::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Varuhinja, ki tožari Ustavnemu sodišču

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer se je po dveh mesecih odločila sprožiti postopek ustavne presoje glede novele Zakona o tujcih. Takšno pravico ima in številni so od nje dejanje pričakovali. Sodišču je med drugim predlagala, da sporni 10b člen zakona obravnava prednostno.

Številni pravni strokovnjaki doma in v tujini so novelo zakona kritizirali zaradi neustavnosti in neskladnosti z mednarodnim pravom, predvsem zaradi kršitev pravice do učinkovitega azilnega postopka, določil Ženevske konvencije o varstvu človekovih pravic ter Dublinske konvencije.

Desni del slovenske politike in njeni mediji so se odzvali pričakovano, a glede na intenzivno protibegunsko agendo celo manj intenzivno, kot je bilo slutiti. So pa izrazito diskreditacijsko stališče zavzeli pri Slovenskih novicah.

Jadran Vatovec je napisal članek z naslovom »Bo mejo varovala Nussdorferjeva?«, kjer že na ravni izrazne sugestivnosti ne poskuša skrivati svojega ogorčenja:

Vatovec Nussdorfer SN

Vatovčev članek v Slovenskih novicah

Indikativen je že nadnaslov »VARUHINJA TOŽI«, s katerim nam avtor sugerira, da varuhinja nekoga napadalno preganja ali na drugi strani ščiti. Vlasta Nussdorfer v nobenem primeru nikogar ne toži, ampak v tehničnem smislu zgolj vlaga zahtevo za ustavno presojo. Se pravi: ne gre za tožbo, temveč za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa – za pravno sredstvo, s katerim se v postopku pred Ustavnim sodiščem uveljavlja neskladnost zakona z ustavo ali neskladnost podzakonskega predpisa ali splošnega akta.

Na Ustavnem sodišču res lahko vložite tudi pritožbo, a bo že v podnaslovu postalo jasno, zakaj sta urednik ali Vatovec izbrala glagol »tožiti«. V njem je namreč zapisano:

Ker varuje tujce, je ustavnim sodnikom zatožila državni zbor in vlado.

Izraz »tožiti« je postavljen v bližino ekspresivnega izraza »zatožiti« – početje varuhinje je prikazano kot tožarjenje. Špeckahlanje. Nadnaslov prispevka je s tem postal dodano smiseln. Novinarjev namen je takoj prepoznaven: pokazati, kako se s takim dejanjem ne strinja in namigniti bralstvu, da je dejanje, zanj ali vobče, nemoralno. Evidentno zato, ker po avtorjevem mnenju preveč »varuje tujce«, namesto da bi jih vključno z zakonom o tujcih preganjala in vsaj omejevala. Zahteva za ustavno presojo je s tem predstavljena kot nemoralna gesta.

Novinar se je opredelil na dvojen način: sugerira nam odklonilen odnos do tujcev in diskreditira varuhinjo kot majhno in nepomembno šolarko, ki špeca naokoli. Očitno se od skrbnika nad človekovimi pravicami v državi pričakuje, da je solidaren v našem pregonu beguncev – tako kot so sošolci v osnovni šoli solidarni s tistim, ki je kaj ušpičil in ga bo ravnatelj za ušesa.

Diskurz o tožarjenju torej predvideva, da je vlada Mira Cerarja skupaj z Državnim zborom ušpičila zakonsko neumnost – na nas pa je, da se vsi tovariško pretvarjamo, da je ni, gledamo proč in molčimo. Gorje tistemu, ki bi se pregrešil zoper takšna nepisana pravila socialne igre in apeliral na sodnike. S tem tak diskurz nehote celo priznava, da je najbrž zakon res protiustaven.

Podobno odklonilen v svoji sugestiji je podnaslov pod eno izmed objavljenih fotografij, na kateri protestirajo begunci, kjer je zapisano:

»Ženske in otroci v vrstah migrantov, ki pa jih ni prav veliko, naj bi se menda še najbolj razveselili, da jih slovenska ombudsmanka varuje.«

V luči povedanega lahko znotraj novinarjeve emocionalne agende razberemo tole: če se česa tisti v vrstah migrantov veselijo, potem je to lahko po sebi za nas le nekaj slabega. Njihova sreča je naša nesreča. Ali morda: njihova tuga je naša radost.

Prepoznavna je raba označevalca »migrant«, ne »begunec«, ki v slovenskem desnem žurnalizmu vedno predstavlja vrednostno mejo – migrant je nedovoljen, je »nezakonit«, kot bi dejala notranja ministrica, žene ga ekonomski interes. Zato so vsi begunci dejansko le migranti, saj hlinijo svoje prave razloge, zakaj silijo v Evropo.

Hiperbolični naslovi, značilni za tabloidnost Slovenskih novic, naslovje s stilno zaznamovanimi prvinami doživi svoj vrhunec v retoriki tistega »Bo mejo varovala Nussdorferjeva?« Novinar nam skuša namigniti, da bo v primeru potrditve zahteve na Ustavnem sodišču prišlo do težav z varovanjem na meji – ne zanima ga, ali je morda Zakon o tujcih res protiustaven in proti mednarodnim predpisom, to je nekaj čisto postranskega.

Glavni naslov želi potemtakem kulpabilizirati varuhinjo: če bo s svojo zahtevo po presoji ustavnosti uspešna, je vnaprej kriva. In odgovorna, po zgledu argumentacije ad consequentiam,  za slabe posledice, usodne za državo. Ker posledično ne bo nihče varoval meje. Zato jo želi avtor predstaviti kot tistega, ki se sam ponuja, da jo bo varoval in takšno dejstvo prikazati kot absurdno. Sovraštveno apeliranje na čustva bralcev je s tem doseglo svoj cilj in je podobno tistemu argumentu »Če želite begunce, si jih peljite na dom«. V tem primeru: »Če nam ne dovolite našega zakona o tujcih, sami varujte mejo«.

Tudi sicer ni diskurzivno presenečenje, da se premier skupaj s svojo ministrico venomer prikazuje kot angel varuh schengenske meje. Njegova retorika, na las podobna tisti pri slovenski desnici, ohranja svoj razlog biti predvsem v večinskem mnenju ljudi, ki je nekje jeseni 2015 zaradi ukrepov vlade čez noč postalo beguncem izrazito nenaklonjeno.

Članek v Slovenskih novicah, ki jih izdaja Petričevo Delo, je simptomatičen. Za tabloide običajno nam želi »vse povedati« že v naslovih in nadnaslovih. Ambicije po obveščanju in skrbnem novinarskem delu ni. Interpretacija dogodka je povsem podvržena želji po oblikovanju negativnih odzivov in čustev pri uporabniku medija. Klišejska ocena dejanja varuhinje se odvija na nivoju čiste adhominalnosti – namen ni oceniti dejanske vrednosti in vsebine konkretne ustavne presoje, temveč prikazati nosilca tega dejanja kot značajsko slabo in neodgovorno osebo, ki Slovencem dela škodo.

%d bloggers like this: