::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Dve politični zadregi Milana Brgleza: populizem in človekove pravice

FstraV silvestrskem pogovoru za Dnevnik je predsednik Državnega zbora moral odgovarjati tudi na vprašanja o nenadni vrnitvi 2. januarja med dela proste praznike. Ukrep, ki ga je dr. Milan Brglez pred tem zagovarjal kot nepopulistično poravnavo stare krivice – leto nazaj jo je zagrešila njegova SMC – je tokrat razlagal nekoliko drugače:

Vrnitev prostega dne ste sprejeli na vrat na nos. Več kot očitno je, da je želela največja vladna stranka zaradi težav pri pogajanjih s sindikatom zdravnikov Fides in z drugimi sindikati javnega sektorja ter zaradi problemov z zdravstveno reformo… ljudem ponuditi nekaj, s čimer bi se jim vsaj nekoliko prikupila.

Na neki način ste opisali razpoloženje poslancev SMC pred mesecem dni. Tudi zaradi tega jim je bil predlog o 2. januarju kot dela prostem dnevu zelo všeč.

Torej je bil ta predlog podan zato, da…

… da popravimo katero od napak, ki jih je v svojih odnosih z drugimi naredila druga veja oblasti.

Katero napako vlade imate v mislih? Podpis sporazuma s sindikatom Fides?

Glede na tip vlade zaporedje dogovarjanja s sindikati ni bilo ustrezno. Zdaj se je vse uredilo, kar je čudovito. Tedaj pa ni kazalo tako.

Ko je poslancem zelo všeč

Očitno se opis vrnitve 2. januarja med praznike, kar se zdi Brglezu obenem »poprava napake« in hkrati legitimno, »nenapačno« dejanje še leto nazaj, ko je njegova stranka prazniku nasprotovala, odkrito interpretira na način, ko jo razumemo, vrnitev namreč, za volivcem všečno dejanje. Prvič sem lahko prebral, da predsednik parlamenta prikima novinarki Meti Roglič v opisu, da se je želela vlada »nekoliko prikupiti« državljankam in državljanom. Še več, predlog je bil »zelo všeč« poslancem SMC ravno iz navedenega razloga. Všečnost je s tem pogojena, politikom je všeč, da bodo všečni.

S tem je dokončno padel scenarij bežanja pred očitki o populističnem dejanju, ki se jih je Brglez doslej vehementno otepal: dejansko je zgoraj populizmu pritrdil. Ravnanje, v katerem ravnaš politično iz potrebe po všečnosti z upanjem, da ti bodo tvoje geste prinesle dvig popularnosti, ustreza njegovi običajni razširjeni neideološki definiciji.

»Prikupiti se« in »biti všečen« sta dimenziji političnega delovanja, v katerih se dnevno mojstri predsednik Borut Pahor. Tisti, za katerega Brglez neposrečeno afektirano pravi, da bi se letos sicer rad spopadel z njim v predsedniški tekmi, toda kaj, ko ima druge skrbe: »Se vam zdim šleva oziroma človek, ki beži pred izzivi? Prej obratno. Rad se spopadam z njimi.«

brglez-sleva-ce-ne-bo-kandidiral-za-predsednika-republike

Citirani intervju za Dnevnik: Brglez pravi, da ni šleva, ker ne bo kandidiral za predsednika republike

Zatajeni bonbončki populizma

Naj spomnim, glede populizma ob uvedbi praznika je podpredsednik SMC in SMC sredi decembra v parlamentu zagovarjal nekaj čisto drugega:

Kot je v imenu predlagateljev, poslancev SMC-ja, uvodoma poudaril Milan Brglez, je bila odločitev za to, da se 2. januar ponovno razglasi za dela prost dan, sprejeta, “da se ljudem vrne tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto”. Kritike o populizmu in bombončkih za volivce je zavrnil z besedami: “Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu.”

Takoj prepoznamo, da je sicer ostal lojalen svojemu mimikretičnemu argumentu o popravi krivice, o vrnitvi krivično odvzetega: mimikriji zato, ker še danes v isti sapi zagovarja, da v takratnih političnih in gospodarskih razmerah menda ni bilo druge izbire. In če je ni bilo, krivice v pravem pomenu ni.

Demanti populizma zveni skrajno neprepričljivo vpričo manipulativnega opisa ravnanja, v skladu s katerim naj bi veljala trditev »Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu«. Ravno to ne drži: v njegovi definiciji pač ne obstaja element, ki bi opisal ravnanje v prid ljudem; kar ga ustvarja, je nasprotno ravno primarna koristnost v prid politiki ali stranki.

Logični kvadrati in manipuliranje

Če bi kombinirali oba navzoča elementa – »primarno koristnost v prid politiki« in »primarno koristnost v prid ljudem«, bi lahko dobili klasičen »logični kvadrat« možnosti: (a) dejanja, ki so enako v prid obojim, ljudem in politikom, (b) dejanja, ki so primarno v prid ljudem, a ne politikom, (c) dejanja, ki niso primarno v prid ljudem, ampak politikom, in (d) dejanja, ki niso v prid nikomur, ljudem in politikom. Če menimo, da so populistične geste nujno primarno v prid politikom, potem ostaneta le dve možnosti: (a) in (c).

Brglez bi torej še vedno lahko zagovarjal, da je vrnitev 2. januarja med praznike in dela proste dni nekaj, kar ustreza (a) in je enako v prid obojim, kajti (c) je kot možnost izločena, saj je po njegovem praznik nesporno primarno v prid ljudem. Je to tista elegantna rešitev, iz katere se lahko izvije pred pomisleki, da ravna nekonsistentno in sčasoma menjuje alibije?

Moj odgovor je znova: ta možnost ni dana, možnost (a) je prirejena. Apolitičnemu in neideološkemu populizmu (z njima merim na vse definicije, ki ne uvajajo diade »elita vs. ljudstvo«) tak element ni lasten: všečnost populizma enostavno izključuje element enake oziroma enakovrstne koristi za oboje: meniti, da je nek politični ukrep nekakšna win-win situacija, enako dober za ljudi kot zate kot politika, že po sebi zveni kot sumljivo varanje. Korist za politika je tukaj še vedno opisana kot korist v obliki ratingov, nič drugega ali več od tega.

Zato je edina avtentična pozicija populizma tista pod (c), Brglezovo stališče »Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu« pa je, kot pokazano, bolj lahkotno manipuliranje s koncepti: je način, kako »prikupiti se« in »biti všeč« opišeš kot istorodno korist, ki si jo prinesel ljudstvu. Točno po tej prirejeni definiciji vzajemne koristi, znotraj katere pozabiš omeniti, da je populistično ravnanje koristno zate le zaradi všečnosti, populist največkrat ravno deluje.

brglez-populizem

Iz citiranega članka na MMC: če delaš v podporo ljudi, nisi populist

Človekove pravice in akademski sram

Naslednji zanimiv Brglezov obrat zadeva njegovo nasprotovanje notranji ministrici in zastavek, ki ga pri tem ponuja. Slednji je intriganten in dokaj neobičajen, vezan na njegovo akademsko digniteto in dejstvo, da bi ga omejevanje človekovih pravic, ki ga prinašajo zakoni, pripravljeni v režiji njegove kolegice, delegitimiralo pri izvajanju predmetov, pri katerih pravzaprav na fakulteti predava o človekovih pravicah.

V Dnevnikovem članku je bistvo povzeto že v podnaslovu in prvem stavku:

Ko je želela notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar skozi parlamentarno proceduro spraviti zakon o mednarodni zaščiti, ki bi bil v nasprotju z mednarodnimi konvencijami in slovensko ustavo, se ji je predsednik državnega zbora Milan Brglez odločno postavil po robu. Če ne bi naredil vsega, da je bil zakon usklajen z mednarodnim pravom, ne bi več mogel predavati o evropskem varstvu človekovih pravic, pravi.

Leto dni kasneje je pred vladno obravnavo spet predlog, s katerim bi Slovenija zaprla meje pred begunci, tokrat s spremembo zakona o tujcih. Pred nami so skrajni ukrepi, kot pravi sama ministrica – v razen STA s strani medijev povsem cenzurirani izjavi Alternativne akademije preberemo, da je zadrega radikalizacije pripravljenih ukrepov protislovna še zlasti v luči nasprotnega stališča predsednika Boruta Pahorja, ki po drugi strani zagovarja odstranitev žične ograje na južni meji, češ da begunskega vala ni pričakovati. Kaj torej: potrebujemo še bolj skrajne ukrepe ali morda začnemo odstranjevati žico? V Dnevniku zapišejo:

Brglez napoveduje, da tudi tokrat ne bo mižal: če bo v parlament prišel zakon, ki ne bo skladen z ustavo in mednarodnim pravnim redom, bo storil vse, da bo tak postal. Če mu to ne bo uspelo, bo pritisnil tipko proti, še prej pa bo javno pojasnil svoj glas. Ko gre za človekove pravice, se ne smemo spraševati, ali je nekaj popularno ali ne, poudarja.

Pred nami torej stoji mož visokega moralnega profila: še dobro, da predava človekove pravice in je na takšni politični poziciji, kajti sicer bi vladajoča stranka, katere podpredsednik je, sprejemala zakone v nasprotju z njimi.

Pustimo ob strani pikantno vprašanje, kaj točno počne v takšni stranki, kjer se ima zgolj svojemu akademskemu interesu, skupaj z nami, zahvaliti za oponiranje nečloveškim zakonom, kje se, kot pravi, ne smemo spraševati o všečnosti, »popularnosti« – za razliko od vrnitve 2. januarja ljudstvu.

Še bolj bi bralce Dnevnika zanimala hipotetična dilema, ali bi morda za takšne zakone glasoval, če bi v življenju pred vstopom v politiko opravljal kakšno drugo delo. In ne samo to, Brglez ne želi ubežati vtisu, da je svoje politično delo vezal na akademsko. Celo sam navaja kot zgled takšnega moralnega imperativa svoja prihodnja predavanja, že omenjena v podnaslovu:

Vsekakor poskušam narediti vse, da bom lahko še naprej predaval o evropskem varstvu človekovih pravic. Naj ponazorim. Prvo predavanje v lanskem študijskem letu sem imel dan po tem, ko smo v državnem zboru sprejemali zakon o mednarodni zaščiti. Ker je bilo besedilo, ki smo ga sprejeli, skladno z ustavo in mednarodnim pravom, sem lahko še naprej predaval ta predmet. V nasprotnem primeru me ne bi bilo v predavalnico.

Naša in njegova sreča

Novinarka ga zatem izzove z moralnim zastavkom – ceno, ki jo je pripravljen plačati, ko tehta, ali naj nek zakon podpre ali ne. Na vztrajanje, ali bi se potemtakem po sprejemu besedila zakona njegove strankarske kolegice, notranje ministrice, v skladu s katerim begunci v Sloveniji praktično ne bi več mogli vlagati prošenj za azil, odrekel svojim predavanjem o evropskem varstvu človekovih pravic, je bil decidiran:

Če ne bi naredil vsega, da je bil sprejeti zakon o mednarodni zaščiti usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati. Na vso srečo je bila takrat ta uskladitev uspešna.

Sreča ga je torej obdržala v akademskih vodah. A potem sledi razočaranje. Če je podpredsednik SMC v prvem zakonu še vztrajal pri odpovedi akademski karieri zaradi moralnega čuta, zaradi katerega mu politično delovanje postavlja nepremostljivo oviro pri univerzitetnem zagovoru človekovih pravic, je ob novinarkinem vrtanju klonil. O novem predlogu drugega zakona o tujcih se je zastavek v napovedi že čez nekaj vrstic drastično zmanjšal. Namesto »Če bo sprejet zakon X, ne bom več mogel v predavalnico«, je zastavek postal le še »Če bo glasoval za zakon X, ne bom več mogel v predalnico«:

V kratkem naj bi prišel v proceduro predlog zakona o tujcih, ki prav tako ni v skladu z ustavo in mednarodnim pravnim redom.

Če ne bo skladen z njima, bom storil vse, da bo tak postal. Če mi to ne bo uspelo, bom glasoval proti zakonu.

In če bo ta vendarle sprejet, ne boste šli v predavalnico?

V predavalnico ne bi smel iti, če bi glasoval za sporen zakon.

Dva etična zastavka: od ostrejšega k blažjemu

Brglez bi nam torej zdaj moral pojasniti svoje nihanje. Že res, da je tudi v primeru prvega zakona na dva različna načina opisal moralno konsekvenco zase: od ostrejše stave »Ker je bilo besedilo sprejetega zakona skladno z ustavo in mednarodnim pravom, bom še naprej predaval ta predmet« in z milejšo verzijo »Če ne bi naredil vsega, da je sprejeti zakon usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati«, od katerih je slednja podobna tisti glede zakona o tujcih.

A če upoštevamo prvo, je razlika v stavi pač očitna: v novejši in bolj blagi se sklicuje le še na svoje osebno glasovanje in dokaj neotipljivi pogoj »Če ne bi storil vsega«. Presenetljivo pa Brglez pri tem pritrdi Rogličevi, ko ga sprašuje, ali res drži, da besedilo novega predloga zakona o tujcih prinaša najbolj radikalne protibegunske ukrepe, kakršnih ne pozna nobena druga država Evropske unije. Njegov odgovor je: »Osnutki, ki sem jih videl doslej, so zelo blizu tem navedbam.«

Odkritost, s katero streže, je tudi v tem primeru na bolj trhlih nogah. Če se je v primeru današnjega 2. januarja kot praznika izkazalo, da pojasnila, kako ne gre za populistično dejanje, niso prepričljiva, se tudi njegove akademske stave odvijajo bolj mimogrede. Po svoje so znamenje hude razdvojenosti podpredsednika stranke, po drugi pa stališče »Ne bo mogel predavati o človekovih pravicah, če bom glasoval za sporen zakon« prinašajo tako minimalno etično zavezo, da od začetne praktično ni ostalo popolnoma nič.

%d bloggers like this: