So slovenski mediji ubili ravnatelja?

So slovenski mediji morilci, so ubili srednješolskega ravnatelja?

Nekateri »resni«, tudi nagrajevani novinarji takšnemu mnenju pritrjujejo, v bistvu so celo njegovi pobudniki: ker je mariborski ravnatelj po razkritju (domnevne) spolne afere s svojo kolegico storil samomor, ga je zaradi pritiska javnosti in medijskih poročil. Torej so mediji krivi za njegovo smrt. Točno tako. Ni šlo za samomor, šlo je za uboj.

Priča smo bili ubijalskim uredniškim odločitvam, dobesedno, je napisal drugi. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je spregovorilo o mejah poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega ter urednike pozvalo, da prevzamejo odgovornost in se (vsaj) opravičijo. Morda premalo, če sledimo začetni tezi: sorodniki pokojnika običajno z opravičilom niso zadovoljni.

Sam ne mislim, da so nesrečnega ravnatelja mediji ravno ubili, so pa zanesljivo k smrti kot sooblikovalci javnega pritiska prispevali. Koliko, je težko reči. Pretiravanje, populizem in zgražanje niso značilnosti odličnega mišljenja, tudi ne novinarskega. V ničemer niso boljši od senzacionalizma, ki ga danes grajamo in ki je po mnenju opisanih bil morilski.

Teza bržkone služi nečemu drugemu; trditev, da so mediji ubijali, je po vsem sodeč katarzična. Z njo se ne meri na medije v splošnem, misli se na tiste, ki so o primeru sploh pisali, tako ali drugače. Da so ubijali, zato skoraj izključno trdijo vsi, ki o mariborski spolni aferi niso želeli povedati ničesar. Potemtakem tudi o tem ne, da bi pri njej bilo kaj narobe. K temu se še danes zaklinjajo.

Zatorej je naslednje logično vprašanje: so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali, medtem ko ga nikakor niso tisti, ki so ob zgodbi dosledno mižali?

Možna vprašanja

O primeru z navedeno poanto sem se razpisal že zelo zgodaj in v začetku (21. novembra), a danes lahko ugotavljam, da se je ravnanje le še stopnjevalo točno v smeri, ki sem jo problematiziral. Če bi postopali minimalno analitično, bi možna medijska vprašanja v dani tragični zgodbi lahko razdelili v naslednje sklope:

(a) Kako so mediji o navedenem primeru pisali in poročali?

(b) Kje je meja zasebnosti in posameznikove pravice in kje meja javnega interesa? Je bil v danem primeru navzoč javni interes po informiranju ali res nikakor ni bil?

(c) So »resni mediji« s svojim molkom ravnali ustrezno ali ne? Drži stališče Društva novinarjev Slovenije, da bi morali enostavno primer prezreti?

(d) So »rumeni mediji« kršili načela novinarske etike še s čem drugim in ne le tem, da so o primeru sploh pisali, pa ne bi smeli? Katera določila kodeksa so bila kršena?

(e) So se »rumeni mediji« v danem primeru spustili na raven neokusnega naslajanja in norčevanja?

(f) So mediji soodgovorni za smrt ravnatelja in na kakšen način bi morali prevzeti odgovornost, če so?

(g) Kako moramo poročati v primeru samomora v danem primeru in ali so mediji v tem primeru ravnali dovolj pietetno?

(h) So nekateri mediji storili prav, ko so se lotili brisanja poprejšnjih (spletnih) poročil in zapisov o tem primeru?

(i) Kako ovrednotiti  družbeno iskanje grešnih kozlov in nastop moralne panike – če je do nje prišlo?

Navedena izhodišča zanesljivo niso edina, pri nekaterih si lahko zastavimo še dodatna podvprašanja, nekatera našteta pa se tudi prepletajo. Sam bom poskušal odgovoriti ne nekatera med njimi, spet drugih se bom polemično dotaknil in dal poudarek nekaterim protislovjem, v katera so se po mojem prepričanju novinarji zaplezali.

Zavesten molk

Ne more biti dvoma, da so nekatera uredništva hoteno in premišljeno molčala o primeru mariborske »afere«. Zoran Potič je v imenu Dela zapisal:

Uredništvo Dela zavestno ni pokrivalo zgodbe, ki je zadnja dva tedna pretresala Slovenijo. Za takšno odločitev so obstajali tehtni in utemeljeni razlogi, z današnjega zornega kota lahko sodimo, da je bila tudi pravilna.

Katja Šeruga je povedala nekaj podobnega:

Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli. Torej nismo pisali. Do danes. Ko je jasno, da je ravnatelj storil samomor in ko skrbi tudi za učiteljico.

S tem ko novinarji niso poročali sploh o ničemer, so pravzaprav sokrivi za vse, kar se je zgodilo. Če »resni« novinarji menijo, da so ravnatelja ubili »rumeni«, če torej privzamemo tak diskurz, bi sam prej rekel, da so ga kvečjemu kar oboji skupaj. Če spet drugi menijo, da je bila glavni motor vsega naslade željna radovednost množic, ki ji mediji pač radi strežejo, je položaj glede iskanja krivcev še slabši: najbrž je popolnoma protislovno napadati rumene medije, da so postopali narobe, če z argumentom »mediji pač pišejo, kar si ljudje želijo« primarno krivimo perverzno ljudstvo. Nekdo izmed mojih kolegov je naivno, a v resnici pomenljivo dodal: Kdo točno že izdaja Slovenske novice?

Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi, je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal učinkuje kot simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti novinarsko materijo in se nanjo odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v opisani zgodbi, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč.

Kdo so krivci

S tem je »resni« nereflektirani pristop vrgel skupaj z umazano vodo proč tudi dojenčka. Zdi se, da je na to celo ponosen. Milena Zupanič je v Delu danes ugotavljala:

»Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.«

Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov. Vmes se prikrade še očitek o hipokriziji ali hinavščini, enkrat usmerjen v ljudstvo in spet drugič v rumene medije. Nosilci te misli še vedno verjamejo, da so odigrali edino pravilno partijo. S tem producirajo diskurz o samem sebi, ki je zaščitniški in v katerem so predvidljivo ostali brez greha, seveda pod pogojem, da se najde drugega grešnega kozla.

Toda tako kot so tabloidni novinarji kršili določila medijske zakonodaje in podlegli senzacijam, se nam odpira zoprno vprašanje, ali bi nasprotni molčeči mediji sploh kaj storili, če se primer ne bi zaključil na tragičen način. V minulih desetih dnevih so imeli vrsto priložnosti, da načnejo poročanje prvih in odprejo razpravo o pravicah posameznika do zasebnosti. Nič od tega niso storili. Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bili pripravljeni mižati še naprej.

Čeprav takšne besede v danem trenutku lahko zvenijo nepietetno in so trenutki žalosti verjetno celo napačni za kazanje s prstom (kajti ta čas je običajno odmerjen kasneje), pri razpravi o krivcih sledim zahtevam, ki so podane, tudi pozivu DNS. A opažam, da s prst nikakor noče usmeriti vase – če že kdaj, nastopa kvečjemu v perspektivi imaginarnega in abstraktnega »Mi smo krivi«, kjer pa izjavljalec dejansko meri na tistega drugega, ne nase.

Ker ni bilo javnega interesa

Eden poglavitnih argumentov, ki se je oblikoval v »molčečih« medijih (z neposrednim naknadnim priznanjem, da je šlo za zavestno cenzuro in bojkot teme) govori o tem, da za poročanje o primeru ni bil izkazan nikakršen javni interes. Načelo je torej enostavno: »Če ni izkazan javni interes in gre za pravico do zasebnosti, ne delaj zgodbe«.

Pa se z njim strinjajo tisti, ki o tem danes pišejo? Leta 2005 je izbila ena redkih »spolnih afer« v Sloveniji, svingerska afera poslanca Aurelija Jurija. »Resni« mediji so se takrat vsi po vrsti strinjali, da so rumeni prestopili prag – argument je bil isti, navzlic temu, da je bil Juri poslanec, v njegovem ravnanju niso zaznali nobenega javnega interesa. (Puščam ob strani debato, ali se lahko s tem strinjamo ali ne.)

A novinarji so postopali bistveno drugače: če danes (1. december) Katja Šeruga kot odgovorna urednica Večera na drugi strani časopisa priznava,da so mariborski primer načrtno spregledovali in glede njega molčali, ker ni bil izkazan noben javni interes, je leta 2005 v celem nizu člankov kot novinarka Večera skupaj z aktualnim predsednikom DNS Matijo Stepišnikom o tem primeru brez težav poročala. Navedenega načela »Ne piši, če ni javnega interesa in gre za zasebnost« se torej omenjena nista držala. Podobno je takrat veljalo tudi za vse druge »resne« novinarje« – razpravljati o stvari pač še ne pomeni naslajanja, tabloidnosti in pristajanja na nedopustno logiko branosti.

Če ista urednica ugotavlja, da v Večeru ne želijo pristati na prodajanje sperme (sic!), potem ji bomo bolj verjeli, ko se bo v časopisu zmanjšala kvota poročil s porno-sejmov in vsega, kar je le nekaj let nazaj časopis izdajal v posebnih edicijah Vročega kaja, s čimer je bil čisti unikum v evropskem merilu, če neskončnih reportaž o seksoslovju vključno s seksom v živo v Mariboru niti ne omenjam.

Ko se danes s takšno lahkotnostjo govori o odgovornosti in kaže s prstom na rumene medije ali na amorfno množico, ki jo menda seks v šolskem kabinetu bolj vznemirja kot vse naše tajkunske in politične afere (Dragica Korade), bi kazalo perspektivo obrniti: kaj pa če bi ravnatelj bil še živ, ker bi v javnih polemikah čutil več podpore zase? Če bi nerumeni novinarji jasno povedali, da so na strani njegove pravice do zasebnosti? Če bi opozarjali, če bi vlagali prijave zaradi kršitev? Ko v trikotniku rumeni mediji vs. resni mediji vs. radovedna javnost nekateri kažejo izmenično na javnost in tabloidne medije, res niso preveč prepričljivi.

Logika molčanja in gledanja proč bi bila uspešna le v eni preveč abstraktni situaciji – ko bi se tega držali prav vsi mediji. Toda »resni« novinarji so zelo dobro vedeli, da se to ne bo zgodilo, da se to ne dogaja ne pri nas in tudi ne drugod po svetu. Pričakovanje, da bo njihov molk uspešen, je bilo povsem neutemeljen. Pričakovanje novinarskih združenj in dela medijske stroke, da morajo glede medijskega dogodka zgolj gledati proč, ničesar grajati in kritizirati, tudi ne. Oglasila so se očitno prepozno in njihov pristop se je izkazal za čisti polom.

Ko se je torej Večer danes končno odločil, da kar na celotni drugi strani prvič sploh spregovori o primeru, je ta »acting out« pač prišel z zamudo. V svojem razumevanju in presoji, da je treba molčati, svojim bralcem ni posredoval niti podatka o samomoru ravnatelja. Kar je bralec lahko izvedel o tem primeru, dobrega ali slabega, je moral izvedeti drugod. Ko časopis danes (1. december) na veliko in med vsem najbolj ekstenzivno piše o hipokriziji državljanov ali dela novinarjev, obenem pa opozarja, da je temo zavestno spregledoval, bi se moral vprašati, kdaj točno je v njej prepoznal javni interes. Dvomim, da je slednji imaginarna entiteta, ki včasih čudežno vznikne, spet drugič pa stoodstotno umanjka. Celo Nataša Pirc Musar je navzlic svojem začetnemu pravniškemu formalizmu in vztrajanju pri pravici do zasebnosti v javnih nastopih priznala, da obstaja tudi moralna plat zgodbe in da vsa vprašanja niso le formalnopravne narave. Zaradi razprav o morali pa nujno še ne rabimo moralizirati, niti biti obsojeni, da smo k temu nagnjeni. Zato težko verjamem oceni, da ni obstajal prav noben javni interes po poročanju. Kot vselej se zaplete kvečjemu pri vprašanju, kako o čem poročamo, ne pa, ali sploh.

Bomo okrivili tudi Natašo Pirc Musar?

V Jutarnjem listu in STA (ki se je prvič oglasila z vestjo o samomoru) lahko naletimo na dve zanimivi deskripciji dogodkov, objavljeni skupaj z vestjo o samomoru: »Mariborski slučaj izazvao je brojne rasprave o pravima objavljivanja materijala na internetu i o zaštiti privatnosti, moralnim normama i odnosu nastavnika i učenika u obrazovnim ustanovama« in »Objava posnetka je v medijih v minulih dneh sprožila razpravo po eni strani o spornosti takšnega ravnanja dveh pedagoških delavcev na šoli ter po drugi o dopustnosti posega v njuno zasebnost, ki je nastal z objavo posnetka na spletu.«

Nekateri »resni« mediji so napadli tudi RTV Slovenija, ker si je v Odmevih drznila odpreti temo in povabiti v goste Natašo Pirc Musar in ravnatelja Dušana Merca. Vsi, ki so o tem kakorkoli spregovorili, so torej v skladu z začetno mislijo krivi, ker niso molčali.

Kaj so argumenti za molk in cenzuro? Do danes jih nihče ni navedel, niti ni poskušal navesti. Iz sporočila DNS lahko zgolj implicite sklepamo, da za novinarski ceh primer ni vreden medijske obravnave, ker nič v njem ni nakazovalo navzočega interesa javnosti.

Citirana opisa nam povesta nekaj drugega. Da je v slovenski javnosti vendarle stekla neka količinsko omejena diskusija o dani temi, čeprav očitno nekateri še naprej verjamejo, da te razprave v javnosti niso v interesu javnosti. Smo dojeli? Ko proč z umazano vodo vržeš dojenčka, se je pač treba pretvarjati, da ga v kadi nikoli ni bilo. Če kaj dokazuje to absurdnost sprenevedanja DNS, je prav takšno vztrajanje pri svoji oceni – in to zdaj, ko je taisto razpravo končno tudi samo moralo dovoliti.