::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Sindikati, ki blatijo Delo: kako se ubraniti pred slabo medijsko podobo

Odgovorni urednik Dela se je, temu so sicer v zapisu dejali »v časopisni hiši Delo«, odločil odzvati na medijske objave o odpuščanjih na Delu, ki so prišle z nekaj zamude.

Današnji prispevek sicer podpisuje Luka Dekleva, namestnik odgovornega urednika Gregorja Knafelca, glavni protagonist zapisa, ki ima pretežno značaj nekakšnega demantija. Zdi se, da poskuša nevtralizirati negativne učinke novinarskih poročil o stanju v tej hiši z daljšo pasažo, podano v citatni obliki z narekovaji, vsaj v svojem jedrnem delu.

belovic-delo-sindikat

Luka Dekleva in današnji Delov zapis, analiziran v nadaljevanju

Naj v kratkem opozorim na nekaj nenavadnih in po moje pozornosti vrednih momentov v članku.

Kill the messenger!

V prejšnji objavi o stanju na Delu sem opozoril na stališče Društva novinarjev Slovenije, v katerem je podatek o zadnjih odpuščanjih umanjkal. Dne 7. februarja sta DNS in ZNP objavila svoje stališče o tem.

In v tem je prva presenetljivost današnjega demantija: Knafelc ne omenja stališč obeh novinarskih organizacij, ki so se jim sploh prvič po zadnjem prevzemu hiše pridružili Izvršni odbor Sindikata novinarjev Dela in Izvršni odbor Sindikata novinarjev Slovenije (SNS) s svojo izjavo, obenem pa tudi Aktiv novinarjev Dnevnika. Ne, urednikov ključen poudarek je zgolj na menda problematičnem prispevku Vesne Zadravec v osrednjem TV Dnevniku istega dne, ki ga že v začetku označi za »zrelega za častno novinarsko razsodišče«.

Čeprav je Zadravčeva zelo nevtralno povzela dogajanje in obenem tudi zadnja stališča sindikatov, je postala tarča ona, po preizkušenem in videnem načelu kill the messenger. Zakaj? Ker je domnevno prišla v novinarski konflikt, nam na široko pojasnjujejo:

Novinarka se pri poročanju namreč sklicuje na lastno pisanje, ki ga kot sindikalna funkcionarka, članica izvršnega odbora Slovenskega novinarskega sindikata, zapiše dopoldne, popoldne pa navede kot vir pri svojem poročanju. Sporna praksa, ki bi morala vzbuditi pozornost vsakega urednika, še posebno če je ta v službi na javni nacionalni televiziji. Ne morem se znebiti občutka, da je imelo novinarkino blatenje ugleda novinarske hiše in lastnikov Dela drug namen kot opozoriti na položaj novinarstva, v katerem je to.

Knafelčevo opozorilo, ki se konča s standardnim diskurzivnim namigom na teorijo zarote (»Ne morem se znebiti občutka… drug namen«) in diskvalifikacijo izjave z enako standardnimi označevalci (»novinarkino blatenje«), se popolnoma izogne komentiranju opisa bedne situacije, ki so ga pribeležili v Sindikatu novinarjev Dela in s katerim Zadravčeva pač nima nič:

Že poldrugo leto so namreč dnevno izpostavljeni grožnji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V poldrugem letu je bilo iz poslovnega razloga iz uredništva Dela odpuščenih več kot 40 novinarjev. Poleg tega, da sem ter tja kakšnega novinarja tudi kupijo na »trgu«, je fleksibilno krčenje novinarskega potenciala Dela kombinirano z nezakonitimi prekarnimi zaposlitvami pogodbenih novinarjev, v manjši meri tudi z najemanjem novinarjev preko agencije. Ves notranji kadrovski »trg« – okoli 140 zaposlenih novinarjev in preko 40 prikrito zaposlenih prekarnih novinarjev – je izpostavljen stalni negotovosti izgube dela. (…)

Odkar je junija 2015 medijsko družbo za borih 7,3 milijona evrov – preko petkrat manj, kot znašajo njeni letni prihodki – kupil zdaj v celoti Petričev finančni holding FMR se zdi, da žreb določa, kateri novinar bo presežek. Novinarji so zgolj številka in strošek, računovodski pristop že dodobra načenja tudi avtonomijo uredništva in novinarjev. Uprava zgolj seznanja urednike, koliko in koga odpisati.

Skratka: odgovorni urednik se je, najbrž v imenu uprave in lastnikov, odločil s prstom pokazati na sicer korekten prispevek novinarke TV Slovenija, o očitkih lastnih novinarjev pa raje pomolčati. Dejstvo, da je članica res članica IO SNS, ji v ničemer prav posebej ne prepoveduje, da bi o protestih novinarskih organizacij in aktivov, ki jih je cela vrsta, ne smela poročati.

Docirajoča retorika in prvoosebna manipulacija

Če je kaj sporno v demantiju na podobni ravni, iz katere črpa omenjeni očitek o interesnem konfliktu, je samo dejstvo, da ga podpisuje namestnik odgovornega urednika, ki seveda daje besedo svojemu šefu in ga tudi v tej vlogi nadomešča.

Nedopustna je že sama retorika: Knafelc docira o tem, kaj bi menda, namesto zgodbe o odpuščanju, novinarji morali uvrstiti v njihove prispevke. Denimo: ukvarjati bi se morali s temami, kot je »predvsem iskanje novih poslovnih modelov medijskih hiš, digitalizacija, bralne navade mladih, socialna omrežja in avtorske pravice«, omeniti pa tudi, da je »del glavnih ciljev prestrukturiranja in modernizacije hiše zagotavljanje sredstev za razvoj neodvisnih novinarskih vsebin tudi v prihodnje«. Na drugi strani po njegovem odpuščanja niso dobra medijska tema zato, ker je to nekaj, kar »na Delu poteka v skladu z letnimi načrti, ki jih potrjuje vodstvo podjetja, so usklajena z odgovornim urednikom in v skladu z zakonodajo.« Razumeti je, da bi odgovorno novinarstvo bilo tisto, ki bi vljudno povzemalo komunikeje, ki prihajajo iz piarovskih služb Dela.

Posebno manipulacijo predstavlja stavek, v katerem, tokrat kar v prvi osebi množine, Knafelc spregovori o nič manj kot DNK zapisu hiše, v kateri vodi novinarski kolektiv:

Medijska hiša Delo je kot zasebno podjetje odgovorno za pozitivno poslovanje, a ima hkrati tudi odgovorno javno funkcijo, ki jo kot največja medijskih hiša v Sloveniji nosi v svojem DNK. Tega se zavedamo vsi zaposleni v medijski hiši, novinarji in uredniki.

Čeprav celoten članek začenja s tretjo osebo množine (»v časopisni hiši Delo so se odzvali…«), v trenutku preide v njeno prvo osebo (»tega se zavedamo vsi zaposleni v medijski hiši«), v zgoraj citiranem stavku pa vidimo, da perfidno novinarskemu kolektivu v celoti pripiše stališče prvega in drugega dela istega stavka. Dvomim, da ta res podpisuje kapitalsko gospodarsko maksimo »Smo zasebno podjetje, ki je odgovorno za pozitivno poslovanje« – vsaj iz stališča Delovega sindikata to ne izhaja.

Odstop prvega sindikalista

Tretji moment, značilen za vsebinsko strukturo demantija, zadeva informacijo o odstopu Delovega novinarja in namestnika urednika notranje redakcije Maria Beloviča z mesta predsednika SNS.

Deklevi se zdi pomembno poudariti to dejstvo evidentno le z enega razloga: da bi podkrepil tezo o spornih ravnanjih tistih, ki opozarjajo na nevzdržne razmere na Delu. Kot se zdi, se Delov novinar nikakor ne strinja z očitki na račun njegove uprave, zato je ugotovil, da je prišlo do »neregularnega ravnanja ob pozivu javnosti glede dogajanja na Delu«, od vodenja SNS pa se poslavlja »zaradi očitnih razhajanj v vodenju sindikata«.

Tudi njegov fokus je, zelo zanimivo, usmerjen izključno v kratek prispevek Vesne Zadravec in kar na dveh mestih pospremljen z namigom o nedoločljivi konspiraciji in instrumentalizaciji sindikata:

Med vzroki za odstop navaja različne poglede na vodenje sindikata. »To je bila povsem nepotrebna taktična napaka ob predhodnih pogajanjih z upravo glede kolektivne pogodbe,« pravi Belovič, ki se ne more znebiti vtisa, da je bil sindikat ob zadnjem dogajanju instrumentaliziran. Sprašuje se, zakaj je prispevek na nacionalki o odpuščanju nastal ravno zdaj, ko se razmere umirjajo in je Sindikat novinarjev Dela v fazi pogajanj za sklenitev hišne kolektivne pogodbe.

Če so sindikalistom Dela in SNS očitali, da so bili popolnoma pasivni pri kapitalskem prevzemu Dela in odpuščanjih, se Belovičeva stališča berejo kot samorazkrivajoča. Presenetljivo je tudi naslednje: če so v SNS in pri Delovem sindikatu, morda mimo njega, podpisali stavek »Zato komunikacija z novinarskim sindikatom poteka pretežno preko delovnih sodišč«, se sam sklicuje na odlično sodelovanje, zaostritev razmer z upravo Dela pa je menda prišla v taktično nepravem času. Se pravi: splačalo bi se še malce trpeti in molčati.

Sklep: zimski dremež in upor

Zadnji demanti postavlja stvari na svoje mesto in počasi, a zanesljivo se prebuja tisto, kar smo pričakovali eno leto: novinarski in sindikalni čut za avtonomijo novinarskega dela in tudi lastno eksistenco. Spoznanje, da se splača biti tiho, se umika tistemu nasprotnemu. In res, precejšnji del težave nesporno predstavlja anemična prestrašenost Delovega novinarskega kolektiva, ki jo je v svojem zadnjem zapisu opazil tudi DNS:

Veliko odgovornost pri odpuščanju nosi tudi Delov uredniški kolegij, ki se odpuščanju v imenu kolektiva, ki ga zastopa, ni uprl.

Kar kmalu bomo videli, če so Knafelčevi demantiji, kakršen je današnji, pri prebujanju kolektiva, ki ga vodi, sprožili kaj dodatnega revolta ali ga morda zatrli.

Več:

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Information

This entry was posted on 11/02/2017 by in mediji,teorija zarote,TV,časopisi and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: