Lobisti v Večeru: trumpistična strategija komuniciranja

Punditokracija lobistov, uporabljena v vlogi političnih analitikov, pač ne preneha, sploh ne v Večeru. Človek bi pričakoval, da resen časopis za politični komentar angažira kakšnega neodvisnega strokovnjaka, toda vedno znova se zgodi, kar nam kot svetel zgled ponuja tamkajšnji odgovorni urednik Matija Stepišnik: dajmo raje najti profesionalnega lobista in za nameček še svetovalca, ki je blizu vladi, celo na plačilnem seznamu ministrov, da nam bo komentiral ravnanja predsednika vlade!

Z lobisti do pristranosti

O večerovskem poželenju po lobistih, recimo Sebastjanu Jeretiču, ki je uspešno nadomestil skrivnostno Milojko Balevski, pišem v besedilu Edina točka naše stabilnosti: lobisti in piarovci kot politični komentatorji.

Tokrat je Stepišnika zamenjal Uroš Esih, Jeretiča pa Miloš Čirič: spet profesionalni lobist in spet svetovalec najmanj enega sedanjega ministra po vseh javno dostopnih podatkih. Članek nosi naslov »Tvitanje Janeza Janše: Trumpistična komunikacijska strategija«, v njem pa kot komentator nastopa še dr. Andraž Zorko, raziskovalec javnega mnenja. Članek pretežno govori o Janševi tviterski tehniki preusmerjanja pozornosti od centralnih družbenih in ekonomskih tem, a bolj me bo zanimalo, kako prihaja do veljave Večerova izbira punditov. Jasno je, da bo bralec pri zamolčani izbiri svetovalca vlade za »političnega analitika« prejkone naletel na neobjektivnost in pristranost, odvisno tudi od višine pogodbe – tudi o tem pišem v svojem že omenjenem prispevku.

Levica, ki se zaletava

In res, Večerov »politični analitik« ni razočaral. Če postopam sumarično, je Čirič v Esihovem prispevku o premierjevih tviterskih napadih navedel naslednje teze:

1. Gre za strategijo, ki ni nova, ampak jo uporablja že Trump.
2. Janša vodi igro na tviterju, levica pa pri tem izgublja in se zaletava vanj.
3. Premier je pristaš neposrednega komuniciranja, rad se izraža direktno in pove, kar si misli.

Vse tri so zanimive v svoji previdni večpomenskosti, poglejmo si jih po vrsti: sklicevanje na Trumpa očitno služi normalizaciji tovrstnega Janševega negativnega diskurza, saj ga avtor ni obsodil: če pljuvajo, žalijo, sovražijo drugi in večji, lahko to počne tudi naš predsednik vlade. Vse po načelu »tudi ti« in »sklicevanja na splošno prakso«, po katerih sme nekdo početi ali počne tudi vse tisto, kar je nedopustno, nemoralno in družbi nevarno.

Neposredna komunikacija kot evfemizem

O primerjavi med Trumpovo in Janševo uporabo tviterja in razlikah v slogu pišem v Mladininem komentarju. Ocena, da premier vodi igro, je seveda lahko neposredna pohvala, kot se od lobista in svetovalca pričakuje, ne pa od »političnega analitika«. V praksi mora Čirič po tihem odobravati tovrstno vpeljavo diskurza diskreditacij, blatenja in sovraštva, saj vendar vodi do novih političnih točk in vzpostavlja stanje, ko je levica nemočna in »izgublja«, kot se glasi trditev.

In končno je po njegovem premier »pristaš neposredne komunikacije«, kar je seveda kot evfemizem spet varno orodje. Neverjetno, prav ob istem času je za nek drugi medij odgovorni urednik Stepišnik povedal: »Še bolj pa me skrbi, da ta načrtna diskreditacija, ta vojna, stampedo blata, žaljivk in diskvalifikacij, ki se predvsem preko družbenih medijev iz desnosredinskega pola politike vali proti novinarjem.« A vidimo cinizem zaničevanja lastnega novinarskega poslanstva? Kajti po zatrjevanju Večera je vse našteto zgolj »neposredna komunikacija« premierja, s čimer se je avtor znova izognil vrednostni opredelitvi.

No, drži pa niti Čiričeva ugotovitev, da Janša nima dostopa do mainstreamovskih medijev, kar premier zelo rad cinično ponavlja, da bi legitimiral svoje sovraštvo. Ravno nasprotno je namreč res, kot večkrat opozarjam, da sleherni enovrstični tvit, ki ga mimogrede izstreli, kot diseminiran takoj doseže vse glavne medije v državi, novinarji pa običajno popolnoma nekritično generirajo njegovo vsebino. Če kaj, sme to šteti za dostop.

Ne več mazohizem, ampak sadizem

Letošnjega marca je Blaž Zgaga lapidarno opozoril, zakaj gre pri Sebastjanu Jeretiču in Milošu Čiriču:

Zdaj je jasno, zakaj lobist @indijanec tako vneto brani @PocivalsekZ in @JJansaSDS.

Počasi in z vidno muko postaja za spoznanje bolj diplomatski in manj vzkipljiv. Poveže se z lobistom Milošem Čirićem, trženjski guru Sebastijan Jeretič mu zasnuje kampanjo za volitve leta 2018.

Medijski nastopi lobistov in vladnih svetovalcev so seveda vsakič njihove mokre sanje, po tem najbolj hrepenijo in pri Večeru jim radi ustrežejo. Toda povsem novinarsko neprofesionalno je, da nam poreklo komentatorjev zamolčijo in da analizo predsednika vlade zaupajo tistim, ki so po nujnosti pristranski, ker so za to celo plačani.

Da se potem njihovi uredniki in novinarji še pridušajo nad »neposredno komunikacijo«, pa ni več mazohizem, ampak že sadizem sui generis. Torej: ne verjemimo vedno, ko novinarji jamrajo nad svojo usodo. Spremljajmo raje, kako jo soustvarjajo.