bo kulturna raba v glavnem elitna.« Ne spomnim se, kdaj bi kdo nazadnje tako zelo protežiral elitno kulturno produkcijo proti ‘ljudski’ in ‘alternativni’.

Pahor, ideal neresne politike

Tudi kot nekoga, ki je avtor knjige o ideologemu sproščene Slovenije in je spremljal rojevanje in nenehne artikulacije leta 2004 zmagovite ideologije o tem, kako potrebujemo več sproščenosti,  me je najbolj »pretresel« prostodušni spraševalni diskurz o tem; novinarki sta namreč v intervjuvanca skakali kar s samoumevnostjo, ki sem jo svojčas dnevno spremljal na strani Sproščena Slovenija.

Se pravi, predpostavljenim horizontom dojemanja sproščenosti, pri katerem že vemo, kaj to je, zdaj je treba slovensko sproščenost le še izmeriti in oceniti, ali v njej kaj napredujemo. In sta vprašali:

V intervjuju leta 2011 ste za tedanjo Pahorjevo vlado rekli, da je lahko deležna pohvale, ker je sprostila Slovenijo. Se vam zdi Slovenija sproščena?

Premalo bi bilo reči, da je novinarski diskurz tukaj naiven, da le reproducira nikjer eksplicirane ideološke iluzivne premise, utemeljene na strukturi nekega nepojasnjenega družbenega mita o »sprostitvi duha« – no, takšna izpeljava je že preveč zahtevna. Po svoje jih seveda naivno generira, hkrati pa tudi šele osmišlja. Dejansko sta novinarki tisti, ki topiko v intervju sploh uvajata.

Tomc se nato vrne k sproščenemu Pahorju, v rekurz o neki menda nezapeti, »neresni« politiki, ki jo je odkrival leta 2011. Čeprav tega ne pove, bi verjetno tudi danes predsednika republike pohvalil na podoben način:

Pri Pahorju mi je bilo všeč, in mi še vedno je, da se ne jemlje smrtno resno in da zato tudi politike ne jemlje smrtno resno. Mediji mu to neresnost radi očitajo, mene pa ne moti. Še posebno v kontekstu, ko imamo v parlamentu stranko, ki uporablja izredno agresiven, surov in frustriran dialog s političnimi nasprotniki. Razumem, da si polemičen, vendar pa morajo biti v demokratičnem dialogu meje še spodobnega jasne. Zgrožen sem bil na primer, ko je politični vodja ene od strank novinarki označili za prostitutki. To je necivilizirano. Še bolj sem bil zgrožen nad medlim odmevom. V sami stranki so vsi molčali. Je to znak, da se s takšnim načinom polemiziranja strinjajo? Ali se bojijo javno spregovoriti? Medel pa je bil tudi odziv civilne družbe. Če ni odločnega odgovora, lahko ljudje dobijo vtis, da je to normalen način komuniciranja, in to je slabo.

Zaradi takšnih stvari mi je všeč pristop k politiki, kakršnega ima Pahor. Ker nam kaže, da je lahko politik tudi nekdo, ki ni zapet, resen, globok in zamerljiv. Tako daje ljudem vedeti, da je politika povsem vsakdanje opravilo, ki ga ni treba malikovati. Mislim, da je Engels nekoč rekel, da s politiki ne smemo delati v rokavicah, ker so lakaji ljudstva. V Sloveniji potrebujemo malo več tega občutka, da so politiki naši lakaji, in potem se ne bodo več tako samopašno obnašali.

Tomc je torej »sproščenost« zreduciral na nekakšno nasprotje zapetosti – ali kot je svojčas dejal sam Pahor, ko je ugibal, kako biti všečen Janši, nekakšne zakrčenosti. Politike da ne smemo jemati smrtno resno – kdor to počne, je pač nesproščen.

Seveda se avtor vedno lahko brani, da njegove deskripcije res ne merijo na nobeno ideologijo, da so vzete iz folk psihologije, da so zgolj amaterske. Ne bo držalo iz najmanj naslednjega razloga: ker je Pahorjeva sproščenost, kot sem že nekajkrat pokazal, dejanski naslednik in učinek Janševe sprostitvene ideologije.

Sproščeni duh časa

Ko sem leta 2013 kritiziral prispevek iz oddaje Preverjeno, v katerem so odkrivali, da je predsednik »pionir novega sloga vladanja«, sem to storil s podobno poanto. Še več, takrat so se novinarji trudili, da v njegovem ravnanju ne bi zasledili ničesar napačnega: ne ideologije in tudi ne poceni marketinga:

V prispevku je obenem zaznati silno potrebo, da bi se Pahorjev politični marketing ne poimenovalo s potencialnim (in zame edinim možnim) deskriptorjem: komunikacijskim populizmom. Zdi se, kot da bi osnovni poudarki tega ne dopuščali; kot da bi bili v funkciji paralizacije take možnosti. Prispevek zvaja njegov komunikacijski pristop na »sproščenost«, ki jo celo eksplicitno pohvali:

Ali drži, da je Borut Pahor ujel duha časa, ki je bolj sproščen? Sproščenost ni nič napačnega, po mnenju nekaterih pa predsedniku manjka vsebina, jasna mnenja in stališča ob večjih dogodkih.

Avtorji torej namiguje celo na obratno stanje stvari: ni res, da bi bil kakorkoli Pahor tisti, ki bi poskušal biti sproščen, temveč ga v takšno držo sili »sproščeni duh časa«. Odvezan je sleherne krivde: v koraku s časom se menda imenitno prilagaja.

Če sklenem: intervju s Tomcem je anahron na vseh ključnih točkah: glede dojemanja problematike Roga, alternativne in etablirane kulture, splošnih političnih ocen, verjetno najbolj simptomalna pa je ravno atavistična razprava o sproščenosti, deplasirano ideološka že v trenutku svojega nastanka, danes pa zveni kot vzeta iz nekega drugega časa.

Več:

Pionir česa je Borut Pahor? Znova o sproščenosti.