Pecunia non olet

Včerajšnji poptevejevski kratek intervju s škofom Antonom Stresom si velja zapomniti. Doslej je veljalo, da je skrb slovenske RKC vedno v veliki meri posvečena socialno šibkim in revnim. Saj tudi je, karitativne dejavnosti ne bi zanikali. Toda kako RKC gleda na ekonomsko situacijo v državi? Odkar paktira z oblastjo, in tega je že tri leta, o njej ne bo rekla slabega. Takole zveni včerajšnje pajdaštvo:

Sicer pa nisem prepričan, da Slovenci nasplošno vedno slabše živijo, ampak nasprotno, če mislimo, kako rastejo veliki nakupovalni centri kot gobe po dežju in da so vedno polni, očitno imajo Slovenci veliko denarja.

Težko, da bi smeli takšno božično deklaracijo, običajno zavito v celofan simbolike skromnih razmer Kristusovega rojstva, absolvirati kot še eno igro na temo »Ali imajo Slovenceljni premalo ali preveč pod palcem«. Izjava je prej čisti analogon Janševih štruc polnih smetnjakov, le bolj univerzalistično je podana. Da je problem nakupovanje, ne pomanjkanje, ne sociala, temveč gospodarska prihodnost države, takoj zatem škofov miselni lok potrdi še s temle:

Mi smo pred dvema mesecema, naša komisija, izdali izjavo eno izjavo in stališče, ki žal ni ni ostala zapažena, tudi v javnih glasilih, proti zadolževanju. Gotovo da sedanja nakupovalna mrzlica vzpodbuja zadolževanje…

Pobrskal sem za to izjavo in ugotovil, da pravi naslednje:

Zaradi zmanjševanja pomena in trdnosti sorodstvenih vezi, staranja prebivalstva, večje negotovosti na trgu dela in splošnega dviga življenjskega standarda se povečuje delež socialno ranljivega prebivalstva, ki bistveno lažje zapade v prezadolženost.

Ampak če to drži, da se delež socialno ranljivih zvišuje, pač ne bo držalo zanikanje tistega »Slovenci nasplošno vedno slabše živijo«. Zakaj je potemtakem Stres v takšnem protislovju? Odgovor je enostaven: ker se mora pretvarjati, da ljudje nasplošno živijo dobro. Ker tako pravi g. Janša. Nič se ni spremenilo od mojega zapisa, starega dobri dve leti in objavljenega v Večeru. Takrat se je morala RKC zoperstaviti nič manj kot sindikalistom in demonstracijam ter podpreti neoliberalne reforme. Ob dejstvu, da isti škof in ista RKC danes promovirata, ne boste verjeli, Socialno akademijo (opozarjamo na nenavadno deskripcijo in ekstenzijo pojma socialen, ki sledi iz opisa dejavnosti).

Seveda je nekaj sprevrženega v istočasni skrbi za revne in šibke, če jo začiniš z dvignjenim palcem glede pretiranih izdatkov ljudi. Ob moralnem pokroviteljstvu je namreč perverznost skrita prav v dejstvu, da nekoga moti, kako se tisti »Slovenci imajo veliko denarja« izraža v naših navadah trošenja in da to pripiše večini državljanov. Če Cerkev koketira s svobodnim trgom, kapitalizmom ali celo neoliberalizmom, potem bo pač morala dopustiti svobodo ljudem, da kupujejo in trošijo, če tako želijo. Izjava pa skriva še notranjo, ekonomsko perverzijo. Škof namreč zadolževanje povezuje s socialno šibkimi, nakupovalne navade pa z vsemi. Zasvojeni so oboji, tisti s kupno močjo in tisti zadolženi. In ker je pretirano nakupovanje greh (ali pa je greh le profanacija božiča, na katero se posredno odziva?), sta to nenadoma dva problema: eden v tem, da imajo Slovenci preveč denarja in drugi v tem, da ga imajo premalo. Tretji je v tem, da je res problem, če imamo take probleme.