Primčev stoodstotni kolektivni samomor

“Vodstvo stranke Glas za otroke in družine je na korespondenčni seji sprejelo sklep, da odstopajo od volitev v vseh volilnih enotah in prosijo svoje volivce, da volijo SDS ali kakšno drugo pomladno stranko, ki lahko pride v državni zbor,” poroča Reporter. Sklep je v soboto sprejel izvršilni odbor, v torek pa še svet stranke.

Način, na katerega se je dober teden pred volitvami odločil Aleš Primc za radikalno potezo, resda po slabih anketnih rezultatih in debaklu pri vlaganju list kandidatov, je utemeljen nenavadno radikalno:

»Moja odgovornost je, da vas in naših idej ne vodim v kolektivni samomor. Zmaga ali poraz sta najprej v glavi.«

Primc svoj katastrofizem utemeljuje kot kakšen antiguru: če vodje kultov vodijo svoje podanike v samomor in jih k temu nagovarjajo, saj vendar prihaja konec sveta, jih on pred njim rešuje. Z božjo pomočjo.

Primc odstopa

Janšev Politikis o državotvorni drži

Ne samo, da je stranka Glas za otroke in družine po vsem slišanem pozabila povprašati za mnenje »koalicijskega« Franca Kanglerja in njegovo stranko, osmoljene se počutijo tudi nekateri kandidati za poslanke in poslance na listi Združene desnice, ki so vendarle računali na preboj in žrtvovali svoj denar za kampanjo. Predvsem taki, ki so že odpadniki stranke SDS, jezni in užaljeni, zato jim prav nič ni všeč poziv, da bi morali glasovati za Janšo.

Da je bila Združena desnica tako ali drugače projekt, povezan z Janšo, smo že ugotavljali. Če je Primc uvidel, da nimajo možnosti za preboj v parlament, pa pri njem ni prevladala dominantna logika neparlamentarnih strank, ki se borijo za en volilni procent, ki bi jim omogočil lagodno življenje zaradi financiranje iz državne malhe in morda vnovični poskus na naslednjih volitvah.

Ne, zmagala je, seveda ne nepričakovano, ideja lojalnosti stranki SDS, s tem pa odstop od kolektivnega samomora zato, da bi se podprlo edinega pravega liderja v državi – seveda v Primčevih očeh. Slednji poskuša zdaj sebe prikazati kot heroja, ki rešuje življenja in kapitana, ki bo rešil potapljajočo se barko s tem, da bo potnike pretovoril na večjo, prijateljsko.

Primc 100 odstotkov

Primc o svojih sto odstotkih na volitvah (Žurnal24)

Če Reporter piše o tem, da je takšno odločitev sprejel po dogovoru z vodjem opozicije, je to še najmanj presenetljivo. Pozoren bralec Janševih misli na socialnih omrežij je lahko že v zadnjem mesecu ali dveh opazil, da se ta ni več trudil reklamirati »svojih« strank, ki tako ali drugače figurirajo kot satelitske, ampak je obrnil ploščo, saj je najbrž ugotovil, da mu lahko odžirajo prepotrebne glasove v finišu volilne tekme.

Primc posvetoval Janša odstop

Reporter o posvetu med Primcem in Janšo

Vsaj glede Primca se bo po apelu nekaj glasov neposredno prekanaliziramo k tistemu, ki si tega močno želi, a je sam računal na bistveno več od tega. A še vedno manj od Primca, polnega parol o tem, da bo na volitvah zmagal s stoodstotno podporo in postal premier.

Od stoodstotno zmage na volitvah do stoodstotnega samomora je pa točno vseh sto odstotkov. Celo v Sloveniji se redko zgodi, da bi se nekdo za toliko bahal in posledično tako padel. Z božjo pomočjo.

Več:

Združena desnica in njen »Za družino gre«. Očitno Janševo

Primc zmaga Bog Demokracija

V intervjuju za Demokracijo: priprave na zmago

Etična meja, radovednost in samomor

Običajna frazeologija Društva novinarjev Slovenije se takrat, ko želi grajati nepravilnosti v novinarskem poročanju in sploh takrat, ko gre za prikazovanje in predstavljanje etičnih dilem, zreducira na začetne besede »Nekateri mediji so prestopili etično mejo«.

Bodimo raje konkretni. Ob primeru smrti sina generalnega direktorja policije so takšno mejo prestopili celo ob kršitvi zelo jasno zapisane zapovedi v Slovenskem novinarskem kodeksu, v njegovem 23. členu:

Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.

Običajna napaka, ki jo največkrat hote in manipulativno počnejo medijski delavci, zadeva pretvarjanje, da omenjeni javni interes narekuje tudi dejstvo, da je v smrt vpletena oseba, čigar delovanje je v javnem interesu. To seveda ne drži – v tem primeru ne obstaja noben interes o tem, kaj se je zgodilo z družinskimi člani, obstaja zgolj nepietetno izživljanje.

Dobra novica v danem primeru je le, da razen Bojana Požarja in Sveta24 ter različnih medijskih portalov večina medijev vendarle ni sledila neetičnemu zgledu tabloidne radovednosti.

Posebej zanimiv in tudi ne redek očitek na račun opozoril o nepietetnem pisanju o samomoru je metanivojski: marsikdo bi bil pripravljen poočitati tistemu, ki izreka očitek, da s samo razgrnitvijo kritike počne tisto, kar očita drugim. No, v takem primeru bi šlo za manipulacijo, kakor koli kot takšna utegne koga prepričati: kajti cena za absolutno uveljavitev istega načela bi bila potem v suspenzu sleherne pedagoške, didaktične ali kritične dejavnosti.

V končni instanci bi to pomenilo, da noben arbitražni organ, npr. Novinarsko častno razsodišče, nikoli ne bi smel obsoditi takšne ali drugačne neetične novinarske prakse, o njih pa ne bi smeli predavati niti na urah novinarskih praktikumov na fakultetah, in podobno. Skratka, neresen protiočitek, s katerim predvidljivo operirajo ravno iniciatorji in podporniki moralno spornih praks.

P.S. Po tistem, ko sem objavil zgornji zapis, je kakšni dve uri kasneje sledilo stališče DNS. Omenjam zgolj zato, ker sem v njem že v začetnih stavkih dobesedno anticipiral ravnanje društva – njegovo abstraktno obravnavo, popolnoma odlepljeno od konkretnosti. Ne verjamem, da je pietetni motiv tisti, s katerim bi lahko takšno raven opravičili. Izjavo DNS si lahko bralec ogleda spodaj.

 

svet24-samomor-fank

Fragment iz zapisa na spletni strani Svet24.si

 

pozar-fank-samomor-izsek

Fragment iz zapisa na portalu pozareport.si

dns-samomor-odziv

Izjava DNS, objavljena na strani novinar.com

Kapitalistični džihadizem, kriv za letalsko nesrečo

Marcel Štefančič Jr. velja zanesljivo za enega najplodovitejših slovenskih kolumnistov in piscev, tudi najbolj atraktivnih, domiselnih in lucidnih. Res je dober. Ampak žal je včasih cena previsoka, pogosto pogojena z oblikami dramatičnega pretiravanja v presojah, pripisih, izpeljavah in sklepih, zaradi česar nekateri, ne pa tudi vsi njegovi zapisi preprosto izgubijo na verodostojnosti, čeprav se še vedno odlično berejo in so obenem velikokrat tudi zabavni.

V svoji poudarjeno antikapitalistični agendi se avtor, sicer izjemno dominantno navzoč v Mladini že dolga desetletja, trudi tudi zadnjo letalsko tragedijo letalske družbe Germanwings predstaviti kot dejanje z enim poglavitnim krivcem: povzročiteljem v kapitalističnem sistemu kot takšnem, ne v suicidalnem kopilotu ali morda pomanjkljivem sistemu rekrutiranja pilotov. Posplošitev v navedbi razlogov z navedbo napačnega vzroka za letalsko nesrečo je po prepoznavnem  principu »cherchez le capitalisme« začinil že v izpostavljeni misli:

Vedeli so, da Andreasa Lubitza mučijo depresija, slepota in samomorilna nagnjenja, a so ga kljub temu pustili leteti, ker je bil poceni. Kaj nam to pove o stanju kapitalističnega džihadizma?

Marcel Mladina Lubitz

Kasneje je Štefančič zvedel tragedijo na logiko cenenosti nizkocenovnih ponudnikov, ki ji je menda popolnoma vse podrejeno. V nizu retoričnih iteracij nas tako prepričuje, da Lufthansi in njeni podružnici ni bilo mar za nič od naštetega:

Toda očitno je bilo še huje. Hočem reči: logika nizkocenovnega kapitalizma je očitno še ciničnejša, grotesknejša in perverznejša. Kot se je izkazalo, so vedeli, da je bil Lubitz zelo bolan. Za Lufthanso ni prišel v poštev, za nizkocenovnika pač. Ni problema! Samo da je poceni.

Izkazalo se je, da je imel hude duševne motnje. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da ga je mučila kronična depresija. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je bil dolgo na psihoterapiji. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je imel samomorilna nagnjenja. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je bil napol slep. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da so na Lufthansini letalski šoli v Phoenixu (Arizona) pred časom ugotovili, da ni »primeren za letenje«. Nič hudega! Važno, da je bil poceni.

Hej, v francoskih Alpah je raztreščil potniško letalo! Nič hudega! Važno, da je bil poceni.

Štefančič Jr. torej izhaja iz naslednjih premis, ki jih vodi do končnega sklepa. Argument bi lahko bil takšen:

(1) Pri Lufthansi (in Germanwings) so vedeli, da je Lubitz, ki je zakrivili hudo letalsko nesrečo, hudo moten in da ne sme leteti.

(2) Toda pustili so ga leteti, ker je bil poceni.

(3) (implicitno) Kapitalizem od nas zahteva, da delamo poceni.

(4) Kdor nekoga prisiljuje, da pilotira, čeprav ve, da je hudo moten, a je vsaj poceni, postavlja kapital nad sleherno moralo.

(5) Zato smemo govoriti o kapitalističnem džihadizmu, ki ne pozna morale in etike, pripravljen je celo na letalsko nesrečo zaradi svoje denarne pogoltnosti.

Takoj ugotovimo, da trditev iz premis preprosto niso dokazane – ključni sta seveda prvi dve. Da je bil Lubitz v hudi duševni stiski in da so nadrejeni to vedeli, je bila sicer v medijskem obtoku, ampak se to odkritje ni nanašalo na trenutni čas. Kar so menda v Lufthansi vedeli, je zgolj to, da se je v preteklosti zdravil zaradi duševnih motenj ali depresij, vendar nam dobrohotna interpretacija veleva, da so ga obravnavali kot ozdravljenega. Nesporno so po vsem sodeč zatajili mehanizmi nadzora pri zdravstvenem pregledu kandidatov za pilote, vendar težko sprejmemo, da so pri prevozniku vedeli, da ne sme leteti. Prej gre za to, da je Lubitz svojo bolezen na vse pretege prikrival pred delodajalcem.

Da so ga pustili leteti, ker je bil poceni, je že skoraj ideološka teza. Kot rečeno, nismo dokazali niti tega, da je lahko opravljal delo kopilota ob zavedanju delodajalca, da tega ne bi smel. Vzpostaviti relacijo med trditvijo, da so ga »pustili leteti« in motivom, ki je v poceni delovni sili, se zdi spet dodatno neutemeljeno. Kajti težko verjetno je, da bi tudi za slabše plačano mesto pilota in kopilota ne bilo dovolj konkurence, ki bi ga lahko nadomestila. To pač ne pomeni, da tudi na tem mestu ne prihajajo do izkoriščanja, zelo nizkih plač in prekarnosti, kar vse lahko legitimno kritiziramo.  Vendar navzlic vsemu trditve »pustili so ga leteti, ker je bil poceni« avtor ni uspel dokazati in je preprosto navedba napačnega razloga.

In ker je, je takšna tudi teza o kapitalističnem džihadizmu –  da torej Lufthanso ni vodila prav nobena druga misel kot Mamon, bog denarja, tudi za ceno 150 življenj. Mar ni ravno Marcel Štefančič Jr. bil tisti, ki nas je dolga desetletja poučeval o tisočerih zvijačnosti kapitalističnega uma? Eh, da bi ta um bil pripravljen tudi na riziko propada podjetja ali vsaj množične izgube strank in trajnega ugleda, na milijonske odškodnine in posledične izgube v svojem poslovanju? Malo, če že ne povsem neverjetno.

Javni interes, mariborska tragedija in dopuščanje razprave

Of course, the media should have some right to invade a citizen’s privacy, provided there is a justification of public interest in the affair. This can be loosely defined as the public’s right to know about something which is being done privately by someone and which is against the general or specific interests of society.

V kakšni novinarski krajini živimo, če niti po osmih tednih zdaj že zamrlih enostranskih razprav še vedno stojimo na edinem in skrbno negovanem okopu, da je za mariborsko tragedijo kriv poseg v zasebnost posameznikov, ki ni bila z ničemer pogojen z javnim interesom? Seveda se razprava, to je verjetno v naravi siceršnje novinarske efemernosti, počasi zaključuje, če se že ni. Promotorji okopa, Društvo novinarjev Slovenije, stroka in pravzaprav skoraj vsi, ki so jih spustili do besede, so nam prodajali le eno zveličavno resnico. Vedno bolj se zdi, da z dobrim razlogom: ker ta resnica prikriva neko drugačno, namreč tisto o bistveno bolj enakomerno porazdeljeni krivdi za smrt ravnatelja in hkrati tisto drugo o nereflektiranih razmerah in novinarskih pristopih v domačih medijih.

Mirror ravnatelj samomor 1

Dopuščanje drugačnega mnenja

Doslej sem zagovarjal kar nekaj nasprotnih miselnih izhodišč: da še zdaleč ni samoumevno prevladujoče ravnanje novinarskega ceha, ki je izhajalo iz prepričanja, po katerem javnega interesa v tem primeru enostavno ni bilo, da je preveč preprosta teza, da so mediji ubili nesrečnega ravnatelja, da je bilo dosedanje početje ti. »resnih« medijev in stroke pretežno podvrženo moraliziranju in iskanju grešnih kozlov v rumenih in vseh drugih medijih, ki so menili drugače, delno v funkciji, da bi opravičilo svoje ne-ravnanje. Nesporno velja, da več izkazanega javnega interesa vodi v večji obseg novinarskega poročanja in manjši v manjšega – v našem primeru pa je nekdo presodil, da je interesa tako malo oziroma nič, da je preprosto treba molčati.  Dokazoval sem tudi, da tudi če bi bilo res, da v primeru ni bilo zaznati trohice javnega interesa, ravnanja ceha še zdaleč ni bilo ustrezno.

V prid prvi trditvi sem navedel pet mnenj tujih strokovnjakov za novinarsko etiko o mariborski zgodbi, danes bom dodal še šesto in sedmo ter znova opozoril, da so prav vsa mnenja istovrstna in da so vsaj omajala, če ne spodbila samoumevno stališče domače novinarske in strokovne javnosti.

Šesto mnenje

When it comes to ethics, I would make no distinction between the responsibilities of the “tabloid” and mainstream media.  Sometimes the tabloid press seems to get a free pass simply because they are expected to be irresponsible.  Nor should the mainstream media be relieved of ethical accountability when they ultimately report a story first appearing in the tabloid press on grounds that “the story is already out there, so we have no choice but to go with it too” — or because they choose to ignore the story entirely.  I’ve seen even the New York Times use that rationalization. So the ethically correct and justifiable choice depends on the facts, values and principles in play, not the type of media involved.  That said, the media cannot be held hostage to threats by newsworthy individuals who might threaten to harm themselves or others if they receive coverage; but that, of course, was not the case here.

An incident that reflects utterly inappropriate, unprofessional behavior by people responsible for the education and wellbeing of secondary school students is certainly newsworthy and of enormous public interest. In fact, responsible journalists should feel an obligation to report it (assuming it did in fact occur and the video was not a fake of some kind, which is something else the media ought to check). The breach of trust the incident reflects is something of serious significance to parents, students, school officials and the community.  And it is all the more reprehensible because it occurred in a quasi-public place and that place happened to be a school.

The proper approach would not be to ignore the story, but to report it professionally.  By that I mean a reporter, once becoming aware of the video, ought to be talking to the two people who appear in it, to their superiors, to parents, the students who witnessed it, etc.  The story is the larger issues the incident represents, not the video itself.  People may disagree more about whether to identify the subjects by name, but I would be inclined to do so provided I had established that the incident was in fact real.  Not to identify them would be to cast suspicion on everyone else at the school.  And again, this was something that occurred in a quasi-public place. But the larger focus should be on the larger issue and what is being done about it. I see no reason for the news media to include the video in their reporting or to link to it — regardless of how easily available it might be.  It doesn’t meaningfully advance the story.

The suicide is of course a tragedy.  It would not be reasonable to expect the media to anticipate that anyone who is the subject of bad publicity is likely to be suicidal.  To blame it on the media is, I think, a major oversimplification.

So, given the information you provided, I find the behavior of both the tabloid and mainstream media to fall short.

(Incidentally, we have had a handful of similar incidents here, the most recent of which involved a man who committed suicide after being exposed as a possible pedophile by a television program in a sort of sting operation that lured him to a girl’s home thinking he might be setting up a sexual encounter only to be surprised by a journalist and camera crew.)

Avtor je ameriški profesor novinarske etike in tudi on v slovenski zgodbi vidi navzoč jasen javni interes. Ob tem opozarja, da glede etike ne more biti razlike med tabloidnimi in množičnimi mediji in da ta ni odvisna od vrste medija – ni dopustno, da se tabloidnim dopušča neodgovorno ravnanje le zato, ker od njih ne pričakujemo, niti ne moremo odvezati etične odgovornosti množičnih, ko poročajo o zgodbi, ki jo povzamejo po tablodnih, češ »zgodba je že bila objavljena, zato nismo imeli izbire« ali če se odločijo za polno ignoriranje.

Profesor ocenjuje početje ravnatelje in učiteljice kot popolnoma neprofesionalno in neprimerno za nekoga, ki mora skrbeti za vzgojo in dobrobit učencev na srednji šoli in s tem kot nekaj, kar je vredno novice in za kar obstaja ogromen javni interes. Še več, po njegovem bi morali novinarji čutiti dolžnost, ne nazadnje se je dogodek zgodili na šoli. Žarišče zanimanja bi moralo biti na širših temah, avtor pa ne vidi razloga, da bi v novinarske zapise vključili tudi video. Sklepa celo (s tem se sam ne bi mogel strinjati), da ni smiselno pričakovati od medijev, da bodo anticipirali samomorilnost nekoga, ki je podvržen slabi javni obravnavi. (Moje drugačno stališče: ne gre za vprašanje anticipacije in predvidevanja). Trditi, da so mediji povzročili smrt, se mu zdi pretirana posplošitev. Strinja se, da se v tem primeru niso izkazali niti rumeni in niti resni mediji.

Sedmo mnenje

You ask, how should the non-tabloid media respond? Should this story be reported or not?

It is a story about the changing dynamic between students and teachers, changed because of the power of social media. That is fascinating and new territory, and journalists serve society by looking at it seriously.

The question, as you say, is how should this story be reported.

A U.S. organization, the Society of Professional Journalists, for years had an excellent guideline in its ethics code. It said, “Do not pander to prurient interests.”

The tabloid media reported the story — and gave a link for people to see the unfortunate couple having sex. This is sensational, invasive, and prurient.

It is also unnecessary; the reader fully knows what having sex looks like, so seeing the video adds nothing to our understanding. It is voyeurism.

The answer for media in your country, then, in my opinion, was to report the story — in neutral tone, without sensationalizing it in any way — and to not link to the video or say where the video was available for viewing.

Plus the story needed to be reported with an eye to the issues involved, not the people.

Kanadski strokovnjak za medijsko etiko se, podobno kot vsi prejšnji, strinja s tem, da bi novinarji o primeru morali poročati.  Odgovorih vseh sedmih so si enaki na točki, da zagovarjajo »zmerno« poročanje in zavračajo ignoranco. Torej tudi on zanika tezo »Ni bilo javnega interesa, zato bi morali medij molčati«. Opozarja na nedopustno agendo sledenja pohotnim, s spolnostjo nabitim pisanjem, kjer ogled videa v ničemer ne prispeva k našemu poznavanju spolnosti, zgolj k nasladi, in je torej oblika voajerizma. Mediji bi morali pisati o primeru v nevtralnem tonu, brez senzacionalizma, brez objave videa in navedbe, kje si je možno video ogledati, ne o ljudeh, ampak o problemih. V nadaljevanju bom svoje trditve še poglobil – vedno bolj sem prepričan, da so cehovski in strokovni krogi znova odpovedali ne le pri vzpostavljanju ustreznega premisleka in refleksije, temveč že pri njunem dopuščanju.

Javni interes, argumenti in dopuščanje razprave

Naj za začetek opozorim na asimetrijo pri navajanju argumentov: zagovorniki molka do danes niso uspeli svoje pozicije v ničemer utemeljiti: papagajsko so ponavljali tisti »Ni bilo javnega interesa«, ne da bi poskušali storiti kaj več od tega. Ker krogi DNS obvladujejo ključne dominantne medije v državi in dajejo ton splošnemu mnenju, je takšno postalo tudi uradno stališče v njih. Mižanje in absolutistična zahteva po veri sta izraz argumenta moči, ne moči argumentov. Zato nihče ni poskušal zavrniti nasprotnih in posledično možnih načinih pristopa in poročanja, kar seveda ne implicira, da bi morali mediji ravnati na način, kot so to počeli tabloidni mediji. Pisanje na tej strani je bilo prav tako pospremljeno s pričakovano gluhoto, brez najmanjše reakcije. Argumente bom ponovil:

  • Navzoč javni interes je izpričan zaradi statusa javnih funkcij, ki jih opravljata ravnatelj in učiteljica. Četudi ne opravljata zelo pomembnih (biti ravnatelj srednje šole, biti profesor na srednji šoli), pa je njuna odgovornost do javnosti večja, kot bi bila sicer. Ker nesporno obstaja korelacija med odgovornostjo do javnosti in javnim interesom, se ne moremo pretvarjati, da takšnega interesa ni.
  • Njuna sicer zasebna intimna afera je prešla mejo zasebnosti v hipu, ko sta se odločila predati svojim strastem v šolskih prostorih, ki je v osnovi javni prostor. Intimni odnosi v javnih prostorih pa so, sploh če gre za osebe, ki vodijo takšne ustanove in so pedagoškega značaja, gotovo nekaj, kar zadeva splošno moralo v šoli ali družbi, v še večji meri pa zadeva učence in njihove starše ter njihova pričakovanja do šole in učiteljev.
  • Nezakoniti posnetek je bil plasiran v socialna omrežja in na splet, kar pomeni, da je s tem, želeli ali ne, postal viralen in kot javen dostopen vsem – to ne pomeni, da bi morali biti s posnetkom zadovoljni, tudi ne, da bi moral pristati na njegovo dostopnost in možnost pregledovanja in tudi ne, da ga ne bi smeli brisati. Pomeni pa, da se ne rabimo pretvarjati, da ga ni in da ni dogodka, ki je z njim povezan. Četudi javna dostopnost neke vsebine še ne implicira javnega interesa, pa implicira javno vednost in znanje, ki terjata novinarsko obravnavo in pojasnilo.

Tragični razplet v tem pogledu ne spremeni ničesar, dodaja le še nove nivoje argumentov na ravni iskanja krivcev za nastalo situacijo – v kateri pa so, kot rečeno, dominantni mediji, novinarski ceh in k besedi priglašena stroka znova zaigrali raje na karto kazanja s prstom na druge; dopustili niso nikakršnega dvoma, izmenjave stališč, razprave. Znašli smo se pred nedopustno sliko situacije: brezpogojno verjeti, drugačno mnenje potlačiti in zavreči, medije pa ukoriti in jih pozvati k podpisu zavez za boljše medije. S čimer ne bi bilo nič narobe, ko ne bi bile okoliščine tiste, ki porajajo sum v iskrenost motiva in verodostojnost takšne geste.

Odgovornost do javnosti

Oglejmo si nekaj značilnosti obravnave javnega interesa iz knjige Chrisa Frosta z naslovom Media Ethics and Self-Regulation in njegov primer svarila glede širine zakoličitve javnega interesa, ko gre za ravnatelja, ki je s spleta jemal otroško pornografijo:

One of the major debates around privacy is whether the notoriety or celebrity of a person allows them less right to privacy than others. Since we are talking about a general human right here, the view must be that all are entitled to privacy of their home life. However, those who have gained celebrity or notoriety will have inserted more of their life into the public domain than others and so are faced with having more of their private life examined in public than others. This is not to say that the argument, often developed by the tabloids, that once someone has developed a public life, their lives are totally open to intrusion, is correct. But it does mean that having gained celebrity, status, fame or money on the basis of a public life, the media does have the right to examine that life where conflicts might apply. This can involve a wide range of people and not just celebrities, the royal family or politicians.

For example, there is almost certainly a public interest defence for invading the privacy of a local head teacher if it can lead to the truthful revelation that he has been downloading child pornography onto his computer. This is a person who has been granted a privileged position and so has specific responsibilities to children, parents and the community to live up to certain standards, and those people are entitled to know if this is not happening. In this instance, the event is also a criminal offence, but what if we choose another example which does not include criminality?

Avtor navaja razloge, kaj oblikuje javni interes v danem primeru ravnatelja (opozori na javnost funkcije in posebne odgovornosti do otrok, staršev in skupnosti) in seveda dejstva, da gre za kaznivo dejanje. Mariborski primer je kajpak drugačen. Toda ali šele kaznivost dejanja primore k javnemu interesu? Frost nadaljuje s poanto, da za njegovo izpričanost ne rabimo nujno izpolnjenega tovrstnega pogoja in navede primer duhovnika, ki ga zasačijo pri spolni aferi:

Imagine a priest who is found to be having an affair. Not illegal, but again it is not what is expected and the press might well be justified in the public interest in publishing this. Although it intrudes into the priest’s private life, that intrusion is justified because the priest’s public life does extend into his private life in a way that might not apply to an ordinary member of the public; it is important that we know whether priests are having affairs. It is not significant to anyone other than their partners if an ordinary person is having an affair, unless we consider adultery so damaging to society that we should have a view on such affairs.

One problem that would have to be faced is that privacy varies from person to person; there are some people who are more entitled to elements of privacy than others and some who have less right than others by virtue of the positions they hold. A number of people seek social status by holding positions or offices within their communities that carry increased levels of responsibility and therefore reduced rights to privacy. Our expectations of politicians, teachers, doctors, lawyers, clergy, to name just a few, are much higher than those of ordinary citizens. These groups carry status in society but they pay for that with reduced rights. An office manager who had an affair with his secretary would not be considered anything other than foolish, but a teacher who had an affair with a sixth-former or a doctor who had sex with a patient would, quite rightly, feel the full opprobrium of the community when his or her privacy was breached and the story published. Such publication would be in the public interest.

Frost, eden do sedmerice, ki so mi posredovali svoje mnenje o mariborski tragediji, izpostavi prepoznaven javni interes v takšni aferi, našteje pa tudi primere profilov poklicev in drugih statusov, pri katerih je ta bolj izražen. V domačih razmerah smo podobno afero izkušali v primeru potencialnega očetovstva kardinala Rodeta dve leti nazaj. Avtorecepcija medijev je bila nenavadna in hkrati pričakovana: tako imenovani desni mediji so hiteli, očitno tudi zaradi politično-ideološko-medijske agende, pljuvati po časniku Delu in njegovem novinarju, ker je zgodbo sploh objavil. Argument je bil preprost in isti, kot ga danes zagovarja DNS: zasebnost kardinala nas ne rabi in tudi ne sme zanimati, ni javnega interesa.

Kvalitetni oz. »resni« mediji so bili pretežno z Delovo agendo solidarni  – o tem, ali zgodba vsebuje javni interes ali ne, se praktično niso sploh izrekali, niso pa je niti grajali, kar velja tudi za DNS. Izjemo je predstavljal Večer, ki se je postavljal v bran Rodetu in z eksluzivnimi novicami o nedolžnosti kardinala slednjega branil – očitno ob domnevi, da si obrambo zasluži zato, ker je nedolžen, njegova obravnava, kot je ponavljala Vanessa Čokl, pa je rumena, s čimer je bičala Delovo ravnanje. Takrat je NČR odločanje v tem primeru »zamrznilo« zaradi sodnega postopka, zato je praktično edino mnenje, ki smo ga lahko prebrali po sicer zelo dolgotrajni zgodbi, tisto pri Marku Milosavljeviću in Petru Lahu, od katerih je prvi zagovarjal navzočnost javnega interesa, spet drugi pa njegovo odsotnost.

Sam sem v seriji zapisov zagovarjal ne samo, da je bil slednji navzoč, temveč da tudi postopanje Dejana Karbe, ki se je znašel pod plazom kritik in bil na koncu skoraj odpuščen, v ničemer ni bilo neprofesionalno. Številni so mu očitali pristajanje na logiko namigovanja, toda dejstvo je, da si ni sam izmislil osebe, ki je pričakovala, če ne zahtevala, da kardinal opravi test – in to s karseda dobrimi razlogi za prepričanje, da je kardinal res njegov oče. Dejstvo je, da tudi negativni test očetovstva takšnega interesa v ničemer ni mogel omajati, kakorkoli se lahko legitimno pogovarjamo tudi o tem, ali je bila Rodetu povzročena določena škoda glede ugleda in časti.

Glede profilov in skupin ljudi, ki terjajo različne nivoje zaščite zasebnosti, Frost navaja naslednje:

The public clearly identify different groups of people as having different levels of privacy. These can be loosely identified as:

Those who volunteer for public life: These might include politicians or those seeking celebrity.

Positions of public responsibility: This would include doctors, teachers and civil servants; people who have chosen careers that mean they have some level of responsibility to the public.

Those introduced to public life by accident: This might apply to those dragged into public life against will, victims of disasters, those who are related to celebrities or criminals.

Notoriety: These are criminals or others who make themselves notorious. A study carried out by Matthew Kieran and colleagues found that the public had little difficulty identifying that whilst children should have considerable (almost total) control over their privacy, criminals should be entitled to very little control.

Kot sem v zapisih o mariborskem primeru nakazal, pa niti največji zagovorniki načela »Če ni javnega interesa, bomo molčali« niso postopali na tak način v preteklosti. V aferi Juri so namreč zagovarjali njegovo odsotnost, vendar mnoge, ki danes ravnajo drugače, takrat ničemer ni preprečevalo pri poročanju in obravnavi. Če sklenem: razprave in razumevanje javnega interesa v novinarski etiki pri nas očitno spremlja velika nedorečenost, pomanjkanje razprave in še bolj nedopuščanje pluralnega mnenja. Naštel sem sedem mnenj tujih ekspertov – dovolj za začetni vzorec, ki nakaže, da je mogoče primer misliti tudi drugače. Kakor vse kaže, se bo tragični moment mariborske tragedije zdaj še ponovil in podvojil: iz nje se ne bomo ničesar naučili.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

 

 

 

 

 

 

Kaj o mariborski tragediji pravijo tuji medijski strokovnjaki?

Medijski kritik George Seldes v svojih številnih analizah na rovaš ameriških medijev nekje zapiše, kje po njegovem tiči osnovna podstat pomanjkanja njihove kritičnosti na svoj račun. Če kdo ravna samoobrambno, so to mediji sami: »Najbolj sveta krava tiska je tisk sam.«

V nizu prispevkov sem poskušal pokazati, kako samozaščitniško – kot sveta krava – poskuša ravnati Društvo novinarjev Slovenije (DNS) s tem, ko vztrajno usmerja prst odgovornosti za mariborsko tragedijo na druge, v ti. tabloidne in rumene medije, po njihovem mnenju odgovorne in obenem izključno odgovorne zanjo. Zagovarjal sem stališče, da bo treba krivdo in odgovornost podeliti bistveno bolj enakomerno in da je potrebno grajati ravnanje obojih: »resnih« in rumenih medijev.

Nakazal sem, da je nekaj močno narobe s takšnim iskanjem grešnega kozla in da je nekorektno točno do mere, v kateri so sami ravnali neodgovorno in napak. Žal tudi po dvajsetih dnevih nič ni bistveno drugače. Iskanje grešnega kozla (ti. scapegoating) je v psihologiji množic taktika, kjer želimo na nekorekten način za neko težavo osramotiti drugo skupino ljudi. Ker pa ta skupina ni odgovorna za nastalo situacijo, oziroma točneje v dani situaciji ni edina odgovorna, lahko govorimo o tipu vzročne zmote.

Maribor seks afera School

Argument, ki je omogočil, da se DNS vede kot nekdo, ki verjame, da je njegovo ravnanje bilo edino smiselno, medtem ko je ravnanje rumenih medijev bilo, milo rečeno, napačno, zadeva predvsem njihovo po samomoru objavljeno presojo, da poročanje v danem primeru ni bilo v javnem interesu. Več od tega nam običajno niso želeli razložiti – trditev so postavljali zelo lapidarno, tako rekoč s sodniško nezmotljivostjo: ker je zasebna sfera posameznika varovana stvar, in odnos ravnatelja ter učiteljice je bil takšen, o tem ne samo da ne smemo pisati, temveč moramo celo molčati, so dejali. In to navzlic naravi okoliščin in temu, da je bila zgodba že spravljena v socialna omrežja, da je postala viralna, vsem dostopna. Ampak koliko je vreden argument, ki si domišlja, da bomo z mižanjem pasto spravili nazaj v tubo?

Javni interes ali ne, to je zdaj vprašanje

Ker se je stališču DNS pridružila medijska stroka ali mu vsaj ni nasprotovala, je sčasoma postajalo vedno bolj očitno, da navzlic širšim diskusijam praktično ni mesta za ugovor za sicer ne dovolj neeksplicirani razlog. Svete krave tiska niti niso dovolile dvoma v začetno premiso, naredile so jo za dominantno in samoumevno interpretacijo. Ker sem zaradi svoje kritičnosti pri DNS pričakovano ignoriran že dolga leta, me ponovljena vaja glede mojega ločenega mnenja niti malo ni presenetila, vendarle pa sem računal, da bo skeptično stališče do takšnega izhodišča zagovarjal morda še kdo. Pa se skoraj ni zgodilo – o navzočem javnem interesu za poročanje so kvečjemu čebljali rumeni mediji, zdaj potisnjeni v kot pred obtožbami o nič manj kot udeležbi v umoru ravnatelja, da bi se oprali krivde pred največkrat sicer upravičenimi očitki na svoj račun, da so se spustili na nivoje nesprejemljivega. Socialna omrežja so, v skladu s prevladujočim moralizmom, seveda morala zagovarjati čisto pozicijo zasebnosti vpletenih – modno in najbolj enostavno. Enako so razmišljali liberalno misleči in stvar opreprostili in dekontekstualizirali na očitek »A zdaj bomo pa morali še koga prositi za dovoljenje, kje smemo seksati?«, vsi drugi pa so tvegali zmerjanje, da so mentalni konservativci.

Ker mi ni preostalo drugega, sem za razsodnike po mnenju številnih usodne dileme poklical nekaj referenčnih medijskih strokovnjakov iz tujine: opremil sem jih z osnovnimi podatki zgodbe, jim poslal nekaj povezav na tuje zapise o njej, jim pojasnil svoje mnenje in trenutno stanje javne recepcije zgodbe. Moj izziv zanje je bil na koncu preprost: lahko najdejo v njej sledi javnega interesa ali ne? Manj presenečen sem ugotovil, da so se prav vsi strinjali z mano in tezo, da javni interes za pisanje v danem primeru ni kar tako izostal. V čistem nasprotju s tem, v kar nas novinarski ceh družno prepričuje doma. Prav tako so vsi sodelujoči v osnovi soglašali, da postavljena dilema ni, ali pisati o tem ali ne, temveč se skriva v uporabljenih stilih in pristopih. Dele njihovih razmislekov navajam spodaj. Dokler ne pridobim dodatnega dovoljenja, ne bom navajal njihove identitete, čeprav so vsi pisali z vednostjo, da se nanje naslavljam v presoji, ki je javno uporabljiv podatek.

Prvo mnenje

Thanks for raising this issue with me – it is, as you say, an interesting ethical dilemma.

My view is quite clear that this story is in the public interest and deserves coverage but needs careful handling to ensure the man’s death is handled sensitively, that the privacy of the bereaved family is not invaded and that the story is not covered in an insensitive or salacious way.

Whilst the teachers’ sex lives would normally be considered private there are a couple of caveats here: 1) Their act is private provided they keep it in private, having sex in a classroom where it can be seen by students is clearly anything but. This is a public place and the judgement of professionals is called into question  by such actions and  that places them firmly in the public interest. 2) That they do not involve themselves in conduct that is considered by many to be immoral. Having a sexual affair when at least one of them is married is not what most people would consider to be acceptable and is a very bad example to students.

We also need to consider that this is a man (the headteacher) who is in a position of considerable responsibility. He has a duty of care to students, to his staff and to the parents of his students who rely on him to present a good example and to ensure his students (their children) are guided to behave well. Even his relationship with the teacher is questionable – head teacher to teacher relationships may well involve abuses of power and are always complex, fraught with complications and best avoided. The mere fact he was  prepared to start such a relationship puts his judgement in question and this alone is in the public interest. The public has a right to know what sort of man leads one of their local schools.

The fact that he eventually committed suicide is very upsetting but does show that he realised the seriousness of his actions albeit too late.

Avtor, sicer britanski profesor medijske etike in pisec ene najbolj referenčnih knjig s tega področja sploh, zelo naravnost pove, da je bila zgodba v javnem interesu. Podobno kot sam (in v tem smo si vsi edini) opozarja na previdno obravnavo, še zlasti po samomoru ravnatelja, ter omenja pomembnost občutljivosti zaradi prizadete družine.

Glede opisa gre celo nekaj korakov dlje, kot bi storil sam: spolnost je res zasebna stvar, toda le tako dolgo, dokler se trudimo, da je zasebna, kar pa spolnost v učilnici ni – podatek o učilnici, šlo je za kabinet, je pač netočen in marsikdo bi morda rekel, da je razlika zelo velika. Vendar vsi ostali argumenti avtorja nakažejo, da to ni odločilna okoliščina, saj presenetljivo verjame, da je že sama nemoralnost dejanja, kjer je vsaj ena vpletena oseba varala, vse pa opravljajo javni poklic učitelja, po svoji naravi nekaj, kar večina ne bi sprejela in je slab zgled učencem. Njegova vloga ravnatelja nalaga odgovornost tudi do njihovih staršev, problematičen pa je tudi odnos z učiteljico, ker vključuje kompleksna razmerja – golo dejstvo, da je sploh začel takšno razmerje, je že v javnem interesu, ker ima javnost pravico vedeti, kdo vodi lokalne šole. Avtor celo samo dejanje samomora prebira povsem drugače kot trenutno »moralizirajoče« javno mnenje, obrnjeno proti medijem.

Drugo mnenje

I concur with your “personal view” as described in your original message:  this was a story that justified reporting it, but the question is how to go about it.  I agree that given the position of authority over young people and the degree of trust required for the headmaster, this conduct was a matter of public interest.  Had he chosen to engage in these activities off campus, the analysis might possibly be different, but such a demonstration of bad judgment seems to me to be a matter of legitimate public interest.

The tricky part, I think, is what to do about the video. The need to authenticate it is obvious.  It sounds like it was authenticated. But even so, news organizations would have to ask themselves whether to publish it online themselves. I believe mainstream news media in the United States would NOT publish it, at least not in its entirety, as a matter of taste.  The privacy laws in the United States are not as strict as those in many countries in Europe, and media here tend not to defer to privacy concerns as much, but even so, the legal standard is that publication of material in which the subject has a reasonable expectation of privacy AND that would be highly offensive to a reasonable person is NOT protected by the First Amendment unless there is a countervailing “public interest.”  This is based on a US Supreme Court decision from 2001,Bartnicki v. Vopper.

The story itself is, I believe, a matter of public interest.  The salacious video probably is not — at least, not in its entirety.  But in the United States, where privacy laws differ from state to state, the outcome might vary depending on the location of the legal action. As long as the news organizations did nothing illegal themselves to obtain the video, they would not face liability for that.

One of the biggest challenges for the “establishment” or “traditional” press is how to distinguish itself from non-traditional media, bloggers, etc., who have very different ethical standards.  It is a difficult decision when others are linking or posting material to choose not to do so.  Inevitably, some readers will praise that; others will say the news organization is depriving them of information. The key is to have a principled approach and to be as transparent about the decision-making process as possible. Readers may still disagree, but they will at least understand that the decision was not made lightly. The Society of Professional Journalists Code of Ethics (voluntary) suggests that journalists should “Seek Truth and Report It,” but also “Minimize Harm.”  The balance is often difficult to strike.

Avtorica, sicer znana ameriška profesorica medijske etike, zelo konkretno pove, da je zgodba v javnem interesu in soglaša z idejo, da ni težava v tem, da o zadevi ne bi smeli poročati, temveč v načinu pristopa. Kot argumenta v podporo javnemu interesu navaja položaj avtoritete, ki jo mora imeti ravnatelj, kot tudi stopnje zaupanja, ki so za takšen položaj zahtevane. Tudi njena ocena navzočnosti interesa se nanaša (tudi) na čas pred samomorom. Ob tem opozarja, da bi njegova ravnanja zunaj šole morda lahko obravnavali drugače, tako pa so nesporno stvar njegove »slabe presoje«. Navedbe o previdnem ravnanju z videom in potrebi po njegovi avtentifikaciji so nekaj, glede česar se vsi strinjamo, po tragičnih posledicah v svojih dejanjih (žal prepozno) tudi rumeni mediji. Ker me je zanimal osnovni poudarek o  javnem interesu, za razpravo na tej točki ni bistven: in seveda objava videa v danem primeru nikakor ni del takšnega interesa. Natančno dileme je lepo ponazorjena z iskanjem ravnotežja med dvema načeloma: »iskanje resnice in poročanjem« ter »minimiziranjem povzročene škode«.

Tretje mnenje

I tend to agree with you. It’s difficult for the quality media to completely ignore a story that is all over the Internet and the tabloid press, and there’s an argument to be made that they shouldn’t pretend to do so. So the question they face is how to cover it — ideally in a way that can broaden the discourse about the issues involved (not the sex itself, and not the outrageousness of the tabloid media, either … hardly news there, eh?), as you suggest. That also can perhaps create an alternative narrative for at least some subset of the population, as well as offer some hope to those involved that their lives can go on when the media storm abates.

Given the tragic outcome in this case, one potentially valuable story line to pursue might be what sort of help might be available to people who find themselves in this sort of horrible media glare. It happens all the time — there was a recent case here in the UK, with a similar sad outcome. What do psychologists or other experts advise as strategies for somehow coping with the immediate mortification created? That would be one public-interest angle to pursue, perhaps. There no doubt are others.

Ameriška avtorica, zaposlena v Londonu, tudi profesorica medijske etike, je podobno nedvoumna, da je zgodba v javnem interesu. Morda bi lahko kdo oporekal, da potencialno opisuje predvsem situacijo po samomoru učitelja, vendar sem v svojem vprašanju in opisu jasno naznačil dilemo pred samomorom, ne po njem. Da bi kvalitetni mediji povsem ignorirali zgodbo in se pretvarjali, da je ni, se ji zdi težko sprejemljivo. Izziv je kvečjemu, podobno kot že njeni kolegi poprej, kako bodo pristopili k pisanju, ne odločitev za opuščanje. Ta »kako« pa mora vsebovati načine širitve razprave, nenazadnje pa tudi jasne napotke, kako ravnati v podobnih primerih – v nedavnem v Veliki Britaniji so psihologi navajali strategije, kako ubežati javni sramotitvi – kar je vsaj ena oblika navzočega javnega interesa.

Četrto mnenje

While journalists follow various ethical codes, many lack a fundamental moral framework through which to view them. Basically, my reading of the situation is that the matter needed to be reported because of the public importance issues you raised, but the WAY it was reported could easily have focussed on the fact that a sexual act had occurred in a school building – involving a headmaster and a teacher – without going into the titillating details…

All coverage should focus on the public concern aspects at issue and upon what might be done to minimise harm from such circumstances in the future.

Avtor je profesor medijske etike v Avstraliji, ki opaža, da novinarji sicer sledijo različnim etičnim kodeksom, vendar jim primanjkuje osnovnega moralnega znanja, skozi katerega bi lahko presojali. Poročanje bi se po njegovem lahko osredotočilo na dejstvo, da je prišlo do spolnega akta v šolski stavbi, pri čemer ne vidi potrebe po poseganju v žgečkljive podrobnosti. Prej bi moralo slediti zadevam, ki so v javnem interesu v perspektivi zmanjševanje škode v podobnih situacijah v prihodnje.

Peto mnenje

Of course, once the headmaster killed himself, the story is of even greater importance, and the identity of the teachers, and of the school, must inevitably become public knowledge. Even then, I would hope that coverage would not identify the children involved.

I cannot and do not speak for the BBC in this.  I can speak only as an individual journalist.  On the basis of what you have told me I would have wanted to report the story as soon as it became known that children had put on the internet secretly-filmed recordings of their teachers engaged in a sex act.  I would not have identified the teachers, the school, or the part of the country where it took place.  But, even at that stage, the story raised important questions about the right to privacy when a “private” act takes place in a semi-public place.

Avtor je »trustee« (eden od desetih) pri BBC, tj. upravljalskega in programskega neodvisnega sveta, ki vodi ta ogromen in spoštovan britanski javni servis. Nanj sem se obrnil z vprašanjem, kako bi o primeru poročali pri njih: sam bi kot novinar o tem postregel nemudoma po objavi posnetka, vendar ne bi navedel imen učiteljev, šole ali dela države, kjer se je dogodek zgodil. Po samomoru pa je zgodba še pridobila na pomenu, zato je postalo navajanje identitete učiteljev in šole neizogibno stvar javne vednosti. Zdi se mu pomembno, da v medijskem pokrivanju ne bi identificirali učencev.

Kaj naj stališča tujih strokovnjakov povedo o domačih razmerah?

Glede na to, da so vsa prejeta mnenja v čistem nasprotju s stališči dominantne domače novinarske scene, ki je prav včeraj izdala »Javne zaveze za boljše medije«, bi smeli utemeljeno podvomiti v prevladujočo tezo o pravilnosti molka in mižanja v postopanju resnih medijev vse do trenutka samomora. Seveda bodo številni zamahnili z roko in dejali, da bi najbrž lahko navedli tudi nasprotna mnenja. Toda tudi če je to res, je zgornja evidenca verjetno dovolj vsaj za spoznanje, da je bila vehemenca novinarskega ceha premalo utemeljena. Podpis zavez, ki si za svoj osrednji predmet jemljejo etičnost novinarskega početja, je spodbuden dogodek, veliko grenkobe pa pušča, zakaj prihaja do njih tako pozno, čemu so bila opozorila doslej neuspešna, kot tudi neposreden povod zanje.

Zaveze novinarjev Delo članek 19.12.

Pogumnejši se bodo vprašali po idiosinkraziji domačega razumevanja fundamentalnih medijskih dilem; izoblikovani pristopi na ravni »poročati ali ne« so zato že manifestacija rudimentarne odsotnosti obsežnejše novinarske refleksije o etičnih dilemah – na kar sicer opozarjam že dolga leta. Lažno dilemo sem v svojih zapisih opisal z metaforo o tem, kako z izlivanjem umazane vode skupaj z njim mečemo stran tudi dojenčka. Vzpostavimo lahko štiri linije novinarskih etičnih spraševanj, od katerih nobeno ni bilo povsem analizirano:

— kako so mediji pisali o zgodbi pred samomorom,

— kako so pisali o njej po samomoru (ko so »resni« medij končno spregovorili)

— kako bi  morali pisati pred in po samomoru in ali je samomor res odločilen element za spremembo kurza v pisanju (vznik javnega interesa, za katerega se trdi, da ga ni bilo)

— kako so pisali in kako pisati zaradi samomora.

Ena od poglavitnih zagat je, kako razložiti, da je prav s samomorom tudi za resne medije javni interes nenadoma vzniknil in so iz pozicije molčanja prešli v pozicijo polnega angažmaja. A prav samomor in etičnost poročanja ob njem odpira še vrsto drugih aporij. Majhen primer: psihologinja Vida Poštuvan  iz Slovenskega centra za raziskovanje in preprečevanje samomora je npr. izjemno hitro po samomoru medijem javno svetovala skrajno previdnost pri poročanju in zaradi ti. Wertherjevega učinka svetovala prakso, ki jo tujina že pozna: ob zapisih naj novinarji na koncu prispevka navedejo tudi kontaktne številke za tiste v duševni stiski. Kolikor sem pregledal odzive, nisem zaznal, da bi kdo njeno navodilo upošteval.

Nemogoča izbira

Iskalci grešnih kozlov so pozabili na vsaj dva ključna elementa: da je svoboda izražanja že ime za javni interes  – in da je torej javni interes tudi v svobodi izražanja – ter da obstajajo položaji in vloge odgovornosti javnosti, zaradi katere posamezniki kot nosilci takih vlog, npr. zdravniki in sploh učitelji, vsaj do neke mere bolj podvrženi nivojem odgovornosti do javnosti. Osebno sem prepričan, da je tista meja, s katero sta vpletena prestopila mejo in prešla od pravice do zasebnosti v sfero javnega interesa, samo dejstvo, da sta to počela v šoli – kabinetni prostor dogajanja v luči omenjenega ni noben poseben olajševalni faktor.

Če se trdi, da (niti) rumeni mediji ne bi smeli sploh pisati ali poročati o primeru mariborske video afere, potem se postavlja meja vsebinsko primernega tako zelo visoko, da bi ti ostali brez vsaj polovice vsebin. Kdor si želi medijski svet brez njih, temu pač ne bo oporekal, toda nobena čisto resna cehovska zahteva ne računa s tem. Če DNS misli, da je treba rumene medije ukiniti, bo to moralo karseda naravnost povedati – in dvomim, da bo. Ko po novem tudi od rumenih medijev ali novinarjev terjajo, da podpisujejo etične zaveze, ne morejo v isti sapi zahtevati, da sploh ne pišejo. Nemogoče je hkrati terjati (v istem primeru), da ne pišejo in hkrati navajati pogoje, pod katerimi naj pišejo, saj slednje predpostavlja, da vendarle to lahko počnejo. Predlagani in pričakovani podpis zavez torej rumene medije kulpabilizira zaradi konteksta, za prihodnje pa jim »obljublja«, da se bodo morali odpovedati številnim vsebinam, ne le načinom poročanja. Kot rečeno, se smemo bati, da so zaveze izključno posledica le enega tragičnega dogodka, ne širšega uvida v medijska razmerja.

Še disclaimer za konec

Po mojem mnenju so dominantni mediji imeli ne enega, temveč celo dva razloga, da o primeru poročajo in s tem morda, kot že rečeno, posredno pomagajo nesrečnemu ravnatelju: prvi je, da je zgodba bila vsaj do neke mere v javnem interesu. Drugi je, da bi se morali oglasiti in kritizirati rumene medije, ne pa svoja obsojajoča stališča skrivati. Ker če so nekateri »resni« novinarji opreproščeno obsojali rumene, češ vi ste ga ubili, potem lahko puščico z isto opreproščenostjo tudi vrnemo: če ne bi molčali, če bi nesrečni ravnatelj čutil več podpore zase, ki ste mu jo raje izrekali molče, bi morda bil še živ. Eden od zgoraj navedenih medijskih strokovnjakov je zapisal še tole:

There are always those who will seize on irresponsible reporting to attempt to shut down a free press.  That is why professional ethics and a desire to behave responsibly – so easily forgotten in pursuit of circulation boosting stories – are so important.

Namesto tega smo spoznali, da je največji domači novinarski ceh miselno kompaktna enota, ki redko dopušča drugačno mnenje in je poenoten tam, kje verjetno ne bi smel biti. Zavedam se možnosti, da bi mojim podobna stališča tisti, ki trenutno iz očitnih trenutnih razlogov iščejo argumente sebi v prid pred obtožbami novinarskega ceha, lahko zlorabili ali uporabili po svoji meri. Zato ne bo odveč znova ponoviti, da sem od vsega začetka obsojal oba pristopa kot napačna, resnega in rumenega, da se mi objava vpletenih imen nikoli ni zdela dopustna in še manj je bila takšno prikazovanje posnetega videa.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

So slovenski mediji ubili ravnatelja?

So slovenski mediji morilci, so ubili srednješolskega ravnatelja?

Nekateri »resni«, tudi nagrajevani novinarji takšnemu mnenju pritrjujejo, v bistvu so celo njegovi pobudniki: ker je mariborski ravnatelj po razkritju (domnevne) spolne afere s svojo kolegico storil samomor, ga je zaradi pritiska javnosti in medijskih poročil. Torej so mediji krivi za njegovo smrt. Točno tako. Ni šlo za samomor, šlo je za uboj.

Priča smo bili ubijalskim uredniškim odločitvam, dobesedno, je napisal drugi. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je spregovorilo o mejah poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega ter urednike pozvalo, da prevzamejo odgovornost in se (vsaj) opravičijo. Morda premalo, če sledimo začetni tezi: sorodniki pokojnika običajno z opravičilom niso zadovoljni.

samomor ravnatelja DNS stališče 30.11.14

Sam ne mislim, da so nesrečnega ravnatelja mediji ravno ubili, so pa zanesljivo k smrti kot sooblikovalci javnega pritiska prispevali. Koliko, je težko reči. Pretiravanje, populizem in zgražanje niso značilnosti odličnega mišljenja, tudi ne novinarskega. V ničemer niso boljši od senzacionalizma, ki ga danes grajamo in ki je po mnenju opisanih bil morilski.

Teza bržkone služi nečemu drugemu; trditev, da so mediji ubijali, je po vsem sodeč katarzična. Z njo se ne meri na medije v splošnem, misli se na tiste, ki so o primeru sploh pisali, tako ali drugače. Da so ubijali, zato skoraj izključno trdijo vsi, ki o mariborski spolni aferi niso želeli povedati ničesar. Potemtakem tudi o tem ne, da bi pri njej bilo kaj narobe. K temu se še danes zaklinjajo.

Zatorej je naslednje logično vprašanje: so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali, medtem ko ga nikakor niso tisti, ki so ob zgodbi dosledno mižali?

Možna vprašanja

O primeru z navedeno poanto sem se razpisal že zelo zgodaj in v začetku (21. novembra), a danes lahko ugotavljam, da se je ravnanje le še stopnjevalo točno v smeri, ki sem jo problematiziral. Če bi postopali minimalno analitično, bi možna medijska vprašanja v dani tragični zgodbi lahko razdelili v naslednje sklope:

(a) Kako so mediji o navedenem primeru pisali in poročali?

(b) Kje je meja zasebnosti in posameznikove pravice in kje meja javnega interesa? Je bil v danem primeru navzoč javni interes po informiranju ali res nikakor ni bil?

(c) So »resni mediji« s svojim molkom ravnali ustrezno ali ne? Drži stališče Društva novinarjev Slovenije, da bi morali enostavno primer prezreti?

(d) So »rumeni mediji« kršili načela novinarske etike še s čem drugim in ne le tem, da so o primeru sploh pisali, pa ne bi smeli? Katera določila kodeksa so bila kršena?

(e) So se »rumeni mediji« v danem primeru spustili na raven neokusnega naslajanja in norčevanja?

(f) So mediji soodgovorni za smrt ravnatelja in na kakšen način bi morali prevzeti odgovornost, če so?

(g) Kako moramo poročati v primeru samomora v danem primeru in ali so mediji v tem primeru ravnali dovolj pietetno?

(h) So nekateri mediji storili prav, ko so se lotili brisanja poprejšnjih (spletnih) poročil in zapisov o tem primeru?

(i) Kako ovrednotiti  družbeno iskanje grešnih kozlov in nastop moralne panike – če je do nje prišlo?

Navedena izhodišča zanesljivo niso edina, pri nekaterih si lahko zastavimo še dodatna podvprašanja, nekatera našteta pa se tudi prepletajo. Sam bom poskušal odgovoriti ne nekatera med njimi, spet drugih se bom polemično dotaknil in dal poudarek nekaterim protislovjem, v katera so se po mojem prepričanju novinarji zaplezali.

Zavesten molk

Ne more biti dvoma, da so nekatera uredništva hoteno in premišljeno molčala o primeru mariborske »afere«. Zoran Potič je v imenu Dela zapisal:

Uredništvo Dela zavestno ni pokrivalo zgodbe, ki je zadnja dva tedna pretresala Slovenijo. Za takšno odločitev so obstajali tehtni in utemeljeni razlogi, z današnjega zornega kota lahko sodimo, da je bila tudi pravilna.

Katja Šeruga je povedala nekaj podobnega:

Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli. Torej nismo pisali. Do danes. Ko je jasno, da je ravnatelj storil samomor in ko skrbi tudi za učiteljico.

Večer Katja Šeruga komentar samomor ravnatelj

S tem ko novinarji niso poročali sploh o ničemer, so pravzaprav sokrivi za vse, kar se je zgodilo. Če »resni« novinarji menijo, da so ravnatelja ubili »rumeni«, če torej privzamemo tak diskurz, bi sam prej rekel, da so ga kvečjemu kar oboji skupaj. Če spet drugi menijo, da je bila glavni motor vsega naslade željna radovednost množic, ki ji mediji pač radi strežejo, je položaj glede iskanja krivcev še slabši: najbrž je popolnoma protislovno napadati rumene medije, da so postopali narobe, če z argumentom »mediji pač pišejo, kar si ljudje želijo« primarno krivimo perverzno ljudstvo. Nekdo izmed mojih kolegov je naivno, a v resnici pomenljivo dodal: Kdo točno že izdaja Slovenske novice?

Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi, je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal učinkuje kot simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti novinarsko materijo in se nanjo odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v opisani zgodbi, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč.

Kdo so krivci

S tem je »resni« nereflektirani pristop vrgel skupaj z umazano vodo proč tudi dojenčka. Zdi se, da je na to celo ponosen. Milena Zupanič je v Delu danes ugotavljala:

»Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.«

Delo Zupanič mediji ubijajo

Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov. Vmes se prikrade še očitek o hipokriziji ali hinavščini, enkrat usmerjen v ljudstvo in spet drugič v rumene medije. Nosilci te misli še vedno verjamejo, da so odigrali edino pravilno partijo. S tem producirajo diskurz o samem sebi, ki je zaščitniški in v katerem so predvidljivo ostali brez greha, seveda pod pogojem, da se najde drugega grešnega kozla.

Toda tako kot so tabloidni novinarji kršili določila medijske zakonodaje in podlegli senzacijam, se nam odpira zoprno vprašanje, ali bi nasprotni molčeči mediji sploh kaj storili, če se primer ne bi zaključil na tragičen način. V minulih desetih dnevih so imeli vrsto priložnosti, da načnejo poročanje prvih in odprejo razpravo o pravicah posameznika do zasebnosti. Nič od tega niso storili. Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bili pripravljeni mižati še naprej.

Čeprav takšne besede v danem trenutku lahko zvenijo nepietetno in so trenutki žalosti verjetno celo napačni za kazanje s prstom (kajti ta čas je običajno odmerjen kasneje), pri razpravi o krivcih sledim zahtevam, ki so podane, tudi pozivu DNS. A opažam, da s prst nikakor noče usmeriti vase – če že kdaj, nastopa kvečjemu v perspektivi imaginarnega in abstraktnega »Mi smo krivi«, kjer pa izjavljalec dejansko meri na tistega drugega, ne nase.

Ker ni bilo javnega interesa

Eden poglavitnih argumentov, ki se je oblikoval v »molčečih« medijih (z neposrednim naknadnim priznanjem, da je šlo za zavestno cenzuro in bojkot teme) govori o tem, da za poročanje o primeru ni bil izkazan nikakršen javni interes. Načelo je torej enostavno: »Če ni izkazan javni interes in gre za pravico do zasebnosti, ne delaj zgodbe«.

Pa se z njim strinjajo tisti, ki o tem danes pišejo? Leta 2005 je izbila ena redkih »spolnih afer« v Sloveniji, svingerska afera poslanca Aurelija Jurija. »Resni« mediji so se takrat vsi po vrsti strinjali, da so rumeni prestopili prag – argument je bil isti, navzlic temu, da je bil Juri poslanec, v njegovem ravnanju niso zaznali nobenega javnega interesa. (Puščam ob strani debato, ali se lahko s tem strinjamo ali ne.)

A novinarji so postopali bistveno drugače: če danes (1. december) Katja Šeruga kot odgovorna urednica Večera na drugi strani časopisa priznava,da so mariborski primer načrtno spregledovali in glede njega molčali, ker ni bil izkazan noben javni interes, je leta 2005 v celem nizu člankov kot novinarka Večera skupaj z aktualnim predsednikom DNS Matijo Stepišnikom o tem primeru brez težav poročala. Navedenega načela »Ne piši, če ni javnega interesa in gre za zasebnost« se torej omenjena nista držala. Podobno je takrat veljalo tudi za vse druge »resne« novinarje« – razpravljati o stvari pač še ne pomeni naslajanja, tabloidnosti in pristajanja na nedopustno logiko branosti.

Če ista urednica ugotavlja, da v Večeru ne želijo pristati na prodajanje sperme (sic!), potem ji bomo bolj verjeli, ko se bo v časopisu zmanjšala kvota poročil s porno-sejmov in vsega, kar je le nekaj let nazaj časopis izdajal v posebnih edicijah Vročega kaja, s čimer je bil čisti unikum v evropskem merilu, če neskončnih reportaž o seksoslovju vključno s seksom v živo v Mariboru niti ne omenjam.

Ko se danes s takšno lahkotnostjo govori o odgovornosti in kaže s prstom na rumene medije ali na amorfno množico, ki jo menda seks v šolskem kabinetu bolj vznemirja kot vse naše tajkunske in politične afere (Dragica Korade), bi kazalo perspektivo obrniti: kaj pa če bi ravnatelj bil še živ, ker bi v javnih polemikah čutil več podpore zase? Če bi nerumeni novinarji jasno povedali, da so na strani njegove pravice do zasebnosti? Če bi opozarjali, če bi vlagali prijave zaradi kršitev? Ko v trikotniku rumeni mediji vs. resni mediji vs. radovedna javnost nekateri kažejo izmenično na javnost in tabloidne medije, res niso preveč prepričljivi.

Večer Korade samomor ravnatelja

Logika molčanja in gledanja proč bi bila uspešna le v eni preveč abstraktni situaciji – ko bi se tega držali prav vsi mediji. Toda »resni« novinarji so zelo dobro vedeli, da se to ne bo zgodilo, da se to ne dogaja ne pri nas in tudi ne drugod po svetu. Pričakovanje, da bo njihov molk uspešen, je bilo povsem neutemeljen. Pričakovanje novinarskih združenj in dela medijske stroke, da morajo glede medijskega dogodka zgolj gledati proč, ničesar grajati in kritizirati, tudi ne. Oglasila so se očitno prepozno in njihov pristop se je izkazal za čisti polom.

Ko se je torej Večer danes končno odločil, da kar na celotni drugi strani prvič sploh spregovori o primeru, je ta »acting out« pač prišel z zamudo. V svojem razumevanju in presoji, da je treba molčati, svojim bralcem ni posredoval niti podatka o samomoru ravnatelja. Kar je bralec lahko izvedel o tem primeru, dobrega ali slabega, je moral izvedeti drugod. Ko časopis danes (1. december) na veliko in med vsem najbolj ekstenzivno piše o hipokriziji državljanov ali dela novinarjev, obenem pa opozarja, da je temo zavestno spregledoval, bi se moral vprašati, kdaj točno je v njej prepoznal javni interes. Dvomim, da je slednji imaginarna entiteta, ki včasih čudežno vznikne, spet drugič pa stoodstotno umanjka. Celo Nataša Pirc Musar je navzlic svojem začetnemu pravniškemu formalizmu in vztrajanju pri pravici do zasebnosti v javnih nastopih priznala, da obstaja tudi moralna plat zgodbe in da vsa vprašanja niso le formalnopravne narave. Zaradi razprav o morali pa nujno še ne rabimo moralizirati, niti biti obsojeni, da smo k temu nagnjeni. Zato težko verjamem oceni, da ni obstajal prav noben javni interes po poročanju. Kot vselej se zaplete kvečjemu pri vprašanju, kako o čem poročamo, ne pa, ali sploh.

Bomo okrivili tudi Natašo Pirc Musar?

V Jutarnjem listu in STA (ki se je prvič oglasila z vestjo o samomoru) lahko naletimo na dve zanimivi deskripciji dogodkov, objavljeni skupaj z vestjo o samomoru: »Mariborski slučaj izazvao je brojne rasprave o pravima objavljivanja materijala na internetu i o zaštiti privatnosti, moralnim normama i odnosu nastavnika i učenika u obrazovnim ustanovama« in »Objava posnetka je v medijih v minulih dneh sprožila razpravo po eni strani o spornosti takšnega ravnanja dveh pedagoških delavcev na šoli ter po drugi o dopustnosti posega v njuno zasebnost, ki je nastal z objavo posnetka na spletu.«

Nekateri »resni« mediji so napadli tudi RTV Slovenija, ker si je v Odmevih drznila odpreti temo in povabiti v goste Natašo Pirc Musar in ravnatelja Dušana Merca. Vsi, ki so o tem kakorkoli spregovorili, so torej v skladu z začetno mislijo krivi, ker niso molčali.

Kaj so argumenti za molk in cenzuro? Do danes jih nihče ni navedel, niti ni poskušal navesti. Iz sporočila DNS lahko zgolj implicite sklepamo, da za novinarski ceh primer ni vreden medijske obravnave, ker nič v njem ni nakazovalo navzočega interesa javnosti.

Citirana opisa nam povesta nekaj drugega. Da je v slovenski javnosti vendarle stekla neka količinsko omejena diskusija o dani temi, čeprav očitno nekateri še naprej verjamejo, da te razprave v javnosti niso v interesu javnosti. Smo dojeli? Ko proč z umazano vodo vržeš dojenčka, se je pač treba pretvarjati, da ga v kadi nikoli ni bilo. Če kaj dokazuje to absurdnost sprenevedanja DNS, je prav takšno vztrajanje pri svoji oceni – in to zdaj, ko je taisto razpravo končno tudi samo moralo dovoliti.

Delo samomor ravnatelj

Seks v mestu: krivi so oni

samomor ravnatelja DNS stališče 30.11.14

Abstraktni »mi«, ki skriva distanco. Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal je že simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti težave in se nanje odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v danem primeru, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč, o nečem ne pisati in ne poročati.