Bil bi idealni predsednik madžarske države: Pahorjev nekomentar »verbalne note«

Na kakšen način se je predsednik republike odzval na »verbalno noto« madžarske vlade v imenu njihovega veleposlaništva v Ljubljani, ko je pri ministrstvu za zunanje zadeve protestiralo zaradi »politično neodgovorne naslovnice Mladine«? In pri tem prosilo za pomoč pri preprečevanju podobnih incidentov v prihodnosti, kar načenja suverenost naše države, kot je opazil Grega Repovž v svojem uvodniku? Zelo preprosto, s temi besedami:

Predsednik republike se vedno vzdrži komentiranja medijev, ker bi to lahko bilo razumljeno kot poseganje v svobodo tiska in govora. Njegova stališča o nujnosti medsebojnega spoštovanja pa so splošno znana.

K temu so v njegovem kabinetu dodali še, da s tem ponujajo isti odgovor, ki so ga podali že konec avgusta 2018 glede naslovnice Demokracije in stavek, da predsednik Pahor pričakuje enako mero vzdržnosti glede komentarjev slovenskih medijev tudi od vlad drugih držav.

Pahor naslovnica Mladina komentar

Iz odziva Pahorjevega kabineta

Kaj je narobe s predsednikovim odzivom

Pokažimo, kaj je hudo narobe s Pahorjevim odzivom na ta očitno še ne videni nedopustni politični poskus posega in discipliniranja nekega domačega medija s strani tuje države. Teh točk je več, zato jih bom navedel ločeno.

Prvič, noben naš medij ni opazil nečesa zelo očitnega: da s sebi lastno nojevsko držo bežanja proč od političnega opredeljevanja Pahor zgreši bistveno in poseg druge države v samostojne medije pri nas dojema kot zahtevo po »komentiranju medijev«. Ne bo držalo, zaprošen je bil, da kot prva politična avtoriteta v državi poda jasno stališče o posegu politike v medije, celo tuje, ne pa primarno o dejanju nekega medija.

Iz kabineta so pričakovanje domačih novinarjev, da jih bo podprl, torej opremili s hladnim tušem, resda pa dodali še stavek o tem, da bi tuje vlade mora slediti njegovemu menda svetlemu in krepostnemu zgledu vzdržnosti. A tudi stavek o medsebojnem spoštovanju.

Kar najbrž pomeni, da bi tednik Mladina moral spoštovati dejanja madžarske vlade.

naslovnica mladina madžarska

Naslovnica zadnje Mladine z objavljeno “verbalno noto”

Če ne komentira Demokracije, ne komentira Mladine

Drugič, njegov odziv vsebuje neposredno primerjavo med dvema situacijama: nestrpno in rasistično naslovnico Demokracije, o čemer sem pisal v Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije,  in naslovnico Mladine. Ob prvem sem med drugim ugotavljal, da nisem presenečen na njegovim izogibanjem:

Verjetno sem zadnja oseba v Sloveniji, ki bi gojila pričakovanje, da bo predsednik Borut Pahor obsodil sovražno in nestrpno govorico proti beguncem, v takem kontekstu pa tudi zadnjo naslovnico Demokracije, ki z grobimi vizualijami namiguje na »migrantsko kulturo posilstev«, ki preti Sloveniji in še zlasti slovenskim ženskam. No, vrh ledene gore in za ustvarjalce takega vsakodnevnega hujskaštva povsem normalna stvar.

Še več, v omenjenem zapisu sem analiziral prav isti komentar, ki ga je predsednik uporabil ob madžarski reakciji na Mladino – takrat je prekašal samega sebe in po vseh kriterijih ksenofobno, strah in sovraštvo zbujajočo manipulacijo mimogrede odpravil za zavrnitvijo po komentarju, češ da bi to pomenilo poseg v svobodo tiska in govora. S čimer je kot prvi državnik v Sloveniji znova prispeval k nekontrolirani rasti sovražnega in sovraštvenega govora.

V aktualnem primeru verbalne note ne gre primarno za oceno delovanja medija, kot rečeno, temveč pričakovanega posega v njega. Rezultat je podoben, le pretveza je zdaj dvojna: s svojim suspenzom daje slutiti, da od njega res ne moremo pričakovati odločne besede niti takrat, ko gre za mednarodni politični parket in nedopustno ravnanje naše sosede.

Brez njih bil bi nič – nič bi bil

Tretjič, v omenjeni analizi sem že poskušal pokazati, zakaj je taisto stališče »Vzdržujem se komentiranja medijev« nedopustno na več nivojih, ne zgolj zaradi omenjene posplošitve in zmanipuliranosti. Zato, ker obstaja res ogromno težav, ki bi jih predsednik bil dolžan komentirati: ne zgolj razraščanja sovražnega govora v njih ali poseganja v njihovo avtonomijo, sploh političnega, ampak tudi nižanja socialnega statusa novinarjev, oženja medijske svobode in vsega, kar omejuje funkcijo medijskega nadzora nad politiko.

S kakšno svojo posebno »verbalno noto« pa bi se jim enkrat lahko končno tudi zahvalil, kajti brez njih ne bi bilo njegovega uspešnega medijskega populizma in koketiranja.

Menda normalne poteze

Paradoks Pahorjeve deklarativnega suspenza komentiranja dejanja madžarske vlade se še poglobi, če pomislimo, da je ta v zadnjem desetletju kršila vsa načela medijske svobode. Če bi jih slovenska enako obdobje ali več, bi Pahor do tega očitno ne želel zavzeti stališča, tako kot ga ne, ko je ogrožena suverenost države, če sledim Repovžu.

Sebastjan Jeretič, priljubljeni politični komentator v medijih in plačljivi politični svetovalec, znan po svoji »nevtralnosti« in tem, da v imenu politikov rad tolče po novinarjih, o čemer sem pisal npr. v Trije plakati pred Koprom in Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje, je v redakciji Večerove novice madžarsko dejanje interpretiral kot »normalno potezo države«.

Večer jeretič virant

Večerov Jeretič o normalni potezi

Njegova domislica, sicer avtor ne skriva svojih simpatij do Janeza Janše, ni nepovezana s Pahorjevo – in oba druži tudi skupna preteklost. Namreč očitno postaja, da se je normalizirano oboje: intervencionizem orbanovcev v medije in njihovo polno obvladovanje medijske krajine ter obenem pasivizem našega nekomentirajočega predsednika.

Povedano drugače: Pahor bi bil tudi idealni predsednik madžarske države. Če danes govorimo (tudi) o orbanizaciji Slovenije, pomislimo tudi na tiste, ki k njej prispevajo s svojo anemično pasivnostjo.

Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo

Zadnje poročilo Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev za mesec junij je zanimivo. Med podatki morda izstopa pritožba nad tretjim televizijskim programom, ki ga vodi Jadranka Rebernik, ker so na njem intervju Igorja Pirkoviča v desetih dnevih ponovili 17 krat. Kar je varuhinja Ilinka Todorovski označila za »moteče pretiravanje«.

In potem sem naletel na samega sebe. Presenečen seveda nisem: moja kritika Odmevov je pri urednikih in urednicah TV Slovenija bila deležna simpatične oznake iz časov menda totalitarne predhodnice naše države, postala je nesramen pritisk in napad, s tem tudi osnovni izvor problema, kot je v pojasnilu zapisala urednica Uredništva dnevnoinformativnih oddaj Nataša Rijavec Bartha:

Zapise, kot je spodaj prilepljen blog, razumemo kot neposreden pritisk in napad na novinarsko in uredniško avtonomijo.

Za razkritje sem ji iskreno hvaležen. Kot trdim vedno znova, je približno takšen status sicer redke medijske kritike v naši državi: če te že ne ignorirajo na polno, te razglasijo za razrednega (ali državnega) sovražnika, ki se vmešava v uredniško avtonomijo. O nekaterih rečeh se pri nas pač ne sme pisati. Saj se ve: novinarji in uredniki so nedotakljivi in dvomiti vanje je bogokletno dejanje. Več o tem v mojem razmišljanju o medijski kritiki. Da se to zgodi avtorju bloga kot avtorju bloga, je vendarle dobra novica za ta pri nas zaničevani medij.

poročilo varuhinje julij 18

Začetek citiranega dokumenta: mesečno poročilo o odzivih občinstva

Realnost etične dileme

O čem govori Rijavec Bartha? Zmotil jo je moj zapis o povabilu Sebastjanu Jeretiču v Odmeve, ki sta ga meni neznana gledalca I. B. in D. K. priložila k svoji pritožbi varuhinji in pri tem, sklepam, posvojila moje argumente. Ali kot so pribeležili v njenem poročilu:

Pritožbi sta gledalca priložila še blogovski zapis, ki naj bi utemeljil njuno stališče (avtor bloga uredniško odločitev problematizira predvsem zaradi dejstva, da je eden od vabljenih v dolgotrajnem sporu z eno od novinark Informativnega programa).

Naj spomnim: v njem sem dovolj nazorno pokazal na odsotnost sleherne novinarske empatije in solidarnosti, ki jo prakticirajo uredniki in vodstvo javne RTV v odnosu do svoje znane in cenjene novinarke Eugenije Carl. Zakaj? Ker v svoje prostore vabijo tistega, ki tako rad neženirano pljuva tako po javni radioteleviziji in njihovi novinarki – in to v funkciji plačanega piarovca koprskega župana in le zato, ker je novinarka desetletja razkrivala njegove nečednosti in pogumno opravljala svoj posel.

O vsem sem dovolj podrobno poročal v omenjenem zapisu z naslovom Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu, še pred tem pa še v Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija in Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje.

Trdil sem, da v situaciji, ko RTV nikoli ni niti poskušala zaščititi svoje novinarke pred nizkotnimi, osebnimi, žaljivimi javnimi napadi Jeretiča in njegovega delodajalca in ko se ne odziva na delovanje spornega portala Ekoper niti takrat, ko je kot institucija sama žrtev teh obračunov, povabilo uredniku portala in svetovalcu župana preprosto ni samoumevno. Še več: je izjemno sporno.

Ne mislim, da Jeretiča ne bi smeli vabiti, prepričan pa sem, da načete dileme niso niti poskušali reševati – raje so se pretvarjali, da je ni in so svoji novinarki obrnili hrbet. S tem je sam akt povabila pridobil status sporočila novinarki in manifestiral popuščanje pritiskom; in tudi najbolj pozorno prebiranje zapisa v poročilu varuhinje pokaže, da konteksta s pritiski na Carlovo niso omenili niti z eno samo besedico. Na analogen način trdim, da je, razen v izjemnih primerih, ko je to nujno, npr. predvolilnih kampanjah ali informativnih oddajah, neupravičeno in obenem mazohistično medijsko minutažo namenjati osebi, ki javno sistematično poziva proti neplačevanju RTV prispevka – pa četudi je to zadnji zmagovalec volitev. Znova opozarjam na kontekst: po tistem, ko javni servis ni zmogel problematizacije tega dejanja politika!

Redukcija na osebni spor

Že citirani stavek »Avtor bloga uredniško odločitev problematizira predvsem zaradi dejstva, da je eden od vabljenih v dolgotrajnem sporu z eno od novinark Informativnega programa« je zavajajoč opis stanja in tudi intence mojega zapisa, ki želi izpostaviti realnost etične dileme uredniškega dela. Intrigantna in že čisto simptomalna se mi zdi že redukcija intence na »dolgotrajni spor«, kar pomeni, da urednica Rijavec Bartha sodelavke v svoji hiši ne obravnava kot žrtve napadov, temveč vidi težavo zgolj v nekakšnih osebnih peripetijah, na podoben način pa evidentno obravnava tudi njeno novinarsko delo.

Povedano drugače: v tej zgodbi se je že na strani terminologije dobesedno postavila na stran Jeretiča, ne Carlove, saj je prav on tisti, ki nenehno manipulira s kontekstualizacijami o »osebnem sporu« in celo s tezo o manični novinarki, ki osebne spore razplamteva v državno stvar. Naj v dokaz temu citiram Janšev medij, v katerih sicer nenehno gostuje, a ga tokrat le navaja:

Očitno se s tem strinja tudi politični analitik Sebastjan Jeretič, na spletni strani ekoper.si je tako zapisal: »Nekoga, ki svoje osebne spore dviguje na raven vprašanja nacionalnega interesa, in vse, ki se ji pri tem ne klanjajo in sodelujejo, zelo hitro popljuva. (vir: Škandal24).

Referenčnost kot alibi

Da RTV medse vabi urednike drugih medijev, ki permanentno napadajo, diskreditirajo in omalovažujejo sam javni servis in njeno novinarko, in to na načine, ki so v čisti opreki z novinarskim profesionalizmom, je urednica nato želela upravičiti z navajanjem referenc, zaradi katerih je po mnenju urednice bilo smiselno povabiti Jeretiča:

Aljaž Bitenc Pengov je eden izmed prvih blogerjev na slovenskih tleh, tviteraš, politični komentator, direktor in odgovorni urednik Radia Kaos. Sebastjan Jeretič je odgovorni urednik portala Ekoper, vendar pa tudi dolgoleten politični komentator, strokovnjak za volilne kampanje, v številnih je aktivno sodeloval, jih tudi vodil, v Sloveniji in v tujini. Menimo, da imata oba dovolj referenc za nastop v Odmevih, kjer smo gostili in še bomo najrazličnejše komentatorje in analitike. Oba sta pogosto gosta tudi drugih oddaj in medijev, tudi neposredno konkurenčnih.«

Za Barthovo je torej referenca »biti odgovorni urednik portala Ekoper« – tistega, ki krši novinarske standarde na opisani način, tudi po mnenju Novinarskega častnega razsodišča. Referenca je nastopati na Nova24TV in Požarjevi oddaji VV Faktor, torej konkurenčnih medijih. Da se ve, čemu javni servis konkurira. Končno je referenca tisto, kar nenehno kritiziram na tej strani: za urednike je biti vodja kampanj, svetovalec in piarovec odlika uravnoteženega političnega komentatorja, ne ovira. Če si plačan za svojo politično pristranost, imaš torej najboljše kvalifikacije za povabilo v informativne oddaje javne radiotelevizije. Vedno znova je treba urednikom čestitati za ta briljanten kriterij.

Kam plove RTV barka?

In tako kot se je aktiv novinarjev RTV Slovenija molče strinjal z navodilom vodstva RTV Slovenija, da njihovi delavci javno ne smejo izražati svojih političnih stališč, se najbrž vodilni možje in gospe strinjajo z Natašo Rijavec Bartha. Gorje, če bi kdo kritiziral javni servis, to se ne dela, to se ne sme. Da je s tem argumentom nekaj narobe, je opazila celo varuhinja, ki me je delno vzela v bran in zapisala svoje nestrinjanje z uredničino interpretacijo, »da je sleherni zapis v blogosferi ali na družbenih omrežjih že mogoče razumeti kot pritisk; v skrajni konsekvenci bi takšna razlaga pomenila, da je pritisk na uredništvo že vsaka javno izrečena ali zapisana kritika (ali pritožba pri varuhu).«

Imel sem srečo, da je nekdo opazil, kako bi s pritrditvijo urednici padel cel inštitut pritožb na javni servis, s tem pa inštitut varuha. A kaj, ko se Ilinka Todorovski že v naslednjem stavku spomni ponoviti tezo o »sporih«, ki jih je treba reševati »po mirni poti«, s tem pa poglobi argument, ki sem ga zavrnil že zgoraj in ga naredi za še bolj komičnega: njen poziv se torej bere kot ideja o mediaciji med Jeretičem in Carlovo. Bizarno!

Še več, ob tem varuhinja moralizira o bunkerjih in prepovedih nastopanja, ki si jih hiša ne sme privoščiti. A to resno? Uredniki Odmevov v svoj studio ne vabijo cele vrste ljudi, med drugim tudi avtorja teh vrstic. Ne oporekam, ker se zavedam, da je takšna pač usoda medijskega kritika v državi brez demokratične in medijske kulture. Še vedno pa menim in vztrajam, da so povabila nekaterim gostom v kontekstih, ki sem jih opisal, neokusna in skrajno moralno sporna.

Cinizem izbire

Na koncu se želim ustaviti ob še enem neverjetnem momentu v cinizmu urednice, ki se pritožuje nad mojim »neposrednim pritiskom in napadom na novinarsko in uredniško avtonomijo«. Zanje v njenih očeh šteje moja medijska kritika in izpostavljanje etičnih dilem novinarstva, medtem ko tistega, ki žali ustanovo in novinarke, diskreditira in ponižuje – o čemer celo govori taista kritika – naredi za referenčnega, ga povabi in nato slavi svojo imenitno izbiro. Povedano drugače: Jeretič ne napada novinarske avtonomije, četudi počne prav to, pač pa jo jaz, ker na to opozarjam!

Tudi s tega vidika me res ni začudilo, kako pičlega odziva v širšem domačem medijskem prostoru so bila deležna sicer redka opozorila pred nevarnim poskusom erozije svobode javne besede zaposlenih na RTV Slovenija, denimo popolna cenzura izjave Alternativne akademije. »Forma mentis« absolutističnih prepričanj vselej manifestira sprevrženost, prepoznaš jo po pervertiranosti, privrženosti rablju, prostovoljnem sadizmu in občutku, da si svoboden šele takrat, ko nimaš svobode. Ko je vse to opravljeno, je treba locirati samo še zunanjega sovražnika in se zaslepiti, da je največji sovražnik tisti, ki te opazuje v zrcalu.

Dvojna žrtev

Za konec sem bom, preslišan, preprosto ponovil. Psihologi bi znali pojasniti, zakaj in kako je Eugenija Carl dejansko značilna dvojna žrtev svojega novinarskega dela: najprej zaradi tega, ker nosi glavo na pladnju in tvega številne ovadbe politikov proti sebi, diskreditacije in žaljivke, na koncu pa se, v čisti posmeh svojemu delu, njene urednice na tovrsten način perverzno priklanjajo in promovirajo osebe, ki bi si zaslužile popoln prezir. Ne, da ne vedo, da je to narobe: še kako dobro vedo, a to vseeno počnejo, celo navzlic opozorilom: formula, ki jo je svojčas Slavoj Žižek prepoznavno opisal kot cinično.

Več:

Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Medijska kritika

Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu

Kdor je včeraj gledal Odmeve in zagledal njegove goste, je morda za trenutek naivno pomislil, da bo razprava tekla o tem, zakaj Sebastjan Jeretič kot odgovorni urednik Popovičevega portala Ekoper vehementno napada novinarke javnega servisa in javni servis kot tak, da o njegovem spornem financiranju in političnem propagandizmu sploh ne govorimo. Glede prvega si za tarčo jemlje predvsem Eugenijo Carl.

O profesionalnih kiksih izbir in moralnih zadregah novinarske nesolidarnosti sem že večkrat pisal. In bom še, ker je treba. No, seveda bi se v pričakovanjih zmotil, na to temo RTV ne bo rekla nobene. Voditelj Igor E. Bergant je svojega gosta resda predstavil kot »komunikacijskega svetovalca in odgovornega urednika portala Ekoper«, ob drugem povabljencu, Aljažu Pengovu Bitencu, pa oba še kot »dva opazovalca in opisovalca slovenske politike.« Kakor da bi mu bilo nerodno reči, da sta tam v funkciji političnih komentatorjev.

Jeretič Odmevi Bergant

Odmevi in Bergantova opisovalca slovenske politike

Pljuvanje novinarki in stroki v obraz

O prvem je na kratko včeraj na svojem Facebook profilu vse bistveno povedala že bivša novinarka Barbara Verdnik, sam jo bom v nadaljevanju le neznatno dopolnil. Zapisala je:

Moram priznati, da mi početje Berganta oziroma pripravljalcev Odmevov ni več jasno. Prepričana pa sem, da je vse manj profesionalno in vse manj v prid profesionalnemu novinarstvu. Za komentatorja v studio povabijo urednika najbolj spornega slovenskega občinskega trobila, ki redno in nesramno, da ne rečem vulgarno, napada novinarje, še posebej iz nacionalne TV, ki poziva k neplačevanju RTV prispevka in je plačan zato, da manipulira z informacijami v prid vsakokratnega naročnika. O spornosti občinskih glasil, ki so za povrh financirana še z javnim denarjem, se je izrekla stroka. Društvo novinarjev in druge institucije že leta pozivajo pristojne, naj uredijo popolno zmedo, ki je nastala, ko so občinska glasila postala mediji, ko nelojalno z javnim denarjem konkurirajo profesionalnim medijem, ko se dnevno gredo prikrito oglaševanje in volilno kampanjo za svoje šefe. Potem pa javna televizija dela promocijo takemu početju in pljuva svojim novinarkam(jem) ter stroki v obraz. Halo?

Only in Slovenia: opisovalci razmer

Na čem torej svoje izbire utemeljujeta urednica Dnevnoinformativnih oddaj Nataša Rijavec Bartha in odgovorna urednica Informativnega programa Manica J. Ambrožič? Ter kakšne (katere) so moralne in profesionalne implikacije njunih odločitev?

Izbrana tema, trenutne politične razmere pred prvo sejo nove sestave Državnega zbora in dvoboj med Janezom Janšo in Marjanom Šarcem po volitvah, je znova in tradicionalno piarovska, vsaj kar se enega gosta tiče: javna radiotelevizija se vedno znova potrudi, na kar nenehno opozarjam, da nam kot nevtralne politične komentatorje ali analitike predstavlja piarovce, odslužene politike ali politične svetovalce. Only in Slovenia.

Zaščititi samega sebe

Naj spomnim, da je Jeretič opredeljen politični svetovalec. Svojih simpatij do Janeza Janše in SDS niti malo ne skriva – ampak to dejstvo ga ne diskvalificira kot komentatorja, a potem tudi zategadelj pač ni zgolj »opisovalec« in »opazovalec« razmer, kajne?

Tudi lahko razumemo, da si močno želi nastopati na javnem servisu in da ni zadovoljen s številom povabil, iz česar sklepa, da ga medij zavrača in blokira. O čemer je kar na portalu Ekoper potožil v samostojni kolumni – kajti ta portal ni namenjen zgolj zaščiti in obrambi lika in dela koprskega župana, ampak tudi zaščiti in obrambi njegovega odgovornega urednika. Skratka: samega sebe.

Mislim, da bi se nad dejstvom, da nimajo povabil, morali pritoževati čisto drugi ljudje. No, Jeretič ima vso pravico verjeti, da mora ob Novi24TV in Požarjevi politični oddaji, kjer je nadvse reden gost, nastopati več in se profilirati kot neodvisni analitik tudi drugod, ne zgolj politično dirigiranih medijih. Ampak težava je v tem, da imajo uredniki pravico temu prepričanju reči »ne«.

Jeretič je na TV Slovenija nastopil maja lani, o čemer priča moj citirani zapis, in bržkone tudi kasneje. Očitno so urednice včeraj presodile, da ga potrebujejo znova. In ker ponovitev ni le mati učenja, temveč nujna za razumevanje tistih, ki se pretvarjajo, da ne razumejo, bom tokrat ponovil vajo.

Jeretič Carl blokada

Jeretič v kolumni na svojem portalu, kjer ugotavlja, da je deležen blokade

Vaja ponovljena: koliko žaljivosti je potrebne za izgubljeni moralni čut

V mislih imam svoj prispevek z naslovom Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija, ponovitev v delu zapisa, ki mu pravim »moralni miselni eksperiment«, pa je videti takšna. Kaj bi se zgodilo, če bi gost v studiu po izboru urednic bila oseba, ki ji lahko pripišemo formalno in kazenskopravno odgovornost za naslednje javno objavljene domislice:

Nataša in Manica, malo več gledajta Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali vaju, je že zdavnaj minil.

Ali pa:

Česa vse ne bi naredili Nataša in Manica, samooklicani resnicoljubni, pošteni in objektivni novinarki javnega državnega zavoda RTV Slovenija, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovili mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

Ali še:

Le kaj bosta velecenjeni, nezmotljivi javni uslužbenki RTV servisa porekli zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

Moja poanta bi torej morala biti jasna: kako je možno, da nacionalka k sebi vabi ljudi, ki s takšnimi kompromitacijskmi rafali dnevno napadajo novinarje RTV Slovenija? Pri čemer za te žaljive odcedke zelo dobro vedo in je manira avtorja vsem znana. Vsi zgoraj našteti citati so namreč povsem avtentični: v njih je treba zgolj zamenjati imeni obeh urednic za novinarko v njunem programu. Katero že? Eugenijo Carl. Storiti je treba le to, da se nekdo postavi v njeno kožo. Pretežko, očitno.

Vprašanje občutljivosti

Naj se znova ponovim: naštete navedke je moč najti v mojem prispevku Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje. Seveda je čisto možno, da smo manj občutljivi, če nekdo blati tistega ob nas, ne nas samih. Najbrž je to kar v naši ne preveč plemeniti človeški naravi.

Urednici Nataša in Manica lahko porečeta: kaj naju brigajo vse tožbe proti Eugeniji, to je njena stvar. A da je novinarka, tako kot midve? No, dobro, pustimo malenkosti. Kaj imava midve opraviti s tem, da jo valjajo v nekem mediju, celo do največjih in najbolj intimnih potankosti? Midve se podpisujeva pod naše goste, ker so strokovne in kompetentne osebe.

Lažeta, kradete, bolhe jesta

Morda, če so res. Dilema je lahko realna. Ampak njen del je tudi tista moralna, ki je v tem primeru izostala. Naj nadaljujem. Kaj bi porekli obe urednici, in spet se ponavljam, če bi ob svojem novinarskem delu prejeli naslednji odgovor:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Nataša Rijavec Bartha in Manica J. Ambrožič spet lažeta, kradeta, bolhe jesta.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Se zdi res verjetno, da bi se odzvali z novim povabilom županovemu piarovcu v Odmeve, da pove kakšno modro o parlamentarnih volitvah? Ali celo, da pojasni, kje in kako lažeta, kakšno vrsto bolh jesta ter kako sovražna da je javna radiotelevizija do njegovega župana? Ugibam, da ne! Ga bosta morda kdaj povabili, da kaj pove o delovanju portala Ekoper? Hja, zelo zanimivo, ni se zgodilo. Kakor da se ne more.

No, leto kasneje ugotavljam, kajti moje zgornje predrugačeno besedilo je staro ravno eno leto, da se je zavrtela ista zgodba: povabilo, a brez razprave o lažeh in bolhah. Le Jadranko in Mojco sta nadomestili Nataša in Manica. Ja, ničesar se nismo naučili.

Jeretič za SDS

Značilna Jeretičeva želja: vlada pod SDS

Biti dvojna žrtev

Če obe urednici morda menita, da sem s svojim miselnim eksperimentom nesramen, sta zgrešili pedagoško poanto in pokazali, da zahtevata dvojne vatle: ene za svojo kolegico novinarko, druge zase. Psihologi bi znali pojasniti, zakaj in kako je Eugenija Carl dejansko značilna dvojna žrtev svojega novinarskega dela: najprej zaradi tega, ker nosi glavo na pladnju in tvega številne ovadbe politikov proti sebi, diskreditacije in žaljivke, na koncu pa se, v čisti posmeh svojemu delu, njene urednice na tovrsten način perverzno priklanjajo in promovirajo osebe, ki bi si zaslužile popoln prezir. Ne, da ne vedo, da je to narobe: še kako dobro vedo, a to vseeno počnejo, celo navzlic opozorilom: formula, ki jo je svojčas Slavoj Žižek prepoznavno opisal kot cinično.

Več:

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KOGA VABI RTV V ODMEVE, galebje-repati sonet

Predstavnika občinskega trobila,
ki RTV novinarko napada,
nasprotnike z denarjem javnim zbada … –
kot da bi zaposlenim v ksiht pljuníla!

Predstavnika obrobnega portala,
ki smili sebi se zarad’ »blokade«,
vnet navijač pa Janševe je vlade … –
a s tem bo ravnotežje varovala?

Kje tu novinarka je Carl Eugen’ja,
ki nam poroča, kaj vse je narobe?
Kdo NJEJ pravico varuje do mnenja,

napadov brani jo vulgarne zlobe?
Imena nova so zasedla sobe,
žal stari slog na teve se ne menja.

In solidarnost? Zdavnaj šla »po gobe«.

Trije plakati pred Koprom

Tole je seveda nova forma političnega obračunavanja na slovenskem Zahodu: če ti kdo stoji na poti, v tem primeru kot kriminalist, ne nujno kot politik, tožilec, sodnik ali kakšna tretja oseba, lahko z njim kot župan javno obračunaš kar preko naročenih jumbo plakatov. Že malo v stilu motiva iz aktualnega nagrajenega filma »Trije plakati pred mestom« (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri), a tokrat s čistim instrumentalnim in prav nič plemenitim predznakom.

Že res, da ima koprski župan Boris Popovič ob vseh svojih lokalnih medijih, ki jih naivno plačujejo občanke in župani, svoj propagandni stroj in nevrolingviste, ki skrbijo za uspešen mentalni postroj, skozi katerega je mogoče ustavljati zoprne kritike, novinarje, in politično nepokorne osebe ali ustanove. Tudi je res, da sta že Janez Janša in Andrej Fištravec, denimo, s svojimi brezplačniki, portali in televizijami nakazala slovensko smer berlusconizacije javnega prostora in nekakšno politično-medijsko partnerstvo, kjer nenadoma čisto politično dirigirano lastništvo, skrito ali neskrito, ni več nobena ovira za ločevanje politike od četrte veje oblasti, temveč v resnici kar pogoj njunega združevanja.

Plakati kot sodobni pranger

A zadnji primer vendarle kaže na nekaj »inovativnega«, tj. še nevidenega v tem zatohlem domačem prostoru: da je politično oglaševanje v podobi jumbo plakatov, s katerih vas/nas opazuje koprski kriminalist Nermin Dedić, v Slovenskih novicah v središču pozornosti zaradi črne gradnje v Čežarjih, postalo še en sodobni kanal za kognitivno mapiranje mentalnih reprezentacij ljudstva. S strani župana, ki se s tem maščuje in pribija na pranger sebi neljubo osebo, ker ga je preiskovala v primerih različnih kaznivih dejanj. Kakor da bi, tudi če bi vse bilo res, to zmanjševalo težo teh dejanj.

Zgodba je precej preprosta: plakati imajo formo nedolžnih oglasov za Slovenske novice. Oziroma: to preprosto tudi so. Na njih ni nič več od izreza članka in grafike, ki sta dejansko bila objavljena. Kakor da bi nekdo, naročnik in z njo povezana oseba, previdno stavila na možnost, da bosta povsem razbremenjena vsake odgovornosti, varno skrita za navidez z ničemer nepovezano dejanje.

In ja, naročnik omenjenih jumbo plakatov je tudi podpisan na njih, to je občinski Multimedijski center Vizija d.o.o., sicer izdajatelj spletnega portala Ekoper, čigar glavni urednik je Popovičev svetovalec Sebastjan Jeretič. Zato res ni presenetilo, da je ravno tam bilo mogoče najti prve promocijske članke v podporo zgodbi o jumbo plakatih v Kopru, kjer so zahlinili nekakšno začudenje, češ da se je »na jumbo plakatih v Kopru tokrat znašel koprski kriminalist Nermin Dedić, ki po poročanju časnika Slovenske novice ni le domnevni črnograditelj, ampak naj bi bil celo kazensko ovaden zaradi suma kaznivega dejanja ponareditve listine.«

Carl jumbo Dedić

Izsek iz članka na portalu Ekoper: levo novinarka, desno omenjeni jumbo plakat

Bodo sploh koga preganjali?

Še več, naracija je že dodatno elaborirana v smer očitkov, še stotič, »samooklicani nadnovinarki« Eugeniji Carl in tako imenovanim »resnim medijem«, ker menda o tej zgodbi pridno molčijo. V časopisu Delo so vprašali sami sebe, ali so morda pri Multimedijskem centru Vizija, ki ga zastopa Dejan Škerlič, pridobili soglasje za omenjeno akcijo nečesa, kar je videti kot osebna vojna župana proti tistim, ki ga preiskujejo, seveda s pomočjo davkoplačevalskega denarja. In ga seveda niso. Zato menda Delova pravna služba »proučuje možnosti ukrepanja proti taki poslovni praksi«.

Vse pa kaže, da je koprski župan našel odlično novo nišo za svoje obračune, kajti nenadoma se zdi, da Delo ne more kazati prevelikega poslovnega interesa proti oglaševanju njihovih izdelkov, na inertnem Uradu za intelektualno lastnino pa so odgovorili nadvse šolsko in posplošeno – češ da lahko imetnik kršene pravice vloži tožbo  in da kršitve pravic intelektualne lastnine lahko »pomenijo tudi kazniva dejanja, za katera so predvidene stroge kazni«, ki jih preverja tržni inšpektorat in po uradni dolžnosti izvaja nadzor nad izvajanjem nekaterih določb zakona. Ja, saj vemo, kako v praksi tečejo take zgodbe.

Šuligoj Popovič plakati Delo

Delov prispevek o Popovičevi plakatni akciji

Ime česa je Boris Popovič?

Nedavno sem za portal Skupaj prispeval kolumno z naslovom »Koper in njegov Vodja: ime česa sta?« V njej sem poskušal razložiti, v čem vidim prispevek koprskega političnega vodstva z zaposlenimi komunikologi vred k degradaciji slovenskega političnega in demokratičnega prostora. Naj ga na tem mestu povzamem spodaj.

Ime česa je danes mesto Koper? Če je kdo pri sebi razvil čisto povprečen čut za državljansko pozornost do družbenih procesov in demokratične kulture, zaradi česar mu ni vseeno, v kakšnem okolju živi in ali uspeva dovolj hitro zaznavati anomalije v njem, nato pa se med poletnimi počitnicami in kakšnim naključnim kratkim postankom ustavi v sicer čudovitem Kopru, ga bo najbrž prej ali slej oblila zona. Ne zaradi prijaznega pihljaja vetra ali vročine ob uličnem sprehodu, tudi ne le zato, ker je prejšnji dan v Odmevih naletel na studijskega gosta, župana tega mesta, ko je hitel sikajoče razlagati strahovito osebno krivico in pojasnjevati, da je proti njemu trenutno vloženih nič manj kot 45 (petinštirideset) kazenskih ovadb. Krivca rad ponavlja, ta je znan, a povsem neopredeljen: on je žrtev udbomafije. Se pravi: starih komunističnih sil kontinuitete, na katere stavi skupaj s svojim bivšim prijateljem Janezom Janšo.

Potujitveni učinek

No, zadnji podatek s televizije, o gromozanskem številu ovadb, bi naključnemu obiskovalcu zanesljivo moral dati misliti. Je morda v osrednji Evropi še kakšen župan s tako žalostnim rekordom, v resnici na položaju že celih 15 let, vse od leta 2002? Kajti v enem mandatu najbrž toliko ovadb pač ne uspeš nagrmaditi? In ko bi se sprehodil po mestnem jedru, bi njegovega občutka ne mogel zbistriti niti očesni vtis hitro rastoče infrastrukture, poskus arhitekturnega preboja in razvoja, s palmami ali brez: preprosto bi ga skazil kateri koli javno ali medijsko dostopen detajl, kako oblast v resnici funkcionira.

Ob prvem obisku kioska ali ogledu glasila mestne občine Koper, visečega iz kakšnega predalnika in zmetanega v kante, bi nato doživel ultimativni potujitveni učinek: kakor da bi imel pred sabo kulise nečesa, o čemer je prebiral v prašnih učbenikih politične demagogije, retoričnih manipulacij in nevrolingvističnih priročnikov. Pričakala bi ga opreproščena neestetska naslovnica, obremenjena z maksimalno politično agendo, začinjeno s sugestivnim sporočilom, ki nekomu želi nič manj kot smrt:

Popovič glasilo

Popovičevo občinsko glasilo s pomenljivim ikonografskim izzivom na naslovnici

Vizualno sporočilo je jasno: župan Boris Popovič ima desno roko stisnjeno v pest, kar nas spomni na nekega drugega nacističnega voditelja, a ironično, a tako domače, kliče h koncu nacizma in fašizma. S pomembnim dodatkom: tudi jugokomunizma. Potem utegne naš nič hudega sluteči obiskovalec pomisliti – mar sredi spoštovane države Evropske unije lahko obstaja in preživi format tolikšne primitivne samopromocije iz nekih drugih časov, ki ga sodobna zakonodaja preprosto več ne dopušča? Je res tako hudo, da protagonisti niti ne poskušajo več prikriti svojega nadvse kampanjskega početja, cepljenega na stroške davkoplačevalcev, zaradi česar stopnje mimikrije in kamuflaže niti niso potrebne in se z njimi več ne ukvarjajo? Je ljudstvo že tako oslepljeno in vodljivo, da se okoli njega več ne splača truditi, zato trda roka več ne rabi skrivati svoje ambicije? Ter, seveda, kaj tako fascinantnega je v tej primitivni retoriki, brez estetske vrednosti, da ji vodljivo ljudstvo ves čas naseda?

Na eni strani popolna pasivnost, apatija in ravnodušnost občank in občanov, kakor da bi bili ustvarjeni za ugrabitev kakšnega samovoljnega avtokrata, na drugi nadvse plehka, populistična in primitivna hipostaza oligarhične strukture, ki vodi mesto. Kontrast, ki ne bi mogel biti večji. Tam, kjer državljanke in državljani brezbrižno gledajo proč, je pač največ možnosti za zlorabo demokratičnih načel. In tudi največja verjetnost, da bo nekdo mesto ugrabil za lastne potrebe. Da bo razvil načine manipuliranja, zavajanja in medijske propagande brez slehernih zadržkov in zavor.

Hegemonske županske klike

Prispevek koprskega političnega vodstva z zaposlenimi komunikologi vred k retardaciji slovenskega političnega in demokratičnega prostora je trenutno eden najintenzivnejših, če ne najbolj intenziven v državi. Kar je srhljivo, traja že desetletja. Dejansko se dogaja v vseh večjih mestih Slovenije: tudi mesto Maribor ima svojega ugrabljenega župana z dolgo vrsto sumljivih zgodb za vratom, da o Zoranu Jankoviću ne govorimo. In kar se res kaže kot posmeh demokraciji: omenjeni kujejo in snujejo svoje politične projekte, ustvarjajo idejo o skupni politični županski stranki, za nameček pa se nekateri med njimi, tako ravno Popovič, med drugim podajajo še na predsedniške volitve. Zato slovensko javnost v zadnjem času lahko upravičeno prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste – ali vsaj odpiranje oči ljudi, ki bo imelo nek odraz na volitvah. Občutek, da ljudje potrebujejo opolnomočenje, izhod iz politične potujitve hegemonskih županskih klik, se na trenutke zdi bolj nostalgičen in romantičen spomin na vstaje leta 2012 in dalje, pospremljen s pričakovanjem ponovitve, kjer se edini res detronizirani župan, Franc Kangler, zaradi malomarnosti pravosodja uspeva v zadnjih letih celo delno rehabilitirati.

Pravega odgovora, kdo je tu odgovoren, najbrž ni: v največji meri v resnici kar ljudje, ki takšne politike vedno znova izvolijo in jih njihova koruptivnost ne zmoti, svoje breme krivde pa bodo morali prevzeti tudi ljudje iz akademske in intelektualne sfere, ki bodisi z neposrednim pajdašenjem ali brezvestnim molkom k stanju brezizhodnosti in razmahu nevroretorične propagande v čast enega vodje, nadvse aktivno prispevajo. K temu velja naposled dodati še medije, urednike in novinarje.

Psihiči, ljubice, lezbijke

Prav s tem sem se podpisani v preteklosti največ ukvarjal. Bodisi v kontekstu politične in medijske podpore Gašparju Gašparju Mišiču, tesnemu Popovičevemu sodelavcu. Ali pa z brutalnimi obračuni s kritičnimi novinarkami, ki so poskušale o koprskem županu poročati stvarno, pri čemer so, tako rekoč simptomatično, kot njegove žrtve vedno nastopale prav ženske: Petra Vidrih, Barbara Verdnik, Eugenija Carl. Njegov trumpovski žargon se ni branil mačistično in šovinistično začinjenih javnih izjav, kot so »psihiči«; »ljubice«, »lezbijke« ali drugih sočnih vzdevkov, s čimer je nevroretorika koprskega župana, na sledi njegovemu sodelavcu Jeretiču, postregla s še eno jezikovno posebnostjo, ki je pri drugih županih v takšnem obsegu ne bomo zasledili.

Še več, podrobnejša analiza političnega trobila Ekoper, ki ga vodita omenjena, bi najbrž pokazala, da so najpogostejše žrtve diskreditacij, žaljivk in obračunov največkrat ravno ženske, med njimi še zlasti omenjena novinarka RTV Slovenija, Eugenija Carl. Tudi če pustimo ob strani luknjičavost zakonov, ki takšno propagandno mašinerijo omogočajo, ni mogoče spregledati dveh diskurzivnih praks, s katerima strežejo županovi pajdaši. Prva zadeva taktiko nevtraliziranje škode, ki je županu povzročena ob številnih javnih in medijskih razkritjih. Druga je obsedena z nečim, čemur se v analizah fašističnega diskurza reče imaginarna identifikacija, kar pomeni predvsem vizualno in grafično prezentacijo podob, ki so občankam in občanom ponujene kot predmet fascinacije. Te nam povsem nediskretno ponujajo karizmatičnega Vodjo z neverjetno potenco, ki bo opravil s kar tremi totalitarnimi sistemi in jim zadal smrtni udarec.

Ponižane in razžaljene

Če bi analizirali lik takega vodje, bi ne prišli samo do grenke resnice o diktatorjih, da jih namreč velik del ljudstva velik del časa naravnost obožuje, temveč tudi do precej racionalne, a zato nič manj sprejemljive razlage, zakaj so tarča njegovih napadov tako pogosto ženske. Ne zato, ker so morda v Kopru bolj pogumen spol med obema, bolj kritične, pogumne in družbeno angažirane. No, čisto preprosto je morda del ikonografije Vodje tudi, da so moč, oblast in potenca na strani Moškega, ki za to, da bi ohranil svoj despotizem, potrebuje dominacijo tudi v odnosu do žensk: ponižanih in razžaljenih.

Več:

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Mariborske politične vojne z mediji: primer RTS

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Včerajšnji Dnevnikov izbor ni presenetil po izbiri gostov. Voditeljica Elen Batista Štader je vodila pogovor v 16 minut trajajoči oddaji po koncu TV dnevnika ob 19.25 uri, gosta sta bila Sebastjan Jeretič in Božidar Novak. Tema: pogovor o predsedniških volitvah letos, o možnih kandidatih in tem, kdo ima največ možnosti.

Voditeljica je bila prozaična in dolgočasno predvidljiva, četudi sta se komentatorja trudila v drugi smeri. Rubrika, ki je v odjavni špici presenetljivo ne podpisujejo poimensko, temveč zgolj kot »informativni program«, je očitno nastala pod taktirko odgovornosti Jadranke Rebernik in Mojce Pašek Šetinc: prva je odgovorna urednica istega informativnega programa, druga pa urednica DIO, tj. dnevnoinformativnih oddaj.

Dnevnik Jeretič Novak

Scena iz Dnevnikovega izbora: 2. maj 2017

Zakaj to omenjam? Ker želim v nadaljevanju opozoriti na zame resno etično zadrego, ko gre za izbiro gostov. In ta je po svoje presenetljiva, po svoje ne. Slednje zato, ker od TV Slovenija žal ne pričakujemo več nujno poudarka na strokovni kompetenci in sledenja kriterijem resnosti izbir, nekaj pa pri nekaterih urednikih včasih šteje tudi politična pripadnost. Žal, moje opažanje.

Čeprav je tudi vsebinsko bil nastop tandema že na meji neverjetnega, npr. z domislicami o tem, da ne vemo, kakšno bo novembra vreme, zato po analogiji ne moremo vedeti, kdo bo zmagal, ali pa s tisto, da bi bilo zanimivo videti, kaj bi se zgodilo, če bi na slovenskih predsedniških volitvah nastopila Melanija Trump, je moment »presenetljivosti izbora gostov« vsaj zame zmagal. Selekcija je seveda v popolni domeni urednikov in novinarjev, na plačnikih RTV prispevka pa je možnost in včasih dolžnost, da jih komentiramo.

Neresnicoljubna RTV

Sebastjan Jeretič je, kar uredniki vedo zelo dobro, hud kritik RTV Slovenija in njihovih novinark ali novinarjev. Vse bi bilo prav, če bi šlo za vsebinsko upravičeno in nevtralno ravnanje. Toda v funkciji županovega piarovca in odgovornega urednika portala Ekoper, o čemer sem podrobneje pisal, ni samo velik zaupnik Borisa Popoviča, ampak je pripravljen v imenu neženirane obrambe v svojih kolumnah ob razkritjih istega javnega servisa zapisati tudi naslednje:

RTV Slovenije in Primorskih novic ne briga resnicoljubnost, ne briga jih vsebina. Briga jih le sovraštvo, ki ga gojijo do župana.

Jadranka Rebernik in Mojca Šetinc Pašek sta torej zelo prijazno stoični, ko se podpisujeta pod strokovnjake v studiu, ki imajo tako zaničevalno mnenje o njihovem delu. In to z mesta, ki je njunima podobno: urednika. A to še zdaleč ni vse.

Moralni miselni eksperiment

Izvedimo čisto majhen miselni eksperiment v pedagoške namene. Kaj bi se zgodilo, če bi gost v studiu po izboru urednic bila oseba, ki ji lahko pripišemo formalno in kazenskopravno odgovornost za naslednje javno objavljene domislice:

Jadranka in Mojca, malo več gledajta Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali vaju, je že zdavnaj minil.

Ali pa:

Česa vse ne bi naredili Jadranka in Mojca, samooklicani resnicoljubni, pošteni in objektivni novinarki javnega državnega zavoda RTV Slovenija, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovili mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

Ali še:

Le kaj bosta velecenjeni, nezmotljivi javni uslužbenki RTV servisa porekli zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

No, pa se je tam res znašel kar on. Dalje ne bi našteval, sploh ne takrat, ko stvari posegajo v zasebnost in intimo ter na noben način več niso povezane z novinarskim delom. Ja, vse so zapisane na občinskem portalu Ekoper, ki ga vodi in ureja njun televizijski gost Jeretič.

Moja poanta bi torej morala biti jasna: kako je možno, da nacionalka k sebi vabi ljudi, ki s takšnimi kompromitacijskmi rafali dnevno napadajo novinarje RTV Slovenija? Pri čemer za te žaljive odcedke zelo dobro vedo in je manira avtorja vsem znana. Vsi zgoraj našteti citati so namreč povsem avtentični: v njih je treba zgolj zamenjati imeni obeh urednic za novinarko v njunem programu. Katero že? Eugenijo Carl. Storiti je treba le to, da se nekdo postavi v njeno kožo. Pretežko, očitno.

Vprašanje občutljivosti

Naštete navedke je moč najti v mojem prispevku Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje. Seveda je čisto možno, da smo manj občutljivi, če nekdo blati tistega ob nas, ne nas samih. Najbrž je to kar v naši ne preveč plemeniti človeški naravi. Urednici Jadranka in Mojca lahko porečeta: kaj naju brigajo vse tožbe proti Eugeniji, to je njena stvar. A da je novinarka, tako kot midve? No, dobro, pustimo malenkosti. Kaj imava midve opraviti s tem, da jo valjajo v nekem mediju, celo do največjih in najbolj intimnih potankosti? Midve se podpisujeva pod naše goste, ker so strokovne in kompetentne osebe.

Morda, če so res. Dilema je lahko realna. Ampak njen del je tudi tista moralna, ki je v tem primeru izostala. Naj nadaljujem. Kaj bi porekli obe urednici, in spet se ponavljam, če bi ob svojem novinarskem delu prejeli naslednji odgovor:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Jadranka Rebernik in Mojca Pašek Šetinc spet lažeta, kradeta, bolhe jesta.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Se zdi res verjetno, da bi se odzvali z novim povabilom županovemu piarovcu v osrednji dnevnik, da pove kakšno modro o predsedniških volitvah? Ali celo, da pojasni, kje in kako lažeta, kakšno vrsto bolh jesta ter kako sovražna da je javna radiotelevizija do njegovega župana? Ugibam, da ne! Ga bosta morda kdaj povabili, da kaj pove o delovanju portala Ekoper? Hja, zelo zanimivo, ni se zgodilo. Kakor da se ne more.

jereti-zrtev-carl-ekoper

Naslov pove vse: ena izmed značilnih objav na portalu Ekoper

Mednovinarska solidarnost in empatija

Zadrega je očitna: če šikanirajo Eugenijo Carl, nas to ne moti preveč. Lahko za obe urednici rečemo, da ne čutita nobene novinarske solidarnosti do svoje kolegice? Lahko. Solidarnosti v smislu, da je njuna odgovornost za povabila sorazmerna s prezirom, ki ga hote ali nehote izkazujeta do tistih, ki osebno napadajo, javno diskreditirajo in otežujejo delo zdaj že znameniti koprski novinarki. Verjetno urednicama sploh ne pride na pamet, kaj si slednja ob takšnih povabilih misli ali čuti. No, morda je »kolegica« preoptimističen pridevnik za že preživeto romantično stanje v cehu.

Etična dilema je s tem identificirana in ni zgolj v tem, kako nespodobno je morda ponujati medijski prostor osebi, ki deluje proti novinarskim standardom in onemogoča delo kolegice. Očitno tudi za nikogar ni dovolj moteče, da županov piarovec Jeretič zaničuje RTV Slovenija in še manj komu pride na pamet, kaj to pomeni v luči vseh nepravilnosti, ki jih njihova novinarka razkriva v rabotah koprske občine. Kajti za to namreč gre: da je Carlova trn v peti koprski oblasti. Takšna vabila so negacija njenega dela. So pljunek v lastno skledo. Če nimaš občutka za etiko, je življenje pač čudovito. V njem takih in podobnih dilem enostavno ni.

Medijski prostitutki za 30 in 35 evrov

Človek se globini tej odsotnosti empatije ne more načuditi, če pomisli, kakšno naključje, da se Mojca Pašek Šetinc in Eugenija Carl na sodišču skupaj pravdata proti prvaku SDS, ki ju je v nekem tvitu ozmerjal za medijski prostitutki. Za 30 in 35 evrov. Delata za zvodnika Milana. Pričakovali bi, da prva dovolj dobro razume, kaj pomeni blatenje tvojega imena – nenazadnje sta obe javno trdili, da se čutita napadeni tudi kot pripadnici ženskega spola. In smo spet pri isti moralni dilemi solidarnosti: kakšno referenčnost je treba odkrivati v gostu, da celo po takšni epizodi pozabiš, kaj doživlja tvoja kolegica v svojem delovnem in zasebnem okolju? Morda bi morala Eugenijo Carl urednica preprosto vprašati po tem. Morda bi ji ta morala povedati. Ne vem, morda bi bilo lažje, ko bi ji naravnost povedali, da njenega dela pretirano ne cenijo. Vsaj tako se obnašajo.

Argument strokovnosti

Vse to so seveda natolcevanja. Naštetih dilem ni, naše urednike vodi zgolj želja po izbiri najbolj strokovnih sogovorcev. In res: Jeretič in Novak (alias Milojka Balevski) imata nekaj skupnega: verjetno sta edina politična analitika v državi, ki ju redno retvita Janez Janša in ne spadata le v krog njemu zapriseženih medijev. Ta izjemnost je najbrž že po sebi imenitna referenca.

Danes je poglavitna referenca za TV Slovenija pač to, da znaš v dveh letih obrniti 20 milijonov državnega oglaševalskega denarja in ga podeliti za tvojega naročnika pravim medijem. Če si v prijateljskih navezah z novinarji in uredniki, ti pač ne bodo zamerili. Nasprotno. Media Polis je ena taka nepozabna metafora za slovensko medijsko državo in njeno incestuoznost, pri kateri so, spet nič čudno, isti novinarji spet pozabili povprašati protagonista po pojasnilu. Ki mu sledi večno stokanje in javkanje, kako je hudo, sploh na današnji svetovni dan svobode medijev, a v resnici sploh ne misliš resno. Kot že večkrat opozorjeno na tej strani: treba je biti zgolj pozoren na slovensko novinarsko folkloro, na bizarno promocijo istih oseb, političnih komentatorjev, ki so po svojem izvoru lobisti, piarovci in svetovalci. Ja, ti bodo zanesljivo maksimalno strokovni in nepristranski. Dodatna referenca za povabilo je, da v tej funkciji kompromitiraš novinarje nacionalke. Bolj sočno, bolj osebno, tem bolje. To vse so reference gostov, ki se iščejo. Samo da vemo.

Več:

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Ime česa je Milojka Balevski?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Dnevnikov izbor Balevski Jeretič RTV

Božidar Novak alias Milojka Balevski v elementu

 

 

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Povejmo naravnost: v odioznem slovenskem medijskem kozmosu po vsem sodeč trenutno ne obstaja nobena novinarka, ki bi bila deležna toliko javnih zasmehovanj, seksističnih nizkotnosti in osebnih žaljivk, kot jih je Eugenija Carl. Novinarka TV Slovenija zanesljivo ni edina, vendar ne poznam nobene druge, ki bi se lahko v tem neslavnem rekordu z njo merila, ko govorimo o medijskih zapisih. Se pravi: novinarja o novinarju.

Tvegajmo drzno hipotezo: sramotni Janšev tvit o »medijski prostitutki za 30 evrov«, ki ga je bila deležna s svojo kolegico, je v resnici že precej časa dobival krila, bil je simptom nekih širših razmer legitimacije žalitev in osebnih diskreditacij v povračilo za njeno novinarsko delo. Izjemno pomenljivo je spoznanje, da ji pri tem nihče ni posebej priskočil na pomoč – še huje, diskreditatorje novinarske kolegice in kolegi raje naravnost ujčkajo in reklamirajo. Pa poglejmo.

Ekoper in manire iz banana republik

Obstaja medijsko mesto, ki je verjetno prekašalo vse novinarske standarde, ki jih poskuša dolga leta skrbno negovati in razvijati konglomerat različnih Janševih medijskih satelitov. Imenuje se Ekoper (ekoper.si). Njegov odgovorni urednik je Sebastjan Jeretič.

ekoper-kolofon-jeretic-nova

Izsek kolofona iz vstopne strani portala Ekoper

Če Eugenijo Carl javnost pozna kot neizprosno novinarko TV Slovenija in tudi kot »Slovenko leta«, saj že leta razgalja nečednosti koprske občine in njenega župana Borisa Popoviča, Univerze na Primorskem in rektorja dr. Dragana Marušiča, dogajanja v FC Koper in drugod, je Jeretič javnosti znan kot nekdanji svetovalec Boruta Pahorja in član SD, proti kateri se je kasneje obrnil, ustanovil podjetje za odnose z javnostmi in lobiranje Nevro PR, na koncu pa pristal v službi kot Popovičev svetovalec za komuniciranje in se npr. podal še na pot kandidata za župana mesta Piran. Vmes je spremenil svoja politična stališča, začel npr. zagovarjati lustracijo in nedavno Donalda Trumpa, o beguncih pa ima seveda rezervirano mnenje.

V medijskih vabilih največkrat nastopa pod znamko političnega analitika. Primer: v preteklih tednih ga je Slavko Bobovnik dva dni zapored gostil v Odmevih ob ameriških predsedniških volitvah, Večer mu je nekaj dni nazaj objavil kolumno in isti dan je znova nastopil v Odmevih. Obenem je »lobist in piarovec«, kot ga uvaja njegov dober kolega Bojan Požar; ob tem je zanimivo in povedno, da nam nacionalka za politične komentatorje nenehno servira prav lobiste, najbrž zaradi finega občutka biti v družbi banana republik in bogatejše bere novinarskih nagrad watchdog.

Predvidljivo je novinarka Carlova zaradi razkrivanja rabot padla v nemilost pri koprskem županu, nato pa tudi pri Jeretiču samem. V prispevku iz leta 2013 je zanj zapisala, da je »s koprskim županom podpisal pogodbo za komunikacijsko svetovanje koprski občini, hkrati pa je od dveh javnih podjetij občine Koper dobival še mesečni pavšal. Kolikšni so bili zneski, javnosti nikoli ni želel izdati, češ da gre za poslovno skrivnost.« Podobno je kritično pisala o nekaterih njegovih manipulacijah, v članku »Popovičev svetovalec ujet na laži« pa poročala o njegovi laži glede javne objave policijskih prisluhov iz sojenja županu Borisu Popoviču in hkrati kot ena redkih problematizirala tudi delovanje portala Ekoper; poimenovala ga je »občinski portal za županovo resnico«.

carl-trhle-noge-ekoper

Klasičen primerek zapisa na portalu Ekoper z napadom na novinarko

Skoraj milijon evrov v šestih letih

In res, ne poznam nobenega drugega medija v Sloveniji, ki bi svoje poslanstvo tako premočrtno razumel in tudi izpolnjeval v smeri zaščite lika in dela posameznega politika, kot to počne Jeretič s svojim. Gre za skorajda zaseben portal s prepoznavnimi besedili v obrambo župana Popoviča, ki ga izdaja Multimedijski center Vizija: ta je le od koprske občine po podatkih Erarja od junija 2010 do danes prejel 938.079,61 evrov, počasi se torej bliža enemu milijonu. V povprečju je potemtakem občina za delovanje portala mesečno namenila nekaj čez 12.000 evrov na mesec. Med najbolj priljubljenimi tarčami osebnih napadov portala sta ob Eugeniji Carl še notarka Polka Bošković in sodnica Meri Mikac, motiv zapisov je znova enako prepoznaven: tako ali drugače so trn v peti koprskemu županu.

multimedijski-center-vizija-erar

KPK-jev Erar pokaže skupni znesek nakazil Multimedijskemu centru Vizija

Mačizem in razprava o telesnih atributih

Članki na Ekoper.si so običajno podpisani z inicialkama, v zadnjem času so pridobili novo moč, kolumnista Romana Vodeba. Hiberbolični naslovi, slabšalne in čustveno zaznamovane besede, personalizacija, emocionalna potenca, dramatizacija in negativizem kar bruhajo iz besedil. Novinarki Carlovi je, kot rečeno, odmerjena nenavadno velika pozornost, na portalu je nenehno zasmehovana z žalitvenimi izrazi, kot so »samooklicana raziskovalna novinarka, katere domet ne seže izven meja naše države«, ni jim težko deliti seksističnih spolnih nasvetov v drugi osebi, kot je tale:

»Morda malo več gledaš Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali tebe, je že zdavnaj minil«.

Ker novinarka toži koprskega župana zaradi razžalitve, je portal poln upravičevanj in namigov o njenih prsih, kot je tale:

 »Se ne sme govoriti o prsih neke ženske, sploh ne razumem? Zakaj ne bi smel pohvaliti žensko, če je treba? Zaradi tega, ker sem pohvalil, bi moral v zapor?«

Če odštejemo primitivne seksizme, mačizme in namige na zasebno življenje, ki se jih odgovorni urednik ne brani, nasprotno, je argumentacija na trenutke osupljiva:

»In če primerjamo prihodke Andyja Bare samo iz naslova enega nogometaša (Bara namreč zastopa zelo veliko mednarodno uveljavljenih nogometašev) s prihodki Eugenije Carl, Roka Maverja in podobnih pljuvačev v Sloveniji, potem je vsaka razlaga, kdo je tu pametnejši, popolnoma odveč«.

Velecenjena in nezmotljiva

Naj navedem dva primera značilnega diskurza iz novinarskih zapisov, katerih motivacijski pristop je klasičen osebno-diskreditacijski in zasmehovalen, požlahtnjen s tako rekoč osebno nevromarketinško noto. V njih se ne le smeši in žali novinarko, temveč se jo tudi provocira skupaj s javno televizijo:

Česa vse ne bi naredila nekdanja Slovenka leta, samooklicana resnicoljubna, poštena in objektivna novinarka javnega državnega zavoda RTV Slovenija Eugenija Carl, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovila mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

(…)

Le kaj bo velecenjena, nezmotljiva javna uslužbenka RTV servisa porekla zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

Posebnost portala je, kot smo videli, da želi novinarko smešiti že skozi familiarno naslavljanje z imenom – podobno kot Janševi govorijo o Milanu iz Murgel. Nenehna podtikanja so uporabljena v frazah, kot je omenjanje »Eugenijinega prijatelja famoznega nadžupana Pirana«. Poglejmo si nekaj naslovov, v katerih kar mrgoli tabloidnih eksklamacij in insinuacij:

Eugenija in podobni naj si za začetek preberejo današnji Večernji list

Eugenijine trhle noge

Eugeniji Carl se ne bodo uresničile želje po propadu koprskega nogometa

Eugenija Carl in njeno aferaštvo na račun MOK za vsako ceno

Župan Popovič odgovarja Carlovi: »Zakon je za vse enak!«

VIDEO: Sebastjan Jeretič: »Definitivno sem žrtev novinarke Eugenije Carl!«

Pojasnilo glede na RTV prispevek Evgenije Carl – Komunala sponzorira nogometni Klub

Novinarka naj bi zaradi županovih pohval doživljala duševno stisko

ekoper-slovenka-leta-izsek

Protinapad je najboljša obramba: Ekoper postavlja vprašanja Carlovi, kako je prišla do naziva Slovenka leta

Komunikacijski podn ali Eugenija bolhe žre

Drži, da odnos do novinarke ni zvezan le s portalom Ekoper. Občinsko komunikacijsko svetovanje tudi sicer proizvaja najbolj neznosne oblike odnosa in dialoga z novinarji. Naj citiram zapis, ki sem ga pridobil in nosi datum 15. september 2016; v subjektu je zapisano »Izjava za javnost župana Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper« in se morda nanaša na vprašanje iste novinarke. Tu je celotna vsebina odgovora, poslanega z naslova pr@koper.si:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popovič glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Eugenija Carl spet laže, krade, bolhe je.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Četudi je bil odgovor poslan na široke adreme novinarjev, je ostal znova z njihovim molkom in neobravnavo legitimiran. Diskreditacije te vrste so očitno normalen pojav, komunikacijski slog pa spričevalo, ki mu v evropski praksi verjetno ni para. Popovič je sicer že pred leti novinarko Barbaro Verdnik javno označeval z izrazi verbalnega mobinga, zanjo je dejal, da je »psihič in punca, ki je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov«, novinarko Petro Vidrih pa za »lezbijko, ljubico in piarovko bivše izolske županje, ki rada popiva«.

Biti žrtev: primitivci in provincialisti

Stavek »Eugenija Carl spet laže, krade, bolhe je« očitno emblematično predstavlja vso komunikacijsko strategijo, ki jo premorejo županovi svetovalci. A ne le to, v svojem mediju Jeretiču ni težko objavljati slavospevov na svoj račun, ko se poda na pot kandidature za piranskega župana, kot mu ni bilo odveč storiti še marsičesa, denimo leta 2014 biti udeležen v incidentu domnevnega fizičnega napada na Borisa Popoviča, ki ga je sam pripisal nemudoma in pričakovano pripisal »primitivcem iz občinstva župana Pirana Petra Bossmana«. Kakšno naključje, konkurentu na volitvah.

Na portalu občasno hvalijo podporo njemu s pesmijo, spet v drugem prispevku na svojem portalu se razglaša za »žrtev Eugenije Carl« in v video nagovoru pojasnjuje, da ga je novinarka s svojim poročanjem prizadela. Ob svojem županskem programu je Popovičev svetovalec uspel žaliti tudi druge novinarje na javni radioteleviziji, Edija Mavsarja je poimenoval kar »provincialni novinar RTV Slovenija«.

jeretic-pesem-ekoper

Zapis iz časa županske kampanje: odgovorni urednik piše o samem sebi

Novinarska nesolidarnost ali kako ravnajo kolegi

Društvo novinarjev se fenomena »Ekoper« preprosto še ni lotilo, navzlic njegovi dolgotrajnosti. Tudi ne poznam novinarja, ki bi v svojem avtorskem zapisu opozoril na diskreditacijske poteze proti novinarki. Preseneča ne samo, da ga novinarska združenja močno tolerirajo, ampak da posamezni uredniki protagonista celo nagrajujejo. Toda stvar je po svoje logična: novinarji seveda ne morejo kaj slabega napisati o vlogi Jeretiča v koprski občini ali širše. Ker kako naj potem svojim gledalcem, bralcem in poslušalcem pojasnijo, da je njihov stalni politični analitik v studiu in kolumnist? Kako naj Matija Stepišnik, Vanessa Čokl, Nada Lavrič, Mojca Pašek Šetinc, Slavko Bobovnik in Rosvita Pesek, da ne naštevam dalje, še ohranijo verodostojnost svojega gosta? Ker je ne morejo. Obenem se implicitno, želeli ali ne, posmehujejo raziskovalnem delu svoje novinarske kolegice.

Predstavljajmo si za trenutek, da bi zgoraj našteti raje povabili omenjenega političnega analitika, da jim pojasni delovanje svojega portala v luči novinarskih načel. Ne, to se res ne more zgoditi! NČR je sicer obravnaval dve pritožbi v letošnjem letu, prvo 5. februarja in drugo 11. junija, na pobudo oškodovane notarke Polke Boškovič, ki je v zapisih o sebi prepoznala kršitve kodeksa. V prvem primeru razsodišču Jeretič sploh ni odgovoril, a je bil spoznan za krivega, v drugem primeru je bil oproščen, ker je sicer portal svoji stalni tarči, Boškovičevo in sodnico Meri Mikac, opisal »zgolj« skozi prvoaprilsko šalo oziroma na satiričen način: članek je bil najbrž premišljeno objavljen na 1. april.

meri-mikac-ekoper-sladka-meri

Kako smešiti koprsko sodnico Meri Mikac, ki je trn v peti župana: izsek iz članka

Za ene reklamni pano, za druge ponižanje

Situacija, v kateri je novinar dvakrat ponižan, sprva kot žrtev novinarskih diskreditacij politikov in njihovih svetovalcev ali odgovornih urednikov medijev, nato pa mora preživljati še nočno moro promocije tistih, katerih tarča je postal, prinaša dvojno bolečino za vpletene. Za vse druge, manj neposredno involvirane, ostaneta nedoumljivi šok in začudenje, ki se porajata ob zavedanju, da si novinarski ceh kar sam mazohistično proizvaja bolečino.

Zato mora nujno ostati takole: za Jeretiča velik reklamni pano, za Carlovo pa itak vemo, da je medijska prostitutka za 30 evrov z zvodnikom Milanom. Ko temu razvpitemu tvitu Janeza Janše prikimajo tvoji novinarski kolegi, potem veš, da domača scena pljune čez tovarištvo, novinarsko dostojanstvo in obenem vse profesionalne standarde.

Več:

Sikajoči politiki med novinarskimi psihiči

Kako na tretjem z Mišičem rajcajo novinarje

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

jereti-zrtev-carl-ekoper

Odgovorni urednik Jeretič verjame, da je žrtev novinarke

ekoper-morda-vas-bo-zanimalo-rubrika

Klasična podoba portala z izbranimi tarčami

Bobovnikov argument iz daljinca in navidezno proste TV izbire

Nekateri bodo užaljeni, toda od tviterja pač nikoli ne morete pričakovati vsaj približno resne in argumentirane izmenjave mnenj. Čivki so po nujnosti odmerjenih znakov velikokrat, če ne največkrat obsojeni na pretiravanje, kratke opazke, sarkazem ali cinizem, posploševanje in poenostavljanje. Nekdo, ki verjame, da je tudi argumentacija v javnem prostoru pomembna in da ste lahko kritični državljan le z njeno pomočjo, mora do tega socialnega omrežja biti nujno zadržan. S Facebookom je morda nekoliko bolje, a ne bistveno.

Ko se je bivši politik dr. Pavel Gantar odločil, da komentira včerajšnji TV Dnevnik nacionalke, ker sta ga zmotila politična komentatorja, Sebastjan Jeretič in Dejan Steinbuch, je zato svoje nestrinjanje pričakovano začinil s primerjavo z »bolj verodostojno« Voduškovo TV. V skladu z zgoraj opisano logiko.

Odgovoril mu je včerajšnji moderator in izpraševalec obeh, Slavko Bobovnik.

Bobovnik daljinc

Vprašajmo se za trenutek, kako uspešna je bila njegova replika. Že njen prvi del nakazuje zajedljivo aroganco, očitno neproblematizirani standard čivkanja: da imajo gledalci prav, tudi ko nimajo, je pač posrečen, a še vedno sarkastičen dovtip.

Kar je res neznosnega, je nadaljevanje. Ne samo, da čivkanje zaradi redukcije na 140 znakov rado kreira novo popačeno gramatiko in je zato, ne pa iz slovničnega neznanja, Bobovnik morebiti moral skrajšati »daljinec« v »daljinc«, argument iz daljinca preprosto ni vzdržen.

Trditi, da ima gledalec pravico glasovati z daljincem in torej polno možnost svobodne izbire, je kvazi argument, če pomislimo na rigiden polni kontekst – to nas poskuša prepričati novinar tiste televizije, ki se, praktično edina, na omenjenem daljincu plačuje v višini 153 evrov na leto.

Seveda pogrevam staro juho, kajti kontekst je še eden: ne samo, da se televizija plačuje z rednim mesečnim prispevkom, ponujena ni niti »money back guarantee«: po zakonu smo to naročnino dolžni plačati, nolens volens, ker imamo električni priključek.

Argument »Daljinc je v vaših rokah« je zato nevzdržno aroganten, ker se ponuja pod pretvezo svobodne televizijske izbire, ki je v tem primeru bistveno neenakopravna. In ja, cinizem tu ni čisto neposredno vezan na značilnosti tviterskega diskurza. Čeprav bi znova lahko ugotovili, da nas zaradi svojih omejitev velikokrat sili v nepremišljeno, neargumentirano in opreproščeno repliciranje.

Gantar je imel veliko možnosti, kako odgovoriti Bobovniku. Izbral je najslabšo, s sogovorcem se je strinjal.

Bobovnik daljinc replika Gantar