Medtem ko se skoraj polovica Slovenije, če uporabim kar sam časopisni izraz te dni, tako ali drugače predaja premislekom (in fantazijam), kaj točno se je dogajalo v neki pisarni mariborske srednje šole in z njenim ravnateljem, ki naj bi ga ujeli v intimnem položaju s svojo sodelavko, mediji o tem pišejo in poročajo silno, pravzaprav kar maksimalno različno.
Lahko bi govorili o popolni polarizaciji pristopa: rumenosti in senzacionalnosti naklonjeni so snov z veseljem in neizmerno hvaležnostjo zagrabili, kar smo seveda lahko pričakovali, medtem ko bolj resni mediji raje vodotesno molčijo. Na mah ponujeno vprašanje je enostavno: bi morali z vidika novinarske etike prve grajati in druge hvaliti, in to iz diametralno nasprotnih stališč, izmerjenih s pomočjo iste merilne palice? Torej prve zato, ker so podlegli tabloidnosti in se spustili v zasebno sfero dveh posameznikov, ki nas ne sme zanimati, spet druge pa, ker so tako enotno in homogeno stoično pogledali proč, da bi taisto zasebnost pogumno zaščitili?
Med mediji, ki so tako ali drugače poročali o »mariborski aferi« ali celo »mariborski seks aferi«, so npr. POP TV, portal 24ur, Svet na Kanalu A, Slovenske novice, Svet24, spletni Žurnal, Planet SIOL in še nekateri manjši. Nikakor pa o njej niso želeli niti z besedo pisati domači (lokalni) Večer, Delo, Dnevnik ali STA. V zadnjih dnevih so afero povzeli številni tuji ne zgolj spletni mediji, ne le s prostora bivše Jugoslavije, temveč tudi angleško pišoči. Naj jih zgolj nekaj naštejem kar v povezavah:
http://schoolsimprovement.net/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school/
http://www.hellou.co.uk/2014/11/headmaster-caught-comprimising-position-27159/
http://tvnz.co.nz/world-news/students-catch-headmaster-maths-teacher-in-sex-act-classroom-6153978
http://www.24sata.hr/sexy/ravnatelj-skole-zadovoljavao-profesoricu-ucenici-ih-snimili-394225
http://www.jutarnji.hr/ravnatelja-skole-i-nastavnicu-snimili-u-ljubavnom-klincu/1237415/
Zanimivo izjemo je pri nas naredila RTV Slovenija, ki sicer »mariborske afere« ni posebej obeležila v kakšnem »informativnem« prispevku, pač pa je v torkovih Odmevih (torej relativno hitro) za izhodišče vzela samo zgodbo in v studio povabila dva razpravljalca o temi: ravnatelja Dušana Merca in bivšo informacijsko pooblaščenko za dostop do javnih informacij Natašo Pirc Musar. Voditeljica dr. Rosvita Pesek je torej predpostavila, da zgodbo preprosto gledalci TV Slovenija pač že poznajo – iz drugega (rumenega) medija.
Moj odgovor na izhodiščno dilemo o agenda setting in postavljanju in dopuščanju obravnave zgornje teme je preprost: z molkom, cenzuro in gledanjem proč se ne opravlja prav nobeno posebno poslanstvo. V tem primeru je podobno izlivanju dojenčka skupaj z umazano vodo, das Kind mit dem Bade ausschütten, je napaka izločitve nepomembnega na način, da stran vržemo tudi pomembno. Čeprav ne more biti dvoma, da je takšna bila njihova zavestna in dobro premišljena (uredniška) odločitev ter posledična drža, s tem v ničemer ne prispevajo k soočanju z novinarskimi in medijskimi dilemami, še manj k obveščanju razdvojene in neuke laične javnosti, ki preprosto ne ve, kaj naj si o vsem skupaj misli in se zateka k takšnim ali drugačnim stereotipizacijam.
Bistvena zadrega novinarske odločitve tu pač ne bi smela biti, ali bomo neko temo pokrili, temveč kako jo bomo.
Moralna in druga spregledana vprašanja
Čeprav se bom odprtim moralnim zadregam posvetil naslednjič, bi rad kot simptomalno izpostavil zanimivo dihotomijo v njihovem dojemanju. Najdemo jo v spodnjem odlomku na portalu 24ur.com:
Pirc Musarjeva: z objavo dijak namerno želel škodovati učiteljici in ravnatelju
Na dogajanje se je kmalu po objavi odzvala bivša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Kot pravi sama, jo je poročanje tako ‘sprovociralo’, da je morala na to temo objaviti blog. V njem je pojasnila svoje stališče. Kot navaja, “primer ni sporen (le) zato, ker naj bi si ravnatelj in učiteljica v kabinetu dovolila početje, ki sicer po splošnem družbenem naziranju o sprejemljivem in nesprejemljivem početju na določenih mestih, res ne sodi v službene prostore,” navaja Pirc Musarjeva. Kar je zmotilo njo, je dejstvo, “da noben medij ni obsodil početja dijakov – skritega snemanja z mobilnim telefonom in objave posnetka na spletu.” Kot pravi, je neupravičeno slikovno snemanje, ki bistveno poseže v zasebnost posnetega, v slovenskem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje. “Početje dijakov torej ni le nemoralno, ampak potencialno tudi protipravno. Njihovo početje ni samo ‘svinjarija’. S skrivnim snemanjem so nedopustno posegli v zasebnost posnetih, ki sta jo več kot očitno pričakovala (pa čeprav v kabinetu). Da pa so posnetek kasneje še objavili na spletu, kaže na njihovo trdno in premišljeno namero škodovati posnetima,” še navaja Pirc Musarjeva.
Nekdanja pooblaščenka torej spornost primera »mariborske afere« locira v samo dejstvo, da mediji niso dovolj obsodili snemanja dijakov, na kar je vehementno opozorila sama. Na svojem blogu pa je v razpravo dopustila tudi kakšno drugo obliko spornosti, ki bi šla onstran nezakonitega posega v intimo dveh posameznikov, kar je skromno nakazala s prislovom »le«, podanim v oklepaju.
Prepričan sem, da nezakonito snemanje ni edina topika, ki se nam kot legitimna poraja v razpravo v danem primeru, tako kot verjamem, da je spregled najslabša izbira soočanja z njimi.
You must be logged in to post a comment.