::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie

Za nekaj osvežitve spomina: bilo je 13. septembra 2018, točno ob 22.20 uri, ko je Urad vlade RS za komuniciranje javnosti poslal medijsko sporočilo. V njem je javnost informiral, da se je vlada tisti dan sestala na ustanovni seji, imenovala podpredsednika vlade, generalnega sekretarja, ustanovila dva Odbora, eno Komisijo in imenovala več državnih sekretarjev. Med njimi se je na seznamu tistih v kabinetu predsednika vlade znašlo ime dr. Damirja Črnčeca.

V istem hipu je kar nekaj ljudi dvignilo obrvi. Nekoč mladenič, ki ga na nekaterih fotografijah vidimo na ulici v družbi skinheadov, sicer nekdanji direktor Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo (OVS), od februarja 2012 pod vlado Janeza Janše direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA), je po objavi medijskega sporočila v trenutku sprožil začudenje in zgražanje.

Danes, točno pol leta kasneje po imenovanju in tudi protestni peticiji, ki je sledila, vedno bolj ugotavljamo, da se v zgodbi okoli njega zarisujejo odtenki veliko večjih in bolj dramatičnih dimenzij: Marjan Šarec je na mesto ob sebi nastavil tako rekoč svoj alter ego z neverjetnim političnim in psihološkim vplivom nanj, je mogoče slutiti, s tem pa sebe izpostavil izgradnji formalnih in neformalnih mrež, v katerih se prepleta vpliv na javna podjetja, politične strukture in medije na najvišji ravni.

Ker se splača

O nevarni promociji sekretarja sem že nekajkrat pisal, recimo v prispevku Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?, o Šarčevih izgovorih, češ da ob sebi potrebuje strokovnjaka za varnostna vprašanja, ki bo postal njegov mlinski kamen, v Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju, o lažnem argumentu iz solidarnosti do Črnčeca s strani njegovih poslancev v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno, o hrvaških dvomih okoli novega sekretarja v zapisu Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva in o dvojni morali glede kadrovskih izbir v Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti.

Pol leta nazaj je premier dajal javne zaobljube, da ga bo odpustil takoj, če bo po svojih socialnih profilih še dalje širil homofobijo, nestrpnost in ksenofobijo. V intervjujih zadnje mesece pa ga je celo pohvalil, ker tega ne počne več in je prepoved učinkovita. Da je državni sekretar korenito spremenil politične in ideološke poglede na podoben način, kot naj bi zaradi spora z Janšo kar nenadoma postal bolj levo usmerjen, pač ni mogoče jemati za resno razlago.

Kaj je torej tisto, zaradi česar je Črnčec nemudoma pristal na »pranje možganov«, se ponižujoče odpovedal javnemu izražanju zasebnih mnenj ter rade volje ostal z zavezanim jezikom? Najbrž le eno, kot bomo videli: ker se to splača.

Skrivnost imenovanja

A pomudimo se pri prihodu sekretarja v kabinet. Po včerajšnjem intervjuju s Črnčem za portal Siol, sploh prvem od imenovanja – in kot takšnega so ga tudi oglaševali dan poprej -, je potrjeno ugibanje, da je bil strogo varovana in preračunana skrivnost do zadnjega trenutka za prav vse v bližini predsednika, čeprav so druga imena sekretarjev že bila znana. Kar nam je intervjuvani prostodušno potrdil sam v omenjenem pogovoru, kajti menda »drugače ne bi bil državni sekretar«. Pred imenovanjem pa sta za načrt vedela, še pravi, le sam in Šarec.

Črnčec intervju SIOL začetek

Začetek intervjuja na strani Siola: ekskluzivno o tem, zakaj je Šarec prihodnost

S tem se je pokazalo za točno, kar sta septembra lani ugibala Zoran Potič in Meta Roglič: da je bila izbira Šarčevega zaupnika popolna tajnost, saj so informacijo »uspeli skriti tudi pred najtesnejšimi sodelavci«. Še več, niti uro pred ustanovno sejo vlade ga še ni bilo na seznamu kandidatov; navedli so le, da bo eno od imen sporočeno naknadno. Ni dvoma, tandem je do potankosti domislil scenarij v želji po izognitvi možnim očitkom, kar kaže na ogromen vpliv, ki ga je imel sekretar na premierja že v tistem času, saj je igro očitno vodil on. Obenem vidimo, da je predsednik vlade od začetka karseda dobro razumel, kaj počne in zato ne more lahkotno ubežati odgovornosti.

K zgodovini srečevanj med predsednikom in sekretarjem

V intervju, ki se sicer na trenutke bere suhoparno, marsikaj izvemo o tem, kako sta se prvič srečala. Leta 2016 je Črnčec postal »politični prosti strelec«, kot se ljubko izrazi, a po Janši se je nenadoma razšel še s Petrom Jambrekom po tistem, ko je vmes postal dekan njegove zasebne Fakultete za državne in evropske študije. Obenem je očitno iskal novega političnega vodjo, s katerim bi nadomestil prejšnjega zavetnika. V oprezanju je do njega »prišla tudi informacija, da Marjan Šarec razmišlja o predsedniški kandidaturi, kar se mi je takoj zdela zanimiva in dobra zgodba«.

Povedano drugače, sekretar nam prostodušno priznava svoj strateški headhunting politikov, ki bi jih lahko servisiral, zato se je, čeprav Šarca takrat ni osebno poznal, odpravil do njega – »zaradi njegovega političnega in družbenega profila«. Uspešno, postal je njegov svetovalec v predsedniški kampanji leta 2017. Šlo naj bi za »neformalno svetovanje« in to »so bile v bistvu debate ob piru, a brez pira«.

Šarcu ga je menda predstavil Boštjan Poklukar, doda. Po nekem strašno nenavadnem naključju je ta v vladi postal notranji minister, kar vsekakor ni povezano s tem, da je mentor pri ministrovem magisteriju bil ravno Črnčec. Podobno je boginja Usode hotela, da je bil za državnega sekretarja na ministrstvu za zunanje zadeve istočasno izbran Dobran Božič, proti čemur minister Miro Cerar ni ugovarjal. Naj spomnim: Črnčec je do 9. septembra 2015 vodil Janšev »Odbor 2014«, skandiral pred slovenskimi sodišči, lamentiral o »krivosodju« in agitiral v podporo svojemu botru Janezu Janši, v tistem času pa je bil zaposlen kot svetovalec načelnika generalštaba Slovenske vojske. Koga že? Dobrana Božiča.

Preostanek zgodbe poznamo: po tistem, ko je za las izgubil volitve v drugem krogu, 12. novembra 2017, kjer je Pahor dobil pičlih 52,98 odstotkov glasov, se je Šarec s svojimi prišepetovalci odločil, da se poda še na državnozborske volitve.

Pozabljena peticija in argument iz neprimernosti

Danes, ko številni osrednji mediji pri nas iz več razlogov na veliko paktirajo z aktualno vlado, premier pa s svojim plehkim zdravopametnim populizmom žanje velike simpatije pri ljudstvu, je problematičnost sekretarja po pičlega pol leta domala pozabljena. Ta je svojega varovanca ob imenovanju najbrž hitel prepričevati, da bo za njegovo vlado neprimeren zaradi svoje dolgoletne lojalnosti vodji SDS, s katerim se je pred dvema ali tremi leti sprl. Vendar mu večina tega ni očitala: sledila je peticija Mladine in inštituta Danes je nov dan proti »imenovanju Damirja Črnčeca, ksenofoba, nestrpneža in promotorja sovražnega govora za državnega sekretarja in svetovalca za nacionalno varnost«, ki jo je do danes podpisalo 4314 ljudi, od tega nekaj ducatov znanih znanstvenic in znanstvenikov, intelektualk in intelektualcev.

Nihče med njimi ni omenjal političnega obrata, temveč zgolj srhljiva islamofobna in homofobna stališča predsednikovega sekretarja o islamu, beguncih, multikulturalizmu, LGBT skupnosti, izgradnji džamije in drugem. Kot dobro vemo, se je Šarec na njihovo protestno mnenje gladko požvižgal in svojo izbiro na vse kriplje branil, ljudstvo pa je v zadnjega pol leta po svoji stari navadi sledilo logiki trisekundnega spomina zlate ribice.

K uspešnosti pozabe prištejmo, da bo slika popolna, še siceršnjo anemičnost, oportunost in vodljivost domačih novinarjev, katerih običajen domet je največkrat recikliranje novic STA.

Kaj je novinar pozabil vprašati Črnčeca?

Preidimo k vsebini in nevsebini intervjuja. Ki ga moramo razumeti predvsem kot skrbno pripravljeni damage control v podporo sekretarju v kritičnih trenutkih, ko se krepijo vedno novi in novi očitki o njegovem močnem in obenem škodljivem vplivu, bistveno presegajočem njegove pristojnosti. Ne pozabimo, da je Siol.net v lasti podjetja TSmedia, kar je hčerinska družba Telekoma Slovenije. No, 1. februarja letos je mesto pete članice uprave tega največjega telekomunikacijskega operaterja v državi zasedla Vida Žurga, dolgo časa izjemno aktivna članica stranke SDS, ki je, spet po strahovitem naključju, julija 2017 doktorirala pri mentorju Črnčecu.

Še več, časnik Večer je objavil dokaze, da je nova strokovna pridobitev v Telekomovi upravi s svojim mentorjem poslovala še vsaj leta 2015, ko mu je septembra prodala »IGLU – Inštitut za globalno upravljanje«, kjer je Črnčec še vedno lastnik. Še eno veliko naključje: 1. januarja 2013 je članica uprave Telekoma postala Mateja Božič, sicer žena prej omenjenega Dobrana Božiča, danes svetovalka isti upravi.

Zato ni presenetilo, ko je novinar Aleksander Kolednik svojemu intervjuvancu pozabil zastaviti niz ključnih vprašanj, kar sem tudi javno napovedal dan poprej. Naj jih nekaj, dovolj znanih, naštejem: ničesar nismo slišali o kadrovanju v upravo Telekoma, nič o urejanju POP TV in prihodu njihove novinarke na prvo mesto na listi za evropske volitve v stranki LMŠ, na kar namiguje njegov prejšnji politični delodajalec, preden je nenadoma postal »politični prosti strelec« (kot si pravi sam), nič o odstavljanju poslanca LMŠ Darija Krajčiča zaradi sendviča, odstopu sekretarja Romana Kirna v neposredni bližini predsednika vlade, tudi ne o odtekanju podatkov na revijo Reporter in vplivu na pisanje tamkajšnjih novinarjev, o čemer je spregovoril odstopli sekretar Peter Vilfan, ki je dostavil dokumentacijo osebno v kabinet premierja, a se je naslednji dan že znašla v omenjenem časopisu. Ne, tega v intervjuju ni.

Zato pa ni mogoče ubežati močnemu vtisu, da v Šarčevi bližini osebe odstopajo kot za šalo, tudi zaradi bronhitisa. Kot vemo, je v pičlega pol leta odstopila že četrtina vseh ministrov, če drugih niti ne štejemo. No, včerajšnji intervju za Siol je bil očitno premierju zelo všeč, zato ga je ponosno objavil na Facebooku profilu – najbrž kar namesto svojega sekretarja, ki ima prepoved objav.

Prilagodljivost intervjuvanca

Če pravilno domnevamo, da je imel pogovor za svoj osnovni smoter predvsem pomiriti negodovanje dela javnosti, ki se vedno bolj čudi fatalnemu vplivu sekretarja, hkrati pa tudi obraniti premierja, potem je ta cilj vsaj v neki meri dosežen. Tudi z benignimi poročili o intervjuju, kot je tisto na STA s predvidljivim naslovom »Črnčec za Siol: Janša je preteklost, Šarec prihodnost«, ki daleč naokoli signalizira, čemu moramo slediti. Ali z domislico, da je premier nekakšen Luka Dončić slovenske politike, ker je »dokazal, da zna tudi metati politične trojke in delati trojne dvojčke«.

Ob vprašanjih nacionalne varnosti v pogovoru sledi popoln preobrat: če je pred svojim imenovanjem Črnčec na dnevni ravni opozarjal na katastrofalno islamizacijo Evrope, ki jo je treba nemudoma ustaviti, izrecno govoril o ničelni stopnji tolerance do migrantov in vpil, da ne bo miru, dokler Slovenija ne bo izgnala zadnjega migranta (!), je zdaj v intervjuju vprašanje nezakonitih migracij ostalo žgoče le še z vidika tistih migrantov, ki izvajajo kriminalna dejanja. Zato po novem »problem ni takšen, da bi morali biti plat zvona«.

Še več, pozicija v bližini premierja je nanj vplivala pomirljivo in blagodejno do te mere, da je prišel do spoznanja o tem, kako je treba vzdrževati »ravnotežje med varnostjo in solidarnostjo«. Podobno razsvetljenje je doživel ob postavitvi migrantskih centrov, kajti tisti pri Ilirski Bistrici ne more postati predmet lokalnega referenduma, zato »na vladi tega enostavno ne bomo dovolili«, je dejal ob očitnem pooblastilu, da govori v njenem imenu.

Džamije niso več vojašnice

Na vprašanje, ali je z vidika širjenja skrajnih islamističnih idej lahko problematična tudi gradnja džamije v Ljubljani, je odgovoril s kratkim »Ne«, medtem ko je v intervjuju za isti Siol leta septembra 2016 povedal nekaj čisto drugega: »Če citiram Erdogana, džamije so vojašnice.«

Še več, takrat je svareče licitiral z imeni mestnih svetnikov, ki so podprli novo »Džamijsko ulico«. Ja, še nedavno je očitno svoji politični vlogi in mestu izjemno prilagodljivi Črnčec begunce in muslimanske (ali arabske) priseljence v Evropi primerjal z rakom, s katerim smo okuženi, muslimane pa opisal z vrsto nestrpnih stereotipov:

»Okužili so nas z rakom, zasejali so rakaste celice po celotni Evropi. Kaj drugega je to kot uvoz milijonov neizobraženih mladih moških, ki ne spoštujejo ničesar, na čemer temelji naša družba. Moških, v čigar kulturi je, da ne spoštujejo žena. Moških, ki niso navajeni delati. Arabec, ki bo delal 40 let v avtomobilski tovarni na Bavarskem, je film, ki ga ni in ga ne bomo videli. Zakaj so nas sploh okužili s tem rakom? Komu je to v interesu in koliko je dobil za to plačano?«

Črnčec kot pošast Nessie

Med večje bizarnosti intervjuja sodi tale kolosalna misel: »Sovražni govor je neki pojav, ki obstaja«. Pika. Če pustimo ob strani maksimalno praznost ugotovitve, bode v oči tudi, da danes množični mediji dajejo priložnost za takšne siromašne interpretacije tistim, ki ga izvajajo, ne tistim, ki nanj opozarjajo. Vse ostalo, kar je o njem povedal, je na ravni stranke SD in njihovega ministrstva za pravosodje, namreč da imamo »to dokaj dobro regulirano skozi kazenski zakonik«. Kar najbrž pojasni, zakaj zaradi sovražnega govora ne preganjamo pozivov k streljanju na begunce, če se približajo meji na 500 metrov in tudi, zakaj ga je pri nas tako zelo malo …

Presenetljivo glede na verjetni motiv pa je Črnčec moral odgovoriti na izziv novinarja o njegovem vplivu na kadrovanje, saj naj bi pri predsedniku »imela vaša beseda veliko težo«. Na poizvedbo, pri katerih kadrovskih odločitvah aktualne vlade je doslej sodeloval, je izmuzljivo odvrnil:

Kar se pa tiče drugih kadrovskih vprašanj, pa bom odgovoril tako kot pri marsikateri stvari, ki sem jo slišal o sebi v zadnjem času. Včasih se počutim kot Nessie iz Loch Nessa. Vsi govorijo o njej, videli so posnetke, ampak nihče je pa ni v resnici spoznal.

No, ta primerjava me je osebno razveselila, ker jo sam zelo rad in pogosto uporabljam, tudi pisno in nazadnje v besedilu Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga.

Črnčeceva raba je vseeno nepopolna in se z nasprotnima predznakoma razteza v dva konteksta, v intervjuju sicer ne tako vsaksebi: če sem sam želel povedati, da se slovenski tožilci in strokovna javnost obnašajo v odnosu do sovražnega govora kot nečesa, kar zanje »ne obstaja«, v čemer je zanje podoben pošasti iz Loch Nessa, nas Šarčev sekretar prepričuje, da zanj »sovražni govor obstaja«, na drugi strani pa je sam podoben Nessie, ker »ne obstaja« njegov vpliv na kadrovanje v bližini premierja.

Na koncu je s prozornim manevrom povedano utemeljil s predvidljivim in obenem neprepričljivim pojasnilom, da se sicer s predsednikom vlade pogovarja o številnih vprašanjih, da pa so »odločitve, tudi kadrovske, stvar predlagateljev in tistih, ki o tem odločajo. In državni sekretar ne odloča o teh zadevah«. Kakor da bi formalna moč odločanja bila res ključni dokaz njemu v podporo.

Večna naivnost ljudstva

Precej evidentno postaja, za kakšno ceno je bil Šarčev sekretar za nacionalno varnost čez noč pripravljen korenito spremeniti svoje politične, ideološke in svetovne nazore. V intervjuju naletimo na razpravo o karikaturi, ki si jo je obesil na steno svojega kabineta in mu je očitno nadvse všeč: na njej je narisan kot nekdo, ki stoji med Luko Mescem in Janezom Janšo, a ni ne Meščev ne Janšev, s čimer je želel pohvaliti svojo domnevno pravo in domnevno sredinsko držo med dvema »ekstremoma«.

Najbrž bi na njej moralo pisati, da je »Le Šarčev«, a bi bila bolj smiselna neka druga kontekstualna in jezikovna konverzija, saj bi podobna karikatura morala viseti za pisalno mizo predsednika vlade, z dodatkom »Le Črnčecev«.

Črnčec karikatura SIOL

Sekretar in njegova karikatura na zidu je način, kako legitimirati svojo stilsko preobrazbo

Neverodostojnost, ko predstaviš za vrlino svoj konformizem političnoidejnega obrata od desne na levo – ali bolj rečeno nekakšno sredino –  pa ni tako zelo trapasta, kot je videti na prvi pogled. Zakaj? Ker je vselej učinkovita, saj računa na nemajhen del hipnotiziranega ljudstva, ki časti opevano zdravo pamet in vam bo hitelo pojasniti vašo slepoto; vse zgoraj navedeno dokazuje le, kako je Črnčec kot »politični prosti strelec« končno našel samega sebe, se razvil na bolje in spregledal, zato je zdaj kot spremenjen na »pravi« strani.

Ali kot lahko preberemo med pohvalnimi komentarji pod predsednikovo objavo intervjuja na Facebook profilu: da res ni enostavno biti strokovnjak za državno varnost, da gre za zdravo razmišljanje in jasno komuniciranje, nekdo pa je priporočil, da si to »člani SDS dvakrat prečitajo«. Skratka: nekateri cenijo takšno »sredinskost« in sekretarjevo stilsko preobrazbo.

Po drugi plati imamo zaradi prostodušnosti akterjev redko srečo in lahko natančno določimo trenutek sekretarjeve osebne transformacije: do nje je formalno prišlo v četrtek, 13. septembra 2018, v poznih večernih urah.

Več:

Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

%d bloggers like this: