::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

RTV Slovenija in Večer neženirano v bran Jambreku

Je bil dr. Peter Jambrek, nekdanji ustavni sodnik in minister za notranje zadeve, pomemben lastnik in ustanovitelj zasebnih slovenskih fakultet, dolgoletni predsednik Zbora za republiko, »politični boter Gregorja Viranta«, kot so po novem janšistični žargon povsem posvojili tudi na RTV Slovenija, res sodelavec Udbe? Takšen, ki je špecal svoje prijatelje?

Stvar me ne bi zanimala, če ne bi včeraj v osrednjem RTV dnevniku videl skrajno, ampak res skrajno bizaren prispevek o tej zgodbi. Zato si bom zastavil nekaj medijsko relevantnih vprašanj in poskušal zelo na kratko odgovoriti:

a. Kako so mediji reagirali na zgodbo o udbaški preteklosti Petra Jambreka? So o njej poročali ali ne?

b. Kako so predstavili zgodbo o tem?

c. Katere argumente so navajali v podporo tezi o udbaški preteklosti in katere proti?

d. Ali so to počeli politično motivirano le nekaj dni pred volitvami (tisti, ki so jih objavili in tisti, ki jih niso)?

e. Kakšno bi bilo dobro novinarsko postopanje glede tega?

Ad1. Mediji v glavnem o zgodbi niso poročali, čeprav je Bojan Požar objavil dokument iz arhivov, ki neposredno dokazuje Jambrekovo vpletenost. Zasledil sem le tri odzive (dopuščam, da jih je več): že omenjenega na RTVS s povzetkom na MMC, daljši zapis v Večeru in zapis v Slovenskih novicah, ki je kombiniran z zgodbo o tem, kako je Jambrekova žena povezana z Jankovićevim podžupanom.

Ad2. Prezentacija zgodbe je tisto, zaradi česar sem se sploh odločil za komentar. Zapis v Slovenskih novicah predpostavi, da je Jambrek res bil udbaš, takšen je že naslov: »Družinske povezave žene Udbaša Petra Jambreka«. Ponujeno dokazno gradivo, inkriminirajoči dokument, vzame za neposredno pristen in verodostojen. Nasprotno pa se novinar Rajko Gerič na RTVS in novinarka Vanessa Čokl v Večeru trudita v prav nasprotni smeri: zanju je objava dokumenta politično predvolilno motivirana z namenom, da oblati Petra Jambreka. Vendar to še ni vse – tudi če je politično motivirana, bi še zmerom lahko veljalo, da Jambrek v resnici je bil udbaš. Ampak novinarja naredita še korak naprej in predpostavljata, da je Jambrek nedolžen, »afera« pa skonstruirana.

Ad3. Argumenti in druga scenska ali vizualna sredstva, ki jih ponujajo novinarji v obrambi Jambreka, so nekaj najbolj zabavnega, kar sem videl v zadnjem času. Če nekdo objavi dokument, ki dokazuje Jambrekovo udbaško preteklost, bi pričakovali, da bo zavrnitev takega dokaza potekala bodisi na način, da se zavrne njegovo pristnost bodisi predstavi okoliščine, zaradi katerih je dokument sicer pristen, vendarle pa so navedbe v njem netočne. Medtem ko Gerič nepristnosti ne omenja, nanjo Čoklova ne le namiguje, ampak je skrajno decidirana:

Po Večeru dostopnih podatkih se Jambreku slej ko prej ponavlja zgodba, kot so jo mnogi vplivni Slovenci doživeli pred leti, ko se je na internetu pojavila dokazano sfrizirana evidenca SDVja.

Na Večeru torej imajo podatke, da je Jambrek v tej zgodbi nedolžen, toda objavili jih žal niso. Medtem ko sta novinarja Slovenskih novic dokument preprosto vzela za pristen in Jambreka zato razumela in razglasila za udbaša, je pri drugih dveh zapisih drugače. Ne vem, kdo ima prav, ne verjamem pa nikomur, dokler me ne prepriča! Če poskušam shematizirati slišane ali prebrane argumente v podporo Jambreku pri Geriču in Čoklovi, bo seznam zelo kratek:

1.Jambrek je politični boter Gregorja Viranta, nahajamo pa se nekaj dni pred volitvami. Torej je jasno, da želi nekdo z zgodbo škodovati Jambreku in Virantu. Ergo, dokument ni pristen. (Gerič, Čokl)

2.Jambrek je takšna veličina slovenske državnosti, da je zgodba o Jambreku udbašu preprosto nemogoča. (Gerič)

3. Dekontekstualizirano obravnavo dokumenta v času tik pred volitvami »si lahko vsak razlaga po svoje« in »ima za posameznika velike posledice«. Implicitno: torej nas zgodba,vsaj zaenkrat, ne sme zanimati. (Gerič)

4.Arhivi so dostopni vsem že deset let, zato objava dokumenta nima nobene teže. (Gerič, Čokl)

Pa si poglejmo njihovo vrednost. Prvi argument je tehnično čisti »non sequitur«: če se nek dokument pojavi nekaj dni pred volitvami, iz tega na noben način še ne sledi, da je zato kaj manj pristen. Drugi argument je klasičen infantilni argumentum ad auctoritatem, v Geričevem prispevku ga med drugim izreče tudi Virant: »Peter Jambrek je eden od očetov slovenske državnosti in ustavnosti in sigurno nikoli ni bil sodelavec Udbe.« Super! Seveda iz tega, da je nekdo brezpogojna avtoriteta, še ne sledi, da ni mogel biti to drugo. Tretji argument je sklicevanje na slabe posledice: ker si lahko nek dokument pred volitvami, ko ni časa za kontekstualizacijo, vsak razlaga po svoje in to vodi do slabih posledic, resničnosti dokumenta ne smemo sprejeti. Četrti argument je znova prazen »non sequitur«: iz samega dejstva, da so arhivi dostopni vsakomur, in to že dlje časa, še ne sledi, da so dokumenti iz njega kaj manj veljavni in pristni. Gerič v svojem prispevku popolna »kupi« Jambrekovo obrambo, po kateri je zapis sicer pristen, ampak je lažniv, saj ga je napisal udbovec, ki je »moral upravičiti svojo plačo«.

Če se torej strinjamo, da je argumentacija obeh novinarjev na smešno trhlih nogah, kaj poreči na njen vizualni dodatek, ki so si ga privoščili v TV dnevniku? Omenjal sem že bizarnost tega prispevka, dolgega 1:56 minute. Gerič je namreč v njem uprizoril še scensko vizualizacijo za tiste, ki sporočila glede tega, da Jambrek ni kriv – vsaj trikrat je namreč umetelno pohodil (ja, pohodil) kopije za Jambreka obremenilnega arhivskega dokumenta, na koncu pa se je še sklonil do tal in zmečkal (ja, zmečkal) vsak listič posebej. Ker verjamem, da gre za antološki novinarski pristop, vreden posnemanja in uvrstitve v anale ertevejevske zgodovine, lahko le toplo priporočam ogled manire, kako gledalcem nazorno prikazati, kaj naj si o tem dokumentu mislijo:

Ad4. Vprašanje, ali so novinarski prispevki bili po dejanju in vsebini politično motivirani, je kompleksno. Verjetno se razbira že iz zgoraj zapisanega: če nekdo uporablja tako slabo argumentacijo, potem mora pred sabo imeti določen cilj – tako Bojan Požar, ki je objavil začetno zgodbo, kot vsi drugi mediji, ki ji sledijo ali se trudijo izničiti negativne učinke. Komu ali čemu lahko služi medijska kulpabilizacija ali rehabilitacija Petra Jambreka in protiakcija, ki naj ustavi škodljive posledice, je predvsem vprašanje za medije same in njihove urednike. Dejstvo je, da lahko afera o udbašu Jambreku škodi ne le Virantu, ampak veliki desni koaliciji Janša-Virant. Nekatere novinarje to dejstvo verjetno močno skrbi. Še pomembneje od tega pa je, da lahko v živo spremljamo »the making of« slovenskih afer – trud medijev po tem, da nekaj bi bilo afera in nekaj ne bi bilo. Če so naši, potem se bomo potrudili, da afere ni. Če niso, se bomo potrudili v nasprotno smer.

Ad5. So torej prav storili tisti mediji, ki zgodbe sploh ni zagrabili in so raje pogledali proč? Dvomim. Da za to ni dober čas tik pred volitvami? Zakaj pa je potem dober za tisoč drugih afer? Dober novinarski prispevek se, vsaj v tej fazi, ne bi rabil opredeljevati o Jambrekovi krivdi ali nedolžnosti. Slabi so glede tega močno pohiteli. In še namig za tiste, ki bi radi nadaljevali ali začeli: o Jambrekovih komunističnih aspiracijah je na široko pisala Mladina leta 2007.

%d bloggers like this: