Cerarjeva premišljena blokada hrvaških medijev

Je bilo ravnanje predsednika vlade Mira Cerarja v tem, ko je zavrnil odgovore hrvaških novinarjev, neustrezno in neprimerno?

Cerar HND novinarji

O tem ne more biti velikega dvoma. Zamislil bi se lahko že, ker so ob tem prizadeti prepričljivo protestirali, če se ni že ob trenutku, ko je vnaprej prejel njihova vprašanja, a jih je raje spregledal. Zelo čudne komunikacijske manire! Kar me resnično dodatno bega, je ob že potrjeni nespretnosti naše vlade mlačna reakcija domačih medijev in Društva novinarjev Slovenije. Vendar je ta primer nekoliko drugačen, Cerar ni bil preprosto neroden, temveč je odločitev za blokado bila, kot bomo videli, zelo premišljena odločitev.

Hrvaško novinarsko društvo protestira

Naj spomnim: hrvaško novinarstvo društvo (HND) je napisalo protestno izjavo, ker je premier gladko ignoriral hrvaške medije minuli četrtek, takoj po odločitvi o novem nadomestnem članu Arbitražnega sodišča – pravzaprav o tem, naj našega predstavnika izbere kar samo. V Ljubljano so prispele hrvaške novinarske ekipe, prav tako so, kot pravijo v HND, tudi vnaprej poslali zahtevana vprašanja:

Zaradi težkih obtožb in že obstoječih hrvaško-slovenskih napetosti povezanih z delom Arbitražnega sodišča, je HND preveril vsa dejstva in ugotovil, da so od novinarjev, ki so prišli na novinarsko konferenco zahtevali, da vprašanja za predsednika vlade pošljejo vnaprej. Vprašanja so poslali novinarji HTV ter zagrebških dopisništev Aljazeere Balkans in TV N1, ki so skupaj s snemalci pripotovali v Ljubljano. Pravico do odgovora sta dobila le novinarja najbolj gledanih slovenskih televizij, TV Slovenija in POP TV. Vsi ostali, vključno z novinarko Slovenske tiskovne agencije, odgovorov na svoja vprašanja niso dobili.

Protestno pismo HND, ki ga podpisuje njihov predsednik Saša Leković in je objavljeno spodaj v celoti, se sklicuje na lastno temeljito predhodno preverjanje vseh dejstev, na podlagi katerih je šele nastalo. Poimensko navaja hrvaške medije, ki so pričakovali odgovore, jih poslali vnaprej in pripotovali v Ljubljano. Navaja razlog svojega protesta, neobičajno prakso v nasprotju z javnim interesom. Posebej pa poudarja, da pričakuje podporo oziroma obsodbo slovenskega cehovskega društva.

Sledi presenečenje, vsaj za nepoznavalce domačih brlogov: takoj začudeni opazimo, da protesta slovenski mediji praktično niso pribeležili, z izjemo Slovenskih novic, spletnega Žurnala in morda še koga (zasledil sem samo še omembo na RŠ in nič več), medtem ko so se hrvaški mediji odzvali bistveno bolj intenzivno. Omenjajo tudi slabo in, kot pravijo, opravičujočo reakcijo Matije Stepišnika v imenu DNS, ki se je, tako so ga očitno razumeli, postavil na stran slovenskega predsednika vlade v stališču, ki ga je kasneje bolj mimogrede povzela tudi STA v nedeljo zvečer. V prvih odzivih, še pravijo, sta bila Stepišnik in generalna sekretarka DNS zanje nedosegljiva oziroma na dopustu.

Index Stepišnik Cerar

Cerarjevo očitno premišljeno zavrnitev hrvaških novinarjev dopolnjuje, kot rečeno, mlačnost slovenskega odziva. Kakor da bi šlo za refleks, ki vnaprej in po tihem obsoja hrvaško društvo preveč politikantskega ali morda celo nacionalistično konotiranega delovanja. In kot da bi slovenski mediji nenadoma začutili klic po nekakšni lažni državotvornosti in se pričeli obnašati provladno ali vsaj – prodržavno. Nekateri hrvaški mediji so poročali tudi o odzivu njihovega predsednika vlade, zato je molk slovenskih kolegov, očitno odločenih spregledati zaplet, še manj razumljiv:

Cerarov čin u petak je komentirao i premijer Zoran Milanović rekavši kako kako ne razumije to što je napravljeno u Sloveniji, te kako i njega pitaju stvari koje mu ne odgovaraju.

– I mene pitaju često stvari koje mi ne odgovaraju i što da radim? I to je život. Ne razumijem to što je napravljeno ako je napravljeno u Sloveniji. Ajmo reći da se to nas ne tiče. Ne zabadam nos u tuđe stvari ali neka drugi maknu svoje iz naše zdjele – rekao je.

Vendar niti komentiranje enega premierja, ki ocenjuje, dovolj ostro in pikantno, delo drugega, ni zbudilo nobenega interesa na domači strani.

Kako se je odzvala vlada

Vlada RS je tisti dan dejansko odgovorila le na dve vprašanji izbranih medijev: TV Slovenija in POP TV. Kot ugotavlja že Leković, je zanemarila npr. domačo STA. Opisano nesorazmerje poraja čudenje, ali so medijske navade v Sloveniji res tako drugačne od hrvaških, da se domači novinarji ob hudi selektivnosti in izbirčnosti slovenskih politikov glede vprašanj sploh ne vznemirjajo, pa bi se verjetno morali.

Vladin odgovor na hrvaški protest se sklicuje na nič manj kot nekakšen novinarski protokol, ki naj bi določal »tudi način podajanja izjav, da se ne ogrozi dela arbitražnega sodišča«. Priznam, da zanj prvič slišim in bojim se, da nisem edini.

Če takšen protokol res obstaja, bi ga naša vlada morala navesti. Dvomim, da vsebuje navodila o odgovarjanju novinarjem le na omejeno število vprašanj.

Prav tako ni prepričljivo njeno pojasnilo, da »nacionalnost ni imela nikakršne vloge« pri izbiri vprašanj. Očitno tega nihče ni niti očital, zato je poudarek deplasiran. HND je celo zapovrh omenila, da na vrsto niso prišli niti nekateri slovenski mediji, toda hrvaški so bili v tem primeru bojkotirani vsi po vrsti. Podobno je zgrešen in za nameček tudi pokroviteljski zaključek komunikeja (spodaj je dostopen v celoti), kjer naše sosede malodane poučuje in kulpabilizira vnaprej z edukativno poanto, da morajo biti »informacije v javnosti celovito predstavljene, brez zavajanja ali nepotrebnega vznemirjenja.« Iz povedanega bi lahko pomislili, da slovenska vlada ni preveč zaupala hrvaškim novinarjem.

In če ni, potem imajo pri HND prav v svojem ogorčenju. Pri DNS pa se bodo morali počasi odločiti, ali so v tem primeru solidarni s svojimi kolegi iz sosedstva, res pa ne bi škodovalo niti, če se končno opredelijo do političnega doziranja novinarskih vprašanj. Da bo javni interes čim manj trpel.

24sata Cerar blokada HND

HND Cerar

Selektivno odgovaranje na pitanja na konferenciji za novinare protivno je javnom interesu

Prema izvješćima nekoliko hrvatskih medija sa današnje konferencije za novinare slovenskog premijera Mire Cerara na kojoj je govorio o određivanju novog slovenskog arbitra u Arbitražnom sudu što bi trebao riješiti granični prijepor s Hrvatskom gospodin Cerar nije dopustio hrvatskim novinarima da postavljaju pitanja već su pitanja mogli postavljati samo slovenski novinari.

Zbog težine optužbe, pogotovo u svjetlu već postojećih hrvatsko-slovenskih tenzija vezanih uz rad Arbitražnog suda, HND je provjerio sve činjenice te ustanovio kako je od novinara koji su došli na konferenciju za novinare traženo da unaprijed pošalju pitanja za slovenskog predsjednika Vlade.

Pitanja su poslali i reporteri HTV-a te zagrebačkih ureda Aljazeere Balkans i TV N1 koji su sa snimateljima doputovali u Ljubljanu. No pravo na odgovor dobili su samo novinari dvaju slovenskih najgledanijih TV postaja – TV Slovenija i POP TV. Svi ostali, uključujući čak i novinarku Slovenske tiskovne agencije, nisu dobili odgovor na svoje pitanje.

Dakle nisu samo hrvatski novinari ostali zakinuti za odgovore ali odluku predsjednika Vlade Republike Slovenije da pitanja dopusti samo određenim novinarima HND svakako smatra nedopustivim te poziva i slovenske kolegice i kolege da takvo ponašanje osude. Selektivna dozvola odnosno zabrana postavljanja pitanja na konferenciji za novinare, bez obzira na čemu se temelji, napad je na javni interes.

Također, HND očekuje od svih svojih članova ali i hrvatskih novinara koji to nisu da ne postavljaju pitanja te da napuste konferenciju za novinare na kojoj bi neki od hrvatskih političara odbio odgovarati na pitanja određenih novinara/medijskih kuća praveći tako razliku među novinarima koji rade svoj posao, bez obzira na razlog.

Saša Leković, predsjednik Hrvatskog novinarskog društva

HND Cerar Večernji

Odziv vlade RS

»Po včerajšnji izjavi za medije predsednika slovenske vlade po seji vlade sta bili predvideni dve vprašanji. Pri novinarjih, ki sta postavila vprašanja, nacionalnost ni imela nikakršne vloge. Izvedba izjave za javnost je bila povsem v skladu z običajnimi strokovnimi praksami, ki veljajo ob tovrstnih dogodkih. Ob komuniciranju zadev, povezanih z arbitražnim sporazumom, Vlada Republike Slovenije posebej skrbi, da pri tem spoštuje naravo arbitražnega postopka in zaveze v arbitražnem sporazumu, ki med drugim določajo tudi način podajanja izjav, da se ne ogrozi dela arbitražnega sodišča. Tako je predsednik vlade v svoji izjavi, nato pa tudi v odgovorih na vprašanja, pojasnil vsa stališča Vlade Republike Slovenije.«

»Protest hrvaškega novinarskega združenja zavračamo in obžalujemo. V interesu arbitražnega postopka, pa tudi odnosa med državljani obeh držav, je, da so informacije v javnosti celovito predstavljene, brez zavajanja ali nepotrebnega vznemirjenja.«

Seznam grešnih kozlov, ki kopljejo jamo našemu novinarstvu

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je ob letošnjem svetovnem dnevu tiska znova izdalo posebno sporočilo za javnost. Za razliko od njihove vsebine prejšnjih let je bilo tokrat eksplicitno in verjetno še nikoli bolj kritično celo do samega sebe. Bolje rečeno: do nekega svojega dela. Od zunanjih sovražnikov je končno prešlo do prepoznavanja notranjih. Opazili so, med drugim, da medijem samim manjka samorefleksije in da postajajo karikatura samih sebe:

Mediji niso sposobni samorefleksije in priznanja napake tudi ob najbolj resnih kršitvah etičnih standardov, na katere opozarja Novinarsko častno razsodišče. S tem resno novinarstvo postaja parodija samega sebe. Odtujuje si bralce, poslušalce in gledalce. Reže si vejo na kateri sedi in dolgoročno koplje jamo, v katero bo prej ali slej padlo. Kar je najhuje, za takšnim novinarstvom ne bo žaloval nihče.

DNS izjava ob svetovnem dnevu 2015

Po svoje sem vesel omembe »samorefleksije«, saj je prav ta značilnost tista, ki sem jo eksplicitno tudi sam večkrat omenil kot manjkajočo potezo v delovanju domačega novinarstva. Samozadovoljstvo, igranje malih bogov, politična zlizanost in premajhna kritičnost na svoj račun preči sleherni razvoj, napor mišljenja je pač eden najtežjih. Če bi želel biti bolj točen, bi moral prej govoriti o bežanju proč od samopremisleka, razlogi zanj pa so pestri.

Linija samoobtožbe v izjavi DNS je tu bolj ozko začrtana: odsotnost refleksije se očitno nanaša na en dogodek, ti. »medijski umor mariborskega ravnatelja« in obtožbo DNS, naslovljeno na tiste, ki so o tem dogodku sploh pisali ali objavljali prispevke. V nizu zapisov sem razvil bojazen, da je društvo s tem uprizorilo množični scapegoating, očitno tudi ali predvsem zato, da bi sebe odvezalo od krivde, ker je do samomora ravnatelja molčalo o primeru in ni storilo ničesar – niti obsodilo drugih ali dalo smernice. Kot sem nekajkrat dejal: skupaj z umazano vodo je izlilo tudi dojenčka. Kazati s prstom na druge, da bi ubežal soodgovornosti, je nekako v psihološki naravi bežanja od krivde– ampak ravno tistih, ki ne zmorejo avtorefleksije. Prav to, molčanje, ob implicitni predpostavki, da ni v zgodbi bilo niti trohice javnega interesa, pa je bilo predpostavljeno kot edina prava, pravilna novinarska hexis.

Obtožbe o pomanjkanju samorefleksije se zato v citatu vežejo izrecno na razsodbo NČR, ki je v tej zadevi odkrilo, da je kar 48 novinarjev in urednikov kršilo različne člene novinarskega kodeksa:

»Kodeks je kršilo 48 novinarjev in novinark,  urednikov in urednic,  voditeljev in voditeljic,« so zapisali.

Sam sem jih sicer naštel le 44. Zato se ugotovitev, da novinarstvo ni sposobno samorefleksije, v prvi vrsti navezuje na omenjene kršitelje, ki jim je očitano še, da zdaj ne znajo priznati svoje napake, s čimer (in zaradi njih) novinarstvo postaja nič manj kot parodija. Zaradi 48 (ali 44) novinarjev, verjetno še koga zraven, si slovensko novinarstvo koplje jamo in reže vejo – in zaradi njih ne bo nihče nikoli žaloval za njim.

To so hude obtožbe, najhujše doslej, kar jih pomnim. Močne besede, ki imajo svojega prepoznavnega naslovnika. Koga že? Tega izrecno in poimensko niso povedali, a jih lahko izluščimo iz sklepov sodb. Seznam mojstrov parodije, ki režejo vejo novinarstva, je v podobi kršiteljev tale:

Anja Zupanc

Matej Košir

Ir. K.

Gregor Trebušak

Nuša P. Lesar

Mojca Hanžič

Danica Ksela

Barbara Bašič

Tjaša Dugolin

Jani Muhič

Tomaž Perovič

Tjaša Slokar

Bojan Budja

S.N.

S.U.

Saša Krajnc

Ana Marija Bosak

Rosvita Pesek

Nada Lavrič

Ksenija Horvat Petrovčič

Maja Mastnak

Anja Ciglarič

Sandra Ezgeta

Mirko Mayer

Uroš Slak

Bojan Traven

Gabrijel Toplak

Sašo Avramovič

R.T.

P.R.

M.J.

T.C.

Karmen Špacapan

Sonči Nered Čebašek

Pavel Vrabec

N.J.

Aljaž Pogorelčnik

Marijan Jurenec

Klemen Bunderla

Primož Siter

Simon Prelesnik

Denis Avdič

Miha Deželak

Andrej Vodušek

Ne, ne želim si biti advokat omenjenih kar počez, mnogi med njimi so res kršili profesionalne standarde. Vendar, kot sem že pokazal, ne vsi in ne vseh členov. V imenu resnice in pravice zato trdim, da je takšna obsodba krivična posplošitev, pospremljena s pretežkimi besedami, korak proč od resnične razprave in ocene o krivdi »resnih« in »rumenih« medijev, zaščitniško dejanje tistih, ki ne želijo poglobljene nevtralne analize novinarskega postopanja in etičnih dilem ob mariborski tragediji.

Kakor sem pokazal, je bila interpretacija kršitve 12. člena kodeksa za cel niz kršiteljev presenetljivo in nerazumljivo napačna. Ker se kršitev tega člena očita večini s seznama sramotilcev novinarskega poklica, se v prav takšni meri ne more šteti za utemeljeno.

V nizu zapisov sem objavil tudi sedem stališč tujih strokovnjakov za medijsko etiko o mariborski tragediji – prav vsi so menili, da je bil v tej zgodbi navzoč javni interes. In če je bil, ne more držati teza, da o zgodbi nismo smeli poročati: vprašanje je le, kako smo to storili. Nenavadno, da bi uporabljala stroka zunaj meja povsem drugačne vatle od domačih: tako posebni pa kleni Slovenci ne v novinarstvu in niti percepciji zasebnosti ali javnega interesa tudi nismo.

Čeprav so posamezni člani NČR in DNS poznali ta mnenja še pred sprejetimi razsodbami, jih očitno niso niti malo prepričala. Niti nanja niso reagirali, pač v maniri dosedanje arogance. Zgoraj citirana izjava društva konec aprila letos je zato še zadnji v nizu dokazov, da DNS in NČR še dalje vztrajata pri oceni, da je iskanje slehernega javnega interesa bilo popolnoma zgrešeno in da bi, tako kot oni, morali profesionalni novinarji ob tem gledati proč. Brez njega pač ne bi sestavili dolgega seznama skruniteljev novinarstva, ki utegnejo doseči, kot dramatično piše v komunikeju, da za tem poklicem kmalu nihče več ne bo točil solz.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/04/08/na-izpitu-padli-mediji-in-12-clen-kodeksa/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

Teroristični novinarji ali zakaj se DNS znova moti

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) se je vendarle odzvalo na tvit Janeza Janše – odsotnost odziva sem omenjal v prejšnjem zapisu.

Kot se da razbrati iz nekaterih zapisov vodilnih ljudi v njem, ga je k temu prepričal množičen odziv socialnih omrežij. Lepo torej, a še bolje bi bilo, če za svojo reakcijo ne bi potrebovalo nareka drugih.

In kako se je pri tem odzvalo? Poglejmo:

Zapis dvakratnega slovenskega premiera Janeza Janše, ki je novinarja TVS Erika Valenčiča na družbenem omrežju Twitter označil za “potencialnega terorista”, prestopa vse meje dostojnega, sprejemljivega in spodobnega v javnem komuniciranju, obenem pa razgalja nadaljevanje razkroja politične kulture v demokratični državi in kaže zavestno ignoriranje odgovornosti za izrečene besede, ki bi morala biti pri politikih še posebej visoka. Pri tem politiku in njegovi stranki nikakor ne gre za prvi žaljivi in nekulturni napad na novinarje, v tem primeru in v času, ko se zaradi strahu pred terorizmom krepita represija in nadzor, pa lahko ima tudi negativne posledice za novinarjevo delo.

Od politike zahtevamo, da se odreče tovrstnim zlorabam javne besede, novo vodstvo TVS in uredništvo pa pozivamo naj zaščiti poklicno in osebno integriteto svojih novinarjev.

DNS odziv Valenčič terorist

DNS torej predpostavlja, da je Janša storil napako v nečem, kar zadeva dostojnost in spodobnost v javnem komuniciranju, nadalje njegovo nekulturnost in je odraz nizkega stanja politične kulture v naši družbi. No, še nekaj pesnikovanja: zlorabil je javno besedo. Za nameček prepušča štafeto vodstvu TV Slovenija, da poskrbi za osebno integriteto Valenčiča.

Je primer Janševega čivkanja res mogoče zvesti na vprašanje dostojnosti in nizke politične kulture? Zakaj to ni mogoče, sem dokazoval večkrat, najbolj fokusirano na primeru Janševih napadov na novinarje: ker spregleda območje politične patologije, psihopolitike sovraštva in teorij zarot, ker se pretvarja, da ne obstaja politična propaganda in ker  ne opazi, da obstajajo politične tehnike sovraštva in diskvalifikacijskih manipulacij. Spregleda, skratka, realne učinke tovrstnega diskurza in jih še vedno benigno obravnava kot zdrs v coni normalnega.

Kaj je in kaj ni politična kultura

V slovenskem javnem prostoru se pojem politične kulture banalizira. Čeprav je tak koncept razvil Gabriel Almond za svoje potrebe primerjalne politologije, se v domačem novinarskem žargonu pojem uporablja skoraj izključno kot izraz vedenjske kulture in opisuje manire politikov na podlagi njihovega ekscesnega obnašanja. Povedano drugače, politična kultura se reducira na omiko ter vedenjske in etične standarde naših politikov, malodane na bonton.

Toda politična kultura v polnem pomenu analizira politične sisteme in orientacije, povezana je z analizo političnih vrednot, ideologijo, nacionalnimi preddispozicijami, njegovim značajem in nekaterimi kulturnimi značilnostmi.

In tako kot je razprava na nivoju »nizke politične kulture« Janševega tvitanja povezana z redukcijo začetnega pojma, je lahko takšna tudi reakcija: tudi DNS se zato lahko omeji zgolj na ukor ali grajo politiku zaradi njegove nezrelosti, neprimernosti, nezavedanja dejanja in podobno. Govoriti o politični kulturi je torej zgrešeno z vidika diagnoze in z vidika predvidene terapije. Ker kaj točno naj si začnemo z očitkom o zlorabi javne besede?

In ravno zato, ker ni haska in ker je zgrešilo v diagnozi, lahko razen infantilnega hihitanja, objave lastnih fotomontaž v stilu Tudi jaz sem džihadist, otročjih prečrkovanj časopisnih naslovov le skomignejo z rameni, ko Janša v zameno znova udari, tokrat po njih:

Janša tvit DNS hamas

Že na ravni reakcij na Janšo vidimo, da kakšen poseben trud v dvig slovenske politične kulture pač ne bo vložen. Zakaj bi torej besede o tem jemali resno?

Politična propaganda, kaj pa drugega

Ker se v DNS ponavljajo v svojem vzorcu reakcij, naj navedem pasusa iz mojega starega teksta o natanko istem problemu na isti relaciji Janša vs. mediji. Moja poanta je namreč znova ista in kot napisana za novo priložnost – napačnost pristopov sem takrat poimenoval »argument iz konteksta medijskega zavojevanja« in »argument iz konteksta političnega propagandizma«.

Prvi je tale:

Ko politika komentira posamičen medij, še zdaleč ne gre nujno le za nivoje kulture. Ko jih komentira SDS, gre za stranko, ki je medije brutalno zavojevala in jih še. Bomo zavojevalca, ki si podreja medije na vse mogoče načine, educirali o nizki politični kulturi? S tem je nekaj narobe. Bomo Janezu Janši, ko si je s Slivnikom in Jančičem podredil časnik Delo, na koncu očitali:

  1. Janša, res ni lepo od vas, kje vam je kultura?

Mu bomo očitali kaj podobnega danes, če bo komentiral Delo ali kakšen drug medij, kar sicer rad počne? Bomo za spodnjo izjavo in likovno opremo na strani SDS (»DELO osvobaja«) dejali, da je nekulturna?

Takšen diskurz v reakciji DNS je enostavno understatement, nujno zgreši, ne doseže naslovnika, je neproblemski. Še več, na drugi strani lahko sledi le nova spodbuda, nova delitev na tiste, ki imajo Janšo za bedaka in tiste, ki mu dajejo prav. Mar temu potem posplošeno ne rečemo delitev naroda na »naše« in »vaše«? Bomo dejali, da so ideološke igrice naroda zgolj rezultat nizke politične kulture? Razprava torej v pretežni meri dezauvira psihološki vidik razlag in se ne sprašuje po izvoru in motivih.

Poglejmo si še v kratkem izsek zapisa o drugem argumentu:

Teza o manku politične kulture namreč spregleda propagandistični naboj tovrstnih izjav in miselnih horizontov, oziroma po nepotrebnem izloči takšno branje, ki pa je največkrat bistveno. Eno je namreč kontekst in zgodovina nekoga, ki ga karamo glede bontona. Nekaj drugega je psihopolitična konotacija, ki naredi razpravo o bontonu za neresno. Politična kultura gotovo ni isto kot npr. politična propaganda, težko je celo reči, da je slednja njen nekakšen del. Privoščimo si nekaj kratkega miselnega eksperimenta. Predstavljajmo si, da imamo pred sabo tudi pri nas čaščenega Josepha Goebbelsa, mojstra propagande v Tretjem Reichu, ovekovečenega tudi na zgornji sliki s strani SDS, nato pa mu namenimo očitek:

  1. Goebbels, vaše čivkanje je prelahkotno – razkriva vašo nizko politično kulturo.

Deplasirano, kaj pa drugega! V svoji substancialni danosti propagandizem ni pokazatelj politične kulture, saj je vendar nekaj čisto svojskega. Če je slednja izvorno razumljena kot spontan proces in reducirana na nek banalen behaviorizem (ko je nekdo politično nekulturen, mu je nekako ušlo, ni dovolj kontroliral svoje »narave«), je propagandizem pri npr. tvitanju nekaj prav nasprotnega, premišljen in nadziran proces s svojim ciljem. Nehoteni in v nekem smislu tudi hoteni učinek nenehnih razprav o politični nekulturi je, da nas navajajo k nemišljenju in uspavajo. Želijo bolj le zgolj-obsodba, ostati v sferi moralnega poduka, pravzaprav rinejo proč od analitične presoje. Moralizirati o nizki kulturi drugih je tako preprosto in nezahtevno, da bi vse drugo kvarilo prijazen spanec moralista.

Čisto na kratko za konec: obsoditi prikazovanje novinarja Erika Valenčiča kot terorista z vatli nizke politične kulture je neproduktivno, zgreši družbeno in politično diagnostiko in je v končni instanci na neuspeh obsojeno prazno moraliziranje.

Janša tvit Janševa rit

Javni interes, mariborska tragedija in dopuščanje razprave

Of course, the media should have some right to invade a citizen’s privacy, provided there is a justification of public interest in the affair. This can be loosely defined as the public’s right to know about something which is being done privately by someone and which is against the general or specific interests of society.

V kakšni novinarski krajini živimo, če niti po osmih tednih zdaj že zamrlih enostranskih razprav še vedno stojimo na edinem in skrbno negovanem okopu, da je za mariborsko tragedijo kriv poseg v zasebnost posameznikov, ki ni bila z ničemer pogojen z javnim interesom? Seveda se razprava, to je verjetno v naravi siceršnje novinarske efemernosti, počasi zaključuje, če se že ni. Promotorji okopa, Društvo novinarjev Slovenije, stroka in pravzaprav skoraj vsi, ki so jih spustili do besede, so nam prodajali le eno zveličavno resnico. Vedno bolj se zdi, da z dobrim razlogom: ker ta resnica prikriva neko drugačno, namreč tisto o bistveno bolj enakomerno porazdeljeni krivdi za smrt ravnatelja in hkrati tisto drugo o nereflektiranih razmerah in novinarskih pristopih v domačih medijih.

Mirror ravnatelj samomor 1

Dopuščanje drugačnega mnenja

Doslej sem zagovarjal kar nekaj nasprotnih miselnih izhodišč: da še zdaleč ni samoumevno prevladujoče ravnanje novinarskega ceha, ki je izhajalo iz prepričanja, po katerem javnega interesa v tem primeru enostavno ni bilo, da je preveč preprosta teza, da so mediji ubili nesrečnega ravnatelja, da je bilo dosedanje početje ti. »resnih« medijev in stroke pretežno podvrženo moraliziranju in iskanju grešnih kozlov v rumenih in vseh drugih medijih, ki so menili drugače, delno v funkciji, da bi opravičilo svoje ne-ravnanje. Nesporno velja, da več izkazanega javnega interesa vodi v večji obseg novinarskega poročanja in manjši v manjšega – v našem primeru pa je nekdo presodil, da je interesa tako malo oziroma nič, da je preprosto treba molčati.  Dokazoval sem tudi, da tudi če bi bilo res, da v primeru ni bilo zaznati trohice javnega interesa, ravnanja ceha še zdaleč ni bilo ustrezno.

V prid prvi trditvi sem navedel pet mnenj tujih strokovnjakov za novinarsko etiko o mariborski zgodbi, danes bom dodal še šesto in sedmo ter znova opozoril, da so prav vsa mnenja istovrstna in da so vsaj omajala, če ne spodbila samoumevno stališče domače novinarske in strokovne javnosti.

Šesto mnenje

When it comes to ethics, I would make no distinction between the responsibilities of the “tabloid” and mainstream media.  Sometimes the tabloid press seems to get a free pass simply because they are expected to be irresponsible.  Nor should the mainstream media be relieved of ethical accountability when they ultimately report a story first appearing in the tabloid press on grounds that “the story is already out there, so we have no choice but to go with it too” — or because they choose to ignore the story entirely.  I’ve seen even the New York Times use that rationalization. So the ethically correct and justifiable choice depends on the facts, values and principles in play, not the type of media involved.  That said, the media cannot be held hostage to threats by newsworthy individuals who might threaten to harm themselves or others if they receive coverage; but that, of course, was not the case here.

An incident that reflects utterly inappropriate, unprofessional behavior by people responsible for the education and wellbeing of secondary school students is certainly newsworthy and of enormous public interest. In fact, responsible journalists should feel an obligation to report it (assuming it did in fact occur and the video was not a fake of some kind, which is something else the media ought to check). The breach of trust the incident reflects is something of serious significance to parents, students, school officials and the community.  And it is all the more reprehensible because it occurred in a quasi-public place and that place happened to be a school.

The proper approach would not be to ignore the story, but to report it professionally.  By that I mean a reporter, once becoming aware of the video, ought to be talking to the two people who appear in it, to their superiors, to parents, the students who witnessed it, etc.  The story is the larger issues the incident represents, not the video itself.  People may disagree more about whether to identify the subjects by name, but I would be inclined to do so provided I had established that the incident was in fact real.  Not to identify them would be to cast suspicion on everyone else at the school.  And again, this was something that occurred in a quasi-public place. But the larger focus should be on the larger issue and what is being done about it. I see no reason for the news media to include the video in their reporting or to link to it — regardless of how easily available it might be.  It doesn’t meaningfully advance the story.

The suicide is of course a tragedy.  It would not be reasonable to expect the media to anticipate that anyone who is the subject of bad publicity is likely to be suicidal.  To blame it on the media is, I think, a major oversimplification.

So, given the information you provided, I find the behavior of both the tabloid and mainstream media to fall short.

(Incidentally, we have had a handful of similar incidents here, the most recent of which involved a man who committed suicide after being exposed as a possible pedophile by a television program in a sort of sting operation that lured him to a girl’s home thinking he might be setting up a sexual encounter only to be surprised by a journalist and camera crew.)

Avtor je ameriški profesor novinarske etike in tudi on v slovenski zgodbi vidi navzoč jasen javni interes. Ob tem opozarja, da glede etike ne more biti razlike med tabloidnimi in množičnimi mediji in da ta ni odvisna od vrste medija – ni dopustno, da se tabloidnim dopušča neodgovorno ravnanje le zato, ker od njih ne pričakujemo, niti ne moremo odvezati etične odgovornosti množičnih, ko poročajo o zgodbi, ki jo povzamejo po tablodnih, češ »zgodba je že bila objavljena, zato nismo imeli izbire« ali če se odločijo za polno ignoriranje.

Profesor ocenjuje početje ravnatelje in učiteljice kot popolnoma neprofesionalno in neprimerno za nekoga, ki mora skrbeti za vzgojo in dobrobit učencev na srednji šoli in s tem kot nekaj, kar je vredno novice in za kar obstaja ogromen javni interes. Še več, po njegovem bi morali novinarji čutiti dolžnost, ne nazadnje se je dogodek zgodili na šoli. Žarišče zanimanja bi moralo biti na širših temah, avtor pa ne vidi razloga, da bi v novinarske zapise vključili tudi video. Sklepa celo (s tem se sam ne bi mogel strinjati), da ni smiselno pričakovati od medijev, da bodo anticipirali samomorilnost nekoga, ki je podvržen slabi javni obravnavi. (Moje drugačno stališče: ne gre za vprašanje anticipacije in predvidevanja). Trditi, da so mediji povzročili smrt, se mu zdi pretirana posplošitev. Strinja se, da se v tem primeru niso izkazali niti rumeni in niti resni mediji.

Sedmo mnenje

You ask, how should the non-tabloid media respond? Should this story be reported or not?

It is a story about the changing dynamic between students and teachers, changed because of the power of social media. That is fascinating and new territory, and journalists serve society by looking at it seriously.

The question, as you say, is how should this story be reported.

A U.S. organization, the Society of Professional Journalists, for years had an excellent guideline in its ethics code. It said, “Do not pander to prurient interests.”

The tabloid media reported the story — and gave a link for people to see the unfortunate couple having sex. This is sensational, invasive, and prurient.

It is also unnecessary; the reader fully knows what having sex looks like, so seeing the video adds nothing to our understanding. It is voyeurism.

The answer for media in your country, then, in my opinion, was to report the story — in neutral tone, without sensationalizing it in any way — and to not link to the video or say where the video was available for viewing.

Plus the story needed to be reported with an eye to the issues involved, not the people.

Kanadski strokovnjak za medijsko etiko se, podobno kot vsi prejšnji, strinja s tem, da bi novinarji o primeru morali poročati.  Odgovorih vseh sedmih so si enaki na točki, da zagovarjajo »zmerno« poročanje in zavračajo ignoranco. Torej tudi on zanika tezo »Ni bilo javnega interesa, zato bi morali medij molčati«. Opozarja na nedopustno agendo sledenja pohotnim, s spolnostjo nabitim pisanjem, kjer ogled videa v ničemer ne prispeva k našemu poznavanju spolnosti, zgolj k nasladi, in je torej oblika voajerizma. Mediji bi morali pisati o primeru v nevtralnem tonu, brez senzacionalizma, brez objave videa in navedbe, kje si je možno video ogledati, ne o ljudeh, ampak o problemih. V nadaljevanju bom svoje trditve še poglobil – vedno bolj sem prepričan, da so cehovski in strokovni krogi znova odpovedali ne le pri vzpostavljanju ustreznega premisleka in refleksije, temveč že pri njunem dopuščanju.

Javni interes, argumenti in dopuščanje razprave

Naj za začetek opozorim na asimetrijo pri navajanju argumentov: zagovorniki molka do danes niso uspeli svoje pozicije v ničemer utemeljiti: papagajsko so ponavljali tisti »Ni bilo javnega interesa«, ne da bi poskušali storiti kaj več od tega. Ker krogi DNS obvladujejo ključne dominantne medije v državi in dajejo ton splošnemu mnenju, je takšno postalo tudi uradno stališče v njih. Mižanje in absolutistična zahteva po veri sta izraz argumenta moči, ne moči argumentov. Zato nihče ni poskušal zavrniti nasprotnih in posledično možnih načinih pristopa in poročanja, kar seveda ne implicira, da bi morali mediji ravnati na način, kot so to počeli tabloidni mediji. Pisanje na tej strani je bilo prav tako pospremljeno s pričakovano gluhoto, brez najmanjše reakcije. Argumente bom ponovil:

  • Navzoč javni interes je izpričan zaradi statusa javnih funkcij, ki jih opravljata ravnatelj in učiteljica. Četudi ne opravljata zelo pomembnih (biti ravnatelj srednje šole, biti profesor na srednji šoli), pa je njuna odgovornost do javnosti večja, kot bi bila sicer. Ker nesporno obstaja korelacija med odgovornostjo do javnosti in javnim interesom, se ne moremo pretvarjati, da takšnega interesa ni.
  • Njuna sicer zasebna intimna afera je prešla mejo zasebnosti v hipu, ko sta se odločila predati svojim strastem v šolskih prostorih, ki je v osnovi javni prostor. Intimni odnosi v javnih prostorih pa so, sploh če gre za osebe, ki vodijo takšne ustanove in so pedagoškega značaja, gotovo nekaj, kar zadeva splošno moralo v šoli ali družbi, v še večji meri pa zadeva učence in njihove starše ter njihova pričakovanja do šole in učiteljev.
  • Nezakoniti posnetek je bil plasiran v socialna omrežja in na splet, kar pomeni, da je s tem, želeli ali ne, postal viralen in kot javen dostopen vsem – to ne pomeni, da bi morali biti s posnetkom zadovoljni, tudi ne, da bi moral pristati na njegovo dostopnost in možnost pregledovanja in tudi ne, da ga ne bi smeli brisati. Pomeni pa, da se ne rabimo pretvarjati, da ga ni in da ni dogodka, ki je z njim povezan. Četudi javna dostopnost neke vsebine še ne implicira javnega interesa, pa implicira javno vednost in znanje, ki terjata novinarsko obravnavo in pojasnilo.

Tragični razplet v tem pogledu ne spremeni ničesar, dodaja le še nove nivoje argumentov na ravni iskanja krivcev za nastalo situacijo – v kateri pa so, kot rečeno, dominantni mediji, novinarski ceh in k besedi priglašena stroka znova zaigrali raje na karto kazanja s prstom na druge; dopustili niso nikakršnega dvoma, izmenjave stališč, razprave. Znašli smo se pred nedopustno sliko situacije: brezpogojno verjeti, drugačno mnenje potlačiti in zavreči, medije pa ukoriti in jih pozvati k podpisu zavez za boljše medije. S čimer ne bi bilo nič narobe, ko ne bi bile okoliščine tiste, ki porajajo sum v iskrenost motiva in verodostojnost takšne geste.

Odgovornost do javnosti

Oglejmo si nekaj značilnosti obravnave javnega interesa iz knjige Chrisa Frosta z naslovom Media Ethics and Self-Regulation in njegov primer svarila glede širine zakoličitve javnega interesa, ko gre za ravnatelja, ki je s spleta jemal otroško pornografijo:

One of the major debates around privacy is whether the notoriety or celebrity of a person allows them less right to privacy than others. Since we are talking about a general human right here, the view must be that all are entitled to privacy of their home life. However, those who have gained celebrity or notoriety will have inserted more of their life into the public domain than others and so are faced with having more of their private life examined in public than others. This is not to say that the argument, often developed by the tabloids, that once someone has developed a public life, their lives are totally open to intrusion, is correct. But it does mean that having gained celebrity, status, fame or money on the basis of a public life, the media does have the right to examine that life where conflicts might apply. This can involve a wide range of people and not just celebrities, the royal family or politicians.

For example, there is almost certainly a public interest defence for invading the privacy of a local head teacher if it can lead to the truthful revelation that he has been downloading child pornography onto his computer. This is a person who has been granted a privileged position and so has specific responsibilities to children, parents and the community to live up to certain standards, and those people are entitled to know if this is not happening. In this instance, the event is also a criminal offence, but what if we choose another example which does not include criminality?

Avtor navaja razloge, kaj oblikuje javni interes v danem primeru ravnatelja (opozori na javnost funkcije in posebne odgovornosti do otrok, staršev in skupnosti) in seveda dejstva, da gre za kaznivo dejanje. Mariborski primer je kajpak drugačen. Toda ali šele kaznivost dejanja primore k javnemu interesu? Frost nadaljuje s poanto, da za njegovo izpričanost ne rabimo nujno izpolnjenega tovrstnega pogoja in navede primer duhovnika, ki ga zasačijo pri spolni aferi:

Imagine a priest who is found to be having an affair. Not illegal, but again it is not what is expected and the press might well be justified in the public interest in publishing this. Although it intrudes into the priest’s private life, that intrusion is justified because the priest’s public life does extend into his private life in a way that might not apply to an ordinary member of the public; it is important that we know whether priests are having affairs. It is not significant to anyone other than their partners if an ordinary person is having an affair, unless we consider adultery so damaging to society that we should have a view on such affairs.

One problem that would have to be faced is that privacy varies from person to person; there are some people who are more entitled to elements of privacy than others and some who have less right than others by virtue of the positions they hold. A number of people seek social status by holding positions or offices within their communities that carry increased levels of responsibility and therefore reduced rights to privacy. Our expectations of politicians, teachers, doctors, lawyers, clergy, to name just a few, are much higher than those of ordinary citizens. These groups carry status in society but they pay for that with reduced rights. An office manager who had an affair with his secretary would not be considered anything other than foolish, but a teacher who had an affair with a sixth-former or a doctor who had sex with a patient would, quite rightly, feel the full opprobrium of the community when his or her privacy was breached and the story published. Such publication would be in the public interest.

Frost, eden do sedmerice, ki so mi posredovali svoje mnenje o mariborski tragediji, izpostavi prepoznaven javni interes v takšni aferi, našteje pa tudi primere profilov poklicev in drugih statusov, pri katerih je ta bolj izražen. V domačih razmerah smo podobno afero izkušali v primeru potencialnega očetovstva kardinala Rodeta dve leti nazaj. Avtorecepcija medijev je bila nenavadna in hkrati pričakovana: tako imenovani desni mediji so hiteli, očitno tudi zaradi politično-ideološko-medijske agende, pljuvati po časniku Delu in njegovem novinarju, ker je zgodbo sploh objavil. Argument je bil preprost in isti, kot ga danes zagovarja DNS: zasebnost kardinala nas ne rabi in tudi ne sme zanimati, ni javnega interesa.

Kvalitetni oz. »resni« mediji so bili pretežno z Delovo agendo solidarni  – o tem, ali zgodba vsebuje javni interes ali ne, se praktično niso sploh izrekali, niso pa je niti grajali, kar velja tudi za DNS. Izjemo je predstavljal Večer, ki se je postavljal v bran Rodetu in z eksluzivnimi novicami o nedolžnosti kardinala slednjega branil – očitno ob domnevi, da si obrambo zasluži zato, ker je nedolžen, njegova obravnava, kot je ponavljala Vanessa Čokl, pa je rumena, s čimer je bičala Delovo ravnanje. Takrat je NČR odločanje v tem primeru »zamrznilo« zaradi sodnega postopka, zato je praktično edino mnenje, ki smo ga lahko prebrali po sicer zelo dolgotrajni zgodbi, tisto pri Marku Milosavljeviću in Petru Lahu, od katerih je prvi zagovarjal navzočnost javnega interesa, spet drugi pa njegovo odsotnost.

Sam sem v seriji zapisov zagovarjal ne samo, da je bil slednji navzoč, temveč da tudi postopanje Dejana Karbe, ki se je znašel pod plazom kritik in bil na koncu skoraj odpuščen, v ničemer ni bilo neprofesionalno. Številni so mu očitali pristajanje na logiko namigovanja, toda dejstvo je, da si ni sam izmislil osebe, ki je pričakovala, če ne zahtevala, da kardinal opravi test – in to s karseda dobrimi razlogi za prepričanje, da je kardinal res njegov oče. Dejstvo je, da tudi negativni test očetovstva takšnega interesa v ničemer ni mogel omajati, kakorkoli se lahko legitimno pogovarjamo tudi o tem, ali je bila Rodetu povzročena določena škoda glede ugleda in časti.

Glede profilov in skupin ljudi, ki terjajo različne nivoje zaščite zasebnosti, Frost navaja naslednje:

The public clearly identify different groups of people as having different levels of privacy. These can be loosely identified as:

Those who volunteer for public life: These might include politicians or those seeking celebrity.

Positions of public responsibility: This would include doctors, teachers and civil servants; people who have chosen careers that mean they have some level of responsibility to the public.

Those introduced to public life by accident: This might apply to those dragged into public life against will, victims of disasters, those who are related to celebrities or criminals.

Notoriety: These are criminals or others who make themselves notorious. A study carried out by Matthew Kieran and colleagues found that the public had little difficulty identifying that whilst children should have considerable (almost total) control over their privacy, criminals should be entitled to very little control.

Kot sem v zapisih o mariborskem primeru nakazal, pa niti največji zagovorniki načela »Če ni javnega interesa, bomo molčali« niso postopali na tak način v preteklosti. V aferi Juri so namreč zagovarjali njegovo odsotnost, vendar mnoge, ki danes ravnajo drugače, takrat ničemer ni preprečevalo pri poročanju in obravnavi. Če sklenem: razprave in razumevanje javnega interesa v novinarski etiki pri nas očitno spremlja velika nedorečenost, pomanjkanje razprave in še bolj nedopuščanje pluralnega mnenja. Naštel sem sedem mnenj tujih ekspertov – dovolj za začetni vzorec, ki nakaže, da je mogoče primer misliti tudi drugače. Kakor vse kaže, se bo tragični moment mariborske tragedije zdaj še ponovil in podvojil: iz nje se ne bomo ničesar naučili.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

 

 

 

 

 

 

Charlie Ebdo in spopad civilizacij

Charlie Ebdo dan po masakru: spopad civilizacij? Nasvet Društva novinarjev Slovenije so vzeli zares pri Planetu Siol in uspeli storiti že v naslovu in glavnih poudarkih točno to, kar prvi odsvetujejo kot možni medijski interpretativni pristop.

Društvo novinarjev Slovenije, 7.1. 2015:

Menimo tudi, da interpretacije dogodka nikakor ne bi smele iti v smeri kolektivizacije krivde ali morebitnega potrjevanja stereotipa o “spopadu civilizacij”, ki bi služilo spodbujanju  sovraštva. Za današnjim kriminalnim dejanjem stojijo osebe z imeni in priimki, s konkretnimi cilji in interesi, ne pa etnična ali verska skupnost.

DNS Charlie spopad civilizacij

Planet Siol, 8. 1. 2015:

“Spopad kultur se ne bo zgodil v Iraku ali Siriji, ampak pri nas, v Evropi”

Zadnji dogodki v Evropi ponovno odpirajo tezo Samuela Huntingtona o spopadu civilizacij, je prepričan obramboslovec Uroš Svete.

“Očitno se v Evropi vse bolj postavlja v ospredje pripadnost kulturi, ideologiji, ne nazadnje civilizacijskim krogom, in to na neki način ponovno odpira tezo, ki jo je o spopadu civilizacij na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja vzpostavil pokojni profesor Samuel P. Huntington. Trdil je sicer, da bo spopad na mejah, kjer se civilizacije med seboj dotikajo, dejansko pa se dogaja, da meje niso fizične, geografske, ampak so meje, ki so pravzaprav kjerkoli, kjer se dogajajo takšne razlike.” (…)

O čem v knjigi Spopad civilizacij piše Samuel Huntington

Ameriški politolog Samuel P. Huntington je leta 1992 postavil tezo o tako imenovanem spopadu civilizacij, ki bi se lahko zgodil v obdobju, ki sledi koncu hladne vojne. Huntington trdi, da obstajajo različne civilizacije: zahodna, latinskoameriška, pravoslavna, vzhodni svet, islamski svet, civilizacija podsaharske Afrike ter še nekatere druge, med njimi takšne, v katerih imajo velike skupine ljudi različne civilizacijske identitete.

Huntington je zastopal hipotezo, da temeljni vir svetovnega spora ne bo samo ideološki ali samo ekonomski, temveč bodo globoke razpoke in konflikte med ljudmi povzročile kulturne razlike. Nacionalne države bodo ohranile položaj najmočnejših igralcev na planetu, a najpomembnejši spori se bodo dogajali med narodi in skupinami, ki pripadajo različnim civilizacijam. Spopad civilizacij bo v prihodnosti prevzel glavno mesto v svetovni politiki, je bil prepričan Huntington, ki je umrl leta 2008.

SIOL Charlie spopad civilizacij

SIOL Huntington Charlie

Zmontirani politični proces proti Anuški Delić?

Na okrajnem sodišču se je danes začelo sojenje zoper novinarko Anuško Delić in nekdanjega direktorja Sove Sebastjana Selana. Delićeva je v zagovoru dejala, da je informacije pridobila s klasičnimi novinarskimi metodami in jih preverila z javno dostopnimi viri. Ovadba je, kot je poudarila, politično motivirana. S tem se je strinjal tudi Selan.

Nobenega dvoma ni, da je pregon novinarke Dela eno najbolj absurdnih in tudi sramotnih dejanj pravosodja v zgodovini naše države. Očitno bo potrebovalo slovensko tožilstvo še kar nekaj učnih ur iz elementov medijske demokracije, za sodišča pa še ne vemo. Zaenkrat mu ni jasno niti, da zaradi izdaje tajnih podatkov pač nikjer ne preganjajo novinarjev.

Anuška Delić sojenje STA Dnevnik

Kar je bizarno v zadevi pregona novinarke Dela Anuške Delić, je v resnici že ta fundamentalni nesporazum: kako bi lahko novinar »izdal« tajne podatke – saj jih je lahko kvečjemu le objavil, izdal pa jih je torej v najboljšem primeru njegov vir. Kaznivo dejanje, zaradi katerega se preganja, ima očitno napačno kvalifikacijo in preganja napačno osebo.

A težava nastopi prav zato, ker se po novem kazenskem zakoniku in njegovem 260. členu nenadoma za kaznivo dejanje šteje nerazlikovano tudi sleherna objava tajnih podatkov – kar se je v javnih razpravah doslej, dokler ni nastopil konkretni problem, največkrat spregledalo.

Da ne obnavljam zgodbe,v celoti je mogoče pritrditi stališču DNS in tujih organizacij, ki pravijo naslednje:

Prvič, novinarkine objave so bile nesporno v javnem interesu.

Drugič, tudi če bi novinar razkrival zaupne in druge za javnost pomembne podatke, se jih nikoli ne preganja.

Tretjič, novinar sme uporabiti anonimne vire in jih zaščititi njihovo zaupnost, če tako želijo, če do podatkov ni mogel priti na drug način, objava pa je v javnem interesu.

Za pregon novinarke ne bi bilo ključno niti, če bi res pridobila vsebino tajnih podatkov, kar sama zanika in trdi, da so vsi njeni viri bodisi javni ali posamezniki, s katerimi se je pogovarjala. Pregon bi tudi tedaj bil enako nedopusten.

Delić sojenje Delo

Kar nekoliko moti, je dejstvo, da sta DNS in novinarka Anuška Delić v svojem razumevanju ovadbe pohitela in naprtila krivdo za vložen obtožni predlog (ali obtožnico) kar politični stranki SDS, delno pa tudi tožilstvu:

Na vloženo obtožnico se je po pisanju časnika odzvalo tudi Društvo novinarjev Slovenije (DNS), ki opozarja, da je nedopustno, da se je tožilstvo ujelo v politični obračun nekdanjega vodstva Sove z novinarko. Ta je namreč razkrivala povezave desnega ekstremizma s stranko SDS, vrh obveščevalne agencije pa je v času ovadbe zoper novinarko obvladovala prav ta stranka.

(…)

Spoštovani gospod sodnik, ta proces je grotesken. Država me preganja zato, ker sem opravila svoje delo profesionalno, odgovorno, skladno z novinarskim kodeksom in zakonodajo. Ampak ni problema, vlogo dvornega norčka sem ponotranjila in bom po svoji vesti sodelovala v tem procesu, ki ga je zmontirala politična stranka. Ne želim komentirati ravnanja sodišča, toda vi, spoštovana tožilka, ste imeli druge in drugačne možnosti.

Težava ni v tem, da takšna obtožba ni resnična (četudi neposrednih evidenc za svoje navedbe verjetno niso predložili). Tudi ta stran je v celoti dokaz, da ne želim biti niti hudičev advokat, vendar se mi s pozicije sodne obrambe ne zdi najboljša rešitev poudarjanje nečesa, kar za sam primer ni bistveno, četudi za ceno navedbe pravega motiva. Zakaj ne? Tudi če bi namreč ovadba ne bila politično motivirana in bi se tožilstvo ne »ujelo v politični obračun«, kot pravijo v DNS, bi njena nedopustnost ne bila prav nič manjša. Dobrih rešitev v tej situaciji tako ni: preganjana novinarka očitno iskreno verjame, da je žrtev obračuna in imamo dobre razloge, da jih verjamemo, hkrati pa tudi, da ji dopustimo, da nam posreduje svoje razumevanje motivov. Toda s prevelikim poudarkom na tej plati bo šel v nič ali bo vsaj delno zbledel problem, ki je v osnovi zakonske in sistemske narave in po drugi strani govori o slabi zaščiti novinarjev in ignoranci tožilstva. Ta segment bi nas moral najbolj zanimati – razen seveda, če širimo področje obtožbe o političnosti tudi na pisce kazenskih zakonikov in npr. tožilstvo v celoti. Seveda je zdaj na medijih, v kaj točno se bo poročanje o procesu razvilo – v zgodbo o političnem preganjanju novinarke ali v zgodbo o otroških boleznih našega tožilstva (morda sodišč, bomo videli) in nevarnih luknjah v zakonih, ki jih je treba čim hitreje odpraviti.

Anuška Delić sojenje MMC politična

Zaveze za boljše medije in poročanje o umoru

Kako so postopali novinarji v primeru pisanja o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika? Takšno vprašanje je bilo iztočišče pogovora včerajšnjih Odmevov s predsednico Novinarskega častnega razsodišča (NČR) Ranko Ivelja.

Postopali so nemarno, bi lahko sklenili. Predsednica je opozorila na najmanj eno le navidezno malenkost, v kateri večina ni pokazala dovolj veliko mero tenkočutnosti in poznavanja pravil novinarske profesionalnosti: mediji so z imenom in priimkom na široko poročali o pridržani osebi, takšna objava pa nikakor ni bila v interesu  javnosti.

Odmevi Ivelja Zaveze novinarjev

Poanta je enostavna: lahko se izkaže, da je pridržana oseba nedolžna, kodeks pa je na tej točki dovolj poveden in nezmotljivo konkreten. Njegov 18. člen zapoveduje ravnanje v predkazenskem obdobju:

Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi fotografij in posnetkov storilcev, žrtev in njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.

Resnici na ljubo je praksa pri nas pretežno popolnoma drugačna – in takšna je bila tudi v tem primeru. Ranka Ivelja je opozorila, da so se pri Dnevniku dosledno držali zgornjega načela. A kolikor sem uspel pregledati, so mu sledili le pri Dnevniku in RTV Slovenija, drugod pa, kolikor vidim, pretežno ne.

Težavo je opazil tudi moderator Igor E. Bergant in spomnil, da so novinarji le nekaj dni nazaj svečano podpisali novinarske zaveze za boljše medije. Povod zanje je bila nesporno mariborska tragedija in porojeno samospraševanje novinarjev. Sam sem načel vprašanje pietetnosti v primeru pisanja o verjetnem umoru Janka Jamnika že na podlagi pisanja Dela.

Če poenostavimo: le nekaj dni po podpisu so vsi omenjeni takšne zaveze že veselo kršili, in to ne le enkrat. S kršitvijo niti niso prenehali. Med drugimi tudi »Stepišnikov« Večer, Delo, POP TV, 24ur, Siol in drugi.

Zaveze novinarji podpisi

Predsednica NČR je omenjeno dejstvo nespoštovanja zavez – očitno ga je tudi sama opazila – komentirala v ironičnem podtonu:

Jaz upam, da si javnih zavez zaradi obilice dela še niso čisto podrobno in do konca prebrali.

Seveda velja naslednje: če si uredniki zavez niso pošteno prebrali, potem je bolje, da jih ne bi podpisali. Če pa so jih prebrali in zaveze že veselo kršijo, pa imamo globoko težavo z njihovo verodostojnostjo – govorimo vendar o večini podpisnikov. Ker so rubrike črne kronike žal venomer polne, bomo lahko kaj hitro ugotovili, ali bodo pripravljeni po trenutnem stanju šibke volje zaveze vzeti resno, ali pa je šlo pri novem manifestu le za predstavo za javnost in slabo vest po mariborski tragediji.

DNS zaveze izsek