Kapitalistični džihadizem, kriv za letalsko nesrečo

Marcel Štefančič Jr. velja zanesljivo za enega najplodovitejših slovenskih kolumnistov in piscev, tudi najbolj atraktivnih, domiselnih in lucidnih. Res je dober. Ampak žal je včasih cena previsoka, pogosto pogojena z oblikami dramatičnega pretiravanja v presojah, pripisih, izpeljavah in sklepih, zaradi česar nekateri, ne pa tudi vsi njegovi zapisi preprosto izgubijo na verodostojnosti, čeprav se še vedno odlično berejo in so obenem velikokrat tudi zabavni.

V svoji poudarjeno antikapitalistični agendi se avtor, sicer izjemno dominantno navzoč v Mladini že dolga desetletja, trudi tudi zadnjo letalsko tragedijo letalske družbe Germanwings predstaviti kot dejanje z enim poglavitnim krivcem: povzročiteljem v kapitalističnem sistemu kot takšnem, ne v suicidalnem kopilotu ali morda pomanjkljivem sistemu rekrutiranja pilotov. Posplošitev v navedbi razlogov z navedbo napačnega vzroka za letalsko nesrečo je po prepoznavnem  principu »cherchez le capitalisme« začinil že v izpostavljeni misli:

Vedeli so, da Andreasa Lubitza mučijo depresija, slepota in samomorilna nagnjenja, a so ga kljub temu pustili leteti, ker je bil poceni. Kaj nam to pove o stanju kapitalističnega džihadizma?

Kasneje je Štefančič zvedel tragedijo na logiko cenenosti nizkocenovnih ponudnikov, ki ji je menda popolnoma vse podrejeno. V nizu retoričnih iteracij nas tako prepričuje, da Lufthansi in njeni podružnici ni bilo mar za nič od naštetega:

Toda očitno je bilo še huje. Hočem reči: logika nizkocenovnega kapitalizma je očitno še ciničnejša, grotesknejša in perverznejša. Kot se je izkazalo, so vedeli, da je bil Lubitz zelo bolan. Za Lufthanso ni prišel v poštev, za nizkocenovnika pač. Ni problema! Samo da je poceni.

Izkazalo se je, da je imel hude duševne motnje. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da ga je mučila kronična depresija. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je bil dolgo na psihoterapiji. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je imel samomorilna nagnjenja. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da je bil napol slep. Nič hudega! Važno, da je bil poceni. Izkazalo se je, da so na Lufthansini letalski šoli v Phoenixu (Arizona) pred časom ugotovili, da ni »primeren za letenje«. Nič hudega! Važno, da je bil poceni.

Hej, v francoskih Alpah je raztreščil potniško letalo! Nič hudega! Važno, da je bil poceni.

Štefančič Jr. torej izhaja iz naslednjih premis, ki jih vodi do končnega sklepa. Argument bi lahko bil takšen:

(1) Pri Lufthansi (in Germanwings) so vedeli, da je Lubitz, ki je zakrivili hudo letalsko nesrečo, hudo moten in da ne sme leteti.

(2) Toda pustili so ga leteti, ker je bil poceni.

(3) (implicitno) Kapitalizem od nas zahteva, da delamo poceni.

(4) Kdor nekoga prisiljuje, da pilotira, čeprav ve, da je hudo moten, a je vsaj poceni, postavlja kapital nad sleherno moralo.

(5) Zato smemo govoriti o kapitalističnem džihadizmu, ki ne pozna morale in etike, pripravljen je celo na letalsko nesrečo zaradi svoje denarne pogoltnosti.

Takoj ugotovimo, da trditev iz premis preprosto niso dokazane – ključni sta seveda prvi dve. Da je bil Lubitz v hudi duševni stiski in da so nadrejeni to vedeli, je bila sicer v medijskem obtoku, ampak se to odkritje ni nanašalo na trenutni čas. Kar so menda v Lufthansi vedeli, je zgolj to, da se je v preteklosti zdravil zaradi duševnih motenj ali depresij, vendar nam dobrohotna interpretacija veleva, da so ga obravnavali kot ozdravljenega. Nesporno so po vsem sodeč zatajili mehanizmi nadzora pri zdravstvenem pregledu kandidatov za pilote, vendar težko sprejmemo, da so pri prevozniku vedeli, da ne sme leteti. Prej gre za to, da je Lubitz svojo bolezen na vse pretege prikrival pred delodajalcem.

Da so ga pustili leteti, ker je bil poceni, je že skoraj ideološka teza. Kot rečeno, nismo dokazali niti tega, da je lahko opravljal delo kopilota ob zavedanju delodajalca, da tega ne bi smel. Vzpostaviti relacijo med trditvijo, da so ga »pustili leteti« in motivom, ki je v poceni delovni sili, se zdi spet dodatno neutemeljeno. Kajti težko verjetno je, da bi tudi za slabše plačano mesto pilota in kopilota ne bilo dovolj konkurence, ki bi ga lahko nadomestila. To pač ne pomeni, da tudi na tem mestu ne prihajajo do izkoriščanja, zelo nizkih plač in prekarnosti, kar vse lahko legitimno kritiziramo.  Vendar navzlic vsemu trditve »pustili so ga leteti, ker je bil poceni« avtor ni uspel dokazati in je preprosto navedba napačnega razloga.

In ker je, je takšna tudi teza o kapitalističnem džihadizmu –  da torej Lufthanso ni vodila prav nobena druga misel kot Mamon, bog denarja, tudi za ceno 150 življenj. Mar ni ravno Marcel Štefančič Jr. bil tisti, ki nas je dolga desetletja poučeval o tisočerih zvijačnosti kapitalističnega uma? Eh, da bi ta um bil pripravljen tudi na riziko propada podjetja ali vsaj množične izgube strank in trajnega ugleda, na milijonske odškodnine in posledične izgube v svojem poslovanju? Malo, če že ne povsem neverjetno.