»Znana tovarna laži«, lažne novice in hipokrizija

Se bo danes dr. Milan Brglez udeležil predvolilnega soočenja na Nova24TV, tisti Janševi televiziji, ki se financira tudi s pomočjo madžarskega denarja Viktorju Orbanu zvestih podanikov?

Vprašanje je intrigantno in zelo smiselno iz več razlogov. Prvi je, ker tako prebiramo v napovednikih omenjenega medija, v katerih je njegov nastop najavljen. Drugi zadeva nastop Tanje Fajon dober teden nazaj (10.05.2019) na TV soočenju na isti televiziji skupaj z dr. Milanom Zverom in Zmagom Jelinčičem.

Živi plakati in lažne novice

Nastop socialnih demokratov na Janševi televiziji torej ni nič neobičajnega. Ampak včeraj je prišlo do manjšega incidenta po tistem, ko so v Brglezovi in Fajonovi stranki izpeljali novo predvolilno marketinško kampanjo »živih plakatov« ob ljubljanski vpadnici – na njej so z rdečimi plakati v rokah zjutraj mimoidoče voznike pozdravljali prav Tanja Fajon, Milan Brglez, Matjaž Nemec in drugi s povabilom na volitve.

Na istem Janševem portalu so si nemudoma privoščili čistokrvni »fake news« in s fotomontažo spremenili napise; na plakatih je zdaj pisalo »Dobrodošli migranti, novi volivci« in »Hočemo polno malho«, temu ustrezno pa so potem priredili besedilo prispevka in se pretvarjali, da je sporočilo s fotomontaž resnično.

sd migranti fake news 1

Brglez in dobrodošlica migrantom: fotomontaža na Nova24TV

sd migranti fake news 2

Drugi del kasneje izbrisanega prispevka

Odziv Socialnih demokratov

Sledil je oster odziv Socialnih demokratov, ki jih je dobrodošlica migrantom zmotila:

[ODZIV SD] Medijski portal Nova24TV je znana tovarna laži, ki ogrožajo demokracijo. Za nas bo vedno nesprejemljiv način delovanja, ki z lažmi in sovraštvom ustvarja strah v službi nevarnih političnih ciljev stranke SDS. Zato javno pozivamo evropske poslance iz vrst SDS Milan Zver in Romana Tomc ter Patricija Šulin, da se do takšnih laži in manipulacij kot poglavitnega orodja tega trobila njihove stranke javno opredelijo. Hočete takšno Evropo?

Spletni portal Nova24TV je namreč objavila članek z zlonamernimi fotomontažami iz današnjega dogodka SD v Ljubljani, navidezno povzetega s strani lažnega profila na Facebooku. Po ostri reakciji SD so članek umaknili.

fajon soočenje nova

10. maj: Tanja Fajon nastopi na Nova24TV

Odziv Milana Brgleza

V stranki so se pohvalili, da so ob ostri reakciji dosegli umik prispevka. Na svojem Facebook profilu se je dodatno odzval Brglez in za nekoga, ki je pristal na soočenje na Nova24TV nocoj, zapisal presenetljivo neposredno:

Spoštovane državljanke in državljani,

veste, kako se stopnjuje samostalnik laž? Sam vem. Od danes dalje pa zares. Laž, ogromna laž, Nova24tv. Proti laži pa se borimo lahko le z resnico.

Spodnja slika je fotomontaža Nova24tv, ki je bila na zahtevo SD odstranjena.

Milan

Pri Janševi Novi24TV so, kot rečeno, odstranili svoj »fake news«, ki je razburila SD, podobno tudi na drugih satelitskih portalih, recimo na naslovu: http://moja-dolenjska.si/poglejte-kako-fajonova-in-nemec-vabita-migrante/.

V številnih zapisih na tej strani sem opozarjal, na kakšen način so, ob popolni toleranci ceha in široke strokovne javnosti, v zadnjih desetih letih v državi vzniknili neskrito strankarski mediji ali manjši satelitski portali in kaj pomeni tovrstna politizacija medijske krajine.

Domen Savič, oglaševanje in S.O.S.

Kako je SD uspelo doseči umik objave na »znani tovarni laži«, ne vemo. Morda z napovedano tožbo? Vprašanje ni povsem nesmiselno. Kajti če/ker jim je, se spet poraja zoprna dilema, zakaj živimo v državi, kjer lahko »fake news« preganjajo le »veliki« in tisti, ki imajo denar in moč. Ostali ne. Enigmatično je tudi, kdaj je »znana tovarna laži« postala zanje znana in kdaj je postala tovarna laži.

Ampak ravno zato je pod njihovo objavo v komentarju koalicijsko stranko pričakala še ena zadrega. Domen Savič jih je spomnil na svojo državljansko akcijo glede oglaševanja državnih podjetij, kot je Telekom, in to na istem mediju, ki ga po novem označujejo za »znano tovarno laži«, potem pa z njo nepričakovano nimajo težave, kadar gre za sončenje v času volitev v njihovih studiih:

Od septembra 2018 imate vse črno na belem. Zakaj državne firme še vedno oglašujejo na tem mediju?

Savičeva akcija, o čemer več v zapisu Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih, se je končala z dramatičnim spoznanjem, ki ga je pobudnik strnil v stavek: »V šestih mesecih na to temo ni bilo niti enega poslanskega vprašanja, niti ene politične razprave, niti enega omembe vrednega dogodka oziroma poziva iz strani predstavnikov ljudstva. Kličemo: SOS. SOS. SOS.«

Udeležbo Fajonove, Brgleza in še koga iz koalicijskih strank na Janševi televiziji moramo motriti tudi v tej luči.

P.S. In ker so v SD ravnokar javili, da so se »zaradi včerajšnje zmanipulirane objave @Nova24TV odločili za bojkot njihovih soočenj in prošenj za sodelovanje«, se znova poraja čudenje, zakaj je njihova reakcija na »znano tovarno laži« tako močno selektivna, pa tudi zakasnela.

Sd brglez fajon nova soočenje

Iz napovednika “znane tovarne laži”: nastopi socialnih demokratov na njihovi TV

 

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Pri Socialnih demokratih so prepričani v pravilnost svoje odločitve, da se na okroglih mizah v svoji režiji pogovarjajo z drugače mislečimi. Še več, edino pravilno je, da takšne na okroglo mizo vabijo. Zato so na pogovor o kulturi dialoga, kjer so potem govorili o sovražnem govoru, povabili dr. Žigo Turka, ki ga je, med drugim, Svet za odziv na sovražni govor prepoznal kot nekoga, ki ga izvaja.

Iz tega razloga je, očitno, predsednik republike Borut Pahor prav danes na podobno okroglo mizo povabil isto osebo, nikogar pa, denimo, s Pravne fakultete v Ljubljani ali Mariboru. Na koncu so pri tej stranki sprejeli dokument z naslovom »Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo«. Zato, ker jim je veliko do resnice.

Konferenca-SD-Dvig-kulture-dialoga-845x321

Začetno vabilo stranke: za kulturo dialoga in resnicoljubno komunikacijo

Pri SD so za vključujočo družbo

Seveda imajo pravico, da na svoja srečanja vabijo kogar koli, imajo pravico do Žige Turka. In drugi imamo pravico v to dvomiti. Kako so svoja prepričanja argumentirali? Oglasil se je dr. Milan Brglez in v reakciji na kritiko nekaterih (mojo, Domna Saviča, Eugenije Carl – vse so nastale popolnoma neodvisno) zapisal naslednje:

Spoštovane in spoštovani,

glede na napadalen odziv nekaterih (Domen Savič, Boris Vezjak in Eugenija Carl) na 2. konferenco Socialnih demokratov “Dvig kulture dialoga”, na katero je bil povabljen tudi prof. dr. Žiga Turk, poleg video posnetka objavljam tudi sprejeti dokument. Iz obojega je jasna razlika med njegovimi in našimi stališči, že naslov dokumenta pa ponudi tudi odgovor, zakaj smo ga povabili.

ZA ODGOVORNO IN RESNICOLJUBNO KOMUNIKACIJO.
ZA DEMOKRATIČNO IN VKLJUČUJOČO DRUŽBO.

Z mojim »napadalnim« odzivom je meril na zapis Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega. Na ravni argumenta Brglezova načeloma plemenita in racionalna trditev, tudi elegantna, saj lahko nasprotnika hitro obtožiš grdega izključevanja, ne ponuja nobenega dodatka glede na začetno, dobro znano floskulo, zato ostaja ravno to, floskula: v osnovi zatrjuje zgolj, da se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, ker nas pluralizem mnenj v demokraciji bogati.

Trdil bom, da je tak postulat že dolgo politično in teoretsko presežen, da je kalibriran pregrobo, da zadeva idealno situacijo, ki terja izpolnjevanje določenih pogojev. Na moj sarkastičen komentar, da morda v prihodnje kanijo povabiti še dr. Boštjana M. Zupančiča, mag. Romana Vodeba in mag. Bernarda Brščiča, morda Sebastjana Erlaha, ker radi slišijo drugačno mnenje, je namreč Brglez odvrnil:

Dejstvo je, da nobenega od naštetih nismo povabili. Smo pa hoteli skozi razpravo vsaj enega argumentiranega zagovornika nasprotnega (desnega) tabora prepričati, da dvig kulture dialoga ni uvajanje cenzure. Nekje je z vključevanjem v dialog z drugimi treba začeti.

Pri čem in kom torej začenjajo Socialni demokrati? Očitno pri nekakšni hvalevredni prevzgoji, pri »prepričevanju« desnega tabora, kot pravi. Pri spravi med domobranci in partizani, kot bi dejal njihov zgled Borut Pahor. Drugačna pozicija bi bila izvajanje cenzure (da npr. na okroglo mizo o sovražnem govoru ne povabiš tistega, ki ga izvaja), povabilo pa razume kot odliko in tako rekoč imenitno priložnost slišati drugačno mnenje, ker ga, domnevno, še sploh ne poznaš. Očitno Brglez daje prav mojemu sarkazmu, ki je bil več kot na mestu: v skladu z njegovim pojasnilom si res lahko obetamo, da bodo naslednjič snubili tudi omenjene goste. Kaj je s tem razmislekom narobe?

Na kavi z antisemitom

Demokracija in privrženost kulturi dialoga se ne manifestirata v tem, da si se v vseh situacijah dolžan pogovarjati in piti kavo z vsakim, ki se s tabo ne strinja. Še več, ker ravno to v Brglezovi novi stranki počnejo: da jih vabiš na okrogle mize in s tem ozvočiš in na simbolni ravni daješ veljavo. Kar zveni kot dobrohotna gesta v argumentacijski situaciji, kjer se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, lahko velja v večini primerov z izpolnjenimi začetnimi pogoji, ne pa v vseh: z zagovorniki sovražnega govora, antisemiti, islamofobi, zanikovalci holokavsta, privrženci Hitlerja ne rabiš pomenkovati, da bi bil demokratičen. Če bi to pravilo veljalo in bi se ga v družbi vsi držali – k sreči se ga ne – bi preprosto izgubili bitko proti sovražnemu govoru in sleherni kulturi dialoga. Tisto, ki jo želi Brglez dobiti s plemenitim »prepričevanjem« drugih, kot se je izrazil.

Naj zelo na kratko pojasnim, zakaj bi to bitko izgubili v politiki in še prej v množičnih medijih. Ob tem bom uporabil analogijo, kajti ves čas pretežno govorimo o sovražnem govoru: tako kot se strpnost ne more kazati v tem, da smo strpni do nestrpnih, se demokratična kultura ne more v tem, da smo vključujoči in dialoški do tistih, ki so izključujoči po lastnem prepričanju.

Paradoks nestrpnosti

V filozofski teoriji povedanemu ustreza, ali se vsaj približa, tako imenovani Popprov paradoks nestrpnosti, ki govori o tem, da bo v primeru, če je neka družbena sredina strpna do nestrpnih in pri tem do konca konsistentno sledi takemu prepričanju, sčasoma tudi njena zmožnost, da je strpna, premagana s strani nestrpnih in na koncu kot strpnost izničena. Zato iz tega Karl Popper sklepa, da ne moremo biti strpni do nestrpnih, saj nas bodo, če po svojem uporabim Marka Twaina, nestrpni spravili na svoj nivo in na koncu premagali s svojimi izkušnjami. Pojma družbe, ki bo strpna do nestrpnih brez omejitve, potemtakem ni; paradoks je v tem, da moramo za to, da bi ohranili odprto, strpno in demokratično družbo, biti nestrpni do nestrpnih.

Čeprav sam menim, da pojma »nestrpnosti« v obeh rabah nista enakovredna in kot takšna v paradoksu nista niti zastavljena, ampak je prva nestrpnost preprosto ekvivokacijski izraz, ki bi ga moral nadomestiti pojem sistemsko podprtega »zavračanja«, se z osnovno gesto strinjam – kot dobrohotni in odprti do nestrpneža ravnamo naivno, če obstajajo dobri razlogi, da bo nestrpnost prizadela temelje družbe in njeno življenje. Naj k temu navedem še majhno korekcijo Johna Rawlsa, ki se je Poppru  v veliki meri zoperstavil in menil, da mora biti pravična družba strpna do nestrpnih, saj bi v nasprotnem primeru postala nestrpna – česar se Popper ne boji, ker tovrstne nestrpnosti ne misli v istem pomenu kot prve -, s tem pa nepravična.

Kot vidimo, je Rawlsa strah rezultata, ki ga predvideva Popper: da bi končna nestrpnost vodila v stanje nepravičnosti. A pri tem velja omeniti, da se Rawls z njim strinja v pomembnem delu: družba kot celota ima razumno pravico do samoohranitve, ki pa lahko izpodrine načelo strpnosti. V praksi si poskusimo zamisliti nevarno in nestrpno versko sekto, pravi: »Čeprav se neka nestrpna sekta sama po sebi ne more pritoževati glede nestrpnosti, bi morala biti njena svoboda omejena le, če strpna stran iskreno in z razlogom verjame, da je ogrožena njena lastna varnost in institut svobode.«

No, sam verjamem, da glede sovražnega govora živimo v takih časih, ki terjajo samoohranitev. Nekaj podobnega, po moje in po analogiji, velja za kulturo dialoga, kjer očitno lažiramo, kot trdimo, da bi se morali pogovarjati z nekom, ki drugače misli – kajti redukcija na takšen koncept v dani situaciji sploh ni v igri. Če Brglez želi slišati drugačno mnenje, je s tem na načelni ravni vse lepo in prav. Toda logika odprtosti do neodprtih se ne izteče, vabiti na razprave o sovražnem govoru za tiste, ki ga izvajajo, in to celo v funkciji strokovnjaka, očitno ne predpostavlja, da bi želeli slišati njegovo mnenje, ker ga dejansko že poznamo. Ne, drugega želimo, kot pravi, prevzgojiti s prepričevanjem. Kar pa, če sledimo istemu principu pluralne družbe, ravno ne sme in ne more biti cilj – s čimer pri Brglezovih kršijo točno tisto načelo, zaradi katerega so ga povabili.

Krepitev duha in lažne novice

Zakaj je moj sogovorec zapis z naslovom Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega, razumel kot napadalen? Saj je vendar na okrogli mizi svoje stranke iz ust povabljenca lahko (predvidljivo) slišal, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kar te ne ubije, pa te okrepi? Pričakoval bi, da bo Brglez, obogaten z novim spoznanjem, tudi s pomočjo moje neznatne kritike, ki res ni napadalna, iz te zgodbe odšel močnejši, krepkejšega duha. Povedano drugače: bizarno in obenem povedno je, da nevarnost vidi v moji kritiki, ne pa v Turkovih besedah.

Naključje je hotelo, ali pa tudi ne, saj je prezenca Turka tako rekoč dnevna, da je na dan Brglezove reakcije prvi znova objavil svojo kolumno na Siolu, kjer nas že vrsto let osrečuje s svojimi domislicami. Zadnja je že bolj pregnantno izražena in najbrž rezultat večletnega ukvarjanja z lažnimi novicami. Te so po njegovem namreč nič manj kot pravica:

No, zato ni za odmet pravica do lažnih novic. Šele v soočenju različnih se namreč izkristalizira, katere so lažne in katere ne. Manj kot se politika in država v to vmešavata, boljše bo za vse.

No, Turk je bil lani imenovan v skupino strokovnjakov Evropske komisije za spopadanje z lažnimi novicami in spletnimi dezinformacijami. V 39-člansko skupino ga je Evropska komisija izbrala na podlagi samoprijave – ki jo je očitno dobro unovčil. Kot vidimo, je prišel do globokega spoznanja, da obstaja pravica do lažnih novic. Ali je to zgolj pravica medijev ali morda tudi človekova pravica, ni pojasnil.

Taisti Siol, ki že leta gosti svojega kolumnista z neverjetnimi stališči, je pred dnevi poročal, da EU napoveduje boj proti lažnim novicam. Zato je Evropska komisija, pišejo, predstavila akcijski načrt za boj proti dezinformacijam, da bi tako »zaščitili demokracijo in javno razpravo«, tudi v luči prihajajočih volitev v Evropski parlament maja prihodnje leto. Akcijski načrt sloni na pozivu, ki so ga na Evropsko komisijo junija na vrhu naslovili voditelji članic in uvaja konkretne ukrepe v boju proti lažnim novicam, ki so v bistvu namerne dezinformacije. Tako naj bi se vzpostavil »sistem za hitro obveščanje«. Prav tako naj bi pozorno bdeli nad izvajanjem samoregulativnega etičnega kodeksa, ki so ga sklenile določene spletne platforme in oglaševalski sektor.

Pri pisanju tega poročila, ki se bori proti lažnim novicam in dezinformacijam, je sodeloval prav Žiga Turk. Povedano drugače: v Evropi se Turk bori proti lažnim novicam, doma pa se, očitno iz političnih namenov, bori njim v podporo in ga pri tem, tako kot v kabinetu predsednika republike, legitimirajo z omenjeno referenco evropskega strokovnjaka. »In this Report, we favour the word ‘disinformation’ over ‘fake news’«, beremo v njem. Sprašujem se, ali njegovi sodelavci v skupini strokovnjakov in pri Evropski komisiji sploh vedo, kakšne trosi član, ki je pri pripravi poročila sodeloval. Sprašujem se, zakaj jih tega ne povprašajo slovenski novinarji.

Pravica do laži

Kaj bi pomenilo za novinarstvo, če bi res obstajalo kaj takega kot »pravica do lažnih novic«? Kakšen servis za državljane bi potem morali opravljati nosilci četrte veje oblasti? Deklaracija Mednarodne zveze novinarje (IFJ) o načelih ravnanja novinarjev v svoji prvi točki nalaga:

Spoštovanje resnice in pravice javnosti do nje je prva dolžnost novinarja.

Muenchenska deklaracija novinarjev tudi v prvi točki, ki govori o dolžnostih, ugotavlja nekaj podobnega: »V zbiranju informacij, urejanju in komentiranju dogodkov so temeljne dolžnosti novinarja: 1) da spoštuje pravico občinstva, da izve resnico, ne glede na to, kakšne bi bile možne posledice zanj osebno.«

Etični kodeks Društva poklicnih novinarjev (SPJ), najstarejšega združenja, ki deluje v ZDA, v svojem prvem načelu preprosto pravi: »Išči resnico in poročaj o njej«. Slovenski novinarski kodeks bi omembo resnice moral vsebovati, žal je ne.

K sreči, kot vidimo, poklicni kodeksi novinarjem ne nalagajo nobene podobne dolžnosti in ne omenjajo podobne pravice. Le na Siolu, pri Socialnih demokratih in predsedniku republike mislijo drugače: da moramo dati besedo nekomu, ki nekompetentno govori o pravici do lažnih novic in zagovarja pravico do sovražnega govora.

»Išči laž in poročaj o njej«

No, sam vidim v tem popolno metaforo za medijsko sceno, ki jo želi Turk v svojem političnem krogu vzpostaviti pri nas: lažni novinarji naj se borijo z resničnimi, potem pa bomo že videli, kdo bo zmagal. In prav ima, res imamo lažne novinarje. Zdaj čakamo samo še, da jim nekdo napiše alternativni etični kodeks pravic, v katerem se bo prvo načelo glasilo: »Išči laž in poročaj o njej« ali »Spoštovanje laži in pravice javnosti do lažne novice je prva dolžnost novinarja.«  Seveda mnogi sledijo temu kodeksu, čeprav še sploh ni sestavljen.

No, o tem govorimo, ko govorimo o zmotah Socialnih demokratov. Da v prizadevanju za »kulturo dialoga« potrebuješ racionalne akterje, ki ne bodo pleteničili o pravici do nekulture in lažnih novic. Ker potem je najmanj to res, da takšni pogovori o resnicoljubni komunikaciji res nimajo smisla.

Werner v parlamentu: kako je praznik ‘dam’ razgalil politične stereotipe ženskosti

Nič novega pod slovenskim soncem, osmi marec je očitno tisti praznik, ko se pri nas žene (na ‘dan delovnih žena’) spremenijo v dame. Včasih tudi s pomembnim dodatkom – ko se v parlamentu lahko znajde tudi takšen kaliber pevca ljubezenskih šlagerjev, kot je Werner. Ne, tja se ni povabil sam, menda ga je predsednik Državnega zbora.

No, kako že so povzeli nepričakovani poklon »damam« na MMC RTV Slovenija? Takole:

Na povabilo predsednika Državnega zbora Milana Brgleza sta ob osmem marcu, mednarodnem dnevu žensk, znani primorski glasbenik Slavko Ivančić in priljubljeni Werner Brozović, avlo državnega zbora spremenila v koncertni oder in tamkajšnje zaposlene za kratek čas zabavala z glasbo.

Članek ne govori le o tem, kasneje je »vse dame predsednik DZ-ja še pogostil s kavo, sokom in piškoti«. Pohvalno, vse to je plačal iz lastnega žepa. Ker avtor zapisa namigne še, da drugi stroški niso nastali, bi smeli razumeti, da sta oba pevca prišla v parlament brez honorarnih zahtev.  Kasneje so se Slavko Ivančić, Werner in Milan Brglez družno sprehodili »po središču prestolnice in delili rdeče nageljne«, fotografije pa ovekovečili na družbenih omrežjih.

MMC Werner

Prispevek MMC RTV v rubriki Glasba: prav posebno darilo

Korak do Chippendales

Zanesljivo bi bili preveč malenkostni, če bi preveč drezali z vprašanjem, po kakšnem kriteriju je bila sprejeta odločitev, da se v parlamentu gosti imenovana pevca in ne katerega drugega. Bolj intrigantno je nedvomno naslednje: kdo točno je presodil v imenu »dam«, da je ravno omenjena izbira nekaj, kar so si zaposlene v hramu demokracije najmočneje želele in izbrale za svoj glasbeni in še kakšen okus. In morda tudi, če je šlo ob tem za kakšno moralno stisko pri težavni odločitvi, ker morda v tistem trenutku kakšni lokalni Chippendales niso bili na voljo.

Werner akcija poljubčki

Video posnetek: Werner in parlamentarni poljubčki, ki jih deli med prepevanjem

Taka izbira pove pravzaprav veliko, če ne popolnoma vsega, o stereotipnem dojemanju žensk in najbrž tudi praznika, kakršen je 8. marec, ko bi morali praznovati politično, ekonomsko in socialno enakopravnost žensk v družbi. Da se razumemo: žal pri tej stereotipnosti velikokrat sodelujejo tudi tiste, ki jim je praznik namenjen.

Že skoraj tragično je bila včeraj opazovati, kako se je na najbolj posvečenem mestu, kjer bi sodobna demokratična in politična kultura morala biti maksimalno reflektirana, 8. marec spremenil v priložnost, ko se navzoči poklanjajo natanko takemu tipu reprezentacije ženskosti, emblematiziranem v ženski kot objektu, ki se ga poljublja, naslavlja kot predmet seksualnega poželenja in končno nadzora.

Kakor da ta dan ne bi bil namenjen ravno obeležitvi boja za pravice žensk, pač pa, obratno, fetišizaciji ženskosti, kjer se te za en dan prelevijo v  z nekakšno moško pozornostjo osrečene dame. Obložene z rožicami, bonbonierami, priložnostnimi darili in lomilci ženskih src v zameno za njihovo pridnost, ker so nase uspešno prevzele socialne vloge, v katerih še naprej ostajajo ukalupljene po načelih tradicionalnih in končno tudi moških, torej klasičnih konstrukcij ženskosti. Werner je s svojimi poljubi na lička in roke »svojim damam« protosimbol opisanega.

Werner v akciji 1

… in pevski dueti: Werner s svojimi damami

Moje dame in slovenski kulturni praznik

Pri RTV Slovenija so opazili še prijazno javno zahvalo povabljenega »mojim damam«, torej predvsem poslankam in drugemu zaposlenemu osebju v Državnem zboru:

“Z rožicami smo mnogim polepšali dan. Drage moje dame vse lepo za vaš praznik. Hvala za povabilo predsedniku državnega zbora. Čim več lepih in dobrih dejanj,” je ob tem na Facebooku zapisal Werner.

Seveda, komentirali na javnem servisu niso. Celo Slovenskim novicam se je zgodba na trenutek zazdela rahlo pereča in so pri Brglezu zaznali njegovo »zardevanje«, ko ga je Werner poskušal objeti. A najbrž namig ni imel prej začrtane kritične ambicije, raje neko drugo.

Vsekakor je nekaj prostora za napredek v parlamentu še. Mogoče pevca naslednje leto povabijo na slovenski kulturni praznik.

Več:

Moderne centristke

Cerar in Brglez: ja, prava zgodba države

Ko vam kakšen politik začne nakladati, da se dogaja odvečna in »pretirana nemirnost, predvsem v javnosti«, potem ste lahko vedno prepričani, da je na delu nekaj resnega in pozornosti vrednega. In res, kaj je lahko bolj pereče od tega, da podpredsednica SMC in vodja poslanske skupine dr. Simona Kustec Lipicer ne vidi težave v »nesoglasjih« med Mirom Cerarjem in Milanom Brglezom, ki so zanjo nekaj povsem običajnega, nepomemben trušč, ki vznemirja javnost?

Najbrž le še to, da novinarji takšnega sprenevedanja ne znajo ustaviti.

kustec-lipicer-mmc

Izsek iz članka na MMC

Še huje, trenutni »spor« med premierjem in predsednikom SMC-ja Mirom Cerarjem ter podpredsednikom stranke Milanom Brglezom seveda ni saga o nekem sporu, temveč je ključen za razumevanje nadaljnje usode demokracije in človekovih pravic v državi: če se je Cerar postavil v bran noveli zakona o tujcih, Brglez pa ji je skupaj z mednarodno skupnostjo oporekal in proti njej tudi glasoval, Simona Kustec Lipicer stori točno tisto, česar ne bi smela: njej se zdi »neodgovorno«, da bi »zgodba med dvema posameznikoma postala zgodba države«.

No, meni se zdi neodgovorna redukcija na običajen špetir, ki si ga je privoščila pomembna političarka in zaveznica premierja. Zakaj? Ker mora hliniti, da se ni zgodilo nekaj drugega in bistveno več od tega: zahteva Cerarja, ki jo je pred 40 pričami, poslanci in ministri, naslovil na svojega podpredsednika Brgleza, češ da mora zavoljo drugačnega mnenja odstopiti. Za to vendar gre, za politično pokoritev in ne za drugačno mnenje ali nasproten glas v parlamentu!

Kustec Lipicer se mora strahovito pretvarjati, da imamo pred očmi le majhen nepomemben prepir, znotraj katerega morajo »vsi vpleteni najti kompromisno rešitev, s katero bodo lahko vsi skupaj živeli«. Njena interpretacija je na ravni neverjetnega: ultimat po odstopu svojega šefa interpretira kot »kompromisno« rešitev. Pozor: svoje kritike ne naslavlja na oba, podpredsednica ne želi reči, da upa, da bosta oba vpletena nekoliko popustila, od Cerarja ne pričakuje, da bo umaknil svoj predlog in tudi od Brgleza ne, da bo zmehčal svojo držo. Ne, njej bi se zdelo, da bo kompromis pač to, da Brglez zapusti svoje podpredsedniško mesto – in to meni druga preostala podpredsednica stranke!

Neverjetno sprenevedanje je njena kvalifikacija, po kateri so »takšna nesoglasja v strankah povsem običajna« in celo, redukcija k absurdu, da bi bilo »mnogo bolj skrb vzbujajoče za demokracijo bi bilo, če bi v takšnih trenutkih obstajal ‘težak mir’, tišina«.

kustec-lipicer-siol

Naslovni poudarek na Siolu, povzet po STA

Mimikrija, s katero odmerja svojo psevdoretoriko demokratičnih floskul, ima en zelo jasen in enostaven namen: prikriti, da se je v svojem stališču pozicionirala na Cerarjevo stran, diskurz pa zvesti na razpravo o tem, da ima »vsakdo pravico, da pove, kar mu leži na duši, ker je to začetek tega, da se lahko začnejo pogovarjati in da razčistijo stvari in gredo skupaj naprej«. Seveda, toda ob všečnem besedičenju je pozabila omeniti, da le potem, ko je drugi odpuščen ali mora oditi mora s položaja! V tem delu, ki ga seveda modro zamolči, se kaže pravi ustroj demokracije, ki jo zagovarja. In še en cinizem: če zagovarja pogovor, kako naj potem pojasni, da je Brglez tisti, ki čaka na avdienco pri premierju, ne obratno?

Pomenljiva je Kustec Lipicerjeva tudi takrat, ko odgovarja na vprašanje, kaj bi ona storila, če bi jo Cerar pozval k odstopu. Vsaj eno novinarsko vprašanje, ki zelo posredno meri na bistvo zahteve po Brglezovem odstopu, kar dejansko daleč presega nekakšno stanje nedolžnega notranjega nesoglasja ali običajne vsakodnevne disharmonije v stališčih.

Podpredsednica tudi na tej točki ni našla možnosti, ki bi šla v prijaznejšo smer za tistega, ki mu je ultimat namenjen: kajti sama bi »po vseh običajnih, demokratičnih procesih tudi šla v preverjanje zaupanja, ki ga imam«. Se pravi: znova argument moči, ne moč argumenta: ker se zaveda, da je pro-cerarjevska linija v stranki močnejša od pro-brglezovske, lahko varno predlaga rešitve, ki se bodo ugodno iztekle za tisto, ki ji pripada.

Kot je razvidno že iz osrednjih medijskih naslovov, so se uredniki odločili dati prednost mimikretični minimizaciji in se prikloniti manipulativni retoriki o minorni pomembnosti te zgodbe za državo. Ki ima, nam je sugerirano, bistveno pomembnejšo delo. Resnica je točno nasprotna sporočene – odgovorno bi bilo, da vsebinsko razhajanje med dvema posameznikoma postane zgodba države. Ne zaradi zahteve po odstopu, temveč načelnih vprašanj o človekovih pravicah in spoštovanju ustave, ki so Cerarja tako zelo razhudila in odprla nevralgično točko tudi zanj kot ustavnega pravnika.

kustec-lipicer-24ur

Naslovni poudarek na strani 24ur.com

Dve politični zadregi Milana Brgleza: populizem in človekove pravice

V silvestrskem pogovoru za Dnevnik je predsednik Državnega zbora moral odgovarjati tudi na vprašanja o nenadni vrnitvi 2. januarja med dela proste praznike. Ukrep, ki ga je dr. Milan Brglez pred tem zagovarjal kot nepopulistično poravnavo stare krivice – leto nazaj jo je zagrešila njegova SMC – je tokrat razlagal nekoliko drugače:

Vrnitev prostega dne ste sprejeli na vrat na nos. Več kot očitno je, da je želela največja vladna stranka zaradi težav pri pogajanjih s sindikatom zdravnikov Fides in z drugimi sindikati javnega sektorja ter zaradi problemov z zdravstveno reformo… ljudem ponuditi nekaj, s čimer bi se jim vsaj nekoliko prikupila.

Na neki način ste opisali razpoloženje poslancev SMC pred mesecem dni. Tudi zaradi tega jim je bil predlog o 2. januarju kot dela prostem dnevu zelo všeč.

Torej je bil ta predlog podan zato, da…

… da popravimo katero od napak, ki jih je v svojih odnosih z drugimi naredila druga veja oblasti.

Katero napako vlade imate v mislih? Podpis sporazuma s sindikatom Fides?

Glede na tip vlade zaporedje dogovarjanja s sindikati ni bilo ustrezno. Zdaj se je vse uredilo, kar je čudovito. Tedaj pa ni kazalo tako.

Ko je poslancem zelo všeč

Očitno se opis vrnitve 2. januarja med praznike, kar se zdi Brglezu obenem »poprava napake« in hkrati legitimno, »nenapačno« dejanje še leto nazaj, ko je njegova stranka prazniku nasprotovala, odkrito interpretira na način, ko jo razumemo, vrnitev namreč, za volivcem všečno dejanje. Prvič sem lahko prebral, da predsednik parlamenta prikima novinarki Meti Roglič v opisu, da se je želela vlada »nekoliko prikupiti« državljankam in državljanom. Še več, predlog je bil »zelo všeč« poslancem SMC ravno iz navedenega razloga. Všečnost je s tem pogojena, politikom je všeč, da bodo všečni.

S tem je dokončno padel scenarij bežanja pred očitki o populističnem dejanju, ki se jih je Brglez doslej vehementno otepal: dejansko je zgoraj populizmu pritrdil. Ravnanje, v katerem ravnaš politično iz potrebe po všečnosti z upanjem, da ti bodo tvoje geste prinesle dvig popularnosti, ustreza njegovi običajni razširjeni neideološki definiciji.

»Prikupiti se« in »biti všečen« sta dimenziji političnega delovanja, v katerih se dnevno mojstri predsednik Borut Pahor. Tisti, za katerega Brglez neposrečeno afektirano pravi, da bi se letos sicer rad spopadel z njim v predsedniški tekmi, toda kaj, ko ima druge skrbe: »Se vam zdim šleva oziroma človek, ki beži pred izzivi? Prej obratno. Rad se spopadam z njimi.«

brglez-sleva-ce-ne-bo-kandidiral-za-predsednika-republike

Citirani intervju za Dnevnik: Brglez pravi, da ni šleva, ker ne bo kandidiral za predsednika republike

Zatajeni bonbončki populizma

Naj spomnim, glede populizma ob uvedbi praznika je podpredsednik SMC in SMC sredi decembra v parlamentu zagovarjal nekaj čisto drugega:

Kot je v imenu predlagateljev, poslancev SMC-ja, uvodoma poudaril Milan Brglez, je bila odločitev za to, da se 2. januar ponovno razglasi za dela prost dan, sprejeta, “da se ljudem vrne tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto”. Kritike o populizmu in bombončkih za volivce je zavrnil z besedami: “Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu.”

Takoj prepoznamo, da je sicer ostal lojalen svojemu mimikretičnemu argumentu o popravi krivice, o vrnitvi krivično odvzetega: mimikriji zato, ker še danes v isti sapi zagovarja, da v takratnih političnih in gospodarskih razmerah menda ni bilo druge izbire. In če je ni bilo, krivice v pravem pomenu ni.

Demanti populizma zveni skrajno neprepričljivo vpričo manipulativnega opisa ravnanja, v skladu s katerim naj bi veljala trditev »Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu«. Ravno to ne drži: v njegovi definiciji pač ne obstaja element, ki bi opisal ravnanje v prid ljudem; kar ga ustvarja, je nasprotno ravno primarna koristnost v prid politiki ali stranki.

Logični kvadrati in manipuliranje

Če bi kombinirali oba navzoča elementa – »primarno koristnost v prid politiki« in »primarno koristnost v prid ljudem«, bi lahko dobili klasičen »logični kvadrat« možnosti: (a) dejanja, ki so enako v prid obojim, ljudem in politikom, (b) dejanja, ki so primarno v prid ljudem, a ne politikom, (c) dejanja, ki niso primarno v prid ljudem, ampak politikom, in (d) dejanja, ki niso v prid nikomur, ljudem in politikom. Če menimo, da so populistične geste nujno primarno v prid politikom, potem ostaneta le dve možnosti: (a) in (c).

Brglez bi torej še vedno lahko zagovarjal, da je vrnitev 2. januarja med praznike in dela proste dni nekaj, kar ustreza (a) in je enako v prid obojim, kajti (c) je kot možnost izločena, saj je po njegovem praznik nesporno primarno v prid ljudem. Je to tista elegantna rešitev, iz katere se lahko izvije pred pomisleki, da ravna nekonsistentno in sčasoma menjuje alibije?

Moj odgovor je znova: ta možnost ni dana, možnost (a) je prirejena. Apolitičnemu in neideološkemu populizmu (z njima merim na vse definicije, ki ne uvajajo diade »elita vs. ljudstvo«) tak element ni lasten: všečnost populizma enostavno izključuje element enake oziroma enakovrstne koristi za oboje: meniti, da je nek politični ukrep nekakšna win-win situacija, enako dober za ljudi kot zate kot politika, že po sebi zveni kot sumljivo varanje. Korist za politika je tukaj še vedno opisana kot korist v obliki ratingov, nič drugega ali več od tega.

Zato je edina avtentična pozicija populizma tista pod (c), Brglezovo stališče »Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu« pa je, kot pokazano, bolj lahkotno manipuliranje s koncepti: je način, kako »prikupiti se« in »biti všeč« opišeš kot istorodno korist, ki si jo prinesel ljudstvu. Točno po tej prirejeni definiciji vzajemne koristi, znotraj katere pozabiš omeniti, da je populistično ravnanje koristno zate le zaradi všečnosti, populist največkrat ravno deluje.

brglez-populizem

Iz citiranega članka na MMC: če delaš v podporo ljudi, nisi populist

Človekove pravice in akademski sram

Naslednji zanimiv Brglezov obrat zadeva njegovo nasprotovanje notranji ministrici in zastavek, ki ga pri tem ponuja. Slednji je intriganten in dokaj neobičajen, vezan na njegovo akademsko digniteto in dejstvo, da bi ga omejevanje človekovih pravic, ki ga prinašajo zakoni, pripravljeni v režiji njegove kolegice, delegitimiralo pri izvajanju predmetov, pri katerih pravzaprav na fakulteti predava o človekovih pravicah.

V Dnevnikovem članku je bistvo povzeto že v podnaslovu in prvem stavku:

Ko je želela notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar skozi parlamentarno proceduro spraviti zakon o mednarodni zaščiti, ki bi bil v nasprotju z mednarodnimi konvencijami in slovensko ustavo, se ji je predsednik državnega zbora Milan Brglez odločno postavil po robu. Če ne bi naredil vsega, da je bil zakon usklajen z mednarodnim pravom, ne bi več mogel predavati o evropskem varstvu človekovih pravic, pravi.

Leto dni kasneje je pred vladno obravnavo spet predlog, s katerim bi Slovenija zaprla meje pred begunci, tokrat s spremembo zakona o tujcih. Pred nami so skrajni ukrepi, kot pravi sama ministrica – v razen STA s strani medijev povsem cenzurirani izjavi Alternativne akademije preberemo, da je zadrega radikalizacije pripravljenih ukrepov protislovna še zlasti v luči nasprotnega stališča predsednika Boruta Pahorja, ki po drugi strani zagovarja odstranitev žične ograje na južni meji, češ da begunskega vala ni pričakovati. Kaj torej: potrebujemo še bolj skrajne ukrepe ali morda začnemo odstranjevati žico? V Dnevniku zapišejo:

Brglez napoveduje, da tudi tokrat ne bo mižal: če bo v parlament prišel zakon, ki ne bo skladen z ustavo in mednarodnim pravnim redom, bo storil vse, da bo tak postal. Če mu to ne bo uspelo, bo pritisnil tipko proti, še prej pa bo javno pojasnil svoj glas. Ko gre za človekove pravice, se ne smemo spraševati, ali je nekaj popularno ali ne, poudarja.

Pred nami torej stoji mož visokega moralnega profila: še dobro, da predava človekove pravice in je na takšni politični poziciji, kajti sicer bi vladajoča stranka, katere podpredsednik je, sprejemala zakone v nasprotju z njimi.

Pustimo ob strani pikantno vprašanje, kaj točno počne v takšni stranki, kjer se ima zgolj svojemu akademskemu interesu, skupaj z nami, zahvaliti za oponiranje nečloveškim zakonom, kje se, kot pravi, ne smemo spraševati o všečnosti, »popularnosti« – za razliko od vrnitve 2. januarja ljudstvu.

Še bolj bi bralce Dnevnika zanimala hipotetična dilema, ali bi morda za takšne zakone glasoval, če bi v življenju pred vstopom v politiko opravljal kakšno drugo delo. In ne samo to, Brglez ne želi ubežati vtisu, da je svoje politično delo vezal na akademsko. Celo sam navaja kot zgled takšnega moralnega imperativa svoja prihodnja predavanja, že omenjena v podnaslovu:

Vsekakor poskušam narediti vse, da bom lahko še naprej predaval o evropskem varstvu človekovih pravic. Naj ponazorim. Prvo predavanje v lanskem študijskem letu sem imel dan po tem, ko smo v državnem zboru sprejemali zakon o mednarodni zaščiti. Ker je bilo besedilo, ki smo ga sprejeli, skladno z ustavo in mednarodnim pravom, sem lahko še naprej predaval ta predmet. V nasprotnem primeru me ne bi bilo v predavalnico.

Naša in njegova sreča

Novinarka ga zatem izzove z moralnim zastavkom – ceno, ki jo je pripravljen plačati, ko tehta, ali naj nek zakon podpre ali ne. Na vztrajanje, ali bi se potemtakem po sprejemu besedila zakona njegove strankarske kolegice, notranje ministrice, v skladu s katerim begunci v Sloveniji praktično ne bi več mogli vlagati prošenj za azil, odrekel svojim predavanjem o evropskem varstvu človekovih pravic, je bil decidiran:

Če ne bi naredil vsega, da je bil sprejeti zakon o mednarodni zaščiti usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati. Na vso srečo je bila takrat ta uskladitev uspešna.

Sreča ga je torej obdržala v akademskih vodah. A potem sledi razočaranje. Če je podpredsednik SMC v prvem zakonu še vztrajal pri odpovedi akademski karieri zaradi moralnega čuta, zaradi katerega mu politično delovanje postavlja nepremostljivo oviro pri univerzitetnem zagovoru človekovih pravic, je ob novinarkinem vrtanju klonil. O novem predlogu drugega zakona o tujcih se je zastavek v napovedi že čez nekaj vrstic drastično zmanjšal. Namesto »Če bo sprejet zakon X, ne bom več mogel v predavalnico«, je zastavek postal le še »Če bo glasoval za zakon X, ne bom več mogel v predalnico«:

V kratkem naj bi prišel v proceduro predlog zakona o tujcih, ki prav tako ni v skladu z ustavo in mednarodnim pravnim redom.

Če ne bo skladen z njima, bom storil vse, da bo tak postal. Če mi to ne bo uspelo, bom glasoval proti zakonu.

In če bo ta vendarle sprejet, ne boste šli v predavalnico?

V predavalnico ne bi smel iti, če bi glasoval za sporen zakon.

Dva etična zastavka: od ostrejšega k blažjemu

Brglez bi nam torej zdaj moral pojasniti svoje nihanje. Že res, da je tudi v primeru prvega zakona na dva različna načina opisal moralno konsekvenco zase: od ostrejše stave »Ker je bilo besedilo sprejetega zakona skladno z ustavo in mednarodnim pravom, bom še naprej predaval ta predmet« in z milejšo verzijo »Če ne bi naredil vsega, da je sprejeti zakon usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati«, od katerih je slednja podobna tisti glede zakona o tujcih.

A če upoštevamo prvo, je razlika v stavi pač očitna: v novejši in bolj blagi se sklicuje le še na svoje osebno glasovanje in dokaj neotipljivi pogoj »Če ne bi storil vsega«. Presenetljivo pa Brglez pri tem pritrdi Rogličevi, ko ga sprašuje, ali res drži, da besedilo novega predloga zakona o tujcih prinaša najbolj radikalne protibegunske ukrepe, kakršnih ne pozna nobena druga država Evropske unije. Njegov odgovor je: »Osnutki, ki sem jih videl doslej, so zelo blizu tem navedbam.«

Odkritost, s katero streže, je tudi v tem primeru na bolj trhlih nogah. Če se je v primeru današnjega 2. januarja kot praznika izkazalo, da pojasnila, kako ne gre za populistično dejanje, niso prepričljiva, se tudi njegove akademske stave odvijajo bolj mimogrede. Po svoje so znamenje hude razdvojenosti podpredsednika stranke, po drugi pa stališče »Ne bo mogel predavati o človekovih pravicah, če bom glasoval za sporen zakon« prinašajo tako minimalno etično zavezo, da od začetne praktično ni ostalo popolnoma nič.

Drama v mariborski piceriji: o novih načelih politainmenta

V kateri žanr uvrstiti novinarske zapise o pici s predsednikom Državnega zbora? V tabloiden, seveda. Zdaj, ko so na Večeru izčrpali svoj nabor iskanj Vinkota, želve hlastavke, ki je nihče ni našel, ko pri identifikaciji želve ni pomagal niti meter, s katerimi so iskali kamenčke v asfaltu, je kot naročena prišla izjava dr. Milana Brgleza, da bralcem Večera ponuja pico in pivo. Če bo na Evropskem prvenstvu v nogometu zmagala Portugalska. Hej, kakšna ponudba! In res, celo brez poškodovanega Ronalda ni slavila Francija.

Kaj zdaj? Pri Večeru so situacijo razumeli takole: treba je izkoristili priložnost za samopromocijo brez zadržkov. Ne, niso imeli pomislekov, da s tem promovirajo posamične politike, raje so z njimi spet združili moči. Navidez čistih rok, domnevam, češ mi že ne skrbimo za medijsko podobo politikov, od njih zgolj terjamo, da izpolnijo svojo obljubo!

Brglez pica zadnja stran Večer vreme.PNG

Brglezova pica s škarjami: zadnja stran Večera, 20.7.2016

Če se je sprva zdelo, da bodo zapisi vsaj malce sramežljivo ostali zgolj na njihovi spletni strani, kjer si pač z »zanimivostmi« lažje lajšajo svoje tabloidne ambicije, je na koncu, ob začetni Večerovi objavi izjave Brgleza o nogometnem prvenstvu (ker politiki so res poklicani h komentiraju fuzbala), njihovi dodatni napovedi, da ga bodo držali za besedo, šest minut dolgem video posnetku prihoda Brgleza v picerijo, za pričakovani finale sledil še končni »reportažni« prispevek. V katerem so opisali razburljivo srečanje predsednika z Mariborčanom, na koncu pa članek dali na pol strani v današnjo tiskano edicijo. Na zadnjo stran, ob vremensko napoved, da slučajno ne bo spregledan.

Politainment trka na vrata

Večer se je torej potrudil in je svojo čudovito picerijsko zgodbo raztegnil do konca, skozi vse možne etape. Nekaj nam sicer pravi, da takšnega pristopa v Delu in Dnevniku še nismo zasledili. Tam ne delajo reportaž o političnih obiskih picerij. Ampak nikoli ne reci nikoli, tabloidna avantgarda s primesmi politične promocije se širi kot kuga. Politiki so lahko seveda več kot zadovoljni, medijski trnki prijemajo.

Brglez Večer pica

Povabilo bralcem Večera, objavljeno pod naslovom  “Ob zmagi Portugalcev predsednik DZ enemu bralcu Večera časti pivo in pico”, 9. 7. 2016

Žanr ni nov, je pa specifičen. Opravka imamo z nečim, kar bi lahko opisali kot politainment. Kot sestoj dveh elementov, političnega razvedrila in tega, kako zabavna industrija uporablja politične topike v različnih formatih razvredilnosti, pa tudi kot razvedrilno politiko, tj. kolikor je ta sama kapitalizirala fototermine, spektakelskost političnih dogodkov, nastope v televizijskih talk šovih in podobno – z motivom podpore lastnih podob. Ni dvoma, da je politainment kot oblika infotainmenta zavzel precejšen del množične kulture in postal pomemben, včasih celo najodmevnejši del političnega delovanja, hkrati pa tudi izvor pridobivanja našega znanja o politiki in vrednotnih orientacijah.

V številnih točkah je hitro prepoznaven model prilagajanja ne samo politikov, temveč tudi regres medijev v nove hibridne formate, s katerimi se ti prilagajajo domnevnemu okusu javnosti in »politični realnosti« na način, da konvencionalne žanre in televizijske forme spreminjajo v forme, ki so bližje družbenim kronikam in medijskim obravnavam znanih osebnosti. RTV Slovenija je v tem duhu uvedla novo uredniško-producentsko enoto (UPE) z imenom Program Plus z ambicijo njenega razvoja in posledično v Programsko-produkcijskem načrtu svojo usmeritev utemeljila s sledenjem novim »hibridnim žanrom«. Ter kot primer navedla prav infotainment – posledica tega so že analizirane kitarske scene z Mirom Cerarjem in diskurzivni vložki o njegovih bivših ženah. In seveda novi formati »informativnih« oddaj, skozi katere prihajajo do javnosti.

Kopačke, kitara in limanice

Recept je vedno isti: ali se medij odloči, da se bo promoviral preko politike, ali pa se za to odloči politika, mediji pa gredo na limanice prostovoljno ali neprostovoljno. Aktualni velemojster preigravanj je seveda predsednik Pahor, v nogometnem kontekstu vsaj iz časa, ko je obljubil čiščenje kopačk naši državni reprezentanci. In jih je čistil, vmes pa zabijal gole medijem.

V že omenjeni oddaji »Od blizu« je Miro Cerar spet ponudil limanico: Vesni Milek je obljubil snemanje igranja na kitaro skupaj z ministrom Koprivnikarjem, ampak prej morata malce vaditi. Nisem čisto prepričan, glede na nove trende, da se na TV Slovenija ne bodo odzvali. Rezultat? Res so videti srčkani naši politiki, častijo nam pico, igrajo na kitaro, čistijo kopačke, novinarji pa se malodane čutijo ponosne, ker lahko pri tem asistirajo.

Kakor da bi mediji vse dojemali kot win-win situacijo: politiki so zadovoljni, mi pa tudi. Obojim rastejo ratingi. Upam, da si po novem ne domišljajo, da so novinarski psi čuvaji že zato, ker preverjajo, ali bo Brglez res plačal, kar je obljubil. Za kompletiranje vtisa: zlahka si predstavljamo, da bi ob mizi s pico in škarjami (posebnost mariborske picerije) brenkal rokersko razpoloženi predsednik vlade, medtem ko bi izza krušne peči stopil predsednik republike, še posebej čeden s kuharsko kapico na glavi. Tisti, ki se je, seveda kot neizmeren ljubitelj državljanov in neomajni volonter, že preizkusil v vlogi picopeka nekaj let nazaj. Big happy family. Česar res ne vem, je zgolj eno: ali novinarji in uredniki ob tem le hlinijo hilarično zadovoljstvo ali z njim mislijo resno. Pri lastnikih namreč nimamo dvomov.

194433_170814_Borut_Pahor_pri_Klepcu_v_rnomlju_28 radio krka

Fotografija povzeta po strani Radiokrka.com

Picerijska melodrama

Zdi se, da so pri Večeru bili na trenutke celo veseli, ker jim Brglez ponuja alibi. Češ: saj ne moremo drugače, res moramo preveriti, ali bo držal obljubo. Blef, kakopak. Posebna štorija je novinarska tabloidna naracija, s katero so pospremili končni zapis.

Novinar je skorajda že užival v dejstvu, da je uspel Večer ob pici promovirati tako »veliko ribo«,  nič manj kot predsednika Državnega zbora. Izpustil ni niti vzhičenosti nad občutkom biti (izžrebani) bralec Večera. Tako je z nekaj neskritega zadovoljstva opisal, kako Mariborčan »kar ni mogel verjeti, da smo prav njega izbrali med vsemi prijavljenimi kandidati«.

Kot smo lahko pričakovali, je sledila pravilno usmerjena pohvala: »Predsednik DZ je bil vzoren gostitelj«, nato še dvigovanje pomena njegove prezence v mestu: »Moških med pogovorom ni nič zmotilo, niti radovedni pogledi nekaj mimoidočih, ki so politika prepoznali. Brglezov obisk tako ni ostal neopažen«.

Potem ob obvezni patetiki še nekaj vremenske melodrame, nenazadnje je članek objavljen ob vremenski prognostični karti:»Zelo hitro se je stemnilo in zadišalo je po dežju, moška pa sta se pred dežnimi kapljami umaknila v notranjost lokala«. Nato sledi pomiritev tistih bralcev, ki bi morda vzrojili. Ja, posebej so dodali, da je predsednik samo iz tega razloga prispel v Maribor in da je pico plačal iz lastnega žepa, ne iz reprezentance.

Menda je bil najbolj zadovoljen srečen bralec, za to namreč gre: ta menda računa, da bo »zgodbo o svojem srečanju v naslednjih dneh delil z drugimi prebivalci doma, dogodek pa je označil kot prijetno popestritev sicer monotonega življenja v domu.«

Že ob Pahorjevega volonterstva dalje se nekaj let resno sprašujemo, kdo v resnici volontira: politiki ali slovenski mediji. Počasi prihaja čas, ko si bomo morali priznati: zdaj to vemo.

Več:

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

Pahorjeve kopačke, skrite v faktografijo

Za arhiv:

Brglez Večer pica prva

Brglez pica Večer naslovna

Vinko Večer

 

Cerarjevi mali ljudje

Cerarjeva današnja označba koalicijskih partnerjev v vladi, torej pri Socialnih demokratih in v DeSUSu, za ‘male ljudi’, je pritegnila pozornost Suzane Perman, ki je pripravila prispevek v dnevniku POP TV. Kaj je dejal predsednik vlade? Tole:

Izjave koalicijskih partnerjev, pa tudi drugih, so izjave malih ljudi.

Zgodba: premier je s takšno kritiko želel vnaprej dati podporo Brglezu, če bo Ustavno sodišče za njegovo odločitev proti zbiranju podpisov za razpis referenduma presodilo, da je ravnal narobe. Pri tem je usmeril prst v svoje sodelavce, ki vodijo državo.

Cerar koalicijski partnerji so mali ljudje

Toda nato je na novinarsko dodatno poizvedbo sledilo pojasnilo Cerarjevega kabineta, menda o njegovem lapsusu, ki je bolj zanimivo od žaljivega izpada o njegovih partnerjih. Obscurum per obscurius,  Cerarjev kabinet je kar ponovil svojo žaljivost, epitet ‘mali ljudje’ je zamenjal za ‘male osebnosti’:

Cerar mali ljudje male osebnosti pop tv

V čem naj bi bili zdaj koalicijski partnerji bolj pomirjeni? Ker niso več ‘mali ljudje’ – Erjavec je menda odvrnil, smo slišali v prispevku, da je s svojo telesno višino zadovoljen – in so zgolj ‘male osebnosti’, ki nimajo pojma o prevzemanju odgovornosti?

Pri Socialni demokratih so nato mlačno in nedoločno tvitnili:

Ponavadi se radi kregajo mali ljudje, kar pa ni politika in način delovanja Socialnih demokratov. 

Če je to način popravljanja lapsusov znotraj vladajoče koalicije, potem je ta koalicija že po sebi en lapsus. V naslednjih dneh bomo videli, kako bodo, če sploh, rabo tovrstnih označevalcev osmislili domači mediji.

Čeprav je odveč pripomniti, vendarle to storimo: ne gre za to, ali ima Brglez prav ali ne v tem, ko je ustavil zbiranje podpisov za razpis referenduma. Govorimo izključno o politični kulturi komunikacije, kot jo je, pa še to zmerno dogmatično, večkrat definiral sam Cerar.

Zdaj torej vemo kar dobro: obkrožen je in sodeluje z malimi osebnostmi. Brez lapsusa nam s tem evidentno želi sporočiti, da je sam velika.