::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Cerar in Brglez: ja, prava zgodba države

Ko vam kakšen politik začne nakladati, da se dogaja odvečna in »pretirana nemirnost, predvsem v javnosti«, potem ste lahko vedno prepričani, da je na delu nekaj resnega in pozornosti vrednega. In res, kaj je lahko bolj pereče od tega, da podpredsednica SMC in vodja poslanske skupine dr. Simona Kustec Lipicer ne vidi težave v »nesoglasjih« med Mirom Cerarjem in Milanom Brglezom, ki so zanjo nekaj povsem običajnega, nepomemben trušč, ki vznemirja javnost?

Najbrž le še to, da novinarji takšnega sprenevedanja ne znajo ustaviti.

kustec-lipicer-mmc

Izsek iz članka na MMC

Še huje, trenutni »spor« med premierjem in predsednikom SMC-ja Mirom Cerarjem ter podpredsednikom stranke Milanom Brglezom seveda ni saga o nekem sporu, temveč je ključen za razumevanje nadaljnje usode demokracije in človekovih pravic v državi: če se je Cerar postavil v bran noveli zakona o tujcih, Brglez pa ji je skupaj z mednarodno skupnostjo oporekal in proti njej tudi glasoval, Simona Kustec Lipicer stori točno tisto, česar ne bi smela: njej se zdi »neodgovorno«, da bi »zgodba med dvema posameznikoma postala zgodba države«.

No, meni se zdi neodgovorna redukcija na običajen špetir, ki si ga je privoščila pomembna političarka in zaveznica premierja. Zakaj? Ker mora hliniti, da se ni zgodilo nekaj drugega in bistveno več od tega: zahteva Cerarja, ki jo je pred 40 pričami, poslanci in ministri, naslovil na svojega podpredsednika Brgleza, češ da mora zavoljo drugačnega mnenja odstopiti. Za to vendar gre, za politično pokoritev in ne za drugačno mnenje ali nasproten glas v parlamentu!

Kustec Lipicer se mora strahovito pretvarjati, da imamo pred očmi le majhen nepomemben prepir, znotraj katerega morajo »vsi vpleteni najti kompromisno rešitev, s katero bodo lahko vsi skupaj živeli«. Njena interpretacija je na ravni neverjetnega: ultimat po odstopu svojega šefa interpretira kot »kompromisno« rešitev. Pozor: svoje kritike ne naslavlja na oba, podpredsednica ne želi reči, da upa, da bosta oba vpletena nekoliko popustila, od Cerarja ne pričakuje, da bo umaknil svoj predlog in tudi od Brgleza ne, da bo zmehčal svojo držo. Ne, njej bi se zdelo, da bo kompromis pač to, da Brglez zapusti svoje podpredsedniško mesto – in to meni druga preostala podpredsednica stranke!

Neverjetno sprenevedanje je njena kvalifikacija, po kateri so »takšna nesoglasja v strankah povsem običajna« in celo, redukcija k absurdu, da bi bilo »mnogo bolj skrb vzbujajoče za demokracijo bi bilo, če bi v takšnih trenutkih obstajal ‘težak mir’, tišina«.

kustec-lipicer-siol

Naslovni poudarek na Siolu, povzet po STA

Mimikrija, s katero odmerja svojo psevdoretoriko demokratičnih floskul, ima en zelo jasen in enostaven namen: prikriti, da se je v svojem stališču pozicionirala na Cerarjevo stran, diskurz pa zvesti na razpravo o tem, da ima »vsakdo pravico, da pove, kar mu leži na duši, ker je to začetek tega, da se lahko začnejo pogovarjati in da razčistijo stvari in gredo skupaj naprej«. Seveda, toda ob všečnem besedičenju je pozabila omeniti, da le potem, ko je drugi odpuščen ali mora oditi mora s položaja! V tem delu, ki ga seveda modro zamolči, se kaže pravi ustroj demokracije, ki jo zagovarja. In še en cinizem: če zagovarja pogovor, kako naj potem pojasni, da je Brglez tisti, ki čaka na avdienco pri premierju, ne obratno?

Pomenljiva je Kustec Lipicerjeva tudi takrat, ko odgovarja na vprašanje, kaj bi ona storila, če bi jo Cerar pozval k odstopu. Vsaj eno novinarsko vprašanje, ki zelo posredno meri na bistvo zahteve po Brglezovem odstopu, kar dejansko daleč presega nekakšno stanje nedolžnega notranjega nesoglasja ali običajne vsakodnevne disharmonije v stališčih.

Podpredsednica tudi na tej točki ni našla možnosti, ki bi šla v prijaznejšo smer za tistega, ki mu je ultimat namenjen: kajti sama bi »po vseh običajnih, demokratičnih procesih tudi šla v preverjanje zaupanja, ki ga imam«. Se pravi: znova argument moči, ne moč argumenta: ker se zaveda, da je pro-cerarjevska linija v stranki močnejša od pro-brglezovske, lahko varno predlaga rešitve, ki se bodo ugodno iztekle za tisto, ki ji pripada.

Kot je razvidno že iz osrednjih medijskih naslovov, so se uredniki odločili dati prednost mimikretični minimizaciji in se prikloniti manipulativni retoriki o minorni pomembnosti te zgodbe za državo. Ki ima, nam je sugerirano, bistveno pomembnejšo delo. Resnica je točno nasprotna sporočene – odgovorno bi bilo, da vsebinsko razhajanje med dvema posameznikoma postane zgodba države. Ne zaradi zahteve po odstopu, temveč načelnih vprašanj o človekovih pravicah in spoštovanju ustave, ki so Cerarja tako zelo razhudila in odprla nevralgično točko tudi zanj kot ustavnega pravnika.

kustec-lipicer-24ur

Naslovni poudarek na strani 24ur.com

Information

This entry was posted on 08/02/2017 by in mediji,politika and tagged , , , , .
%d bloggers like this: