Predsednik DZ Milan Brglez je danes v izjavi novinarjem glede pobud za slovensko priznanje Palestine poudaril, da je treba pri tem vprašanju poenotiti ne le parlament, pač pa se mora poenotiti vsa država.
Milan Brglez je hitro ponotranjil zahteve svojega kolega in predsednika vlade Mira Cerarja: če je kje kakšna zadrega, če česa ne želimo čisto iskreno storiti, potem se je varno sklicevati na družbeni konsenz, ki mora biti dosežen.
Pa smo tam, pri variacijah istega: zdaj se v eni od teh družbeni konsenz imenuje poenotenje cele države:
Kdaj pa je poenotena vsa država? Potencialno ali že čisto realno nikoli, zato je ta možnost tako zelo varna. Treba bo vprašati slovenske Jude, pa Izraelce na začasnem delu pri nas, pa vse politične stranke, sploh desne – in potem, ko se bomo res poenotili, zlili v eno, bo varno zagovarjati priznanje Palestine.
Potem pa mi je že ljubša stranka SDS od SMC, ki takoj pove, da priznanje ni samoumevnost, da jo moramo reševati znotraj Evropske unije in Nata. Ne prav veliko retoričnih bravur in vleke za nos se včasih prileže.
Ker kaj bi po mnenju mednarodnega politologa sledilo, če bi se, po nekem čudežu, res poenotili vsi v državi, torej »vsa država«? Verjetno ne bi pomagalo, znova bi potrebovali še soglasje EU, enotenje na širšem nivoju.
Zahteva po družbenem konsenzu in enotenju je nenasitna. Je seveda nemogoča zahteva, ki lepo služi ohranjanju lepe duše navznoter in kvazi-diplomatskemu iskanju elegantnih zavrnitev nečesa, kar bi se neelegantno pač moralo zgoditi. Posledica takih sredinskih politik so nobene politike, resnica politike načelnosti je nenačelna politika.
You must be logged in to post a comment.