Varuhinja, ki tožari Ustavnemu sodišču

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer se je po dveh mesecih odločila sprožiti postopek ustavne presoje glede novele Zakona o tujcih. Takšno pravico ima in številni so od nje dejanje pričakovali. Sodišču je med drugim predlagala, da sporni 10b člen zakona obravnava prednostno.

Številni pravni strokovnjaki doma in v tujini so novelo zakona kritizirali zaradi neustavnosti in neskladnosti z mednarodnim pravom, predvsem zaradi kršitev pravice do učinkovitega azilnega postopka, določil Ženevske konvencije o varstvu človekovih pravic ter Dublinske konvencije.

Desni del slovenske politike in njeni mediji so se odzvali pričakovano, a glede na intenzivno protibegunsko agendo celo manj intenzivno, kot je bilo slutiti. So pa izrazito diskreditacijsko stališče zavzeli pri Slovenskih novicah.

Jadran Vatovec je napisal članek z naslovom »Bo mejo varovala Nussdorferjeva?«, kjer že na ravni izrazne sugestivnosti ne poskuša skrivati svojega ogorčenja:

Vatovec Nussdorfer SN

Vatovčev članek v Slovenskih novicah

Indikativen je že nadnaslov »VARUHINJA TOŽI«, s katerim nam avtor sugerira, da varuhinja nekoga napadalno preganja ali na drugi strani ščiti. Vlasta Nussdorfer v nobenem primeru nikogar ne toži, ampak v tehničnem smislu zgolj vlaga zahtevo za ustavno presojo. Se pravi: ne gre za tožbo, temveč za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa – za pravno sredstvo, s katerim se v postopku pred Ustavnim sodiščem uveljavlja neskladnost zakona z ustavo ali neskladnost podzakonskega predpisa ali splošnega akta.

Na Ustavnem sodišču res lahko vložite tudi pritožbo, a bo že v podnaslovu postalo jasno, zakaj sta urednik ali Vatovec izbrala glagol »tožiti«. V njem je namreč zapisano:

Ker varuje tujce, je ustavnim sodnikom zatožila državni zbor in vlado.

Izraz »tožiti« je postavljen v bližino ekspresivnega izraza »zatožiti« – početje varuhinje je prikazano kot tožarjenje. Špeckahlanje. Nadnaslov prispevka je s tem postal dodano smiseln. Novinarjev namen je takoj prepoznaven: pokazati, kako se s takim dejanjem ne strinja in namigniti bralstvu, da je dejanje, zanj ali vobče, nemoralno. Evidentno zato, ker po avtorjevem mnenju preveč »varuje tujce«, namesto da bi jih vključno z zakonom o tujcih preganjala in vsaj omejevala. Zahteva za ustavno presojo je s tem predstavljena kot nemoralna gesta.

Novinar se je opredelil na dvojen način: sugerira nam odklonilen odnos do tujcev in diskreditira varuhinjo kot majhno in nepomembno šolarko, ki špeca naokoli. Očitno se od skrbnika nad človekovimi pravicami v državi pričakuje, da je solidaren v našem pregonu beguncev – tako kot so sošolci v osnovni šoli solidarni s tistim, ki je kaj ušpičil in ga bo ravnatelj za ušesa.

Diskurz o tožarjenju torej predvideva, da je vlada Mira Cerarja skupaj z Državnim zborom ušpičila zakonsko neumnost – na nas pa je, da se vsi tovariško pretvarjamo, da je ni, gledamo proč in molčimo. Gorje tistemu, ki bi se pregrešil zoper takšna nepisana pravila socialne igre in apeliral na sodnike. S tem tak diskurz nehote celo priznava, da je najbrž zakon res protiustaven.

Podobno odklonilen v svoji sugestiji je podnaslov pod eno izmed objavljenih fotografij, na kateri protestirajo begunci, kjer je zapisano:

»Ženske in otroci v vrstah migrantov, ki pa jih ni prav veliko, naj bi se menda še najbolj razveselili, da jih slovenska ombudsmanka varuje.«

V luči povedanega lahko znotraj novinarjeve emocionalne agende razberemo tole: če se česa tisti v vrstah migrantov veselijo, potem je to lahko po sebi za nas le nekaj slabega. Njihova sreča je naša nesreča. Ali morda: njihova tuga je naša radost.

Prepoznavna je raba označevalca »migrant«, ne »begunec«, ki v slovenskem desnem žurnalizmu vedno predstavlja vrednostno mejo – migrant je nedovoljen, je »nezakonit«, kot bi dejala notranja ministrica, žene ga ekonomski interes. Zato so vsi begunci dejansko le migranti, saj hlinijo svoje prave razloge, zakaj silijo v Evropo.

Hiperbolični naslovi, značilni za tabloidnost Slovenskih novic, naslovje s stilno zaznamovanimi prvinami doživi svoj vrhunec v retoriki tistega »Bo mejo varovala Nussdorferjeva?« Novinar nam skuša namigniti, da bo v primeru potrditve zahteve na Ustavnem sodišču prišlo do težav z varovanjem na meji – ne zanima ga, ali je morda Zakon o tujcih res protiustaven in proti mednarodnim predpisom, to je nekaj čisto postranskega.

Glavni naslov želi potemtakem kulpabilizirati varuhinjo: če bo s svojo zahtevo po presoji ustavnosti uspešna, je vnaprej kriva. In odgovorna, po zgledu argumentacije ad consequentiam,  za slabe posledice, usodne za državo. Ker posledično ne bo nihče varoval meje. Zato jo želi avtor predstaviti kot tistega, ki se sam ponuja, da jo bo varoval in takšno dejstvo prikazati kot absurdno. Sovraštveno apeliranje na čustva bralcev je s tem doseglo svoj cilj in je podobno tistemu argumentu »Če želite begunce, si jih peljite na dom«. V tem primeru: »Če nam ne dovolite našega zakona o tujcih, sami varujte mejo«.

Tudi sicer ni diskurzivno presenečenje, da se premier skupaj s svojo ministrico venomer prikazuje kot angel varuh schengenske meje. Njegova retorika, na las podobna tisti pri slovenski desnici, ohranja svoj razlog biti predvsem v večinskem mnenju ljudi, ki je nekje jeseni 2015 zaradi ukrepov vlade čez noč postalo beguncem izrazito nenaklonjeno.

Članek v Slovenskih novicah, ki jih izdaja Petričevo Delo, je simptomatičen. Za tabloide običajno nam želi »vse povedati« že v naslovih in nadnaslovih. Ambicije po obveščanju in skrbnem novinarskem delu ni. Interpretacija dogodka je povsem podvržena želji po oblikovanju negativnih odzivov in čustev pri uporabniku medija. Klišejska ocena dejanja varuhinje se odvija na nivoju čiste adhominalnosti – namen ni oceniti dejanske vrednosti in vsebine konkretne ustavne presoje, temveč prikazati nosilca tega dejanja kot značajsko slabo in neodgovorno osebo, ki Slovencem dela škodo.

Prevc se umika iz športa: manipulacije v naslovih

O tem, kako slovenski novinarji manipulirajo v naslovih, kakšne so posledice za novinarstvo in kako se ceh ob tem dovolj ne zgane, sem že nekajkrat pisal, predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi:

10. člen

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Moja kritika je letela še zlasti na nenehno kršitev tega člena v uporabi novic agencije STA – in skoraj polovica slovenskega novinarstva itak temelji na gesti povzemanja slednje. Zato so učinki seveda drastični. Njeni odjemalci si pri poobjavi po tekočem traku izmišljujejo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, velikokrat politično ali ideološko motivirano. Še več, celo takrat, ko so »kaznovani« – tudi na podlagi mojih prijav na sodišče – in je NČR prepoznal njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.

Zavajajoče manipuliranje v naslovih, seveda ne zgolj pri nas, je doseglo že tako alarmantno stopnjo obsega in visoko frekvenco, da bi že zdavnaj terjalo močnejšo regulacijo najmanj v kodeksu: trenutna se zdi nezadostna. Še več, počasi je na tem, da izrine poslanstvo medijev in kot normalne povsem sprejme najbolj krute oglaševalske principe delovanja. Ker gre za izrazito spolzek teren, ker je težko najti pravo orodje za njeno omejevanje, se sicer resni novinarji senzacionalizmu v naslovih preprosto izogibajo, toda zgolj sklicevanje na njihov etični čut vpričo njene absolutno dominantne prisotnosti in nezaustavljivo agresivne tendence tabloidizacije množičnih medijev počasi ne bo dovolj.

Naivno bi bilo misliti, da so senzacionalistične izbire naslovov rezultat nenadnih domislic urednikov ali novinarjev, željnih pozornosti. Resnica je prav nasprotna, izumljanje atraktivnih, šokantnih in zavajajočih poudarkov v  njih je postala nadvse resna, hotena in celo spoštovana preokupacija medijev, včasih celo najbolj »kreativni« del v procesu novinarskega dela. Razlogov za alarm je več kot dovolj.

Ko se Prevc se umika iz športa

Čeprav velja časnik Delo za bolj zadržanega, tako rekoč konservativnega pri uporabi naslovnih manipulacij, se zadnje čase to dejstvo radikalno spreminja. Eden zadnjih naslovov, 7. januarja 2016, se je alarmantno glasil:

Peter Prevc: Malo se bom umaknil iz športa, ker ga imam zadosti

prevc-umik-iz-sporta

Delov spletni članek z naslovnim manipulativnim poudarkom

V besedilu intervjuja pa nato izvemo, da bo športnikov umik trajal točno dva dni (!), po razočaranju, ki je sledilo zaradi relativno slabih skokov po novoletni turneji in pred nadaljevanjem novih tekem:

Jaz se bom najverjetneje za dva dni povsem umaknil iz športa, ker ga imam malo zadosti.

Naslov najbrž sodi med tiste, kjer si uredniki domišljajo, da njihov umetelni naslov vendarle ohranja nek stik z realnostjo vsebine povedanega; pri nekaterih drugih je evidentno, da niti takemu »principu realnosti« ne želijo več slediti. Motivacija je kajpak hitro prepoznavna: maksimalno pleniti pozornost radovednega bralca.

Urednik in avtor, Miha Šimnovec, bi se morda lahko sicer neprepričljivo branila, da je Prevc res napovedal umik iz športa in da nič več od tega nista niti imela v mislih. Da zaradi ekonomije naslovov ni bilo mogoče v naslov dodati podatka, da gre za dvodnevno pavzo in ne slovo v polnem pomenu besede. Na tistem, ki postavlja trditev o manipulaciji, bi nato bilo breme dokazovanja, in to ne majhno.

Toda če odmislimo vidik intence, je rezultat in učinek naslova neizbežno manipulativen: razlika med dejanskimi besedami športnika, ki je lani blestel na skakalnicah in postal ena izmed osebnosti leta, ter tem, kar nam obljublja naslov, kaže na drastično popačitev s pomočjo pretiravanja.

prevc-umik-iz-sporta-delo-dva-dni

Poudarek iz citiranega članka v Delu

Milijarder prijazno svetuje: nikar na FDV

Situacija z manipuliranjem je še bolj alarmantna na spletnih straneh medijev, kjer se dogajajo prave male vojne za klikanost, oglaševalski clickbaits so postali vodilo novinarskih vab za klike.

Eno takšnih smo zasledili v nedavnem naslovu na Siolu, kjer je Matic Tomšič ali njegov urednik uspel v naslovu povezati Billa Gatesa z znano ljubljansko fakulteto:

Bill Gates: Če želite dobiti službo, nikar na FDV

bill-gates-fdv-siol

Siolov članek, katerega naslov so kasneje spremenili

Na manipulacijo je na Facebooku opozoril dr. Marko Milosavljević, tudi profesor na omenjeni Fakulteti za družbene vede, že čez nekaj časa pa so, morda tudi zaradi opozorila, naslov nenavadno in očitno improvizacijsko spremenili na način, da so na odstranjenem mestu preprosto ohranili tri pike, ki tudi po sebi prinašajo (ali ohranjajo) suspenz pri bralcu:

Bill Gates: Če želite dobiti službo …

Članek govori o tem, kako naj bi ustanovitelj računalniškega giganta Microsoft in milijarder Bill Gates »pred kratkim razkril tri akademske usmeritve, o katerih bi morali razmišljati mladi, ki v prihodnosti želijo zagotovo dobiti službo«. Menda naj bi bilo po njegovi lastni raziskavi vredno (a) diplomirati iz ene od znanstvenih ved (matematike, fizike, kemije, na primer), (b) pridobiti naziv inženirja (strojništva ali računalništva, na primer) in (c) postati ekonomist, oziroma se ob študiju ene od zgornjih ved izobraževati tudi na ekonomskem področju.

Iz povedanega novinar zgolj ohlapno sklepa, da Gates odsvetuje družboslovne in humanistične vede, kajti za svojo kariero naj bi se bilo dobro spoznati na znanost, biti dober s številkami in znati narediti kaj praktičnega, če sledimo opisu. Nič od tega pa menda družboslovne vede ne zmorejo.

Na tej točki očitno sledi še dodana asociacija na FDV kot slovensko fakulteto družboslovnega profila in nekakšen vpisni namig – ravno v trenutku, ko se slovenski dijaki odločajo, kje nadaljevati svoje izobraževanje.

bill-gates-siol

Članek s spremenjenim naslovom – in tremi pikami

10 najboljših po izbiri Slovenskih novic

Ob izteku leta ni bilo treba posebej iskati najboljših clickbaitov domačih tabloidov. Pri Slovenskih novicah so to storili namesto nas in sami objavili lestvico 10 najbolj klikanih novic v letu 2016 v rubriki Novice.

Če bi kdo izmed urednikov iskal pravila, ki vlečejo pozornost bralstva in prinašajo ustrezne ratinge, ki jih zahtevajo lastniki in so menda v velik ponos urednikom, jih lahko deducira s spodnjega seznama:

VIDEO: Bralka jo je ujela ob Soči, poglejte, kaj je počela

Mediji opozarjajo: na Balkanu se pripravlja nova vojna

Predsednik je potrdil: nova vojna v Evropi, vojska je v pripravljenosti

Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?

Pekel: prihaja vročinski val, obeta se do 43 stopinj

Šok! Slovenka zjutraj v službi rodila na stranišču.

Šok! Znani politik naredil mladoletnici otroka

FOTO: Razkrivamo, kdo je v Domžalah zadel tri milijone

Morski psi v slovenskem morju, Ljubljančan napad preživel

FOTO: Kot v najhujši nočni mori: padala toča, večja od jajca

Jeklena pravila manipuliranja v naslovih

Pomembno je vedeti, da dezinformacije in napačne informacije v naslovih puščajo močno psihološko sled pri uporabniku. Kot navaja Ullrich K. H. Ecker z drugimi avtorji, so nekateri psihologi pokazali, kako v primeru, ko neko informacijo sprejmemo in razumemo kot pravilno in veljavno, navzlic njenemu »popravku« ali vtisu, ki ga dobimo ob branju besedila, ne sledi enakovrsten učinek: ljudje običajno še naprej ohranjajo v spominu prvotno informacijo in se nanjo sklicujejo ali jo uporabljajo pri svojem sklepanju in pojasnilih.

Vztrajanje pri napačnih ali popačeni podatkih se odvija neodvisno od neizpodbitnega poznavanja natančnejše »pravilne« informacije. Ni dvoma, da ima tabloidizacija medijev resne psihološke posledice že na ravni izbire naslovov; obrambnih mehanizmov ni ali ne delujejo.

Seveda ekstenzivno nastavljanje vab v naslovih največkrat stavi na učinke dobro premišljenih psiholoških, večkrat nezavednih sprožilcev, ki upoštevajo naše čustvene reflekse: z njimi se do potankosti že desetletja ukvarjajo oglaševalske agencije, kreatorji političnih kampanj in že omenjeni uredniki tabloidov. Danes pa kar vsi po vrsti. Če prepoznavamo pravila, ki jim sledijo, jih bomo lažje dešifrirali v njihovi nameri, zato jih nekaj navajam – na sledi celim tovarnam največkrat kar navodil, ki jih lahko najdemo tudi na spletu.

Stroga pravila ustvarjanja naslovja zahtevajo uporabo glagolov in izogibanje pridevnikom – slednji so se v analizah oglaševalcev izkazali za manj verodostojne in dvom zbujajoče. Slabe ratinge so prejeli tudi naslovi, ki so daljši od 70 znakov – tudi tu velja ravno prava mera. Naslovje s stilno zaznamovanimi prvinami, ekspresivne, slabšalne ali čustveno zaznamovane besede, nenavadni frazelogemi, stilne prvine, pogovorne fraze in hiperbolični naslovi so postali stalnica v zbujanju pozornosti in radovednosti. Naj navedem nekaj popularnih taktik.

Poudarek na spremembi ali novosti

Da bi novinarji in uredniki izpostavili novico in povečali branost, se najraje zatekajo k poudarku o »novem«, prihajajoči novosti, lahko tudi v obliki prelomnosti trenutka: največkrat jo napoveduje pojem preboja, nevarnosti, grožnje, morda vojne ali priložnosti. Kot opozarjajo psihologi, je naš um programiran za zaznavo sprememb v okolju, ker jih doživlja kot nevarnost zase: zato našemu očesu zvenijo privlačneje informacije, ki ponujajo tako spremembo v alarmantni obliki. Napoved spremembe ne velja zamenjati s klasično šokantnostjo izbire naslova, pri njej gre bolj za prebujanje naše radovednosti. Temu kriteriju ustreza precej naštetih naslovov iz Slovenskih novic: recimo tisti o napovedi nove vojne, ki se ponovi celo dvakrat.

Uporaba čustvenih sprožilcev

Čustveno nabite besede imajo menda svojo psihološko podstat: poskušajo nas obvarovati pred prevaro, se izogniti lažnivcem, prevarantom in šarlatanom. Novinar se nam za trenutek zazdi prijatelj, ki nam pri tem pomaga – za nas in nam v pomoč svari pred miti, lažmi, prevarami ali kruto prihodnostjo, ki nas čakajo v grobem vsakdanu našega življenja, streže nam s škandali, ki čakajo tiste, ki niso dovolj moralno pridni, ali razkriva manj znana presenetljiva dejstva, na katera nismo bili dovolj pozorni. Ne preseneča, če nas bo zato prijazno opozoril s kakšnim medmetom v naslovu, da izzove pravo čustvo: Slovenske novice so sicer raje izbrale kar celo besedo, na zgornji lestvici se je dvakrat znašel »Šok!«, čaka pa nas tudi »Pekel«.

Mimikrija, ki jo pri tem ubira, je nekakšna kamuflaža zaskrbljenosti za našo bit, resnico in nevarno prihodnost: mediji nas prijateljsko svarijo in obljubljajo, da nam bo odkrili resnico o X ali vsaj podali informacijo o skrivnostnih pasteh, ki nas čakajo.

Apel k moraliziranju

Poseben tip zbujanja pozornosti zadeva naš moralni čut: medijski naslovi bodo zato velikokrat obarvani z moralnimi ali moralističnimi presojami, vsebovali bodo etično zaznamovane besede, kot so »slabo«, »pravilno«, »dobro« in podobne, ki lahko v nas kot moralnih subjektih prebudijo določeno zgražanje, tragičnost, žalost ali celo, sicer poredko, odobravanje. Obljuba, da bo članek oziroma medijska vsebina ponudila utemeljitev neke moralne pozicije, prebudi vsaj radovednost in apeliranje v tej smeri običajno obrodi prave sadove.

Razglašanje prihodnjega

Prihodnost nas zadeva, zato si brez njenih aklamacij ni mogoče predstavljati pomembnega segmenta naslovov, ki namesto nas (in za nas) prebujajo številne skrbi in podatke o nevarnosti ali tveganjih, ki nas čakajo kot državljane, davkoplačevalce ali preprosto prebivalce tega sveta. Ker je prihodnost bolj berljiva, če je načeloma temačna, črna in strašljiva, takšni naslovi največkrat igrajo na karto strahu in negotovosti, ki nas čaka. Spet velja pravilo, da je večina novic po strukturi pesimističnih, negativnih in mračnih, bolj poredko pa se zgodi, da bi nam obetali kaj lepega. V izbiri bralcev Slovenskih novic tej verjetno najbolj ustreza naslov »Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?«.

Radovednost zbujajoči stavki

Včasih se silno zaznamovane prvine v naslovju pojavljajo eksplicitno že v obliki krajših stavkov, kot so »To morate videti« ali »Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo«. V izbiri Slovenskih novic za leto 2016 temu ustreza naslov »Poglejte, kaj je počela«.

Čeprav gre za precej primitivno obliko podajanja naslovov z  neposrednim naslavljanjem, ki večkrat zbuja averzijo bralcev ali uporabnikov, tovrstna dramatizirana napoved presenetljive vsebine (besedila, fotografij, videa) zaradi direktnega zbujanja radovednosti vedno najdeva svojo hvaležno klientelo.

Negativna ali superlativna povedna določila

Uporaba povednih določil, ki izrazito nakazujejo nekaj nadvse slabega ali nadvse dobrega, kot so »najslabši« ali »najboljši«, »največji« ali »najmanjši«, nesporno povečuje klikanost in branost. Psihološke motivacije ni težko ugotoviti: ljudje ljubimo ekstreme iz se radi primerjamo z drugimi.

Izbira pretiranih besed

Besede, ki močno šokirajo in zbujajo pozornost, po možnosti morda v slangu, so stalna uredniška niša kreatorjev naslovov. Včasih že po sebi vsebujejo neskrito izrečeno intenco po dramatizaciji (»Šok!«), velikokrat se trudijo z izbiro posebnih besed, homonimov ali nenavadnih, bizarnih ali humornih besednih zvez.

Oštevilčeni seznami

Napoved in obet seznamov v naslovju sta pogosta tehnika, klišejsko obetata praktično vrednost zapisanega, bodisi informativno ali »uporabno«. Kdo ne bi želel vedeti za »deset načinov, kako izboljšati seks« – sploh, če vam prvih pet vam znanih doslej ni prineslo sreče –  ali morda za recepturo sedmih živil, ki pomagajo pri vaših shujševalni kuri. Tu je še seznam petih najmanj aktivnih poslancev in seveda petnajstih lokacij, ki jih bodo v Ljubljani napadli islamski teroristi.

Nekateri psihologi ugotavljajo, da se na števila odzivamo z določeno vnaprejšnjo zaupljivostjo in jih dojemamo kot racionalni moment v našem ali tujem obnašanju – s tem pa tudi v mediju, ki ga prebiramo. Zbujajo vtis sistematične vednosti in znanja, ki stoji za informacijo, s čimer smo ji hitreje pripravljeni slediti kot nečemu neposredno uporabnemu.

Neposredno naslavljanje na uporabnika (vi, ti)

Analiza uporabljenih besed na družbenih omrežjih je razkrila zelo pogosto osredotočanje na »nagovarjanje« svojega občinstva v naslovih: besedi »you« (vi, ti) in »your« (vaš, tvoj) sta bili na petem oziroma dvajsetem mestu. V kombinaciji sta oba zaimka nastopila celo v 16 odstotkih vseh naslovov v študiji.

Neka druga norveška študija je pokazala, da so med referenčnimi (tistimi, ki se na nekoga naslavljajo), retoričnimi (ali emocionalnimi) in deklarativnimi (trdilnimi, pojasnjevalnimi, napovednimi) naslovi najbolj uspešni ravno prvi – naslavljanje na bralca in občinstvo je torej izjemno prepričljiva taktika s pričakovanimi učinki v številu klikov, branosti in gledanosti.

Sklep ali »Ne boste me…«

Naslovna provokativnost, rumenost in senzacionalizem z zbujanjem emocij, strahu ali nepotrebne radovednosti in pozornosti bi najprej zahtevali gesto moralne zavržbe: dokler se mediji, uredniki in novinarji večinsko ne bodo strinjali, da jim ne velja slediti, je sleherni poskus njihovega omejevanja obsojen na poraz.

Lep simptom povedanega je ambivalentni diskurz o uporabi naslovja: zelo veliko javnih razprav o tem je skritih v psihološka pojasnila, kako zbujanje radovednosti deluje ali kakšno naj bo, da bo uspešno, številne diskusije nam ponujajo dobre »zglede« in recepture po uspešni izvedbi naslovnih trikov z idejo večanja branosti, zelo redki pa v takšnem ravnanju prepoznavajo manipulativnost in spornost.

Recepcijo pri občinstvu bi lahko v grobem razdelili na tri kategorije: tiste, ki se pustijo zmanipulirati in proti temu niti ne protestirajo, spet druge, ki se takim manipulacijam preprosto smejijo in iz takega pre-poznanja kujejo nek poseben užitek posmeha in samo to (v smislu »Haha, kako ste bedni, ampak ne boste me«) in tiste tretje, ki jih odklanjajo.

Priznajmo si, da tako dolgo, dokler bo ta tretja kategorija ostajala številčno redka, tudi medijsko opismenjevanje, vzgoja in kritika ne bodo kaj prida uspešni. Praksa postfaktičnih medijev z agendo po-resničnostnega dojemanja sveta, kot se temu modno reče, je iz nas že naredila inertne spačke, ki jim resnica ne predstavlja več izziva, kaj šele vrednote. Odgovornosti medijev pri tem ni mogoče opisati z nobeno besedo: vsaka izbrana bo ostala preblaga.

Več:

Kako manipulirati z naslovi. Praktični uvod za pravoverne novinarje.

Mali medijski vademekum: kako prirediti novico STA, da v njej ne bo nepotrebnega balasta

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Melania Trump in tabloidnost resnega novinarstva

Nedeljskega Večera običajno res ne preberem – gre za poskus tabloidnega reševanja časopisa iz rdečih številk prodaje in gašenje požara pred padanjem naklade.

Včeraj sem naredil izjemo. Naslovnica z Melanio Trump zato ne preseneča, poudarek na besedilu o potencialni »first lady«, ki bo prihajala iz Sevnice, če bo njen mož morda postal ameriški predsednik, pa je že hudičevo predvidljiv. Kot da bi legitimacija ne zgolj za nastanek članka, temveč predvsem tabloidno naravnanost teme in prav takšno uporabo novinarskih tehnik, stekla iz naključnega dejstva o poreklu Trumpove žene in postala alibi za izbiro enega in drugega. Kajti če postane predsednik, potem bomo pa mi nekaj res pri tem imeli, kajne?

Melania Trump Večer naslovnica

Če se je Večer odločil za bolj rumene in manj poglobljene vsebine, pri čemer morda res poskuša držati neko mero, tudi prav. Ampak naj ne glumi. Točno to pa počne v isti današnji številki predsednik Društva novinarjev Slovenije, Matija Stepišnik, sicer ob tem še urednik notranje politike in gospodarstva. V nedeljski izdaji ima očitno redno kolumno.

In kaj je zapisal v isti številki danes? Nekaj modrih o pomenu poglobljenega analitičnega novinarstva, o intelektu in poziciji kritičnega ter informiranega državljana.

Stepišnik Večer Melania Trump in RTV

Morda lahko kaj takega pripoveduje res le naivnim – njegovo lastno pozicijo razgalja že sam kontekst, v katerega se vpisujejo velikopotezna načela nekoga, ki drži najpomembnejše niti, škarje in platno slovenskega novinarstva v svojih rokah.

Nedeljski Večer

Razumel bi še, če bi svoj novinarski Weltanschaung pribeležil na kakšnem bolj decentnem mestu, toda nedeljska edicija Večera niti po lastnem priznanju ustvarjalcev ni kaj takšnega, kaj šele po prepoznavnih parametrih in principih lahkotnejšega novinarskega sporočanja.

Ko Stepišnik omenja sodobno vulgarizacijo medijev in novinarstva skozi oglaševanje, ki nam ponuja, citiram, parfumirane oglase za lepši jutri, je treba s strani 17 preskočiti zgolj nekaj strani naprej, da razumemo, nad čim predsednik DNS ni navdušen, ampak le pri drugih:

Knavs Večer reklama

Pred davnimi leti sem poznal Albanca, ki je krog prijateljev rad zabaval z resnično, očitno nehoteno sproženo domislico, kakršno je slišal iz ust nekega borbeno razpoloženega Beograjčana. Slednji se je malce zapletel, ko je naokoli druge poučeval o nedopustnosti preklinjanja, in je zato zmogel frazo: »Što mi jebeš majku, majku ti jebem!«

Zdaj se mora Stepišnik nehati pretvarjati, da sam dobesedno ne soustvarja tekstov v kritiziranih kontekstih. Seveda se z njegovo kritiko komercializacije RTV Slovenija ali širše lahko močno strinjamo. Dokler pa misel ne bo postala avtoreferenčna in eksplicitno avtodistancirajoča, bo sam vpis v register grajanega dokazoval, da mu žal ne gre verjeti na besedo.

Pahorjeva oznojena prisotnost v tabloidnih medijih

Da pisanje tabloidov ni nujno ležerno nekritično, rumeno, namenjeno zgolj zabavi in politično skalkulirano, dokazuje Svet24 s svojim zadnjim prispevkom o predsedniku republike. Svet24 kritika Pahorja Kariž Kjer se, za razliko od večine tabloidnih in tudi netabloidnih medijev, ni ujelo v past praznega piarovsko prepariranega navdušenja nad čudežnimi kameleonskimi sposobnostmi Pahorjevega volontiranja in njegovim domnevnim poslanstvom skrbi za majhnega človeka:

Predsednik republike po ustavi predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Razpisuje volitve v državni zbor, razglaša zakone; imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom; postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike ter sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov; izdaja listine o ratifikaciji; odloča o pomilostitvah; podeljuje odlikovanja in častne naslove; opravlja druge zadeve, določene z ustavo.

A za Boruta Pahorja to ni dovolj. On poleg tega še kosi travo, bobna, popravlja avtomobile, beli stanovanja in spodbuja miške pri plesanju. Včeraj je bil vabljen tudi na parlamentarni vrh, na katerem smo iskali novega kandidata za sodnika arbitražnega sodišča, ki odloča o meji s Hrvaško. A žal prenatrpan urnik predsedniku ni omogočil udeležbe. Da ne bi preveč zanemaril svojih obveznosti, si je v četrtek med košnjo trave vzel pet minut časa in povedal, da je on s Hrvati še vedno prijatelj. Le kako bi lahko bilo drugače, druženje s hrvaškimi predsednicami je namreč vedno prijetno.

Avtor povsem trezno postavlja ključno vprašanje: kakšne pa so pristojnosti predsednika in ali jih izpolnjuje? Ter kako? Kakšna pričakovanja pa ne samo imamo, temveč bi tudi državljani morali imeti do njega? Da bi bila zadeva z domačo medijsko krajino še bolj bizarna, bi skoraj lahko trdili, pravzaprav znova, da je Svet24 praktično edini medij v Sloveniji, ki se je, čeprav rumen po svojem značaju, sploh problemsko in z distanco lotil ravnanja predsednika republike. In to v kombinaciji njegovega flirtajočega populizma (danes košnja trave) in izmikanja političnim obveznostim, npr. komentarju nečesa, kar je sam označil za njegov politični uspeh kariere: arbitražnemu sporazumu. Svet24 kritika Pahorja Kariž košnja traveKajti česa takšnega niso bili zmožni niti resni mediji. Le dva kontrasta. Časnik Večer je njegov postanek v Žetalah prijazno in naklonjeno podkrepil zgolj z eno poanto: veliko skrbjo za prihodnost Haloz, h kateri je predsednik nepričakovano prispeval že s svojo oznojeno prisotnostjo, začinjeno z reportažnim žanrom, v skladu s katerim je seveda na obisku predsednika predvsem dišalo po haloških dobrotah. Pri Žurnalu24 so njegov trud opisali z globokoumnimi filozofskimi besedami o ljubezni do zemlje, ki bo edina ohranila naše kmetije. In samo s tem.

Indikativno bi bilo videti, kako pogosto izvaja predsednik svoje flirte glede na dan v tednu: ali kosi, pere, frizira, asfaltira čez teden, ko bi pričakovali, da je njegov delovnik namenjen resnejšim zadevam, ali pa mogoče vendarle korektneje opravlja svoj piar čez vikend? Bojim se, da statistike kažejo najmanj na izenačenost, če ne na prevlado navadnih delovnih dni.

Skratka, pri Svetu24 so reševali ne samo čast domačih tabloidov, ampak verjetno kar vseh medijev po vrsti. In ja, znova velja poudariti, da nemajhen nabor tistih Janševih ob cirkuških vlogah predsednika vedno znova previdno in modro molči. Njihove tehtne razloge smo že večkrat navedli.

Nismo daleč od sklepa in ugotovitev, kako se novinarski pristopi in tehnike poročanja velikokrat nivelizirajo: resni mediji privzemajo rumene in neproblemske, včasih pa, kot smo videli, velja lahko tudi obratno. Žalostno po sebi, če lahko igro teh obratov spremljamo ob tako resnih in usodnih temah, kot je arbitražni sporazum, in tako pomembnih posameznikih, kot je predsednik države.

Haloze Večer Pahor izsekPahor kosi travo Žurnal24 ljubezen

Več:

https://vezjak.com/2015/07/22/srecni-dnevi-za-narod-ki-ima-takega-carja/

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PAHORJEVA PREŠVICANA PRISOTNOST, pasje-repati sonet

Kdo neki v strmi grapi tam sopiha,
»Sejalec« mar, ki slikal ga je Grohar?
Ne, »Kosec« je, kreiral ga je Pohar …
Še med dopustom nam ne da oddiha,

čigavo izpolnjuje naročilo??
Vročina pasja, sončece pripeka,
globoko v grapi plavat kliče reka,
vohlja Hrvaška, kvari mu idilo …

Bo kaj izjavil v zvezi s kandidati
za člana arbitražnega sodišča?
Eh, nič, le da prijatelj je s Hrvati,

ne cufa se zarad’ pedi zemljišča …
Pozabil, kaj nalaga mu ustava?
To ne, a bolj je obvladljiva – trava.

On vé, zakaj v strmini hriba švica,
vozila rad šofira starodobna,
zakaj odpuljen v nekem bendu bobna …

On – Superman! Mi – kmalu bomo Švica!

Mariborski župan, domnevni odvisnik od drog

Slovensko novinarstvo se je že večkrat trudilo diskreditirati kakšnega domačega politika z namigi o tem, da je odvisen od drog. Zgodilo se je tudi, da so politiki vpričo uspešnosti govoric (in tovrstnih nesankcioniranih nivojev novinarstva) pohiteli na ustrezne sodnomedicinske institucije, da bi govorice demantirali v obliki zdravniških izvidov in premagali zanje škodljiv stampedo javnega mnenja o njihovi odvisnosti. Ni pomagalo, tipično slovenska medijska paranoja se je potem še poglobila in nadaljevala svoj pohod s teorijami zarot o ponarejenih izvidih, itd.

Zadnja od teh nepreverjenih govoric, odličnega humusa za rumene medije, zadeva mariborskega župana dr. Andreja Fištravca, ki se menda zdravi v Avstriji in zato »šprica« seje mestnega sveta, uradno pa je menda na dopustu. Novinar Gabrijel Toplak je v tabloidu Svet24 namigoval na prepričljivost novic v nizu trditev, ki po njegovem podpirajo začetno ugotovitev:

»Govori se, da je župan na avstrijski kliniki za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. Le zakaj bi sicer manjkal na tako pomembnih sejah, kjer je sam predlagatelj? Pa ne gre za prvoaprilsko šalo, saj so se govorice pojavile v torek. Ne nazadnje se župan ob kandidaturi ni upal testirati,«je sporočil anonimni vir. Dodal je, da je to začetek »velikega poka«, ki smo ga v časopisu Svet24 ekskluzivno napovedali že februarja in bi lahko maja odnesel aktualnega župana.

Fištrave svet24 zasvojen

Oglejmo si, v kaj točno nas poskuša prepričati novinar:

(1) Govorica G pravi, da se mariborski župan zdravi zaradi odvisnosti od prepovedanih drog.

(2) Dokaz zanjo je, da je manjkal na sejah, katerih predlagatelj je.

(3) Razen tega: govorica G se je pojavila v torek.

(4) Toda prvi april je bil v sredo.

(5) (Kar se pojavi na prvi april, lahko ima status govorice, kar se na kak drugi dan, takšnega statusa nima.)

(6) Torej pri G ne gre za govorico.

(7) Razen tega: župan se tudi ni testiral glede odvisnosti ob svoji kandidaturi.

(8) Iz (2), (6) in (7) lahko zato izpeljemo, da se mariborski župan res zdravi zaradi odvisnosti.

Walton in Gordon navajata različne možnosti logičnih napak znotraj tega, čemur v angleščini pravijo »jumping to a conclusion«, kar bi lahko v slovenščino ohlapno in neizogibno nerodno prevedli kot preskok k sklepu oziroma prenagljeno sklepanje:

Five errors that fit under the category of jumping to a conclusion are identified: (1)

arguing from premises that are insufficient as evidence to prove a conclusion (2)

fallacious argument from ignorance, (3) arguing to a wrong conclusion, (4) using

defeasible reasoning without being open to exceptions, and (5) overlooking/suppressing

evidence. It is shown that jumping to a conclusion is best seen not as a fallacy itself, but

as a more general category of faulty argumentation pattern underlying these errors and

some related fallacies.

Kakor vidimo, je novinar nemudoma iz dejstva o odsotnosti župana na občinskih sejah skočil v sklep o zdravljenju, ne da bi navajal kakšna dokazila za svojo trditev – bolj poljubnega preskoka iz navedbe neke premise si že skoraj ne moremo predstavljati.

Komični učinek poudari še krčevito iskanje dodatnih razlogov v potrditev končnega sklepa – ker se je govorica pojavila v torek, že ne more biti izmišljena, saj je bil prvi april v sredo. Kar je torej predmet govorice na dan, ki ni prvi april, ima nenadoma status uporabne evidence in zaradi tega šteje za verodostojno; tudi članek je izšel dan po prvem aprilu, kar verjetno spet prispeva k njegovi verodostojnosti, si je morda kdo za nameček domišljal.

Kot da kombinacija dveh različnih linij dokazil in evidence (odsotnost s sej, odsotnost prvega aprila) še ne bi bila dovolj, je tu za popolno sliko še nov domnevni indic: teza o zdravljenju zaradi odvisnosti bo menda kar držala, ker se župan glede odvisnosti ni testiral v času svoje kandidature in je menda to možnost odklonil. Priznam, da že dolgo nisem videl novinarskega poskusa, kjer bi se nekdo trudil dokazati neko govorico s tako obupno slabimi in neprepričljivimi navedbami. Pri čemer že prvo šteje za faux pas.

Fištrave svet24 zasvojen 2

Toda v vsakem slabem je včasih kaj dobrega, nehote smo s pomočjo novinarjevega poskusa dobili nazorno prezentacijo uporabnega »metra« za profesionalni in etični žurnalizem: manj evidence kot navaja kakšen novinar za svoje trditve, bolj kot preskakuje v svojih zaključkih, bolj bi se takšnemu novinarstvu morali izogibati in ga jemati za rumenega. Ter obratno. Podobno velja za uporabo argumentov v njem. Ampak kaj, ko se o tem niti ne želimo pogovarjati: kolikor vem, se razprave o uporabi pomenu argumentacije v dolgi zgodovini nihče še sploh ni dotaknil. Nič čudnega, da v takšnem kotlu rumeni mediji vedno bolj paradirajo, resni pa jim postajajo vedno bolj podobni.