Novinarstvo kot prekerna profesija

Udarci krize so po medijih padali brez milosti. Tudi zato je novinarstvo danes eno bolj prekernih profesij v Sloveniji. Medtem ko število redno zaposlenih novinarjev konstantno upada, število novinarjev, ki ta poklic opravljajo preko najrazličnejših pogodb, strmo narašča. Tukaj ne gre posploševati: mediji imajo različno število prekercev, največ jih je pri državni RTV Slovenija, in tudi s problemom honorarnih sodelavcev se spoprijemajo različno. Noben medij problema ne zanika, nekateri pa ga aktivno rešujejo na sistemski ravni, tudi Večer.

A največkrat mladi začenjajo svoje novinarske kariere v izrazito neugodnih razmerah, “izbirajo” lahko med statusom samostojnega podjetnika, samostojnega novinarja, avtorske ali podjemne pogodbe ali celo študentskega statusa. Starejši in izkušenejši novinarji so, tako se (jim) zdi, za zdaj še na varni strani radarja. Varuje jih delovna zakonodaja. O prihodnosti poklica, ki si rad nadene oznako četrta veja oblasti, so spregovorili mladi slovenski novinarji.

Večerov novinar Uroš Esih bi lahko pokukal malce bliže, le dva dneva pred njegovim besedilom je odmevni »acting out« glede prekernega statusa novinarjev opravil njegov kolega v isti hiši Jaša Lorenčič, a si ni zaslužil niti omembe. Na vrsto so prišli novinarji iz konkurenčnih hiš.

Če je Lorenčič na spletni strani v samostojnem zapisu napisal marsikatero pikro na račun svojega delodajalca, se ob izboru Esihovih sogovorcev težko znebimo vtisa, da spregleda ne moremo pojasniti le vpričo Lorenčičeve kritičnosti na rovaš Večera; trditev »Večer aktivno rešuje (težave) na sistemski ravni« ima že skorajda status balzamiranja Lorenčičevih očitkov. In ti niso majhni, njegov prostodušni slog pisanja gor ali dol:

Takoj po nagradi za debitanta leta 2013 (khm, deset let in pol po objavi prvega članka) sem dobil e-mail z obljubo, kako bo vse storjeno, da bom dobil službo. Iskreno? Zdelo se je luštno. Fajn filing. Sploh, ker smo bili vsi trije debitanti leta prekerci, kot je v svoji zahvali v nulo opozoril Anže Božič (Delo). Torej s.p. novinarstvo, ki ga bincamo kot piksno gor in dol po dvorišču, ker nam nihče noče dati žoge, vzeti pa je ne znamo/upamo. V tem svojem kvazifuzbalu nekako celo uživamo, znamo nekaj trikov, mali Messiji… Ampak vsakič, ko ti trda piksna prileti v golen, veš, da to ni to. (…)

A v tem je problem tega našega sprevrženega novinarstva. Nihče ne sme niti pisniti nič o tem, da je ta ceh najbolj bolehen, pritlehen in ogaben, ko gre za prekerstvo. Videl sem, kako je bilo vodilnim novinarskim kadrom (ne le v moji hiši) svinjsko nerodno, ko je podelitev v mojstrski kulturni obdelavi pičila točno tja. Da je novinarstvo poklic za — en kurac. (…)

Kakorkoli. Delal sem naprej in se skušal ne obremenjevati. Na ponudbo za šiht sem pozabil, ko sem direktorju na predbožično jutro razlagal, kako me je bolniška, prva po treh letih, koštala 300 evrov in da imam resen izpad dohodka. Eno leto sem imel namreč tekočih življenjskih stroškov za okrog 1.100 evrov. Neto. Prispevki + s.p. stroški + stanovanje. Jurja sto neto? To je več kot povprečna slovenska plača. To je nadpovprečen znesek za 28-letnega dripca. Nisem hodil na dopust. Nisem, skorajda, nikoli zbolel. Vlagal sem v nekatere koncerte tako, da sem pisal še številne članke zraven. Delovni čas, ki ga v bistvu ni. Delaš non-stop. Kaj sem dobil v zameno? Lepe poglede, plačane prispevke za tri mesece, ko sem bil bolan. In sem se za to še ponižno in lepo zahvalil.

S punco sem šel narazen, ker med drugim nisem znal koordinirati svojega časa. Urejal sem popkulturno stran (petek + sobota), pa za urejanje nisem dobil niti evra. Bili so primeri, ko sem porabil cel dan za urejanje in naročanje tekstov drugih in prepričal uveljavljena imena s popkulture, da so mojstrsko spisane gostujoče kolumne (kot edini v časopisu) pisali brezplačno, ko se je uredništvo odločilo krčiti maso honorarjev. Če sam nisem napisal članka, nisem dobil niti evra. To sem delal za dobrobit časopisa, v katerega sem verjel vse odkar sem bil na prvi praksi pod mentorjem Mirkom Lorencijem. Ko je pri vsebinski predelavi uredniški odbor sklenil, da bo odslej le ena popkulturna stran, se mi je skoraj zmešalo. Ko je teden zatem ob dobri zgodbi na tisti preostali tedenski strani isti odbor v zapisniku sklenil, da bi takih zgodb moralo biti več, se mi je zmešalo. (…)

Ampak po prejeti nagradi sem verjel, da je lahko srečen tudi časopis, ker se tako na zobe mečem in delam kot zmešan. Ali z besedami prejšnjega glavnega urednika nekemu drugemu uredniku: “Zakaj te damo Jaši 100 evrov za koncert? Daj mu 20, saj bo itak šel, saj vidiš, kako je zagnan.”

Plačeval sem stanovanje in prispevke tudi ko sem bil zaradi prve bolniške po več kot treh letih ob 300 evrov. Uredniki, večinoma, niso razumeli, da je njihov “ni placa, bo naslednji teden” enako, kot če bi jim jaz iz denarnice vzel keš. Če sem jim to rekel tako neposredno (“Daj mi denarnico”) pa sem imel takoj “težave z obnašanjem, nisem bil team-player” in tako dalje. (…)

Polna usta časopisnih urednikov je o plemenitosti poklica, kjer je najbolj cenjena nagrada imenovana po gospodu Josephu Pulitzerju, ki je izumil — tabloid. (…)

Ko sem se na časopis obrnil kot relativno resen “direktor”, torej šef s.p.ja, ki je šel na točko VEM s svojo mamo, potem ko mu je bivši glavni urednik zagrozil z “s.p. moraš odpreti, sicer…” , in predlagal dopolnila k svoji pogodbi, ki je napisana na eni strani in je identična tisti, ki jo dobi kdorkoli, ki napiše tekst za časopis, magari en majhen člančič, so me debelo gledali. Bolj kot sem ji razlagal, da nimajo cenika in da ne more kupec določati ceno prodajalcu, manj so štekali. Mislili so, da jih žalim in so vso stvar vzeli zelo osebno. In jo “saj se bomo nekaj že zmenili” želeli rešit. Ne razumejo, da jaz ne morem do šalterja na Spizu z otožnim pogledom “veste kaj, se bomo že zmenili”. Tega dela nočejo razumeti. Urednica me je celo vprašala, če firmi izstavim račun. Ne. Na roko, v kuverto in zdravo?! In potem razlagajo, kako razumejo naše težave, pa še osnovne razlike med bruto in neto ne poštekajo.

Res je videti, da je Lorenčič še en, ki ga bo novinarski ceh, ki se te dni spet tako traplja po ramenih, preprosto izvrgel iz sistema in pljunil nanj. Ko enkrat začneš s kritiko na račun novinarstva (zveni znano, welcome to the club), ti ni več pomoči – si preklet in izločen. Seveda lahko nekako še razumemo, da novinarjeva trpka izpoved na račun svojega delodajalca težko najde prostor v časopisu, čigar drobovje postavlja na plano, toda bojim se, da ne bo deležen pozornosti prav nikjer drugje. S tem pa v prvoosebni obliki tudi ne problemi, na katere opozarja.

Ko je prav te dni njegov stanovski in hišni novinarski kolega Vasja Jager v javnem pogovoru, kjer je bil sam gost, navrgel, da zanj splet nima statusa »pravega«medija (meril je na Facebook, družabna omrežja, bloge in podobno), mu ni naredil posebne usluge. Ker je pred časom nastopil v podobnem slogu kot Lorenčič, se z opisanim oporekanjem »medialnosti« nekaterih medijev znajdemo pred zanimivo tragikomično zanko: ko želiš biti kritičen do novinarstva, težko ali skorajda ne moreš nastopiti v »pravem« mediju, obsojen si na spletne izlive čustev. Prekletstvo, ki daje slutiti, da solidarizma v novinarstvu ni in da bo boj proti prekerstvu v pomembni meri moral potekati zunaj medijev samih.