Wo Janša war, soll Ich werden

Pahor bi bil mandatar. Šur, sam bi bil minister za mentalno higieno politikov. Ampak če začnemo pri mandatarju – že celo leto na tem mestu razvijamo koncepcijo politične ljubezni, radodarno izkazovano pri gospodu Pahorju. Naš zastavek je bil, da je to nov, unikaten in v danem trenutku celo zmagovit model politike, pomešan z osebnimi psihološkimi primesmi v odnosu Pahorja do mesta vladarja. Ker ga trenutno zaseda g. Janša, je do njega razvil posebno bogato obliko transferja. Ljubezni, partnerstva, spoštovanja, zvestobe. In za sabo potegnil ideologijo SD, ki dela politiko na ta način, da ne dela politike in se ogleduje v ogledalu prihodnjega zmagovalca. To je vse, kar počne: gleda se tam nekje v prihodnosti v sebi všečni pozi. Kot vladarka.

Toda zdaj je vrag vzel šalo, kar se ljubezni tiče. Pahor končno želi biti Janša in concreto. Wo Janša war, soll Ich werden. Najprej je dolgo okleval, ker se mu je ponujalo drugo vladarsko mesto – in sam se ima za izvoljenca ljudstva, kakopak, ki sme vpričo takšne velikodušne naklonjenosti množic sebi izbrati najboljše. Za Večer sem nedavno takole razvijal njegovo »filozofijo pudlja«. Pahor se skriva za politiko konsenza, kakršno je vodil laburist Tony Blair – prav tisti, ki so ga imenovali za Bushevega pudlja in ki je ta časten epitet v ameriškem tisku prepustil Sarkozyju. A to bilo je pred nenavadno odločitvijo te dni, da se leto pred volitvami samookliče za prihodnjega mandatarja. Prišlo je do točke zlitja: ne le da bi bil partner, bil bi ta partner. Bil bi Janša, prevzel bi to čudovito vlogo prvega med sproščenimi, ljubimca zdravnic, predsedujočega EU… Vlogo, ki si je tako močno želi, da si poskusno nadeva maske in preizkuša obleke že zdaj. Politika SD, ki je eno samo koprnenje po oblasti, po vodenju in vladanju, tu ne kaže nobene tolikokrat reflektirane razpoke med predsednikom in stranko, obakrat dokazuje svojo enako votlo izpraznjenost. Ali, po Lacanu, norost, kajti norec misli, da je kralj, toda nor je tudi kralj, ki misli da je kralj. Predstavljajte si torej brezumnost tistega, ki se ima za kralja, pa še ni, tega si le neznansko želi! Tistega, ki to simbolno funkcijo jemlje zares in jo sanja – mar ni vsa manipulativnost politike na delu prav v tem simptomu, saj nas za kralja dela in naredi narod, Drugi torej. Jemati zares socsimbolno mrežo demokracije v smislu, da smo vredni izbire zgolj mi (in anticipacija prihodnjega mandatarstva več kot potrjuje to našo samozaljubljenost), pa je v osnovi nedemokratična in nenazadnje nevarna. Mesto vladarja je pač, če naj deluje, nujno prazno in arbitrarno, samooklicani mandatarji pa so najboljša pot do tiranije. Do zlorabe oblasti. Kar počne predsednik SD te dni, je prav to: avansirano zlorablja zaupanje volivcev.

Zakaj vse to počne? Ker je pač zaljubljen? Ker nima in ne zmore svoje politike? Ali zaradi obojega? Še ena gesta torej, ki dokazuje, da bomo pod Pahorjem veselo še dalje dedemokratizirali Janševo strašljivo zapuščino. Celo navzlic svarilnemu dejstvu, da se je presedniški ejaculatio praecox pravkar posrečil celo Peterletu. Ves čas je nastopal kot prihodnji kralj, a ga je ravno to spodneslo.