O nekem političnem objemu: pravica do zasebnosti, javni interes in moč govoric

»Dobili smo prvo kurtizano za predsednico parlamenta. ONA VE kako ustreči moškemu, da ga prepriča v njeno imenovanje,« je tvitnil Libertarec alias Tomaž Štih, kolumnist Jančičevega Siola in ena največjih referenc med retviti Janeza Janše. Diskurz, ki ga poznamo, le da so prostitutke nadomestile kurtizane.

Politika v presečišču z zasebnostjo je večna pikantna tema, pisana na kožo tabloidnim medijem, mandat Roberta Goloba pa se začenja tudi z namigi o njegovi romanci s sveže izvoljeno predsednico parlamenta in podpredsednico njegove stranke Urško Klakočar Zupančič. Nič ni pomagalo, da so v stranki Gibanje Svoboda vse tovrstne insinuacije, ki zanesljivo povzročajo škodo vpletenima in njunima družinama, večkrat zanikali, kajti del medijev in javnosti, podžgan s politično opozicijo in škodoželjnimi posamezniki, vztrajno neti neutemeljene govorice.

Seksizem in namigi: Tomaž Štih o novi predsednici parlamenta

Vedno zlorabljen diskurz

Zato je že samo problemsko pisanje, ki želi biti kritično in analitično do medijev, lahko hitro kontraproduktivno zaradi možne zlorabe, a je še slabša možnost izbire o določenih temah v družbi sploh ne govoriti, jih vnaprej tabuizirati in cenzurirati. Kako torej delujejo medijsko napihovane govorice v tem primeru, kakšen je njihov namen in ali so lahko za vladajočo stranko in vlado preprosto škodljive?

Na prvi pogled morda le v omejenem obsegu: ko jih na primer Janez Janša, znova porinjen v vlogo opozicijskega liderja, neumorno retvita, je pri njem in njegovih sledilcih preprosto mogoče zaznati predvsem zanj standardne motive škodoželjnosti, cinizma, seksizma, sovraštva in zlobe, torej natančno tistega nemoralnega dispozitiva, ki v celoti zaznamuje njegovo klasično psihopolitiko in predstavlja že kar njeno bistvo.

Škodljive učinke lahko tovrstne govorice povzročajo predvsem v segmentu Janševih podpornikov, kajti Golobovi bodo, in teh je zdaj gotovo neprimerno več, ob natolcevanjih o romanci zamahnili z roko in jo v najslabšem primeru jemali za javnosti nerelevantno intimno zgodbo, v najboljšem pa za izraz simpatične komunikacije obeh politikov ali za znamenje konca ere mračnjaštva, ki smo jo doživljali pod avtoritarno oblastjo.

Objem kot generator govoric: famozni Vodeb in njegov poskus psihoanalize

Na drugi strani je popolnoma evidentno socialna omrežja pregnetla seksistična govorica iz gnezda, ki ga vedno znova pričakujemo in gravitira proti političnemu polu poražencev volitev. Tako je omenjeni političarki med vsemi vulgarnostmi bilo pripisano, »da ji manjka organ, ki ji na telesu manjka«, kot se je izrazil Roman Vodeb. Kar nekaj strankarskih trolov pa je objem med Golobom in predsednico parlamenta primerjalo s tistim med Billom Clintonom in Monico Lewinsky.

Javni interes in zasebnost

Zasebnost politikov nas ne sme zanimati, sploh ne dogajanje v spalnicah, toda vedno je tudi izjema. V mislih imam na primer nezdružljivost politične agende, strankarskega programa in stališč določenega politika, ki bi morda zagovarjal družinske in krščanske vrednote, bil na tej podlagi tudi izvoljen, potem pa bi se razkrilo, da po njih ne živi. V takem primeru je po vseh standardih medijske etike javni interes zanimanja za zasebno življenje politika dejansko upravičen, saj svojo verodostojnost in politično eksistenco dolguje volivcem, ki so mu zaupali na podlagi deklariranih stališč. Če jih je kršil, ima javnost pravico vedeti, da jih je, mediji pa seveda morajo slediti temu principu.

Nesojeni poslanec SDS in produkcija trolov

Pri Golobu in novi predsednici parlamenta pa zaradi njunega političnega profila in splošne levoliberalne usmerjenosti stranke Gibanje Svoboda preprosto ne moremo govoriti o čem podobnem. Tudi če bi demantirana romanca med njima bila resnična, preprosto nimamo pravice o njunem razmerju karkoli vedeti. Zato pravica do zasebnosti spodbija legitimnost rumenih spraševanj tipa »Kaj pa, če je vse res?«, kajti ravno s takimi dvomi se najbolj hrani politična govorica (osebnega) sovraštva, poniževanja in norčevanja, z njimi ali ob njih pa še tabloidna naracija medijev, ki nekako tečeta vštric in se vzajemno oplajata.

Edini razlog, ki bi ga lahko pogojno navedli, je potencialni konflikt, ki izvira iz funkcij, ki jih zasedata, torej zakonodajne in izvršne veje oblasti, zaradi česar bi lahko prišli v interesno razkrižje tudi po protikorupcijski zakonodaji. Toda zaenkrat res nimamo razlogov verjeti, da imamo opraviti s čim drugim kot praznimi govoricami.

Past resnih medijev

Kvalitetni mediji ne morejo in ne smejo pristati na nobeno od naštetih praks, vendar je po drugi strani past prav v njihovi ignoranci. S tem, ko velikokrat preprosto molčijo, včasih tudi na način, da sploh ne objavijo demantijev o neresničnosti govoric ali s sledenjem načelom pravice do zasebnosti, nehote odpirajo prostor vsem, ki na izmišljeni zgodbi parazitirajo in kršijo vse profesionalne standarde. Situacija je podobna tragični zgodbi z mariborskim ravnateljem, kjer afera sicer ni bila izmišljena, toda mediji so se razdelili v dva tabora: resni preprosto o obstoju erotičnega posnetka niso poročali, toda hkrati niso poročali niti o nedopustnosti tabloidne eksploatacije rumenih medijev ali se ogradili od nje. Ko je prišlo do žalostnega epiloga s samomorom, pa so vsi, vključno z Društvom novinarjev Slovenije, pohiteli in razglasili sebe za nedolžne žrtve, zato ker bilo lažje s prstom pokazati na krivca na drugi strani, ki so, takšna je bila celo začetna trditev, umorili ravnatelja.

Janševa tviter produkcija: govorice in ironija

Omenjeno zadrego neželenega uspeha govoric povečuje bipolarna razdeljenost medijskega prostora na profesionalne in tiste strankarske v kombinaciji s tabloidnimi preferencami rumenih medijev. S tem se proizvaja paralelni diskurz, v katerem je vse, vsaka zgodba, lahko potencialno servirana kot resnična! Diskurz lažnih novic je preprosto »avtonomen«, uspešno koraka svojo pot in je že tradicionalno instrument politike: v njem ne šteje resnica, zmagujejo namigi, natolcevanja, izmišljene zgodbe, laži in manipulacije ravno zato, ker nagovarjajo del javnosti, ki sprejema instrumentalizacijo govoric za politične potrebe.

Vprašanje vdora v zasebnost

Profesionalni zadregi medijev sta torej dve in včasih sovpadeta: eno je javni interes v kombinaciji z vprašanji pravice do zasebnosti, drugo je učinkovanje govoric. V preteklosti smo videli predvsem primere prvega. Eden takih so bile neutemeljene govorice o tem, da je noseča notranja ministrica v vladi Mira Cerarja. Njihov motiv nastanka ni bil čisto jasen, morda zgolj zbujanje pozornosti ali škodoželjnost. Kasneje je opozicija precej rušila predsednika vlade Marjana Šarca z zgodbo o »lepi agentki«, kjer so za potrebe dokazovanja nepotističnega vpliva, češ da so ji uredili službo na Sovi, navajali domnevno romantičen odnos med predsednikom vlade in njo. Če je prvi primer enostaven in preprosto tabloiden po motivaciji, je drugi bolj kompleksen, saj vzpostavlja povezavo med potencialno koruptivno prakso in zasebnostjo, kjer se zdi prva dovolj dober razlog za razkritje druge.

Rdeči štikli in želja po organih: Vodebovi standardni seksizmi

Pred leti je za razpravo o posegu v zasebnost poskrbel predsednik republike Borut Pahor, ki rad šarmira javnost s svojimi spolnimi fantazmami in je znan po tem, da se mora občasno soočati z novinarskimi drezanji v svoje »nepapeško« življenje, a je radovednost javnosti vedno spretno ukrotil s svojim ponavljajočim se odgovorom, da »ne kandidira za papeža« (Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja). Ja, smo opazili, da res! K temu lahko dodamo še razprave o ljubezenskem trikotniku njegovega predhodnika na tej funkciji ali recimo razpravo o očetovstvu kardinala Franca Rodeta in nato še o uboju Gašperja Tiča – tokrat tudi s svojimi specifikami.

Psihopolitika govoric

Prav seksistična govorica in poseganje v zasebnost sta začinila prve dneve konstituiranja nove Golobove vlade in tudi parlamenta. Če so psihopolitične tehnike v kombinaciji s troli prepoznavno orodje stranke SDS in njenih satelitov, je bilo popolnoma pričakovano, da bo največja opozicijska stranka, poraženka volitev, vsakič uporabila in zlorabila čisto vsako možnost, ki se ji ponuja.

Govorice in namigi o romanci so se ji ob predložku tabloidov priročno ponudili kar sami kot material za novo obliko diskreditacije in norčevanja.

Več:

Nosečnost političark in pravica do zasebnosti

Lepa agentka: Šarčeva zasebnost kot lažna dilema

Mediji po samomoru ravnatelja: moralizem iskanja krivca

So slovenski mediji ubili ravnatelja?

Vrhunska igra kardinala Rodeta in novinarska supervednost

Ali je še koga zlorabljal? O nabitem vprašanju

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: