Gašpar Gašpar nič nič kriv

Gašpar Mišič ni nič kriv. Le kje bi to trdili, če ne v Večeru. Le kdo bi to trdil, če ne Božidar Novak.

Nič ni kriv – ja, točno tako piše -, ker se je povsod vedno politično kadrovalo. Kar pomeni: vse od Franca Jožefa. Vsi to počnejo. Kaj bi torej smeli očitati Mišiču takšnega, kar bi ga delalo za drugačnega? Razen tega, seveda, da je nespreten bedak? Saj smo potem licemerni!

Večerov nič-ni-kriv ima globji rezon. Kajti za Večer tudi Božidar Novak ničesar ni kriv. Recimo svojih rabot za znane naročnike v okviru Mediapolisa. Izčrpavanja neposlušnih medijev in nagrajevanja pravih v času Janševe vlade. Večerovci imajo pač po vsem sodeč fetiš na medijsko nesvobodo. Težko prenašajo samostojnost. Zato so jim ljubi tisti, ki delujejo v okviru političnih brezplačnikov – in vanje je Božidar Novak prek Mediapolisa nedvomno vpleten. Pa saj to vsi vedo. Pa saj to vedo tudi v Večeru. Veliko ne pomaga, ker so tudi sami bili še nedavno ljubitelji Janševega škornja.

Da Gašpar Mišič ni nič kriv, je torej čisto smiselna trditev. Točno v času, ko se vsi zgražajo nad njegovo krivdo. In točno tam, kjer jo smemo pričakovati.

Prehod k nič-krivdi je pri Mišiču zgrajen na podlagi premise o zgodovinskih praksah: kadrovanje je univerzalni fenomen. Zato ni bilo presenečenje, da se je ta izvorna globoka misel, po osnovi logična zmota sklicevanja na splošno prakso, znašla kot cenjena in globokoumna tudi na naslovnici časopisa in nagrajena z bobom dneva. In to točno nad realističnim naslovom o Mišičevi razrešitvi.  Ja, z ‘Vsi to počnejo’ so včasih opravičevali tudi suženjstvo. Pa saj vsi kradejo. Pa saj vsi lažejo. Živimo pač v državi, kjer mediji poudarjeno hvalijo racionalizacijske retorične trike kot izjemno miselno inovacijo. Kjer je en fetiš, jih je lahko veliko.