Bil bi idealni predsednik madžarske države: Pahorjev nekomentar »verbalne note«

Na kakšen način se je predsednik republike odzval na »verbalno noto« madžarske vlade v imenu njihovega veleposlaništva v Ljubljani, ko je pri ministrstvu za zunanje zadeve protestiralo zaradi »politično neodgovorne naslovnice Mladine«? In pri tem prosilo za pomoč pri preprečevanju podobnih incidentov v prihodnosti, kar načenja suverenost naše države, kot je opazil Grega Repovž v svojem uvodniku? Zelo preprosto, s temi besedami:

Predsednik republike se vedno vzdrži komentiranja medijev, ker bi to lahko bilo razumljeno kot poseganje v svobodo tiska in govora. Njegova stališča o nujnosti medsebojnega spoštovanja pa so splošno znana.

K temu so v njegovem kabinetu dodali še, da s tem ponujajo isti odgovor, ki so ga podali že konec avgusta 2018 glede naslovnice Demokracije in stavek, da predsednik Pahor pričakuje enako mero vzdržnosti glede komentarjev slovenskih medijev tudi od vlad drugih držav.

Kaj je narobe s predsednikovim odzivom

Pokažimo, kaj je hudo narobe s Pahorjevim odzivom na ta očitno še ne videni nedopustni politični poskus posega in discipliniranja nekega domačega medija s strani tuje države. Teh točk je več, zato jih bom navedel ločeno.

Prvič, noben naš medij ni opazil nečesa zelo očitnega: da s sebi lastno nojevsko držo bežanja proč od političnega opredeljevanja Pahor zgreši bistveno in poseg druge države v samostojne medije pri nas dojema kot zahtevo po »komentiranju medijev«. Ne bo držalo, zaprošen je bil, da kot prva politična avtoriteta v državi poda jasno stališče o posegu politike v medije, celo tuje, ne pa primarno o dejanju nekega medija.

Iz kabineta so pričakovanje domačih novinarjev, da jih bo podprl, torej opremili s hladnim tušem, resda pa dodali še stavek o tem, da bi tuje vlade mora slediti njegovemu menda svetlemu in krepostnemu zgledu vzdržnosti. A tudi stavek o medsebojnem spoštovanju.

Kar najbrž pomeni, da bi tednik Mladina moral spoštovati dejanja madžarske vlade.

Če ne komentira Demokracije, ne komentira Mladine

Drugič, njegov odziv vsebuje neposredno primerjavo med dvema situacijama: nestrpno in rasistično naslovnico Demokracije, o čemer sem pisal v Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije,  in naslovnico Mladine. Ob prvem sem med drugim ugotavljal, da nisem presenečen na njegovim izogibanjem:

Verjetno sem zadnja oseba v Sloveniji, ki bi gojila pričakovanje, da bo predsednik Borut Pahor obsodil sovražno in nestrpno govorico proti beguncem, v takem kontekstu pa tudi zadnjo naslovnico Demokracije, ki z grobimi vizualijami namiguje na »migrantsko kulturo posilstev«, ki preti Sloveniji in še zlasti slovenskim ženskam. No, vrh ledene gore in za ustvarjalce takega vsakodnevnega hujskaštva povsem normalna stvar.

Še več, v omenjenem zapisu sem analiziral prav isti komentar, ki ga je predsednik uporabil ob madžarski reakciji na Mladino – takrat je prekašal samega sebe in po vseh kriterijih ksenofobno, strah in sovraštvo zbujajočo manipulacijo mimogrede odpravil za zavrnitvijo po komentarju, češ da bi to pomenilo poseg v svobodo tiska in govora. S čimer je kot prvi državnik v Sloveniji znova prispeval k nekontrolirani rasti sovražnega in sovraštvenega govora.

V aktualnem primeru verbalne note ne gre primarno za oceno delovanja medija, kot rečeno, temveč pričakovanega posega v njega. Rezultat je podoben, le pretveza je zdaj dvojna: s svojim suspenzom daje slutiti, da od njega res ne moremo pričakovati odločne besede niti takrat, ko gre za mednarodni politični parket in nedopustno ravnanje naše sosede.

Brez njih bil bi nič – nič bi bil

Tretjič, v omenjeni analizi sem že poskušal pokazati, zakaj je taisto stališče »Vzdržujem se komentiranja medijev« nedopustno na več nivojih, ne zgolj zaradi omenjene posplošitve in zmanipuliranosti. Zato, ker obstaja res ogromno težav, ki bi jih predsednik bil dolžan komentirati: ne zgolj razraščanja sovražnega govora v njih ali poseganja v njihovo avtonomijo, sploh političnega, ampak tudi nižanja socialnega statusa novinarjev, oženja medijske svobode in vsega, kar omejuje funkcijo medijskega nadzora nad politiko.

S kakšno svojo posebno »verbalno noto« pa bi se jim enkrat lahko končno tudi zahvalil, kajti brez njih ne bi bilo njegovega uspešnega medijskega populizma in koketiranja.

Menda normalne poteze

Paradoks Pahorjeve deklarativnega suspenza komentiranja dejanja madžarske vlade se še poglobi, če pomislimo, da je ta v zadnjem desetletju kršila vsa načela medijske svobode. Če bi jih slovenska enako obdobje ali več, bi Pahor do tega očitno ne želel zavzeti stališča, tako kot ga ne, ko je ogrožena suverenost države, če sledim Repovžu.

Sebastjan Jeretič, priljubljeni politični komentator v medijih in plačljivi politični svetovalec, znan po svoji »nevtralnosti« in tem, da v imenu politikov rad tolče po novinarjih, o čemer sem pisal npr. v Trije plakati pred Koprom in Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje, je v redakciji Večerove novice madžarsko dejanje interpretiral kot »normalno potezo države«.

Njegova domislica, sicer avtor ne skriva svojih simpatij do Janeza Janše, ni nepovezana s Pahorjevo – in oba druži tudi skupna preteklost. Namreč očitno postaja, da se je normalizirano oboje: intervencionizem orbanovcev v medije in njihovo polno obvladovanje medijske krajine ter obenem pasivizem našega nekomentirajočega predsednika.

Povedano drugače: Pahor bi bil tudi idealni predsednik madžarske države. Če danes govorimo (tudi) o orbanizaciji Slovenije, pomislimo tudi na tiste, ki k njej prispevajo s svojo anemično pasivnostjo.