Edina točka naše stabilnosti: lobisti in piarovci kot politični komentatorji

07/02/202007/02/2020 / Boris Vezjak

Akutni in kronični problem, zakaj nam slovenski mediji z največjim veseljem kot politične komentatorje servirajo lobiste in piarovce, nikoli ni ponikne. Enostavno zato, ker sploh ne nehajo.

Čeprav na to opozarjam že desetletje, jasno da osamljeno in brez uspeha, nam tovrstna stalnica v ravnanju najbrž veliko pove o pregnetenosti piarja, strankarskih interesov in (ne)resnega novinarstva. In to celo v časih vedno bolj agresivne politizacije medijev, vključujoč razmah neskrito strankarsko obarvanih in končno tudi nezakonito financiranih s strani drugih držav, če ne omenjamo posamičnih krogov, katerih delo dobesedno spominja na zavzeto kapitalsko in politično prostitucijo. Povedano drugače: najbrž novinarske izbire v tej smeri ne bi smeli dojeti kot naključne zdrse, kar bi zanesljivo pokazala širša analiza tega, zakaj in kako se v domačem sistemu izbirajo ti. pundits, oblikovalci javnega mnenja.

Zadnji zgled Večera potrjuje vse našteto v paradigmatski meri: odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik je ob trenutni politični krizi po odstopu predsednika vlade znova vpoklical »političnega analitika, svetovalca več strank« in ga seveda povprašal za mnenje. In ta je, povsem predvidljivo, saj svoja prepričanja usklajuje na trgu, na veliko ugotavljal, da je Janez Janša edina točka politične stabilnosti v državi.

Stepišnik o virih politične nestabilnosti

Servirajo nam piarovce

Kaj je s takšnim postopanjem, ne glede na vsebino povedanega, narobe? No, bom poskušal razložiti še dvajsetič: če v medijih kot politični analitiki nastopajo tisti, ki so po svoji osnovni dejavnosti piarovci in lobisti, je to približno tako, kot če bi vam v trgovini z belo tehniko ne stregli in svetovali strokovnjaki, temveč dobro plačani oglaševalci posamičnih znamk. Kupujete hladilnik? Ni problema, z nami je ves čas predstavnik Gorenja, ki vam bo pojasnil, zakaj so njihovi daleč najboljši. Bi raje kupili Bosch ali Beko? Ni problema, če počakate pet minut, vam bodo iz njihove službe z javnostmi takoj pojasnili, zakaj morate kupiti njihovega.

Pričakovali bi, da je odgovorni urednik Večera zavezan profesionalnim standardom. Nenazadnje je nedavno opravljal naloge predsednika Društva novinarjev Slovenije in bi lahko bil takšen zgled. Njegova izbira Sebastjana Jeretiča pa jasno kaže, da je omenjeno zadrego samo še poglobil.

Od predstavnika Gorenja pričakuj reklamo za Gorenje

V svojem besedilu o nastajanju nove vlade navaja, da je omenjeni »svetovalec več strank« – že po sebi hecno, kajti predstavljajte si, da ste predsednik Stranke poštenjakov, zato si omislite piarovske nasvete nekoga, ki ga je že najela Stranka ljubiteljev korupcije. Ja, s kontra nasveti vam bo res v veliko in odkrito pomoč!

Kar bi potemtakem bralec oziroma uporabnik medija smel nujno pričakovati kot minimalni higienski refleks, je novinarjev podatek, komu Jeretič svetuje. Šele na podlagi tega bi bil potem uporabnik vsaj približno oborožen z razumevanjem, zakaj so poudarki iz njegove politične analize takšni, kot so, če jih po sili razmer že ni spoznal zaradi prej opisane toksične prakse. No, Stepišnik tega ni storil. Da bi se izognil povabilom propagandistov, ko jih sprašuje za politične prognoze, pa mu očitno po vseh letih tudi ne pade na pamet.

Večerov Jeretič o edini točki stabilnosti

Seveda s takšnim ravnanjem urednik resno podcenjuje svoje bralstvo in načenja verodostojnost časopisa. Na mestu komentatorja pač lahko upravičeno pričakujemo kompetentno osebo, katere pogled bo karseda nepristranski in objektiven. In to lobisti in piarovci po definiciji niso.

Da se že v tem žanru mediji radi zatekajo v nekakšne dihotomije levo-desno in sledijo zloglasnim uravnoteževalnim principom, sicer indicira njihovo zadrego, a tudi uporabo slabe rešitve: stvarnemu prikazu političnega stanja ne bomo nič bližje, če bo desno usmerjeni intervjuvanec navijal za svoje in levo usmerjeni tudi. Če ne more drugače, naj novinar vsaj korektno napiše: »Pozor, z nami je predstavnik Gorenja, zato pričakujte nekaj reklame za njihov hladilnik!«

Svetovalec vsem in povsod

Pustimo ob strani vsebino in tezo, da je Janša edina točka politične stabilnosti doma: tolikšna, da po zmagi 2014 zaradi vsesplošnega zavračanja ni zmogel sestaviti vlade in takšna, da mu bo trenutno morda uspelo le zaradi politične trgovine v strankah, ki si ne upajo na volitve.

Da bi omenjena zadrega danega primera bila še realnejša in hujša, odgovorni urednik podeljuje legitimnost političnega komentatorja osebi, o kateri je celo njegov časopis nedavno nekaj malega zapisal o svetovalnih pogodbah in katerih obstoj znova nakazuje močno vpetost v strankarsko in tokrat tudi vladajočo politiko.

Tako je na primer Blaž Petkovič v Večeru januarja lani kritično poročal o novih Jeretičevih pogodbah v višini 40.000 evrov za dve ministrstvi v vladi Marjana Šarca:

»Medtem ko se je sodelovanje med bivšim koprskim županom Borisom Popovičem in njegovim svetovalcem na področju odnosov z javnostmi Sebastjanom Jeretičem bližalo h koncu, je komunikacijski strateg in politični analitik, ki se je pred štirimi leti potegoval za županski položaj v Piranu, hitro našel nove izzive. Čeprav so se nad komunikacijskimi prijemi zdaj že nekdanjega koprskega župana, ki si je popolnoma podredil občinsko glasilo, hkrati pa vzpostavil portal, na katerem se je brezkompromisno obračunavalo z nasprotniki, zgražali številni, pa to ni ustavilo pristojnih na gospodarskem in okoljskem ministrstvu, da ne bi s Popovičevim strategom Jeretičem sklenili svetovalnih pogodb prav na področju komuniciranja.«

Novinarka, ki krade, laže in bolhe žre

Govoril je o resorjih dveh ministrov, Zdravka Počivalška in Jureta Lebna. In potem se ob načelnih dilemah profila političnega komentatorja in uredniških konsistenc pojavi še tretja nerodnost, obče vprašanje novinarske (ne)solidarnosti. Ki jo vsaj deloma omenja že citirani Petkovič.

Navajam le majhno ilustracijo, v primeru novinarke TV Slovenija Eugenije Carl se omenjena antisolidarnostna nenačelnost kaže v nenavadnem sadizmu javne radiotelevizije, usmerjenem v svojo sodelavko s tem, ko v svoje programe vabi političnega propagandista nekdanjega koprskega župana – ujetega v številne afere. Zakaj?

Ker je znak popolnega prezira dajati prostor nekomu, ki s takšno vnemo in s prepoznavno politično motiviranim predznakom žali in napada njihovo novinarko zaradi njenega profesionalnega dela, za nameček pa še celo ustanovo, ki ga gosti; o tem sem pisal v nizu prispevkov, recimo v Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje, Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu in Trije plakati pred Koprom.

Povedano drugače: če bi Vidi Vidci in podobni anonimusi iz Janševih gverilskih brezplačnikov in njegovih sodobnih transgresij bile realne osebe, bi imeli kar nekaj možnosti, da jih nekateri uredniki gostijo v svojih časopisih kot politične poznavalce. Ob tem ima najbrž novinarka TV Slovenija pač srečo, da ni v Večeru znova označena za nekoga, ki laže, krade in bolhe žre. Da mariborski časopis o koprskih občinskih trobilih in njihovem odgovornem uredniku ni nikoli posebej poročal? No, pač žalostno dejstvo.

Še iz časov, ko je pravo poimenovanje nekaj štelo

Stepišnika, skratka, pri njegovih izbirah ni prepričalo nič od naštetega, kar lahko pomeni le, da je njegovo postopanje dobro premišljeno. In ker tudi drugje ni bistveno bolje, je to zame še en dokaz več o obstoju edine točke stabilnosti bolj ali manj spontane sprege domačega novinarstva in političnega piarja, če uporabim proslulo frazo. Tudi za ceno odkrite mednovinarske nesolidarnosti, ki je pri nas evidentno še dolgo ne bomo presegli. Po čigavi zaslugi, vemo.

Več:

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Levodesne zadrege s političnimi komentatorji

Piar kadri med politiko in novinarstvom

Naša mariborskost: o registrih medijskih zmagovalcev

29/12/201930/12/2019 / Boris Vezjak

Intervju odgovornega urednika Večera s kulturnikom Mitjem Čandrom »v njegovi stalni bazi, ko je doma, pri Anderliču« lahko bralcu razpre, ne sicer nujno, celo vrsto zanimivih manj gostilniških dilem, čeprav nobene takoj razumljive na prvi pogled ali brez poznavanja kontekstov.

Stepišnik in Čander: intervju v sobotni prilogi Večera

Veliko jih je, nekatere bom poskušal načeti in tudi pojasniti, zakaj so lahko intrigantne vsaj tistim s posebnim, četudi očitno bolj dolgočasnim okusom: tu je vprašanje položaja intelektualcev v družbi in še bolj, kaj šteje za kritičnost misli (ki se zrcali že v naslovu prispevka »Usodno smo odvisni od kritične misli«), nadalje tega, kako je ta posredovana, kdo so njeni nosilci in komu je pripuščeno biti kritičen, potem razprava okoli uspešne zapuščine EPK in velike krivice zaradi premalo priznanja glede zaslug, pa odnosa do Maribora, njegovega »fenomena« in končno tudi registra tega, kdo je Mariborčan in kako se konstituira tovrstna identiteta.

Tukaj je potem še nič manj razburljivo vprašanje moralne pravičnosti in tega, kdo (lahko) čuti bolečino in jezo. Vem, da kot uvod zveni rahlo sterilno in abstraktno, zato povzemam v enem stavku: rdeča nit vseh naštetih tem je popolnoma nereflektirana pozicija mesta izjavljanja: medija samega in tega, kako ta kreira naša prepričanja in vednost o stvareh.

Register mariborskosti

Ob naštetih bom kakšno topiko prisiljen izpustiti. Intervju, katerega povod je izid Čandrovega deloma avtobiografsko obarvanega romana z naslovom Slepec in zaradi katerega trenutno v javnih nastopih govori lastni fizični oviri, torej slepoti, več kot kadarkoli prej, deloma pa tudi politično obarvan in hkrati povezan z njegovim vodenjem mariborske prestolnice kulture, me je neposredno spomnil na nekatere druge Večerove zapise, v katerih intervjuvanec že nastopa kot Mariborčan. Matija Stepišnik kot spraševalec namreč znova uvaja register mariborskosti: pravzaprav smo lahko privilegirano, tako rekoč in statu nascendi, interpelirani v opazovalca, na kakšen način se takšna mariborskost razvija in dogaja.

Čander ni nič kriv, da je znova doma, pri Anderliču: v Mariboru je rojen, tukaj je obiskoval Srednjo pedagoško šolo, potem odšel na študij v Ljubljano se nikoli ni več vrnil. No, enkrat že: njegovo identiteto so najprej novinarji najdevali in kreirali pri njegovi dve leti dolgi vrnitvi v mesto, ko je prevzel ključno vlogo programskega direktorja Evropske prestolnice kulture, na podoben način kot so to storili pri Tomažu Pandurju, ki se je vrnil iz Madrida. Kako in zakaj se potemtakem obnavlja in ustvarja identiteta Mariborčana, lahko postane intrigantno vprašanje medijske analize.

Štajerci na začasnem delu drugje

Stepišnik že v podnaslovu na sledi mariborskosti spoznava, da je intervjuvanec »Štajerec na (začasnem) delu v Ljubljani«, nato sledijo naslavljalne deskripcije »Ste Hočan, Mariborčan v Ljubljani, ki se vedno znova vrača. Ki še vedno razmišlja o tem mestu…«, »Z javno napovedano selitvijo v Maribor pa ste napovedali, da se bo vaša zgodba z Mariborom na neki točki spet nadaljevala« in »Čander, letnik 1974, rojen Hočan, že dolgo živi stran od Maribora, v Ljubljani, a zase pravi, da v resnici nikoli ni odšel. Oziroma da se bo slej ko prej vrnil.«

Težava ni v tem, da Čander ne bi bil Mariborčan, temveč v urednikovi forsirani artikulaciji mariborskosti tistih, ki so sicer odsotni, ampak ves čas »naši«; ta me je spomnila na zapise Melite Forstnerič Hajnšek, konkretno npr. na besedilo »Od mladega upa do aduta generacije« (Večer, 18. oktober 2010), Čandrov portret pred prevzemom funkcije. Nekoga, ki bo mesto skozi EPK postavil na noge in kot kakšen Prometej prinesel ogenj kulturne neuki lokalni raji. V sorodni naraciji se ponovijo skoraj vsi poudarki: da je Mariborčan, da je šahist, da je slep, da je politično spreten. »Znašel se je v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah,« pravi novinarka v podnaslovu.

Srečen povratek iste naracije

Mimogrede, prav v času EPK je omenjena novinarka močno sodelovala z županom Francem Kanglerjem, kar se je po vstajah razkrilo v policijskih prisluhih na sodišču. Posledično je Društvo novinarjev Slovenije, ki ga je vodil prav Stepišnik, novinarko pozvalo k izstopu iz društva, sicer jo bo izključilo samo, tedanja odgovorna urednica Katja Šeruga pa je napovedala, da takšnih novinarjev v svojih vrstah ne bodo trpeli. Sploh zato, ker se je prisluhih pogovarjanj z županom res ni preveč navduševala nad svojimi novinarskimi kolegi iz hiše.

O tem pišem v nizu prispevkov, med drugim v Melite Forstnerič Hajnšek srečen povratek. Ampak naj skrajšam zgodbo, na koncu se ni zgodilo nič, razen tega, da Stepišnik prevzema naracijo svoje predhodnice, zato vsaj malo preseneča, da intervjuja ni opravila omenjena.

Skoraj identično se v obeh prispevkih zdi artikulirana tudi družinska idila povratka v Maribor in ta, da ne bo pomote, nima ničesar opraviti z nekakšnim lokalnim domoljubjem. Novinarka v svojem panegiriku napove, da bo v prihodnje z ženo in sinovoma živel v rojstnem mestu, kar je pogumna odločitev in »izraža vso resnost poslanstva, ki si ga je naložil in mu je bilo zaupano. Če bo pot uravnaval v svoji dosedanji maniri, mu mora uspeti«. No, ni se zgodilo.

Stepišnik konec leta 2019 podobno stiska pesti k selitvi v Maribor, odgovarja pa tokrat Čander s skoraj identičnim pojasnilom: da z ženo zelo resno razmišljata o nakupu stanovanja in preselitvi čez nekaj let. Kajti »v stiku z mestom sem, zamere sem pustil za seboj«. No, vse te napovedi dosežejo svoj načrtovani učinek, Čander je z njimi nekako ves čas v Mariboru, a obenem fizično v Ljubljani.

Nova mitologija za EPK

Novinarski pristop je tukaj dejansko kar na treh ravneh postregel z mitizacijo: po eni strani se odvija preko definiranja odsotnih »naših«, torej tistih, ki so identitetno Mariborčani ali to želijo (znova) postati. Potem je tukaj že skoraj mitizacija Čandra samega, končno pa tudi, na nekakšni metaravni, mitologijo ustvarjajo tisti, ki se nanjo najbolje spoznajo. Hajnškova o njem takrat zapiše:

»Programsko je torej že pred desetletjem začel ‘napletati novo mitologijo o Mariboru’, kot bi že tedaj začrtal svojo sedanjo vlogo.«

Zakaj? Ker je mladi začrtovalec v Mariboru pred odhodom prirejal javne predstavitve literatov, pisal scenarije in delal kot dramaturg v teatru, kar pa, po mnenju večerovke, ponuja pravo osnovo za nove mitološke načrte s prestolnico kulture.

Da bo EPK vodil prav Mariborčan, je takrat zahtevalo posebno novinarsko legitimacijo tudi zato, ker je ožjo ekipo omenjeni pretežno pripeljal prav iz Ljubljane – in tja se je po končanem projektu tudi vrnila. O mariborskosti kot geografsko-mentalni identiteti, ki se mora uresničiti skozi srečni »povratek«, samo še tole: intervjuvanec na nekaterih drugih mestih zelo rad izpostavlja primer dveh Mariborčanov, ki ju je mesto po njegovem tako rekoč izgnalo: Drago Jančar in Tomaž Pandur sta sicer odigrala pomembno vlogo tudi v EPK. Skupaj z mitologijo pogrešano odsotnih iz Maribora torej obstaja očitno še ena, o domnevno izgnanih.

Čander kot Zahovič: nova mera epekajevske mitologije

Preidimo k delu intervjuja, ki govori o projektu EPK: urednikov gost se sicer ni ravno razgovoril. Za bralce Večera najbrž neznatno pomemben element, saj ne potrebujejo prepričevanja, ker je že omenjena panegiričnost v njem nenehno bila vodilna religija, zato bleščečo resnico projekta že zelo dobro poznajo. O malce drugačni, kakor tudi medijski recepciji te vrste, pišem kot marginalni kritični spremljevalec mariborskega megadogodka v e-knjigi Resnica mesta in mesto resnice: o prezrti obravnavi Evropske prestolnice kulture 2012.

Odprta razprava o EPK nujno implicira ali vsaj pripelje do naštevanje dosežkov. V pogovoru si Čander prisvoji prenovo Poštne ulice z novimi gostilniškimi lokali (»Poštna ulica ni v celoti posledica EPK, a vseeno je urbanost dobila nove dimenzije«), potem pa zaigra na staro že slišano vižo »nematerialnih« učinkov kot poglavitnega rezultata svojega projekta:

»EPK je v Mariboru pustila nekaj, kar se ne da materialno ovrednotiti. Pustila je to, kar je Zahovič za Maribor naredil v nogometnem smislu.«

Ni dvoma, da se z 28 milijoni budžeta nekaj da storiti v mestu in se tudi je. Spomnim se tudi izjav epekajevskih prvoborcev, da so prav oni uspeli sprožiti vstaje v Mariboru skozi oživitev nič manj kot uličnega duha – o tem sem v preteklosti obsežno poročal. Nikakor pa ne drži trditev o materialnem vrednotenju. Zato si oglejmo nekaj resnejših ugotovitev, ki sežejo onstran časopisnih konstrukcij realnosti in zabavnih primerjav z Zahovičem.

Nič zaposlitev in milijon turistov

Avtorja Srakar in Vecco v znanstvenem članku »Ex-ante versus ex-post: comparison of the effects of the European Capital of Culture Maribor 2012 on tourism and employment« (2017) vrednotita uspeh mariborskega EPK z vidika novih lokalnih zaposlitev in učinkov na turizem.

Rezultati so porazni: glede zaposlovanja ni mariborski EPK prinesel nobenega rezultata, glede drugega so se številke nočitev povečale le v Mariboru, ne pa tudi partnerskih mestih, in sicer je po štetju Zavoda za turizem Maribor prišlo do okoli 355.000 v letu 2012, kar je približno 20 odstotkov več kot v istem obdobju leto poprej.

Žal so že naslednje leto znova padle na 322.963 in potem leta 2014 na 340.096. Če bi res smeli govoriti o kakšnih trajnih učinkih na mesto, bi jih težko zaznali v tovrstnem nižanju. Sploh, če hkrati pomislimo, da smo januarja 2012 lahko prebrali smelo trditev mariborskega podžupana:

»V uspeh projekta verjame tudi podžupan Mestne občine Maribor Janez Ujčič, ki se nadeja, da bo EPK v Maribor in partnerska mesta pripeljal milijon novih turistov. Ob tem je priznal, da investicijski načrti za EPK niso uresničeni. ‘A to ne pomeni, da ne bomo imeli Maksa, nove umetnostne galerije, nove knjižnice in urejenega nabrežja Drave,’ je poudaril.«

Izgubili tekmo z mestom Guimarães

Nič od naštetega še danes, sedem let kasneje, nimamo, pa naj se v Večeru še tako trudijo govoriti o drugače ali celo ne govoriti. Dobesedno, kajti Stepišnik posredno pledira za manj razprave, ker je menda sedem let kasneje še prekratek čas za analizo:

»EPK Maribor ste vodili leta 2012. Šest, sedem let je že neka doba, a morda še ne dovolj dolga, da bi zgodovina dala bolj končne odgovore o realni zapuščini.«

Falk in Hagsten v »Measuring the impact of the European Capital of Culture programme on overnight stays: evidence for the last two decades« (2017) ob navedbi prvih dveh avtorjev ugotavljata, da je število zaposlenih v Mariboru in Velenju po izpeljavi EPK celo padlo.

Sušec v svojem magistrskem delu »The evaluation of the effects of the European capital of culture event on the city of Maribor and the city of Guimarães« (2015) tehtno dokazuje, da je leta 2012 Maribor skupaj s partnerskimi mesti izgubil tekmo s portugalskim mestom Guimarães, ki je tega leta »soprestoloval«: Portugalci so uspeli izvleči bolj ugodne ekonomske učinke kot Maribor, navzlic vsem dodanim partnerskim mestom, razen tega so dosegli boljše rezultate glede prepoznavnosti svojega mesta od mariborskih kulturnikov v EPK. Maribor je premagal portugalsko prestolnico le v kategoriji dviga »kulture mesta«.

Evalvacijski dokument »Ex-post Evaluation of 2012 European Capitals of Culture Final Report for the European Commission DG Education and Culture« je ob resda dokajšnji naklonjenosti poročal tudi o verjetnih dolgoročno skromnih učinkih projekta (»longer-term effects are likely to be modest«), ga povezal s pomanjkanjem tovrstnega načrtovanja in ugotovitev malce sarkastično kontrastiral s siceršnjim samozadovoljstvom protagonistov. Z vidika zgostitve dogodkov seveda drži, da je Evropska prestolnica kulture postregla s še ne videnim repertoarjem v mestu. Z vidika vseh ostalih pa je slika bolj klavrna.

Kritična misel in norci

Mitična uspešnost EPK je torej precej povezana s tem, koga sprašujete – jasno, da bodo vpleteni na vse kriplje poveličevali svoje dosežke – in seveda tudi s tem, koga berete. V splošnem velja, da so bili trajnostni učinki projekta porazni in neposredni ekonomski učinki izjemno pičli.

Kako je že nedavno povedal Čandrov kolega Tone Partljič? »Tisti, ki pravijo, da ni nič ostalo po EPK, so norci.« No, EPK sem podrobno spremljal, ob skoraj popolni cenzuri in blokadi medijev, sploh Večera, kritično in podrobno beležil delovanje mariborske »našosti« v registru politično-kulturnih elit, ki so ta projekt vzele v svoje roke in ga izpeljale ob novinarskih slavospevih.

Na tiskovko moje prej omenjene knjige seveda ni bilo nobenega novinarja, čeprav se je dogajala na mestu resnice mesta – gromozanski prazni jami na Ruški cesti, edini trajni zapuščini projekta EPK, tej razglašeni resnici mesta in nezgrešljivem spomeniku trajnostnih učinkov prestolnice, kjer so se razkrile politične mahinacije okoli Pandurjevega gledališča, Kanglerjevega objekta poželenja v višini več kot 50 milijonov evrov. Ne, to ni bila kakšna dobro skrita strast tedanjega župana, temveč zgolj obljuba, s katero je uspel zvabiti režiserja v mesto ob Dravi.Kot rečeno, za lokalne medije je EPK moral figurirati kot uspešna zgodba in temu ustrezno so tudi ravnali. Ker konsistenca šteje, to še vedno počnejo.

Kje lahko v takšnem pristopu zasledimo trohico kritičnosti? Čandrova misel iz intervjuja, da majhne družbe lahko postanejo zatohle, totalitarne, fašistične, če ne bodo negovale kritične misli, svojega kisika, kot pravi, po sebi stoji. Kar je hote spregledal, pa je pozicija izjavljanja. Če je intelektualna debata »požarni zid pred zdrsom v cono somraka demokracije«, potem je v njegovem primeru ali primeru Večera kritična misel povsem oplela. Prav o tem sem že pisal v besedilu Antikritika kot resnica prestolnice kulture leta 2012:

»Odsotnost kritike, hvalisanje umetnikov in izgradnjo Potemkinovih vasi duha razumem metanivojsko: Maribor je postal mesto antikritike. Kritika ne le, da ni zaželena, ne v EPK, ne na ravni dogodkov, ne na ravni vrednotenja umetniškega dela. Ne samo, da je ne sme biti, je tudi ni. In je, končno, nihče ne pogreša. Odsotnost analize partikularne predstave lahko zato interpretiramo kot prispodobo za antikritiško stanje duha.«

Nehote, glede na kontekst romana, sem takrat omenil še slepoto veličine in veličino slepote, ki je zajela epekajevski narcisizem, idolatrijo in prilizovanje.

Erozija javne refleksije

Od registrov našosti, torej tega, kdo je Mariborčan, se premaknimo k registrom intelektualnosti. »Čander je vsestranski intelektualec«, zapiše Stepišnik in res, kar se medijev tiče, nastopa tudi na Požarjevi TV in pri Urošu Slaku. Sogovorca se potem strinjata, kako pomembni so intelektualci danes – ampak kajpak na bolj nenevarni abstraktni ravni in le takrat, ko denimo ne kritizirajo »naših« politično-kulturno-medijskih mrež.

»Intelektualci, ki bi morali misliti te spremembe, se vse bolj umikajo v svoje kabinete, dovolj jim je plazu blata, ki velikokrat na njih kot skozi ventilator leti po družbenih omrežjih,« potem ugotavlja novinar in samokritično pozabi dodati, da na njih prežijo tudi razni medijski cenzorji in uredniški vratarji.

»To je za družbo zelo skrb vzbujajoč proces, ta erozija javne intelektualne refleksije, misli,« doda Čander. Znova se lahko načeloma le strinjamo, dokler ne pomislimo na problem javnega (recimo kaj šteje zanj in kdo tvori javnost) in potem k temu dodamo še element, komu je refleksijo dovoljeno javno izvajati in ne zgolj tega, kakšna je po vsebinski plati.

V intervjuju sledi še Čandrov pljunek, ironično spet čisto upravičen, po doktorju sociologije, ki je v času uličnih vstaj postal župan in potem nemudoma vstajniške zahteve povsem izigral. Poudarek je zanimiv, ker razkriva samoidentifikacijo in izjavljalčevo gledišče: »Nas intelektualce je očrnil za naslednjih 50 let.«

Nastavljalec ministrov

Pogovor brez zadrege postreže še s tretjim identitetnim registrom; ob prepoznanju, da je Mariborčan in da je intelektualec, ga urednik prikaže še kot človeka iz ozadja, ki vleče niti in ima moč, da se zavihti na položaj ministra ali celo odstavlja ali nastavlja tiste aktualne. Njegovi iztočnici se pomenljivo glasita: »Za vas velja, da ste človek iz ozadja, ki vleče niti. Imeli ste vabila za kulturnega ministra. Zakaj nikoli niste naredili formalnega koraka v politiko?« in »Nekako se je prijelo, da je Mitja Čander eden najbolj vplivnih slovenskih kulturnih delavcev. Ki nastavlja in odstavlja vsaj ministre za kulturo.«

Odgovor intervjuvanca ni posebej skromen: »Sem verjetno med bolj vplivnimi iz srednje generacije.« No, končno imamo v slovenskem prostoru nekoga, ki se kot intelektualec ne more pritoževati nad svojim vplivom, niti političnim ne! Ampak v strahu, da ne bi preveč vznemiril lokalnih veljakov in Saše Arsenoviča, nemudoma sledi čustvena pomiritev v pojasnilo vsem potencialno prestrašenim, ker se vrača v Maribor:

»Bom aktiven, a rad bi pomiril zdajšnjega župana in bodoče kandidate, da ne nameravam kandidirati za župana. Zaradi inherentne grožnje, s katero mahajo nekateri, da bom šel na kakšne volitve, imam kvečjemu več problemov kot koristi.«

Vpliv je očitno res velik, da takole vehementno miriš strasti. Osebno sicer še nisem slišal za tovrstne Čandrove probleme in koristi, so pa to najbrž precej neobičajne težave Mariborčanov in intelektualcev.

Register krivice

Kar me je zares presenetilo, šele prihaja; vse tri naštete rekognicijske registre smo lahko kdaj poprej že srečali ali slutili, a tem se je pridružil še četrti. Privzemimo, skrajno dobronamerno in naivno, da so lokalni mediji pač veseli mariborskosti, da ni strašansko narobe, če v duhu antiintelektualne klime, ki jo sami proizvajajo in o kateri govori tudi Čander, v kom ugledajo intelektualca ali v spet v kom drugem, čeprav isti osebi, tudi vplivnega potencialnega politika.

Toda intervjuvanec ni predstavljen le kot vse našteto, s svojim romanom je uspel v kupu intervjujev (Večerov ni edini) pri novinarjih intonirati nič manj kot občutenje, da se mu je zgodila velika krivica. Kot žrtev je zato lahko upravičeno jezen in čuti grenkobo, toda bilo bi preenostavno, zato sledi dodatek: ker je močan in heroičnega duha, vsa ta negativna čustva uspeva sprocesirati in pozabiti. Urednik Stepišnik nov register zagrenjene žrtve razkrije že z vprašanjem:

»Niti Evropska prestolnica kulture 2012 (EPK), ko je bil programski direktor zavoda, ki je upravljal projekt, ga pri tem kljub letom grenkobe ni omajala.«

Predstavljajmo si zdaj naslednje: ste del politično-kulturne sprege, česar niti ne skrivate. Postanete programski direktor EPK. Vsi vam leta in leta pripisujejo zasluge, mediji so vam izrazito naklonjeni, toda v vas se potem naselita grenkoba in jeza? Zaradi česa že, premalo aplavza? Ali pa morda le zato, ker je vedno težje skriti epekajevsko zapuščino in celo mediji niso več v pomoč?

Kjer in na kateri točki novinarska voljnost poskrbi, da je nekdo ob tovrstnem medijskem mainstreamu zgodbe o uspehu po sedmih letih prezentiran kot žalosten, zato ga moramo potrepljati po ramenu? Že skoraj povsem perverzna situacija samoviktimizacije je postala skriti motiv romana, kajti na nekem drugem mestu v Večeru Čander spregovori o tem, da v njem ni želel opraviti le s slepoto, temveč še z neko drugo izkušnjo – s koncem zgodbe o Evropski prestolnici kulture 2012: »To me je žrlo, želel sem razčistiti in se izogniti temu, da bi moral bolečino in jezo nositi s sabo. In ta roman me je očistil.«

The winner takes it all

Vprašajmo se zdaj, kaj se dogaja s tistimi družbenimi ignoriranci, ki očitno niti jezni ne morejo biti – kajti vsi našteti panegirični registri so rezervirani za »naše« in vsebujejo tudi ultimativno pravico do grenkobe in potrtosti, na katere se bo prilepila novinarska tolažba? Epsko izrisana skozi gesto plemenite in ganljive sprave s krivičnostjo mesta, ki ga moraš vendarle ljubiti, da se vanj lahko smiselno povrneš?

Če si doma v enem medijskem registru, si tako rekoč v vseh. Ali na kratko: The (media) winner takes it all. Sicer pa po pričakovanjih uredniku ni uspelo usmeriti pogovora v smeri Čandrove (grenke?) izkušnje sodelovanja pri novih projektih evropske prestolnice kulture, tokrat v Lendavi in na Ptuju. Ali v smeri kreativnega delovanja njegove Kreativne baze, o čemer piše Monika Weiss. Kakopak to za Večer ni pravi register.

Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec

14/07/201920/10/2019 / Boris Vezjak

Sodba po odmevnem ponovljenem sojenju v zadevi umora Janka Jamnika je končno spisana. Obsega 179 strani, v njej pa, značilno in pričakovano, sodnik Zvjezdan Radonjić ne utemeljuje zgolj Novičeve nedolžnosti glede umora, temveč zelo neposredno namiguje ali celo dokazuje, da je imel ta najmanjši motiv, da bi mu vzel življenje, zelo velikega pa naj bi imel Michel Stephan, čeprav ta ni bil v krogu osumljencev in je, za razliko od Noviča, imel alibi.

Sodnik torej že ve in v sodbi dokazuje, kdo je pravi storilec, kar najbrž predstavlja precedenčni primer v dolgi zgodovini slovenskega sodstva!

Novinarkin naslovni poudarek v Dnevniku: Radonjić ve, kdo je pravi storilec

Janševi strankarski mediji, ves čas aktivno pišoči v bran Noviču, so zdaj pohiteli in objavili kratke odlomke iz ravnokar posredovane celotne sodbe, na katero smo po frapantni, a po najavi sodnika pričakovani odločitvi, da ga oprosti, kar nekaj časa čakali.

Od včeraj pa je v celoti objavljena tudi na spletni strani »Dosje Milko Novič« v podporo omenjenemu, nekakšnem zbirniku dogajanja o domnevno nedolžnem – na njej med drugim najdemo tudi stališča, ki sta jih v prid oproščenemu v preteklosti spisala Matevž Krivic in Andraž Teršek.

Domišljijski »modus operandi«

Na tej strani sem objavil že nekaj beležk k temu primeru, navajam jim spodaj. Komentiral bom le kratke odlomke iz sodbe, iz katerih je, kot verjamem, takoj in nemudoma razviden »domišljijski« modus operandi sodnika in s tem tudi način, kako globoko nesmiselno je, vsaj v nekaterih delih, utemeljena, obenem pa tudi močno sfabricirana v interpretaciji številnih okoliščin, dejanj in dejstev na način, da selektivno izbira evidenco, zavrača nasprotna mnenja in skoraj v vseh ozirih sledi zgolj izpovedim obtoženca in njegove družine. Analiziral bom predvsem dva odlomka, zaključni točki 6 in 7 proti koncu sodbe, da bi nazorneje ilustriral, s kakšnimi razlagami je sodnik Radonjić prišel do zaključnega in zanj neizpodbitnega sklepa, da Novič nikakor ne more biti morilec.

Omenjena odlomka sem izbral, ker sta dovolj miselno enostavna za splošno razumevanje, ne potrebujeta veliko kontekstov dodane razlage in je lahko celo neposvečenemu s pomočjo zdravorazumskosti hitro jasno, da je z utemeljitvijo v njej nekaj hudo narobe. Navajam torej zaključni povzetek proti koncu obširne sodbe:

»Pri odločitvi, da Noviča ni mogoče šteti (brez dvoma) za storilca, se sodišče opira na zaključke: 1. da je Novičev motiv močno izpod ravni motivacije Stephana in Moharjeve ter ne močnejši od motivov številnih drugih, ki so v obdobju Jamnikovega vodenja odstranjeni s Kemijskega inštituta (KI), eliminirani kot pogodbeni partnerji, udeleženi v neraziskanih nakazilih na KI ter s strani KI doma in v tujini, udeleženi v sodnih postopkih tipa Novičevega ipd.; 2 da je za kritični čas Novičev alibi nesporen; 3. da iz posnetkov nadzornih sistemov ni mogoče sklepati, ali je storilec kolesar, voznik osebnega vozila, pešec ali kdor koli zajet s posnetki video nadzornih sistemov; 4. da obtoženca mobilni telefon ne povezuje s krajem dejanja; 5. da je obtoženi dokazal možen izvor kontaminacije jakne Bugatti na strelišču ter sledove streliva na rokah drugačnega izvora kot izhajajo iz analize vsebnosti tulca; 6. da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na KI sploh je ter na kateri lokaciji; 7. da je obtoženi ob prihodu žene domov vedel za streljanje, ker je na internetu intenzivno spremljal novice o streljanju; 8. Z orožjem, Bartolom in Oražmom ga dokazi ne povezujejo.«

Točka 6: nekaj tednov prej ni vedel za zabavo, torej ni storilec

Oglejmo si najprej točko 6 o tem, kaj je Novič vedel ali ni vedel o zabavi. Sodba pravi, da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na Kemijskem inštitutu sploh poteka (Radonjić se netočno izrazi, misli seveda na restavracijo Via Bona, kjer so se zbrali zaposleni z inštituta), ni pa menda mogel vedeti niti, na kateri lokaciji, zaradi česar ga ni mogoče šteti za storilca.

Kdor je prebral vsaj eno medijsko poročilo s sojenja, bo vedel, da to ne more biti res. Ne more držati, da Noviču ni mogoče očitati vednosti, saj je za zabavo zvedel tisti dan najkasneje ob 18.45 ali prej, ko mu je njegova žena Marjana, po lastnem pričanju na sodišču, to povedala, saj je nanjo ravnokar odhajala in se od njega v dnevni sobi poslovila. Res pa je, da je na sojenju Novič izpričal, da mu ni povedala, v katero gostišče odhaja – čemur sodnica v prvi sodbi ni verjela, hkrati pa je tudi opozorila, da je obtoženi pričal, da mu je ta podatek povedala že ob 18.00 uri, ko sta se z ženo srečala na parkirišču. Za nameček so bile zabave na isti lokaciji in vedno so se menda odvijale po podobni proceduri, zaradi česar je, zapiše Koleta, obtoženi vedel za vrstni red protokola iz predhodnih zabav.

Še več, njegova žena je, v novem žanru igranih prizorov in senzacionalističnih prispevkov na TV Slovenija, zaigrala samo sebe točno v tej situaciji in v trenutku, ko zapušča svojega moža – o tem več v besedilu Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

Radonjić o točki 6: ni pravočasno izvedel, zato ni mogel moriti

Mimogrede, oškodovana stran ne verjame, da je informacijo prejel šele tako pozno, a tudi če jo je, že po sebi ne drži Radonjićev zaključek, da mu »ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava je« – Jamnik je bil hladnokrvno ustreljen ob 19.38 uri in Novič bi lahko zlahka prišel do prizorišča zločina, če je za zabavo zvedel res šele tisti dan ob 18.45 uri. Sodba pa iz tega, da mu ni mogoče očitati pravočasnega poznavanja podatka o dogajanju, celo izpelje, da ni storilec!

Še več, Radonjić v njej celo navaja arbitrarne okoliščine v podporo obtoženemu, npr. da Novič v tako kratkem času ne bi mogel pripraviti orožja (!), da svojega prva umora v življenju (njegova fraza, ki jo ponavlja) najbrž ne bi načrtoval na dan, ko je bil odsoten iz Ljubljane in da dogajanja na inštitutu ni spremljal, niti se ni udeleževal zabav (!). Zaradi tega ni pravočasno zvedel za zanjo ter se ustrezno pripravil na umor v danih okoliščinah. Naj navedem njegov globinski argument, ki bo najbrž zatrl dvom tudi najbolj vztrajnih skeptikov:

»Če bi obdolženec že tedne prej ne vedel, kdaj in kje prednovoletna zabava Kemijskega inštituta bo, bi ne mogel ustrezno priskrbeti potrebnega za na predmetni način storjen umor.«

Sodnik torej želi povedati: morilec bi Novič lahko bil le tedaj, ko bi že dolge tedne pred tem vedel, kdaj bo zabava. Kakor da ne bi mogel kupiti in pripraviti orožja brez vednosti o podatku, na kateri dan ga bo uporabil. Kakor da morilci kupujejo in nabavljajo orožje vedno tedne pred zločinom in vedno samo takrat, ko točno vedo, kdaj in kje ga bodo uporabili. Nesmisel: v resnici ga kupujejo mnogi, ne le morilci in tudi ne nujno z namenom, da bodo koga ubili, uporabijo ga lahko hipoma, ne posebej načrtovano in tudi ne vedo že vnaprej, kje ali kako ga bodo. Sodnik je torej v razlago vpotegnil cel kup nesmiselnih pogojev, ki res ne rabijo biti izpolnjeni, a zanje trdi, da so nujni za izpeljavo umora.

Za nameček je sodnik celo v neposrednem protislovju s samim sabo, saj v sodbi omenja, da »obstaja realnost sklepanja, da je šele po prihodu domov sploh zvedel za zabavo«. Čeprav je na začetku in sicer trdil ravno obratno. S takšno inovativno logiko à la Radonjić bi bilo najbrž potrebno revidirati na stotine drugih sodb v Sloveniji ali širše, kjer so za zapahi povsem nedolžni morilci, ki so svoje pištole in nože prepozno kupili, ali pa niso že tedne poprej točno vedeli, na kateri lokaciji jim bodo prišli prav. Absurdno!

In kakor da ni dovolj meniti, da bi namreč Novič, če je res storilec, potreboval kar nekaj časa za načrtovanje in pripravo orožja, na drugem mestu Radonjić v posmeh bralcu sodbe zapiše, komentirajoč podatek, da je obtoženi po spletu brskal za stranmi, ki prodajajo pištole različnih znamk, da ni mogoče, da bi dolga leta snoval svoj umor: »Sledeč tem podatkom bi moral Novič snovati že tri leta, preden ga je storil?!« Skratka, če je snoval prezgodaj, za sodnika ni storilec, če pozno, tudi ne.

Sodnik v svojem elementu: protislovja in niz pogojev, ki menda niso bili izpolnjeni, da bi Nović bil verjeten morilec

Točka 7: intenzivno je spremljal novice, torej ni storilec

Oglejmo si še točko 7, lesketajoči biser bizarnosti po sebi. Nesmiselna in nerazumljiva je že začetna trditev, da Novič ne more biti storilec, ker je ob prihodu žene domov (menda ob 23.30 uri) že vedel za streljanje, saj je intenzivno spremljal novice o tem. Kaj je z njo želel sodnik povedati? Zakaj bi ga vednost o streljanju, informacija o tem, da je do njega prišlo, dodatno zvezana s časovno dimenzijo (»ob prihodu žene domov«), sploh obremenjevala ali razbremenjevala tega, da je potencialni storilec umora? Zakaj je sploh relevantna?

Radonjić o točki 7: seznanjal se je z umorom, torej ni morilec

Šele dodatno pojasnilo v sodbi nam ponudi pomenski odtenek začetne enigmatične trditve, popolnoma odvečne in takšne, da res ne more šteti za podporo sklepu, da Novič ni storilec. Namreč sodnik zapiše nič manj kot to, da dejanski Jamnikov morilec sploh ne bi spremljal medijev, saj bi bilo zanj nesmiselno, da bi se informiral o dejanju, ki ga je izpeljal – ker o njem itak že vse ve. Smisel točke 7 je torej naslednji: ker je obtoženec na spletu intenzivno spremljal novice o streljanju, ne more biti pravi. Povejmo to še z natančnimi besedami sodnika:

»Če bi bil Novič dejanski storilec, bi vse to ne bilo potrebno, ne bi se potem medijev seznanjal o dogodku, ki ga je storilec moral poznati dovolj dobro, da se mu ni potrebno informirati iz tiska.«

Znova bo treba revidirati dosedanje sodbe proti morilcem v naši državi, ker tujih raje s svojimi butalskimi traparijami ne bi posiljevali. Če se bo še kje našel kakšen, ki je po svojem dejanju spremljal medije in radovedno preverjal, iz katerega koli razloga, kako mediji poročajo o njegovem dejanju, ga bo nemudoma potrebno oprostiti.

Razlogov, celo življenjskih, pa imajo morilci sicer nešteto in celo več kot kdo drug: da preverijo, ali jim je policija na sledi in se ustrezno pripravijo, pregledajo zanje druge bistvene podatke, recimo ali je žrtev resnično umrla, kam in kako napreduje preiskava in ali je policija morda namignila, da je našla sledi, nenazadnje pa v Sloveniji lahko radovedno in z navdušenostjo spremljajo, kdaj jih bodo posamični novinarji in celi mediji začeli pogumno braniti.

Zgolj eden od poskusov Radonjićeve bizarne argumentacije: Novič ni kriv, ker je gledal TV in ni bil razburjen

V normalnih razmerah bi tovrstna računalniška forenzika pri obtožencu, ki je takoj po kaznivem dejanju podrobno iskal in spremljal medijska poročila, poglabljala sume proti njemu. Saj je vendar verjetnost, da morilci po dejanju prebirajo medije, kvečjemu večja. Ampak ne tokrat, živimo pač v čudaški državi – v teh krajih velja brskanje domnevnih ali pravih morilcev po spletu takoj po zločinu za olajševalno okoliščino, ob kateri se nihče ne bo začudil, še najmanj mediji sami.

Večerova pristranost

Zbirka izpeljav non sequitur sicer s tem še ni kompletirana, celotna sodba po vsem sodeč lahko imenitno služi v študijske namene kot odlična ilustracija najbolj bizarnih sklepanj in spekulativnih potvorb z neverjetno intenzivno Radonjićevo motivacijo, da bi dejstva interpretiral v podporo osebi, ki jo želi oprostiti.

Toda vrnimo se k okoliščini medijskega poročanja o sojenju. Če pustimo neverjetno zagnanost Janševih novinark in novinarjev, da »osvobodijo« Noviča, sicer pripadnika njihove stranke in kandidata za župana, za trenutek ob strani, je intrigantno poročanje tudi nekaterih drugih občil, recimo mariborskega Večera.

V prispevku Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote sem že opozoril na nenavadno dejstvo, da o sojenju pišejo in ga komentirajo tudi novinarji, ki bi morali biti iz tega izločeni zaradi potencialnega dvoma o pristranskosti.

Že iz prve sodbe neposredno izhaja, da je novinarka Večera, dr. Damijana Žišt, bila zaslišana kot priča na sojenju. Še več, izhaja tudi, da je sodnica Špela Koleta v prvi obsodilni sodbi isto novinarko in obrambo posredno obtožila, da sta ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti, da bi Noviča razbremenila. Novinarka Večera je bila zaslišana kot priča, ker je sodelovala, tako beremo v sodbi, v fiktivni zgodbi o Oražmu in Bartolu ter s tem pomagala Novičevi obrambi na čelu z Jožetom Hribernikom.

Žištova se ni izločila iz poročanja, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca, in to na način, ki ga lahko predvidimo. O zadnji Radonjićevi »oprostilni« sodbi je nekaj dni nazaj v prispevku z indikativnim naslovom »Na 179 straneh razložil, zakaj Milko Novič ni morilec«, zapisala:

»Iz zaslišanja nemških sodnih izvedencev balistov je bilo tudi razvidno, da so sledovi streliva oziroma GRS delci na Novičevih rokah drugačni, kot so bili tisti v tulcu, najdenem na kraju zločina.«

Kaj lahko bralec na hitro izlušči iz stavka? Jasno, zgolj eno: da po mnenju tujih izvedencev Novič ne more biti storilec. Čeprav lahko dopustimo, da v tej trditvi zgolj citira Radonjićevo sodbo v delu, kjer nastopata Axel Manthei in Edith Gebhart, je niti ne poskuša opremiti s podatkom, da je napačna. Namreč oba sta, navkljub velikim sodnikovim obratnim naporom, ves čas dopuščala, da je Novič potencialni storilec.

Menila sta zgolj, da so bile na njegovi jakni (1) različne vrste streliva in (2) da bi bila možna predhodna kontaminacija s strelišča. Iz tega pa nikakor ne sledi, da bi bile sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu s prizorišča zločina.

Začetek komentiranega prispevka v Večeru

Lahko bi npr. stare sledi ostale še ob kakšnem drugem streljanju, tudi na strelišču. Ali zaradi ti. memory učinka. Delce na jakni je torej možno povezati s tulcem na kraju umora in kot je ugotavljala izvedenka Ester Ceket, so na njegovih rokah in glavi res našli manjše število ti. karakterističnih delcev streljanja, torej delcev, sestavljenih iz treh ali štirih za najdeni tulec značilnih kemijskih elementov.

Na vzorcih z rok, lasišča in jakne so našli takšne, za katere bi lahko rekli, da izhajajo iz istovrstnega tulca naboja, kot so ga našli v preiskavi. Največ vzorcev so odkrili na Novičevi jakni, na primer 14 karakterističnih in 50 značilnih na desni nadlakti, osem karakterističnih in 50 značilnih na hrbtnem delu jakne, bistveno manj pa na glavi in rokah.

Kaj sta torej povedala nemška strokovnjaka, česar Žištova ne zapiše? Če nas stavek, da so sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu, napeljuje v napačno prepričanje, da obtoženi nikakor ni mogel biti strelec, po drugi strani sam Radonjić v sodbi ugotavlja, da »sodišče v celoti sledi ugotovitvam Gebhartove in Mantheia, da Milka Noviča ni mogoče ne potrditi ne izključiti kot strelca«. Možnosti, da je storilec, potemtakem ne izključita, to je namesto njiju storil sodnik! Smisel navedenega stavka v Večeru, zgolj enega samcatega, ki sem ga izpostavil, je s tem neprecizen in zavajajoč.

Ko sodnik v sodbi potunka novinarko

Da bi za novinarko Večera situacija bila še bolj nerodna, jo je v sodbi nehote obremenil njen avtor s tem, ko jo je povezal z Novičevim odvetnikom v zelo neposrednem in »iskrenem« opisu njenega sodelovanja z obrambo v zgodbi o tem, kako je želel obtoženi v zaporu prepričati sojetnika Mateja Oražma, ki ga je Novič prosil, naj sodišču lažno priča, češ da je nekoč prodal pištolo znamke Walther Robertu Bartolu – namreč pošiljatelju bizarnih SMS sporočil – in ga s tem obremeni kot možnega storilca.

Oražem je kot priča namreč Noviča obremenil, češ da ga je ta prosil, da naj na sodišču pove, da je Bartolu prodal pištolo, s čimer bo pomagal tako Noviču kot tudi sebi: v zameno za pomoč naj bi mu njegovi odvetniki na sojenju priskrbeli milejšo kazen. Kot vemo, tožilka in sodnica na prvem sojenju Oražma in Bartola v ničemer nista povezala z umorom.

Naj citiram zapis iz Večera, ki ga je lanskega decembra, najbrž kot edinega ravno zaradi vpletenosti novinarke, spisala novinarka Dnevnika, Mojca Furlan Rus:

»V njegovi (sc. Novičevi) prisotnosti, ne pa tudi novinarjev in druge javnosti, pa je potekalo zaslišanje Večerove novinarke Damijane Žišt. Povezano je bilo z Ribničanom, ki je Noviču, čeprav ga ne pozna, usodnega večera poslal nekaj nesmiselnih SMS-sporočil. Žištova je kasneje policiji prijavila, da naj bi mu Matej Oražem (ki je tudi iz Ribnice in je zaprt zaradi uboja) prodal isti tip pištole, kot je bil uporabljen pri Jamnikovem umoru. To da je izvedela od neimenovanega vira, bi pa kaj več vedel povedati Novičev odvetnik, je navedla policistom. Oražem je na prvem sojenju pričal, da to o orožju ni res in da ga je Novič prosil, naj tako pove. V zameno mu je dal nagrado.«

Ko citira Žištovo, sodnik Radonjić omeni njeno vnovično pričanje (pričala je že ob prvem sojenju), češ da si je v zadevi Bartol in Oražem »zgodbo o novinarskem viru izmislila«, potem pa nehote navede njen motiv, ki mu je sledila: ravnala je po dogovoru z obrambo, »v cilju utrditve dokaznih izhodišč«.

Izsek iz Radonjićeve sodbe: novinarka potrdi, da je delovala v dogovoru z obrambo

Radonjić torej verjame novinarki in prepozna, da je delovala v podporo Hriberniku in njegovemu klientu – in ta del priznanja o dogovoru, čeprav ni čisto jasen, je edini, ki nas mora v tem primeru zanimati. Stvar je torej naslednja: sodnik je razbremenil Noviča s tem, da je v zanj obremenjujoči zgodbi o podkupovanju sojetnika pritrdil novinarki Večera in njeni razlagi, da je pomagala obrambi, cena takšnega reševanja pa je za novinarko kar visoka: očitno priznanje, da je delovala v prid Noviču in z roko v roki s Hribernikom. Hkrati pa ni kupil scenarija o možni vpletenosti Bartola in Oražma, kar je znova razumljivo, saj navaja, da je imel daleč največji motiv za ubijanje Michel Stephan.

Zgodba morda potrebuje kakšen stavek pojasnila. Obramba je namreč po obremenilnem pričanju Oražma trdila, da naj bi Novičev sojetnik kar sam dejal, da je nekemu Bartolu iz Ribnice prodal pištolo za 700 evrov, zaradi česar je Hribernik predlagal Noviču, naj ga povpraša, če bi bil pripravljen to, kar je povedal njemu, izpričati tudi na sodišču.

Sam Hribernik je nekajkrat o tem govoril z Oražmovim odvetnikom, v pogovoru z Žištovo pa naj bi izvedel, da je preko svojega vira prišla do podobne informacĳe, namreč da je Oražem prodal pištolo nekemu Bartolu. Hribernik je potem trdil, da ji je celo sam predlagal, da o tem seznani policijo, kar je tudi storila, obenem pa zanikal, da bi sam in Žištova želela sodišče zavesti.

Čeprav ostaja precej zamegljeno, kaj je želel Radonjić z navedbo o navezi Hribernik-Žišt doseči, pa je nesporno zapisal, da je med njima šlo za dogovore, presenetljivo pa tudi, da si je za te potrebe novinarka svoj vir izmislila – čeprav v Večerovem poročilu Mojce Furlan Rus beremo, da se je v pričanju pred Radonjićem znova sklicevala na neimenovani vir, kar je spet protislovno.

Po Radonjićevem mnenju je, skratka, »obramba oblikovala konstrukt in pritegnila novinarko s ciljem dokazne razbremenitve«. Obenem avtor takoj najde razumevanje za laži obrambe in novinarke, kajti po njegovem je laganje tako rekoč legitimno dejanje, saj se sme obtoženca braniti z vsemi sredstvi (sic!) in tako ravnanje še ne pomeni, pove prizanesljivo, da je nekdo ubijal… Hudo!

Radonjić o legitimnosti obrambnih in novinarskih konstruktov

Sodba, ki je malo tudi Večerov uspeh

Seveda si predstavljamo, da se sodišča, vključno z Radonjićem, ne morejo in ne rabijo ukvarjati s problemom novinarskih interesnih kolizij in problematiko pristranosti. Vendar iz ravnanja Večera vidimo, da povedano ves čas ne predstavlja prav nobene težave za Matijo Stepišnika, odgovornega urednika časopisa, saj novinarka poroča in komentira primer kontinuirano, kot tudi ne za novinarski ceh v celoti. Očitno na podoben način, kot sodnik zaupa obtoženemu, sedaj oproščenemu, odgovorni urednik verjame svoji novinarki.

Velik uspeh medijskih poročil in prezentacij sodnega primera z jasno nakazanim sumom v pristranost torej ni povezan le Janševimi strankarskimi mediji, ampak tudi drugod, recimo celo z neposrednim angažmajem. Očitno novi medijski časi velevajo, da se novinarji aktivno vključujejo v obrambo nekoga, ki je bil sprva obsojen na 25 let zapora zaradi brutalnega umora, nakar se angažirajo in s prijavami policiji tvorno sodelujejo z obtoženčevo obrambo.

No, 24. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki bi ga Stepišnik kot pretekli predsednik DNS in tudi njegov soavtor moral dobro poznati, se glasi: »Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.« Nič od tega se ni zgodilo. Zato zadnja Radonjićeva sodba ni zgolj samo njegova. Malo je tudi Večerova. In še čigava.

Prav neverjetno se zdi, kako malo po odločitvi urednikov v medijih, sploh na RTV Slovenija, nastopa oškodovana stran (vdova umorjenega in njeni odvetniki), medtem ko se Novič in njegova obramba kopata v pozornosti.

Izseka iz prve sodbe Špele Koleta, ki neposredno obremenjuje novinarko sodelovanja z obrambo v podporo obtoženemu Noviču

Če odmislimo medijsko plat, zdaj čakamo na dvoje. Prvič na to, da bo tožilka Blanka Žgajnar vložila pritožbo na Višje sodišče, kot je napovedala. In, drugič, na komentar predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, ki je zavrnil zahtevo vdove Janka Jamnika in tožilke za izločitev sodnika Radonjića v ponovljenem sojenju, ker je s svojimi dejanji pokazal, da ni nepristranski in da je že vnaprej odločen, da bo Noviča oprostil.

Sodba po moje evidentno dokazuje, da je bila zahteva upravičena in se da ta primer sprevrača v neverjetno blamažo vseh blamaž za slovensko sodstvo. Zanjo pa ni odgovoren Radonjić, temveč njemu nadrejeni.

Več:

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote

Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi

Pahor po prvem letu novega mandata: vedno bolj zgodba o psih čuvajih

29/12/201822/02/2019 / Boris Vezjak

Kaj povedati ob prvem letu Pahorjevega drugega mandata na položaju predsednika republike, tistem pač, ki ga je uspel s svojo neoprijemljivo praznostjo in populizmom na svojstven način profanizirati in degradirati, s tem pa najbrž kronati vso svojo politično pot, prejkone utrto na podobni ravni?

Po tistem, ko je težko skril svoje razočaranje nad slabim rezultatom zadnjih volitev, ki jih je proti Šarcu v drugem krogu skorajda izgubil, je sledila prisilna zresnitev, zaradi katere še danes ni čisto jasno, ali je predsednik morda postal opreznejši ob nepričakovanem udarcu svoji nečimrnosti, ko je moral na podlagi rezultata priznati, da ljudje njegovega neznosnega koketiranja z ljudmi več ne kupijo v pričakovani meri, ali pa je večja previdnost nemara bolj posledica dejstva, da se ob zadnjem mandatu glede svojih populističnih domislic več ne rabi toliko truditi.

Isti, ker je lahko

V osnovi svoje psihopolitike na medijsko prezenco oprtega delovanja tudi v letu 2018 ni spremenil, ker je niso niti njegovi novinarski varovanci, ki so ga ustvarili: morda je čutiti nekaj več premišljene zadržanosti pri komunikaciji z ljudmi, zares škandaloznih scen zato ni bilo, osnovnemu marketingu p(r)odajanja podobe ljudskega človeka in stavi na medijske infotainment in politainment pristope ter sebi zveste pse čuvaje pa se ni odpovedal.

Zmagovitega konja se, ob takšni podpori medijskega servisa, pač ne menja.

»Tudi fašizem«

Pahor kot prekaljeni maček, preračunan v vsaki gesti svojega ravnanja, načeloma res ne dela velikih kiksov. Tudi če jih, mediji pogledajo proč. Letos se je še največ omenjalo njegovo zadržano podporo, v resnici že kar odrekanje, katalonskemu predsedniku, ki ga je potem s težavo sprejel, o čemer sem pisal v »Torra je bil tu«: katalonsko nelagodje v predsednikovem komunikeju. No, v tej zgodbi se je že slabše izkazal Marjan Šarec.

Če že, bi v zadnjem letu omenil tri, vse po vrste pomenljive simptome njegove reflektirane politične anemičnosti, stehtane po principu všečnosti vsem, levim in desnim. Ob protestu fašistov v Trstu je uspel obsoditi tri totalitarizme in zapisati, da je med njimi »tudi fašizem« – o tem več v Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi. Kot dobro vemo iz poprejšnjih nastopov, pa fašizem ni prvi, na katerega bi meril, kadar jih ima omenja: če že kdaj, je to skoraj vedno komunizem. Obsoditi fašizem zato postane tako rekoč tretjerazredni problem.

Nemoralna neavtoriteta

Že ponarodelo je njegovo izmikanje kateri koli ideološki ali politični načelnosti, kadar bi pretila nevarnost, da mu bosta »levica« ali pa »desnica« potem nenaklonjeni: zato se bo skrbno izognil pozicioniranju okoli polpreteklih tem, domobransko-partizanske zadrege bo reševal z udeležbo na vseh proslavah in s pozivi k spravi, kadar bo treba, pa bo kot kandidat, ki nikoli »ni kandidiral za papeža« in verjame v angele, zlahka sledil krščanskem populizmu svoje vrste, kakršna je spet zadnja epizoda z jaslicami v predsednikovi palači.

Preostanku nevarnosti, ko bi moral izreči kakšen politični statement, se je, saj poznamo, vehementno odpovedal skozi svojo držo »nemoralne neavtoritete«, hkrati pa celo večkrat javno zaobljubil, da dejanj vlade ne bo komentiral in takšno držo celo povzdignil v svojo vrlino. Lagodno, ni kaj.

Imeti se moramo radi

Tudi letos je obveljalo, da ne zna obsoditi sovražnega in sovraštvenega govora, kar sicer neprepričljivo zanika: ob tem ga izdaja gesta, na katero se sklicuje: namreč silovito abstraktno in vselej nekonkretno omenjanje, da se moramo ljudje imeti radi in biti strpni, pač po nobenih vatlih ne more šteti za obsodbo.

Primerov neodzivanja je bilo tudi leta 2018 za zvrhan koš; zaradi tega, ker je bil tudi neposredno izzvan, velja spomniti na naslovnico Demokracije, še zdaleč ne edino, na kateri roke temnopoltih moških grabijo po dekletu, pod njo pa piše »Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev« – o tem več v Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije.

Preveč humanosti

Kot tretji simptom značilnega pahorjanstva v prvem letu njegove vladavine bi navedel stališče glede deportacije sirskega begunca Ahmada: v intervjuju za Dnevnik je zavzel nekakšno antihumanistično stališče in ležerno pojasnil, da smo »v razumevanju človeške potrebe po humanem obravnavanju beguncev šli predaleč«. Kar da velja tudi za dajanje nespametnih signalov s strani politikov, da so vrata Evrope na široko odprta, o čemer pišem v Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira.

Še zlasti nenavadno glede na to, da je predsednik pred dobrim letom vse presenetil s stališčem o pretiranosti žičnate ograje na meji s Hrvaško z dodano jasno sugestijo, da bi jo veljalo odstraniti. Seveda mediji niso želeli opaziti.

O čem razmišljate, gospod predsednik?

Še vedno številni naivno verjamejo, da zaradi podrejenja svoje funkcije komunikacijskemu populizmu Pahor v smislu realpolitike ne naredi prav veliko, s tem pa tudi ne neposredno veliko škode. Takšno držo je verjetno ponotranjil odgovorni urednik Večera v današnjem intervjuju.

Izsek s prve strani Večera (29.12.2018): najava intervjuja v vsem svojem promocijskem blišču

Priznati moram, da že dolgo nisem videl tako prijaznega in neproblemskega pristopa ob prebiranju kakšnega pogovora z njim; še komercialna televizija in tabloidni mediji zmorejo več zmožnosti dvomljenja in kritičnosti. Sploh zato, ker se novinar Matija Stepišnik že v začetku pogovora sklicuje na čas (samo)analize in refleksije:

Smo v času, ko potegnemo črto pod leto, pri sebi in širše v družbi analiziramo, ocenjujemo, reflektiramo, se poglabljamo vase. O čem razmišljate vi kot predsednik? Ali kot državljan, človek?

O čem razmišljate? No, globinski intervju si bomo bolj kot po značilni Pahorjevi miselni praznini zapomnili zaradi odsotnosti kakšnega ne preveč nenaklonjenega vprašanja, česar ne more odtehtati niti dejstvo, da gre za novoletno priložnost. Kar v praksi pomeni: nobenih iztočnic o izmikanju odgovornosti na vseh nivojih, degradaciji funkcije, populizmu in eksploataciji medijev, sovražnem govoru in zavračanju odločnih presoj, vprašanja pa tudi prijazna, kot je tole:

»Dovolite, da vas vprašamo, ali je za vami in Slovenijo srečno leto.«

Predsednikov esej in psi čuvaji

Stepišnik nima težav komunikacijskemu populistu postavljati izzivov o populistih (»So populistični liderji, ki so na čelu držav, prehodni pojav? Ali so prevzeli vodenje držav zato, da ostanejo kot nov model politike?«), brez reference nanj, ga občudovati, ker menda Pahor celo »piše zase esej o vmesnem času, v katerem smo ta hip« in ga nemudoma, res zelo prijazno, povabiti k objavi: »Naj interveniram in vas povabim k objavi tega eseja v Večeru.«

No, tu so še vprašanjske floskule o prizadevanju za prihodnost, kjer si, seveda smo opazili, imitativno za vstop v politiko pri SD prizadeva tudi njegov sin s poziranji, podobnim apelom k zdravemu načinu življenja:

»Za kakšno politično prihodnost si boste prizadevali? Zase? In ne nazadnje za sina, ki si tudi utira pot v politiko?«

In res bo, kot sem že nekajkrat navedel, za Luko Pahorja veljalo isto kot za mentorja: mediji, tudi Večer le nekaj dni nazaj, ga gnetejo v politika novega kova po isti recepturi, s prijazno pomočjo pri razvoju njegove flirtajoče taktike.

Večerova skrb za promocijo politikov novega kova: Luka Pahor, ki stopa po isti, medijsko tlakovani poti

Skratka, nič novega pri Pahorju po prvem letu drugega mandata, niti staro ni vredno. Razen tega, da smo pač sredi »vmesnega časa«. No, novo-stari so edinole nedogodki, prosto po Doylu znani pod imenom incidenti Pahorjevih psov čuvajev:

Gregory (detektiv Scotland Yarda): “Is there any other point to which you would wish to draw my attention?”

Holmes: “To the curious incident of the dog in the night-time.”

Gregory: “The dog did nothing in the night-time.”

Holmes: “That was the curious incident.”

Več:

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi

Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije

Pahor kot pozitivni populist

Pahor, sladoled in cenzura

Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira

Zakaj Pahor ni dobil letošnjih volitev

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Kolumnistka kot »stara debela baba iz Srbije« in prisilnost uredniških izbir

13/08/201805/01/2019 / Boris Vezjak

Lepo, da se je Večer postavil za svojo kolumnistko dr. Svetlano Slapšak, ki je trenutno deležna huronskega gneva Janševih krogov zaradi kritičnih analiz njegovega političnega in medijskega delovanja. Ni prva žrtev in tudi ne zadnja, značilno pa je, da so ji takoj naprtili dva poglavitna greha: predvsem spol in narodnost.

Princip medijsko orkestriranih osebnih kompromitacij s političnim predznakom sicer poznamo že do obisti, a bi bil vreden podrobnejše elaboracije: še zdaleč ni več operativni cilj s sistematično govorico sovraštva, niza diskreditacij, žaljivk in »medijskih umorov« stigmatizirati, očrniti in razvrednotiti posameznike in posredno njihove ugotovitve, ampak takšen diskurz na vse pretege normalizirati in ga narediti za vsakodnevno mero, ker vodi do konkretnih blagodejnih učinkov v načrtovanem psihopolitičnem delovanju. Za tistega, ki ga izvaja. Dogajanje bi si morali predstavljati kot nekakšen mentalni politični monopoli, namenjen manipulaciji ljudstva: kdor bo uspel čim bolj radikalno zastrupiti mentaliteto naroda z jezo, sovraštvom, gnevom, paranojo in konspiracizmom, kdor bo čim bolj politično nekorekten, računajoč na dejstvo, da »druga stran«, recimo ji politična levica ali sredina, v svoji korektnosti ne bo niti poskušala stopati po tej poti, bo na koncu politično obvladal narodno substanco in si jo ukrojil po svoji meri. Lov je odprt, vprašanje je zdaj le še, kje se bodo zarisale nove meje nizkotnosti in kdo si bo upal s svojo nesramnostjo, žalitvami, mačizmi, cinizmom, norčevanjem in kompromitiranjem iti še dlje. Do novega dna. S tega vidika je tak diskurz, ki ga vodi zmagovita stranka, v zadnjih petih letih prepoznavno podivjal – ampak vedno gre še nižje.

Izmenjava mnenj med urednikom in kolumnistom o božonovakovskem in matijastepišnikovskem tipu vulgarnega primitivizma

Kolumnist proti kolumnistu

Sovraštveni in nizkotni napadi na Slapšakovo pa so v resnici doma že kar v samem Večeru: ko se je odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik potegnil za svojo kolumnistko, je moral ustavljati svojega drugega občasnega kolumnista, Božidarja Novaka, ko je ta na tviterju zapisal, da je Slapšakova »ena stara debela baba iz Srbije, ki je tam potne stroške kradla«.

Novaka na Večer, še zlasti pa recimo na RTV Slovenija in POP TV, dokaj redno vabijo kot strokovnjaka za politični marketing. Njegova kolumnistika v Večeru je sicer zadnja leta res usahnila, v letu 2015 je recimo objavil šest avtorskih kolumen, kar pa kompenzirajo z drugačnimi vabili.

Ko je Stepišnik kot dolgoletni urednik in novinar Večera stopil na stran Slapšakove, se je potemtakem moral opredeliti do ravnanja prvega svojega kolumnista v odnosu do drugega. Tega nam seveda niso povedali. Situacija ni nova: v zadnjem letu ali dveh jo spremljamo predvsem ob mesarskem klanju dveh novinarskih taborov revije Reporter – v prvem so Janševi lojalisti, ki skupaj udrihajo po svojih kolegih, ker so ti menda političnega vodjo izdali. In za takšne, izdajalce, jih občasno razglaša sam vodja.

Opisana scena je malce drugačna in izvorno moralna. V časopisu, kjer jim v sedanjosti in ne tako davni preteklosti ni bilo nerodno gostiti tvorcev najbolj zanikrnih seksizmov pri nas, kot so Roman Vodeb ali Boštjan M. Zupančič, kjer redno gostijo kot komentatorje tvorce najhujših korupcijskih afer v državi in dežurne ksenofobe, Novakova prezenca ni v ničemer posebej izstopajoča.

V preteklih desetih letih sem večkrat opozoril na Večerovo neverodostojnost, ko se časopisu ni zdelo posebej vredno poročati o zadevah, povezanih s politično oglaševalsko trgovino, delovanjem Novakovega podjetja Media Polis, ki je v zgolj dveh letih in pol ustvarilo za več kot 60 milijonov oglaševalskega prometa v času Janševega režima 2004-2008. Se mu je pa zdelo smiselno v tistem času in kasneje Novaku dajati prostor za kolumnistiko in ga spraševati za politične ocene trenutnega stanja. Dobro, spomniti velja, da je v teh letih bil tudi Večer v Janševih rokah.

Etičnost ali/in nuja uredniških presoj

Uredniki imajo vso pravico v svoj medij vabiti osebe, za katere so presodili, da imajo znanja, kompetence in jim državljani želijo prisluhniti. In obratno: vratariti in zavračati tiste druge, tudi kritike na svoj račun. A v zadevi Novakovih žalitev na račun Slapšakove je dilema postala konkretizirano realna in s tem neznosna: prejkoslej so se morali ali se bodo morali odločiti za eno izbiro, ne dve. Končno pa za več iskrenosti, poštenosti in moralnosti, kajti bralcu najbrž ne morete v nedogled privoščiti legitimacije tega, da tvoj avtor nizkotno žali in hujska proti drugemu. Ampak morda se motim in bo presoja tudi v prihodnje, da lahko oba avtorja koeksistirata dalje.

Odločitev odgovornega urednika bo še bolj kompleksna, saj se bo moral intimno odločiti tudi za to, ali sprejema prijateljska javna povabila na šampanjec in jagode, ki ga čakajo tam nekje pri Arehu. Seveda je čisto njegova zasebna stvar, s kom prijateljuje, smuča in uživa v penini, toda k ugledu časopisa včasih kolumnisti, s katerimi prijateljuješ ali si prijateljeval, ravno pretirano ne prispevajo.

Šampanjec in jagode za odgovornega urednika Večera

Prisila, imenovana skrb za naklado

Zgoraj opisani kontekst je najbrž kar ključen, da bi razumeli globino večerovske solidarnosti s svojo kolumnistko. O fenomenu Milojke Balevski alias Božidar Novak sem pred časom pisal zato, ker sem bil sam diskreditiran in sem se moral braniti. Nihče drug me ne bi. Tudi kot kritik mariborske Evropske prestolnice kulture, za katero sem izčrpno dokazoval, v kakšni meri je njen uspeh rezultat Večerove logike medijskega zaščitništva, ki zavestno ubija sleherni dvom in kritiko – in pri kateri je v bližini Mitje Čandra in njegovega kroga igral ključno vlogo ravno Božidar Novak. Več o tem v besedilu Resnica mesta in mesto resnice.

Situacijo z denigracijo Slapšakove razumem tudi kot obliko zunanje prisile, morda niti ne etične, v kateri so uredniki primorani, želeli ali ne, reflektirati svoje izbire iz prej omenjene nuje zaščite svojega ugleda in recimo iz strahu pred padcem branosti. Neka korelacija med branostjo časopisov in etičnostjo izbir torej k sreči vendarle še obstaja – sicer zelo »utilitaristična« in ta je zadnje upanje. Po drugi plati nam perspektiva žalitev enega kolumnista na račun drugega razpre še eno novo dimenzijo razumevanje tega, čemu sem zgoraj rekel podivjani psihopolitični diskreditacijski diskurz. Ker nesporno kaže na to, da se kvantitativno in kvalitativno govorica sovraštva vedno bolj radikalizira in postaja neznosna celo znotraj nekega partikularnega medija.

Skratka: v tem, ko vse bolj tonemo, se večata odgovornost medijev in njih urednikov.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Milojka, posebnica s Pohorja

Gašpar Gašpar nič nič kriv

Avtoprovokativnost in EPK

EPK in kulinarična skrb za človekove pravice

P.S.

Prijateljska varda: 26. september 2018

Tisti, ki misli in tisti, ki čuva Kanglerja

14/01/201814/01/2018 / Boris Vezjak

Večer v soboto, 13. januarja 2018. Intervju odgovornega urednika Večera, Matije Stepišnika, z nekdanjim poslancem Rudijem Mogetom.

In pomemben acting out, označen za imeniten presežek nekoga, ki zna misliti (sic!), v javni objavi še ene Večerove novinarke, Vanesse Čokl.

Kdo torej zna misliti? Tisti, seveda, ki poskuša obraniti lik in delo Franca Kanglerja. Brez posebnega novinarskega zadržka. Še en prispevek k odkriti intelektualni delokalizaciji tega prostora in časopisa.

Moge je seveda postal častni občan pod njegovim županovanjem. In predsednik zavoda EPK. Ali pa predsednik Sveta SNG Maribor. In tako dalje.

Skratka, lepo je videti, da ima bivši župan Kangler ob sebi nadvse lojalne ljudi. Lepo je videti, da so takšni intervjuvani. Lepo je videti, da ima Večer v svojih vrstah novinarke, ki so prišepetovale Kanglerju, nato bile ujete v prisluhe in se je po nerodnem razkrilo, da druge kolege v kolektivu zmerjajo s pizdami in mrčesom. Takšne, ki so bile izključene iz društva DNS, a so spet čvrsto v sedlu. Na Večeru.

Lepo je videti, da Večerovi novinarji za Kanglerjeve čuvaje verjamejo, da znajo misliti. Lepo je.

P.S.

Melita: ”Samo večji poraz, novinar, ne more doživet na svojem lastnem bojišču, kot ga je doživel Aljoša Peršak. Taki poraz, veš kaki poraz je to, za novinarja? Veš kaj ti jaz hočem rečt, Franci? Da ti sploh ni treba se z njim ukvarjat! On je zdaj taki luzer, poslušaj, on je zdaj taki luzer izpado.. Ti si zaj tu zmagal! To je zaj tu taka tvoja zmaga, da je po mojem je to več komentarjev lahko!” Kangler:”On pa še stalno piše svinjarije..” Melita Forstnerič Hajnšek:”Pa še bo jih pisal. Kje če dobiti večji šus v glavo, ko ga je danes dobo, glej? Ko ti na koncu ne more nič drugega napisat ko, da je Ljubezen slepa?! hehe. Mislim, veš kaki poraz je to, Franci, za celi Večer pa za celo to politiko? Veš kaj je to v taki anketi, mali, v bistvu 64 procentov, pa kaj si ti nor, pa to je, tu glej, niti en, kolko ti jih je negativno, že, komaj kaj, veš kak je to malo? To kar se mi skos menimo, bolj kot te nažigajo bolj ti dobivaš pike. Verjemi mi. Ajde, Aljoša Peršak je za tebe mrčes! Pa saj to za Klipšteterja sem ti že jaz davno rekla. Ti si rekel takrat še, da bo Dnevnik prevzel, pa ne vem kaj še vse, jaz sem rekla pusti Klipšteterja, ista pizda je ko Peršak. To je ista pizda. Veš kaj ti naredi? Ignoriraj totega bogega Peršaka.” Kangler:”Pa nebom ga ingoriral..” Melita FH:”Lej kaj dela. On je sirotinja. Ni vreden tvoje energije, verjemi mi!

Večer, 13. januar 2018: intervju z Rudijem Mogetom

Večerova novinarka in tisto, kar definira mišljenje v mestu

Več:

Jezikova župa in novinarski mrčes, ujet v prisluhe

Resnica sveta na necenzuriranem pločniku

31/12/201518/02/2017 / Boris Vezjak

Ne morem verjeti, ekspredsednik DNS in duplicirani gospodarsko-notranji Večerov urednik me je objavil. Po pomoti, seveda.

Res le na Facebooku in seveda le zato, ker ni vedel. Da sem avtor in obenem še grafitarski izvajalec pločniških misli, tam nekje med Cankarjevo in Partizansko v Mariboru:

Mea culpissima culpa, ni bilo namerno. Nisem želel, da koga spravim v zadrego, nisem vedel vnaprej. Ostrakizem, cenzura, vratarjenje so nenadoma, zelo nepričakovano, zame presežene kategorije. Ali v povzeti domislici nekoga:

I come from the school who thought the Internet could be the great democratising force, that getting rid of the gatekeepers was a positive move.

Ne le splet, ne le ta stran, ki jo prebirate, upanje za zasuk proč od gate-keeperjev prinaša tudi nov medij – umazani pločnik.