::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Na izpitu padli mediji in 12. člen kodeksa

Slovenski mediji so padli na izpitu – in to množično. Padli so najpomembnejši med njimi. To je eden od poudarkov včerajšnje tiskovne konference Novinarskega častnega razsodišča (NČR) v zadevi tragedije mariborskega ravnatelja. Po tistem, ko je Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (DNS) vložil 12 pritožb, so pri razsodišču ugotovili, da je kodeks skupno kršilo 48 novinarjev, urednikov in voditeljev. Našli so tudi izjemo v enem primeru, novinarka Žurnala24 Anja Zupanc ni storila nobene  kršitve.

MMC kršitve kodeksa

Za obširnejšo analizo izčrpnih utemeljitev bo še čas, v nadaljevanju želim izpostaviti po mojem prepričanju napačno branje 12. člena kodeksa, ki ga je kot kršitev NČR prepoznal v kar nekaj primerih. S tem je v tem verjetno v najbolj množičnem primeru prepoznanja kršitev v zgodovini slovenskega novinarstva storil podobno kolosalno napako.

V zadevi »UO DNS proti novinarju z inicialkama N. J. in odgovornemu uredniku spletnega medija moskisvet.com Pavlu Vrabcu« so med drugim so zapisali o odgovornosti vpletenega novinarja in odgovornega urednika:

Prav tako sta kršila 12. člen kodeksa. Fotografija je bila posneta na nedovoljen način. Čeprav naj bi bili avtorji posnetka dijaki, ki so ga potem objavili na spletu, to novinarja in urednika ne odvezuje odgovornosti pri objavljanju podatkov (v konkretnem primeru posnetka), pridobljenih na nedovoljen način. Po 12. členu kodeksa bi moral novinar javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.

Ali kot so povzeli pri Mladini:

Čeprav novinarji niso sami posneli spornega posnetka, ampak so ga samo objavili, so 12. člen kodeksa kršili zato, ker so objavili posnetek, posnet na nedovoljen način in čeprav za objavo ni bilo javnega interesa. Ta člen določa, da ni dopustna objava podatkov, pridobljenih na nedovoljen način, ne glede na to, ali je nedovoljene načine zbiranja podatkov uporabljal novinar ali kdo drug.

Zapisano ne drži. V nizu primerov v nekakšni kolektivni obsodbi je NČR kot organ DNS interpretiral omenjeni člen, ki se glasi:

Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

Ločeno mnenje glede tega je podala članica NČR Nada Ravter, ki pravilno ugotavlja, da kršitve tega člena ni bilo, ker »pridobivanje informacij na nedovoljen način« referira na novinarsko postopanje, ne na postopanje drugih. O tem drugem se ta člen ne izreka, niti to ne bi bilo smiselno. Zato ne velja trditev iz obrazložitve NČR, po kateri mora novinar »javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.«

Branje, po katerem moramo ta član razumeti, kot da se »uporaba« nanaša na uporabo tudi drugih oseb, ne nujno novinarjev, je nesmiselno ali najmanj nesprejemljivo iz štirih razlogov, ki jih navajam spodaj.

Prvič, ker iz duha tega člena in vseh sorodnih novinarskih kodeksov nesporno izhaja, da se ima v mislih zgolj novinarjevo nedovoljeno zbiranje podatkov (prisluškovanje, vdor v računalnik, prikrito snemanje, ipd.), ne uporabo nedovoljenega (s tem se očitno lahko misli nezakonitega) zbiranja podatkov drugih, ki ga je novinar zgolj uporabil v svoji medijski objavi. V ameriški novinarski organiziciji denimo sledijo podobnemu načelu: »Use surreptitious newsgathering techniques, including hidden cameras or microphones, only if there is no other way to obtain stories of significant public importance and only if the technique is explained to the audience.« Iz vseh sorodnih novinarskih postulatov nesporno izhaja, da se opisujejo novinarske tehnike pridobivanja podatkov, ki postanejo dovoljeni le v izjemnih okoliščinah, ko je navzoč javni interes, nikoli se z besedo ne omenja možnost obravnave na ta način pridobljenih podatkov drugih oz. tretjih oseb.

Drugič, tudi če bi že držalo, da je branje člena bilo pravilno, opisani primer snemanja dijakov ni pravi. Zakaj? Ker prikrito snemanje dijakov v mariborskem primeru ne more šteti za »news-gathering practice« – ne le, da se dijaki verjetno niso zavedali, da počnejo nekaj nezakonitega, ampak njihovo dejanje komaj lahko šteje za »nezakonito pridobljene podatke« (podatke glede česa že?) oziroma za nedovoljeno zbiranje podatkov, s tem pa tudi novinarje ne moremo obtožiti, da so jih uporabili. Dijaki so si privoščili kvečjemu nezakonito slikovno snemanje in kasneje objavo, s tem pa vdrli v zasebnost ravnatelja in učiteljice – po isti interpretaciji DNS -, kar je drugačna kvalifikacija kot zbiranje podatkov. Še en dokaz, da se 12. člen interpretira narobe.

Tretjič, ker so novinarji v preteklosti  isto že velikokrat počeli, ne da bi bila uporabljena navedena interpretacija, da skratka za kršitev tega člena ne velja zgolj njihovo nedovoljeno uporabo načinov zbiranja. Doslej to pretežno ni bila praksa in takšnega razumevanja 12. člena ni bilo.

Četrtič, ker je v veliko primerih objave nezakonito pridobljenih podatkov s strani druge osebe preprosto nemogoče vedeti, ali so bili pridobljeni nezakonito, niti ni velikokrat tega niti možno preveriti. Zahteva do novinarjev je s tem postavljena previsoko.

DNS kot NČR kot njegov organ sta ves čas kategorično in brez dovoljenega dvoma izhajala iz premise, da v mariborski zgodbi nikoli ni bilo zaznati niti trohice javnega interesa. V nizu zapisu sem dokazoval, da je takšna premisa sporna in da se z njo ne strinja vsaj sedem tujih poznavalcev medijske etike. Strinjam se sicer, da objava video posnetka na noben način ni bila v javnem interesu, je bila pa takšna zgodba – vse je odvisno od tega, kako jo podamo. Vendar če novinar informacij ni pridobival in ni sodeloval v postopku, je 12. člen našega kodeksa nerelevanten, relevanten postane npr. 1. člen, ki govori o tem, da mora novinar preveriti točnost informacij, in seveda največkrat očitana kršitev 17. člena.

Klasičen zgled zadnjih let za nedovoljeno pridobivanje informacij je škandal novinarjev News of the World (tu sta dva zapisa o tem: v Delu in Guardianu), od »domačih« primer pa velja spomniti na prikrito snemanja slovenskega evroposlanca Zorana Thalerja. Mladina kršitve kodeksaMorda se v svoji razlagi motim, toda DNS in NČR sta s tem, ko sta povprek kolektivno obsodila na desetine slovenskih novinarjev, s svojo medijsko dominacijo ne zgolj onemogočila resno in poglobljeno razpravo o tem primeru, ne samo izvedla obsežni scapegoating in pri tem seveda pozabila na lastno odgovornost, temveč tudi storila nekaterim novinarjem krivico, ko sta jih obsodila kršitve členov novinarskega kodeksa na podlagi njihovega napačnega razumevanja.

Predsednica novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja je ob predstavitvi odločitve razsodišča dejala še, da niti eden od obravnavanih novinarjev ni obžaloval svoje odgovornosti ali se opravičil. Kakor vse kaže, je skoraj 50 novinarjev in urednikov, mnogi med njimi tvorijo osrednji del slovenske medijske scene, zdaj posredno prepoznanih tudi nespoštovanja 1. člena kodeksa, ki pravi: »Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.«

Zakaj? Ker svoje napake niso priznali niti popravili – opravičilo bi bilo šele nadgradnja omenjenega.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

Information

This entry was posted on 08/04/2015 by in kršitve novinarskega kodeksa, mariborske, mediji, radio, spletni medij, TV, časopisi.
%d bloggers like this: