Lepa agentka: Šarčeva zasebnost kot lažna dilema

Minuli teden je minil v pričakovanju političnih učinkov razkritja nove domnevne afere o zaposlitvi neznane N.H. na Sovi, Slovenski varnostno-obveščevalni agenciji. K novi službi naj bi ji pomagal nihče drug kot predsednik vlade in morda tudi nekdanji direktor Sove dr. Damir Črnčec, danes tesen sodelavec prvega, njegov večni »alter ego« in državni sekretar, nekoč direktor Sove.

šarec agentka kanal a

Predsednik vlade med pojasnjevanjem, ali pozna agentko Sove

Še več, Bojan Požar, ki je razkritje sprožil, na svojem portalu namiguje, da je premier omenjeni novopečeni agentki priskočil na pomoč tudi ob drugih priložnostih, sicer še pred zasedbo sedanjega položaja, in da je z njo bil ali je intimno povezan.

»Afera« je sledila razkritju, da sta dve Požarjevi podjetji, Lanaka Media d.o.o. in Report d.o.o., za oglaševanje s Telekomom Slovenije lani podpisali pogodbi v višini 76.000 evrov in še eno z Darsom v vrednost za 111.694 evrov, o čemer je tik pred tem prvi pisal Vladimir Vodušek in s tem odprl več starih, a nikoli rešenih vprašanj: kdo že leta financira Požarjev portal in s kakšnim namenom, o statusu sklenjenih pogodb z državnimi podjetji in končno tudi, kako lahko v naši državi novinarji brez slehernega zadržka ceha opravljajo kar dve funkciji hkrati, kot politiki in novinarji (ali komentatorji) obenem.

Logika kontra-afer

Požar je zarotniškega delovanja proti sebi obtožil prav Črnčeca, v praksi torej tandem Damir-Marjan, in svoja prepričanja podkrepil s številnimi posegi Šarčevega spornega sekretarja v podjetje Telekom in njegove povezave z nekaterimi mediji (več dogajanju v tem podjetju npr. v Obramboslovec in vojak na čelu TSmedia in Antenna TV SL in Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih). Zato zadnja afera o »lepi agentki«, kot so jo poimenovali, najbrž ni prišla povsem naključno na spored domačih medijskih kinematografov v obliki politično-medijske kloake, v katero je Slovenija zdrsnila že leta nazaj in v kateri naši novinarji nadvse radi čofotajo z različno velikimi rokavčki in je nikakor nočejo zapustiti.

V prispevku me bo zanimalo, na kakšen način so po razkritju množični mediji prezentirali omenjeno afero v luči pravilne in ustrezne novinarske prakse. Recimo: bi omenjeno domnevno zaposlitev Šarčeve znanke morali obravnavati kot primer nepotističnega ravnanja in zlorabe položaja? Imamo sploh dokaze, da je do njega prišlo in bi se morali pisanja in poročanja o tem primeru vzdržati, če dokazov nimajo? Kaj storiti s posegom v zasebnost zaradi namigov o intimni povezavi med premierjem in omenjeno agentko?

Pokrivanje zgodbe

Pokrivanje medijske zgodbe ni odstopalo od izjemno pričakovane dosedanje izkušnje: po začetnem pisanju in nizu Požarjevih zapisov o povezavi med N.H in Šarcem je najprej sledila faza reciklaž afere v Janševih medijskih satelitih. Šele ko se je Šarec odzval na svojem profilu na Facebooku in je pred kamero zanikal, da bi posredoval pri zaposlitvi omenjene, ker »ni vršil nobenih pritiskov glede zaposlitve«, in po pojasnilu, da agentko sicer pozna, vendar je že dolgo ni srečal, pa so se opogumili tudi nekateri drugi mainstream mediji na že tradicionalni način previdnega povzemanja in reciklažnega razkritja začetne zgodbe.

Pri tem jih je najbrž vodil običajen dvom, v kakšni meri naj tabloidnemu novinarju par excellence, ki je prvi poročal, sploh zaupajo, nato pa so počasi oblikovali osnovno novinarsko dilemo: poseči v zasebnost predsednika vlade, če je zgodba resnična, ali raje ne? Blaž Petkovič in Asja Lednik sta v Večeru odprla temo prav takšno temo o vdoru v zasebnost javnih oseb, vendar bom poskušal pokazati, da je ta v zadevi agentke šele drugotnega pomena, hkrati pa je podatek o znanstvu med Šarčem in agentko konstitutiven, da bi se o možni zlorabi položaja sploh pogovarjali.

Opozicija na preži

Opozicija se ni obirala in je v Sovo, ki jo vodi Rajko Kozmelj, nemudoma poslala komisijo Knovsa v sestavi Matej Tonin, Žan Mahnič, Zvonko Černač in Monika Gregorčič, kjer so opravili nenapovedani nadzor in preverjali postopke kadrovanja ob očitkih o nepravilnostih pri zaposlitvi. 2. oktobra je nato v Odmevih nastopil Tonin in Igorju E. Bergantu pojasnjeval, kaj so počeli med svojim nenapovedanim obiskom Sove.

Šarec, ki sicer po lastnem zatrjevanju v nekem intervjuju vsak svoj delovni dan začenja s prebiranjem poročil obveščevalcev, je potem ob vseh namigih značilno zamahnil z roko, jih označil za običajne diskreditacijske prijeme oziroma insinuacije vedno istih medijev. Tako da so ravnali že v primeru njegove posvojitve, je spomnil, pa da je »šiptar« in da doma pretepa ženo. Govorice je torej želel v paketu označiti za izmišljene in pri tem pozabil, da ni navedel enakovrstnih primerov: svojo posvojenost je nekoč že priznal. Takšen zdrs mu lahko spregledamo, če upoštevamo, da pri tem ni grajal resničnosti ali napačnosti trditev o sebi, temveč njihovo kompromitacijsko funkcijo.

Glede njene zaposlitve je povedal, da je službo »dobila zato, ker se je prijavila in je šlo vse po postopkih«, glede razmerja pa se je zatekel v sedanjik in zapisal, da »niti z njo nimam nobenega razmerja«. Se pravi: imamo kandidatko, ki se je prijavila in obenem bila izbrana mimo razpisa. Na drugi strani pa očitno Sova ni dovolj preverila svoje nove zaposlene in predvidela, da bo z njeno zaposlitvijo morda ogrozila predsednika vlade. No, morda se za to iz čisto določenega razloga ni zmenila.

Minimizacija škode

Novinar bi v takih in podobnih primerih moral postopati v skladu z načelom minimizacije škode – žal tega enostavnega gesla ne bomo našli v registrih tukajšnjega novinarstva, sploh pa ne v glavah predstavnikov ceha. Etična podlaga razkrivanja zasebnosti politikov temelji na aksiomu, da mora javni interes pri razkrivanju osebnih podatkov izrazito prevladati nad pravico politika po njegovi zasebnosti, kar zahteva veliko občutljivost postopanja.

Se je to v primeru Šarca in njegove »lepe agentke«, kot so jo opisali, zgodilo? Pobrskajmo po domači praksi. Nedavno so se mediji razpisali o romanci med predsednikom ultradesničarske stranke Domovinska liga in njihovo glasno članico, znano homofobinjo in nasprotnico splava. Pred leti so nekateri poročali o razmerju med tedanjim predsednikom republike in znano pravnico. Načelo medijske etike je tukaj zelo preprosto in nedoločeno obenem: če se javna osebnost, denimo politik, v svoji karieri sklicuje na vrednote in ideale, ki so v nasprotju s tem, kar dejansko sam prakticira, je pravica javnosti po obveščenosti močnejša od njegovega sklicevanja na zasebnost. Vendar ta nikoli ne more veljati absolutno, tudi ne pri ti. absolutno javnih osebnosti. Enega samcatega univerzalnega pravila ni, presojamo lahko le od imena do imena in upoštevamo vsakokratne okoliščine.

Dilema je zanimiva tudi z vidika etične teorije. V podobnih situacijah se novinarji pri razkritju radi zatekajo v utilitaristično argumentacijo, da bi upravičili poseg v zasebnost in kršitve pravic posameznika, medtem ko se kritiki bolj sklicujejo na deontološke pojme, kot so pravice in dolžnosti.

Nepapeško življenje

Za privlačen mejni primer je poskrbel sedanji predsednik republike, ki rad šarmira javnost s svojimi spolnimi fantazmami. Znan po tem, da se je že moral kdaj pa kdaj soočati z novinarskimi drezanji o svojem »nepapeškem« življenju, a je radovednost javnosti vedno spretno ukrotil s svojim ponavljajočim se odgovorom, da »ne kandidira za papeža« (več npr. v Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja).

Po popolnem političnem polomu 2011 pa se je kot neuspešen premier s predčasno zaključenim mandatom naslednje leto odpravil na predsedniške volitve, domislil uspešno depolitizacijsko strategijo svoje kampanje in se s svojimi populističnimi gegi uspel prebiti na mesto prvega državnika in prvega med uporabniki instagrama. Zdaj že v času drugega mandata nima težav za enake potrebe uporabljati blagih oblik samopromocije, se prikazovati kot družinska figura ob svojem sinu Luki in partnerki na daljavo Tanji Pečar – namreč niti tega podatka, da ne živita skupaj, ne poskuša skrivati.

Borut Pahor, prekaljeni politični maček, je tudi v tej perspektivi domislil genialni trik in mu mojstrstva na tem področju res ne moremo odreči: po eni strani instrumentalno kapitalizira vse »dobrobiti« javne podobe družinskega človeka in očetovske figure, po drugi strani ni zavezan ničemur, kar takšno življenje od njega zasebno zahteva.

Šarec ni Tonin

Dilema, ali ostaja kakšna pravica javnosti po tem, da (s)pozna zasebno življenje Marjana Šarca glede na njegova politična in svetovnonazorska prepričanja, s pomočjo katerih je bil izvoljen na volitvah, zdaj pa od takih prepričanj odstopa, je torej prekratka in nam ne opiše trenutnega zapleta glede zaposlitve agentke Sove. Ta del lahko namreč povsem zanemarimo: Šarec ni Matej Tonin, ki izpostavlja svoje družinsko življenje, ni Ljudmila Novak in tudi ne Lojze Peterle, kjer bi bil podatek o ljubicah in ljubimcih neposredno predmet legitimnega javnega zanimanja, s tem pa tudi obveze novinarjev, da o tem pišejo – in takšen je bil po mojem prepričanju tudi v zadevi domnevnega očetovstva kardinala Rodeta, o čemer več v nizu zapisov na tej strani, npr. v Vrhunska igra kardinala Rodeta in novinarska supervednost.

Zakaj Šarec posebej ne izpostavlja svoje družine, žene in otrok, je povsem njegova zasebna stvar z možnimi različnimi motivi – in najbolj pričakovan je najbrž, da želi sfero svoje zasebnosti ločevati od političnega življenja. Pri čemer bi moralo, ne glede na njegove izjave o obiskovanju maš in redni hoji v cerkev, tudi ostati.

Črtomir in Bogomila

Toda nakazani primer je res drugačen, bolj zapleten in napako bi storili, če bi se zadržali zgolj znotraj začete razprave o javnem interesu okoli zasebnosti predsednika vlade. Dilema je celo zavajajoča, če se usmerimo le vanjo: javni interes je v zgodbi povezan izključno z njegovo možno zlorabo svojega položaja in tem, ali je predsednik res pomagal agentki do zaposlitve.

In zdaj nastopi naslednja težava: da bi sploh razumeli težo in okoliščine tega domnevnega nepotističnega in koruptivnega ravnanja, ta ni nujno odvisna od njegovega osebnega razmerja z agentko, vendar je podatek o njunem znanstvu za presojo o tem, ali je do zlorabe oblasti prišlo, dejansko ključen.  Ta podatek novinar preprosto mora vključiti v zgodbo. Obenem ni bilo dejanje nič manj sporno, če ji je pomagal do nove službe zgolj na podlagi znanstva. Kakšne narave je bil ta odnos, intimen ali ne, morda podoben tistemu med Črtomirjem in Bogomilo, kot je svoje razmerje z Bredo, mamo nesojenega sina Petra, na podlagi Krsta pri Savici opisal kardinal Rode, je manj pomembno. Kot vemo, je bil slednji prepoznan za nedolžnega očetovstva s štampiljko nemškega sodnomedicinskega inštituta.

Lažna dilema

Resen novinar bi torej moral v danem primeru preseči prekratko razpravo o pravici javnosti o tem, da pozna Šarčevo zasebno življenje, ker je ta dilema v danem kontekstu drugotnega pomena in s tem lažna. Tudi vsi neupravičeni in upravičeni namigi v to smer deplasirano pomikajo žarišče drugam. Kar ostaja kot edina problematična dimenzija primera, je preprosto le »rihtanje službe« svoji znanki, takšno razmerje pa Šarec priznava na podoben način, kot kardinal priznava znanstvo z Bredo  – in do tega posega je lahko prišlo ali ne. Čeprav tvegam posmeh, moram zapisati, da je to vprašanje v tej aferi edino verodostojno in vredno novinarskega truda, v tem smislu pa je treba dati prav samemu Požarju v trenutku, ko večinsko mnenje novinarjev gravitira k ignoranci in sprenevedanju. Skratka: takšna zaposlitev, sploh v kontekstu vseh sumljivih dejanj v njegovem kabinetu, v katere je vpleten njegov sekretar, je vredna novinarskega podjetja, ker obstaja javni interes po takšnem razkritju.

Zaposlitev agentke mimo razpisa, ki je potekal istočasno in kar je priznal sam direktor Sove, gotovo pušča sledi marsikaterega dvoma in odpira vrata ugibanju o zunanji pomoči. Toda brez žvižgaške izpovedi in dokumentiranja bo tovrstno dejanje zlorabe položaja, če je do njega sploh prišlo, silno težko dokazati. Kar je spet okoliščina, ki jo zlahka v zameno zlorabljajo politični in tabloidni mediji.

Pozicija resnega in odgovornega novinarstva bi tudi v tej situaciji morala biti v poročanju o stvareh, ki jih je do konca mogoče raziskati, v operiranju z dokazi in ne zgolj namigi. Dilema je spet zelo realna v svoji izmuzljivosti: naj novinar povsem opusti zgodbo o možni zlorabi položaja, če nima popolnih dokazov, saj bo s svojimi namigi povzročal škodo, ali naj po principih indukcije vendarle javnost obvešča, če le precejšnja verjetnost o tem? Ter seveda: kdaj in kako naj to stori?

V novinarski recepciji se je zato začetno stanje dvoma »Kako poročati o tem?« dejansko prevesilo v »Ali sploh poročati?«. Toda če smo odkriti, si domači mediji najbrž z ničemer od obojega niso niti poskušali beliti glave. Da »raziskovalno delo«, vendar strogo v narekovajih, v državi opravljajo tabloidni novinarji, ki jim ne gre zaupati in s tem intonirajo politično dogajanje v državi zaradi pasivnosti prvih, je v bistvu vsa resnica groteskne medijske situacije v državi.

»Znana tovarna laži«, lažne novice in hipokrizija

Se bo danes dr. Milan Brglez udeležil predvolilnega soočenja na Nova24TV, tisti Janševi televiziji, ki se financira tudi s pomočjo madžarskega denarja Viktorju Orbanu zvestih podanikov?

Vprašanje je intrigantno in zelo smiselno iz več razlogov. Prvi je, ker tako prebiramo v napovednikih omenjenega medija, v katerih je njegov nastop najavljen. Drugi zadeva nastop Tanje Fajon dober teden nazaj (10.05.2019) na TV soočenju na isti televiziji skupaj z dr. Milanom Zverom in Zmagom Jelinčičem.

Živi plakati in lažne novice

Nastop socialnih demokratov na Janševi televiziji torej ni nič neobičajnega. Ampak včeraj je prišlo do manjšega incidenta po tistem, ko so v Brglezovi in Fajonovi stranki izpeljali novo predvolilno marketinško kampanjo »živih plakatov« ob ljubljanski vpadnici – na njej so z rdečimi plakati v rokah zjutraj mimoidoče voznike pozdravljali prav Tanja Fajon, Milan Brglez, Matjaž Nemec in drugi s povabilom na volitve.

Na istem Janševem portalu so si nemudoma privoščili čistokrvni »fake news« in s fotomontažo spremenili napise; na plakatih je zdaj pisalo »Dobrodošli migranti, novi volivci« in »Hočemo polno malho«, temu ustrezno pa so potem priredili besedilo prispevka in se pretvarjali, da je sporočilo s fotomontaž resnično.

sd migranti fake news 1

Brglez in dobrodošlica migrantom: fotomontaža na Nova24TV

sd migranti fake news 2

Drugi del kasneje izbrisanega prispevka

Odziv Socialnih demokratov

Sledil je oster odziv Socialnih demokratov, ki jih je dobrodošlica migrantom zmotila:

[ODZIV SD] Medijski portal Nova24TV je znana tovarna laži, ki ogrožajo demokracijo. Za nas bo vedno nesprejemljiv način delovanja, ki z lažmi in sovraštvom ustvarja strah v službi nevarnih političnih ciljev stranke SDS. Zato javno pozivamo evropske poslance iz vrst SDS Milan Zver in Romana Tomc ter Patricija Šulin, da se do takšnih laži in manipulacij kot poglavitnega orodja tega trobila njihove stranke javno opredelijo. Hočete takšno Evropo?

Spletni portal Nova24TV je namreč objavila članek z zlonamernimi fotomontažami iz današnjega dogodka SD v Ljubljani, navidezno povzetega s strani lažnega profila na Facebooku. Po ostri reakciji SD so članek umaknili.

fajon soočenje nova

10. maj: Tanja Fajon nastopi na Nova24TV

Odziv Milana Brgleza

V stranki so se pohvalili, da so ob ostri reakciji dosegli umik prispevka. Na svojem Facebook profilu se je dodatno odzval Brglez in za nekoga, ki je pristal na soočenje na Nova24TV nocoj, zapisal presenetljivo neposredno:

Spoštovane državljanke in državljani,

veste, kako se stopnjuje samostalnik laž? Sam vem. Od danes dalje pa zares. Laž, ogromna laž, Nova24tv. Proti laži pa se borimo lahko le z resnico.

Spodnja slika je fotomontaža Nova24tv, ki je bila na zahtevo SD odstranjena.

Milan

Pri Janševi Novi24TV so, kot rečeno, odstranili svoj »fake news«, ki je razburila SD, podobno tudi na drugih satelitskih portalih, recimo na naslovu: http://moja-dolenjska.si/poglejte-kako-fajonova-in-nemec-vabita-migrante/.

V številnih zapisih na tej strani sem opozarjal, na kakšen način so, ob popolni toleranci ceha in široke strokovne javnosti, v zadnjih desetih letih v državi vzniknili neskrito strankarski mediji ali manjši satelitski portali in kaj pomeni tovrstna politizacija medijske krajine.

Domen Savič, oglaševanje in S.O.S.

Kako je SD uspelo doseči umik objave na »znani tovarni laži«, ne vemo. Morda z napovedano tožbo? Vprašanje ni povsem nesmiselno. Kajti če/ker jim je, se spet poraja zoprna dilema, zakaj živimo v državi, kjer lahko »fake news« preganjajo le »veliki« in tisti, ki imajo denar in moč. Ostali ne. Enigmatično je tudi, kdaj je »znana tovarna laži« postala zanje znana in kdaj je postala tovarna laži.

Ampak ravno zato je pod njihovo objavo v komentarju koalicijsko stranko pričakala še ena zadrega. Domen Savič jih je spomnil na svojo državljansko akcijo glede oglaševanja državnih podjetij, kot je Telekom, in to na istem mediju, ki ga po novem označujejo za »znano tovarno laži«, potem pa z njo nepričakovano nimajo težave, kadar gre za sončenje v času volitev v njihovih studiih:

Od septembra 2018 imate vse črno na belem. Zakaj državne firme še vedno oglašujejo na tem mediju?

Savičeva akcija, o čemer več v zapisu Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih, se je končala z dramatičnim spoznanjem, ki ga je pobudnik strnil v stavek: »V šestih mesecih na to temo ni bilo niti enega poslanskega vprašanja, niti ene politične razprave, niti enega omembe vrednega dogodka oziroma poziva iz strani predstavnikov ljudstva. Kličemo: SOS. SOS. SOS.«

Udeležbo Fajonove, Brgleza in še koga iz koalicijskih strank na Janševi televiziji moramo motriti tudi v tej luči.

P.S. In ker so v SD ravnokar javili, da so se »zaradi včerajšnje zmanipulirane objave @Nova24TV odločili za bojkot njihovih soočenj in prošenj za sodelovanje«, se znova poraja čudenje, zakaj je njihova reakcija na »znano tovarno laži« tako močno selektivna, pa tudi zakasnela.

Sd brglez fajon nova soočenje

Iz napovednika “znane tovarne laži”: nastopi socialnih demokratov na njihovi TV

 

Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie

Za nekaj osvežitve spomina: bilo je 13. septembra 2018, točno ob 22.20 uri, ko je Urad vlade RS za komuniciranje javnosti poslal medijsko sporočilo. V njem je javnost informiral, da se je vlada tisti dan sestala na ustanovni seji, imenovala podpredsednika vlade, generalnega sekretarja, ustanovila dva Odbora, eno Komisijo in imenovala več državnih sekretarjev. Med njimi se je na seznamu tistih v kabinetu predsednika vlade znašlo ime dr. Damirja Črnčeca.

V istem hipu je kar nekaj ljudi dvignilo obrvi. Nekoč mladenič, ki ga na nekaterih fotografijah vidimo na ulici v družbi skinheadov, sicer nekdanji direktor Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo (OVS), od februarja 2012 pod vlado Janeza Janše direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA), je po objavi medijskega sporočila v trenutku sprožil začudenje in zgražanje.

Danes, točno pol leta kasneje po imenovanju in tudi protestni peticiji, ki je sledila, vedno bolj ugotavljamo, da se v zgodbi okoli njega zarisujejo odtenki veliko večjih in bolj dramatičnih dimenzij: Marjan Šarec je na mesto ob sebi nastavil tako rekoč svoj alter ego z neverjetnim političnim in psihološkim vplivom nanj, je mogoče slutiti, s tem pa sebe izpostavil izgradnji formalnih in neformalnih mrež, v katerih se prepleta vpliv na javna podjetja, politične strukture in medije na najvišji ravni.

Ker se splača

O nevarni promociji sekretarja sem že nekajkrat pisal, recimo v prispevku Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?, o Šarčevih izgovorih, češ da ob sebi potrebuje strokovnjaka za varnostna vprašanja, ki bo postal njegov mlinski kamen, v Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju, o lažnem argumentu iz solidarnosti do Črnčeca s strani njegovih poslancev v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno, o hrvaških dvomih okoli novega sekretarja v zapisu Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva in o dvojni morali glede kadrovskih izbir v Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti.

Pol leta nazaj je premier dajal javne zaobljube, da ga bo odpustil takoj, če bo po svojih socialnih profilih še dalje širil homofobijo, nestrpnost in ksenofobijo. V intervjujih zadnje mesece pa ga je celo pohvalil, ker tega ne počne več in je prepoved učinkovita. Da je državni sekretar korenito spremenil politične in ideološke poglede na podoben način, kot naj bi zaradi spora z Janšo kar nenadoma postal bolj levo usmerjen, pač ni mogoče jemati za resno razlago.

Kaj je torej tisto, zaradi česar je Črnčec nemudoma pristal na »pranje možganov«, se ponižujoče odpovedal javnemu izražanju zasebnih mnenj ter rade volje ostal z zavezanim jezikom? Najbrž le eno, kot bomo videli: ker se to splača.

Skrivnost imenovanja

A pomudimo se pri prihodu sekretarja v kabinet. Po včerajšnjem intervjuju s Črnčem za portal Siol, sploh prvem od imenovanja – in kot takšnega so ga tudi oglaševali dan poprej -, je potrjeno ugibanje, da je bil strogo varovana in preračunana skrivnost do zadnjega trenutka za prav vse v bližini predsednika, čeprav so druga imena sekretarjev že bila znana. Kar nam je intervjuvani prostodušno potrdil sam v omenjenem pogovoru, kajti menda »drugače ne bi bil državni sekretar«. Pred imenovanjem pa sta za načrt vedela, še pravi, le sam in Šarec.

Črnčec intervju SIOL začetek

Začetek intervjuja na strani Siola: ekskluzivno o tem, zakaj je Šarec prihodnost

S tem se je pokazalo za točno, kar sta septembra lani ugibala Zoran Potič in Meta Roglič: da je bila izbira Šarčevega zaupnika popolna tajnost, saj so informacijo »uspeli skriti tudi pred najtesnejšimi sodelavci«. Še več, niti uro pred ustanovno sejo vlade ga še ni bilo na seznamu kandidatov; navedli so le, da bo eno od imen sporočeno naknadno. Ni dvoma, tandem je do potankosti domislil scenarij v želji po izognitvi možnim očitkom, kar kaže na ogromen vpliv, ki ga je imel sekretar na premierja že v tistem času, saj je igro očitno vodil on. Obenem vidimo, da je predsednik vlade od začetka karseda dobro razumel, kaj počne in zato ne more lahkotno ubežati odgovornosti.

K zgodovini srečevanj med predsednikom in sekretarjem

V intervju, ki se sicer na trenutke bere suhoparno, marsikaj izvemo o tem, kako sta se prvič srečala. Leta 2016 je Črnčec postal »politični prosti strelec«, kot se ljubko izrazi, a po Janši se je nenadoma razšel še s Petrom Jambrekom po tistem, ko je vmes postal dekan njegove zasebne Fakultete za državne in evropske študije. Obenem je očitno iskal novega političnega vodjo, s katerim bi nadomestil prejšnjega zavetnika. V oprezanju je do njega »prišla tudi informacija, da Marjan Šarec razmišlja o predsedniški kandidaturi, kar se mi je takoj zdela zanimiva in dobra zgodba«.

Povedano drugače, sekretar nam prostodušno priznava svoj strateški headhunting politikov, ki bi jih lahko servisiral, zato se je, čeprav Šarca takrat ni osebno poznal, odpravil do njega – »zaradi njegovega političnega in družbenega profila«. Uspešno, postal je njegov svetovalec v predsedniški kampanji leta 2017. Šlo naj bi za »neformalno svetovanje« in to »so bile v bistvu debate ob piru, a brez pira«.

Šarcu ga je menda predstavil Boštjan Poklukar, doda. Po nekem strašno nenavadnem naključju je ta v vladi postal notranji minister, kar vsekakor ni povezano s tem, da je mentor pri ministrovem magisteriju bil ravno Črnčec. Podobno je boginja Usode hotela, da je bil za državnega sekretarja na ministrstvu za zunanje zadeve istočasno izbran Dobran Božič, proti čemur minister Miro Cerar ni ugovarjal. Naj spomnim: Črnčec je do 9. septembra 2015 vodil Janšev »Odbor 2014«, skandiral pred slovenskimi sodišči, lamentiral o »krivosodju« in agitiral v podporo svojemu botru Janezu Janši, v tistem času pa je bil zaposlen kot svetovalec načelnika generalštaba Slovenske vojske. Koga že? Dobrana Božiča.

Preostanek zgodbe poznamo: po tistem, ko je za las izgubil volitve v drugem krogu, 12. novembra 2017, kjer je Pahor dobil pičlih 52,98 odstotkov glasov, se je Šarec s svojimi prišepetovalci odločil, da se poda še na državnozborske volitve.

Pozabljena peticija in argument iz neprimernosti

Danes, ko številni osrednji mediji pri nas iz več razlogov na veliko paktirajo z aktualno vlado, premier pa s svojim plehkim zdravopametnim populizmom žanje velike simpatije pri ljudstvu, je problematičnost sekretarja po pičlega pol leta domala pozabljena. Ta je svojega varovanca ob imenovanju najbrž hitel prepričevati, da bo za njegovo vlado neprimeren zaradi svoje dolgoletne lojalnosti vodji SDS, s katerim se je pred dvema ali tremi leti sprl. Vendar mu večina tega ni očitala: sledila je peticija Mladine in inštituta Danes je nov dan proti »imenovanju Damirja Črnčeca, ksenofoba, nestrpneža in promotorja sovražnega govora za državnega sekretarja in svetovalca za nacionalno varnost«, ki jo je do danes podpisalo 4314 ljudi, od tega nekaj ducatov znanih znanstvenic in znanstvenikov, intelektualk in intelektualcev.

Nihče med njimi ni omenjal političnega obrata, temveč zgolj srhljiva islamofobna in homofobna stališča predsednikovega sekretarja o islamu, beguncih, multikulturalizmu, LGBT skupnosti, izgradnji džamije in drugem. Kot dobro vemo, se je Šarec na njihovo protestno mnenje gladko požvižgal in svojo izbiro na vse kriplje branil, ljudstvo pa je v zadnjega pol leta po svoji stari navadi sledilo logiki trisekundnega spomina zlate ribice.

K uspešnosti pozabe prištejmo, da bo slika popolna, še siceršnjo anemičnost, oportunost in vodljivost domačih novinarjev, katerih običajen domet je največkrat recikliranje novic STA.

Kaj je novinar pozabil vprašati Črnčeca?

Preidimo k vsebini in nevsebini intervjuja. Ki ga moramo razumeti predvsem kot skrbno pripravljeni damage control v podporo sekretarju v kritičnih trenutkih, ko se krepijo vedno novi in novi očitki o njegovem močnem in obenem škodljivem vplivu, bistveno presegajočem njegove pristojnosti. Ne pozabimo, da je Siol.net v lasti podjetja TSmedia, kar je hčerinska družba Telekoma Slovenije. No, 1. februarja letos je mesto pete članice uprave tega največjega telekomunikacijskega operaterja v državi zasedla Vida Žurga, dolgo časa izjemno aktivna članica stranke SDS, ki je, spet po strahovitem naključju, julija 2017 doktorirala pri mentorju Črnčecu.

Še več, časnik Večer je objavil dokaze, da je nova strokovna pridobitev v Telekomovi upravi s svojim mentorjem poslovala še vsaj leta 2015, ko mu je septembra prodala »IGLU – Inštitut za globalno upravljanje«, kjer je Črnčec še vedno lastnik. Še eno veliko naključje: 1. januarja 2013 je članica uprave Telekoma postala Mateja Božič, sicer žena prej omenjenega Dobrana Božiča, danes svetovalka isti upravi.

Zato ni presenetilo, ko je novinar Aleksander Kolednik svojemu intervjuvancu pozabil zastaviti niz ključnih vprašanj, kar sem tudi javno napovedal dan poprej. Naj jih nekaj, dovolj znanih, naštejem: ničesar nismo slišali o kadrovanju v upravo Telekoma, nič o urejanju POP TV in prihodu njihove novinarke na prvo mesto na listi za evropske volitve v stranki LMŠ, na kar namiguje njegov prejšnji politični delodajalec, preden je nenadoma postal »politični prosti strelec« (kot si pravi sam), nič o odstavljanju poslanca LMŠ Darija Krajčiča zaradi sendviča, odstopu sekretarja Romana Kirna v neposredni bližini predsednika vlade, tudi ne o odtekanju podatkov na revijo Reporter in vplivu na pisanje tamkajšnjih novinarjev, o čemer je spregovoril odstopli sekretar Peter Vilfan, ki je dostavil dokumentacijo osebno v kabinet premierja, a se je naslednji dan že znašla v omenjenem časopisu. Ne, tega v intervjuju ni.

Zato pa ni mogoče ubežati močnemu vtisu, da v Šarčevi bližini osebe odstopajo kot za šalo, tudi zaradi bronhitisa. Kot vemo, je v pičlega pol leta odstopila že četrtina vseh ministrov, če drugih niti ne štejemo. No, včerajšnji intervju za Siol je bil očitno premierju zelo všeč, zato ga je ponosno objavil na Facebooku profilu – najbrž kar namesto svojega sekretarja, ki ima prepoved objav.

Prilagodljivost intervjuvanca

Če pravilno domnevamo, da je imel pogovor za svoj osnovni smoter predvsem pomiriti negodovanje dela javnosti, ki se vedno bolj čudi fatalnemu vplivu sekretarja, hkrati pa tudi obraniti premierja, potem je ta cilj vsaj v neki meri dosežen. Tudi z benignimi poročili o intervjuju, kot je tisto na STA s predvidljivim naslovom »Črnčec za Siol: Janša je preteklost, Šarec prihodnost«, ki daleč naokoli signalizira, čemu moramo slediti. Ali z domislico, da je premier nekakšen Luka Dončić slovenske politike, ker je »dokazal, da zna tudi metati politične trojke in delati trojne dvojčke«.

Ob vprašanjih nacionalne varnosti v pogovoru sledi popoln preobrat: če je pred svojim imenovanjem Črnčec na dnevni ravni opozarjal na katastrofalno islamizacijo Evrope, ki jo je treba nemudoma ustaviti, izrecno govoril o ničelni stopnji tolerance do migrantov in vpil, da ne bo miru, dokler Slovenija ne bo izgnala zadnjega migranta (!), je zdaj v intervjuju vprašanje nezakonitih migracij ostalo žgoče le še z vidika tistih migrantov, ki izvajajo kriminalna dejanja. Zato po novem »problem ni takšen, da bi morali biti plat zvona«.

Še več, pozicija v bližini premierja je nanj vplivala pomirljivo in blagodejno do te mere, da je prišel do spoznanja o tem, kako je treba vzdrževati »ravnotežje med varnostjo in solidarnostjo«. Podobno razsvetljenje je doživel ob postavitvi migrantskih centrov, kajti tisti pri Ilirski Bistrici ne more postati predmet lokalnega referenduma, zato »na vladi tega enostavno ne bomo dovolili«, je dejal ob očitnem pooblastilu, da govori v njenem imenu.

Džamije niso več vojašnice

Na vprašanje, ali je z vidika širjenja skrajnih islamističnih idej lahko problematična tudi gradnja džamije v Ljubljani, je odgovoril s kratkim »Ne«, medtem ko je v intervjuju za isti Siol leta septembra 2016 povedal nekaj čisto drugega: »Če citiram Erdogana, džamije so vojašnice.«

Še več, takrat je svareče licitiral z imeni mestnih svetnikov, ki so podprli novo »Džamijsko ulico«. Ja, še nedavno je očitno svoji politični vlogi in mestu izjemno prilagodljivi Črnčec begunce in muslimanske (ali arabske) priseljence v Evropi primerjal z rakom, s katerim smo okuženi, muslimane pa opisal z vrsto nestrpnih stereotipov:

»Okužili so nas z rakom, zasejali so rakaste celice po celotni Evropi. Kaj drugega je to kot uvoz milijonov neizobraženih mladih moških, ki ne spoštujejo ničesar, na čemer temelji naša družba. Moških, v čigar kulturi je, da ne spoštujejo žena. Moških, ki niso navajeni delati. Arabec, ki bo delal 40 let v avtomobilski tovarni na Bavarskem, je film, ki ga ni in ga ne bomo videli. Zakaj so nas sploh okužili s tem rakom? Komu je to v interesu in koliko je dobil za to plačano?«

Črnčec kot pošast Nessie

Med večje bizarnosti intervjuja sodi tale kolosalna misel: »Sovražni govor je neki pojav, ki obstaja«. Pika. Če pustimo ob strani maksimalno praznost ugotovitve, bode v oči tudi, da danes množični mediji dajejo priložnost za takšne siromašne interpretacije tistim, ki ga izvajajo, ne tistim, ki nanj opozarjajo. Vse ostalo, kar je o njem povedal, je na ravni stranke SD in njihovega ministrstva za pravosodje, namreč da imamo »to dokaj dobro regulirano skozi kazenski zakonik«. Kar najbrž pojasni, zakaj zaradi sovražnega govora ne preganjamo pozivov k streljanju na begunce, če se približajo meji na 500 metrov in tudi, zakaj ga je pri nas tako zelo malo …

Presenetljivo glede na verjetni motiv pa je Črnčec moral odgovoriti na izziv novinarja o njegovem vplivu na kadrovanje, saj naj bi pri predsedniku »imela vaša beseda veliko težo«. Na poizvedbo, pri katerih kadrovskih odločitvah aktualne vlade je doslej sodeloval, je izmuzljivo odvrnil:

Kar se pa tiče drugih kadrovskih vprašanj, pa bom odgovoril tako kot pri marsikateri stvari, ki sem jo slišal o sebi v zadnjem času. Včasih se počutim kot Nessie iz Loch Nessa. Vsi govorijo o njej, videli so posnetke, ampak nihče je pa ni v resnici spoznal.

No, ta primerjava me je osebno razveselila, ker jo sam zelo rad in pogosto uporabljam, tudi pisno in nazadnje v besedilu Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga.

Črnčeceva raba je vseeno nepopolna in se z nasprotnima predznakoma razteza v dva konteksta, v intervjuju sicer ne tako vsaksebi: če sem sam želel povedati, da se slovenski tožilci in strokovna javnost obnašajo v odnosu do sovražnega govora kot nečesa, kar zanje »ne obstaja«, v čemer je zanje podoben pošasti iz Loch Nessa, nas Šarčev sekretar prepričuje, da zanj »sovražni govor obstaja«, na drugi strani pa je sam podoben Nessie, ker »ne obstaja« njegov vpliv na kadrovanje v bližini premierja.

Na koncu je s prozornim manevrom povedano utemeljil s predvidljivim in obenem neprepričljivim pojasnilom, da se sicer s predsednikom vlade pogovarja o številnih vprašanjih, da pa so »odločitve, tudi kadrovske, stvar predlagateljev in tistih, ki o tem odločajo. In državni sekretar ne odloča o teh zadevah«. Kakor da bi formalna moč odločanja bila res ključni dokaz njemu v podporo.

Večna naivnost ljudstva

Precej evidentno postaja, za kakšno ceno je bil Šarčev sekretar za nacionalno varnost čez noč pripravljen korenito spremeniti svoje politične, ideološke in svetovne nazore. V intervjuju naletimo na razpravo o karikaturi, ki si jo je obesil na steno svojega kabineta in mu je očitno nadvse všeč: na njej je narisan kot nekdo, ki stoji med Luko Mescem in Janezom Janšo, a ni ne Meščev ne Janšev, s čimer je želel pohvaliti svojo domnevno pravo in domnevno sredinsko držo med dvema »ekstremoma«.

Najbrž bi na njej moralo pisati, da je »Le Šarčev«, a bi bila bolj smiselna neka druga kontekstualna in jezikovna konverzija, saj bi podobna karikatura morala viseti za pisalno mizo predsednika vlade, z dodatkom »Le Črnčecev«.

Črnčec karikatura SIOL

Sekretar in njegova karikatura na zidu je način, kako legitimirati svojo stilsko preobrazbo

Neverodostojnost, ko predstaviš za vrlino svoj konformizem političnoidejnega obrata od desne na levo – ali bolj rečeno nekakšno sredino –  pa ni tako zelo trapasta, kot je videti na prvi pogled. Zakaj? Ker je vselej učinkovita, saj računa na nemajhen del hipnotiziranega ljudstva, ki časti opevano zdravo pamet in vam bo hitelo pojasniti vašo slepoto; vse zgoraj navedeno dokazuje le, kako je Črnčec kot »politični prosti strelec« končno našel samega sebe, se razvil na bolje in spregledal, zato je zdaj kot spremenjen na »pravi« strani.

Ali kot lahko preberemo med pohvalnimi komentarji pod predsednikovo objavo intervjuja na Facebook profilu: da res ni enostavno biti strokovnjak za državno varnost, da gre za zdravo razmišljanje in jasno komuniciranje, nekdo pa je priporočil, da si to »člani SDS dvakrat prečitajo«. Skratka: nekateri cenijo takšno »sredinskost« in sekretarjevo stilsko preobrazbo.

Po drugi plati imamo zaradi prostodušnosti akterjev redko srečo in lahko natančno določimo trenutek sekretarjeve osebne transformacije: do nje je formalno prišlo v četrtek, 13. septembra 2018, v poznih večernih urah.

Več:

Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih

Hvalevredna akcija, ki jo želim podpreti: Domen Savič znova opozarja na nedopustno prakso največjih slovenskih oglaševalcev, ki se zgolj na deklarativni ravni zavzemajo za družbeno odgovornost in etiko besede, v resnici pa se oglašujejo tudi v tistih domačih medijih, ki so že dolgo nazaj opustili vse standarde novinarskega dela. Zanimivo bi bilo raziskati, po kakšnem ključu.

Te dni je Savič objavil javni poziv Telekomu, ki oglašuje npr. na portalu Nova24TV in znotraj televizijskega programa iste medijske hiše, da se do svojega spornega oglaševanja opredeli. Sprva ni prejel javnega odgovora –  in v današnjem Večeru opozarja na to dejstvo.

Savič Telekom Večer

Večer, 13. september 2018: kako Slovenci financiramo fake news

No, v še enem zapisu danes objavlja čisto svež odgovor Telekomove službe za komuniciranje in odnosov z javnostmi, ki je vmes le prispel, in nato še svojo repliko; citiram le ključen odlomek:

Zahvaljujem se vam za odgovor, nad katerim sem globoko razočaran – in ne bom edini. Razočaran zato, ker se izmaknete odgovoru, ponavljate pa prazno floskulo o ločenosti oglaševanja od vsebine medija. Primer: če se nek oglaševalec reklamira v neonacističnem mediju, ki podpira holokavst, to za oglaševalca po vašem stališču ni sporno.

Oglaševanje je eden od virov dohodkov za vse medije in s prihodki iz tega vira medijske hiše financirajo vsebine, novinarje in drugo osebje. Nemogoče je oglaševati na določenem mediju in hkrati odmisliti njegovo vsebino. Implicitna podpora je nujno dejstvo. Ker Telekom Slovenija zaenkrat še vedno oglašuje na spletnem mestu Nova24TV in v televizijskem programu taiste medijske hiše, lahko rečemo, da finančno podpira vsebine tega medija, da lahko izidejo – razen seveda v primeru, da za oglaševanje na tem portalu ne plačujete.

Nato naletimo na prvi večji problem. Družba Telekom ima na svojem spletnem mestu pod oddelkom Družbena odgovornost omenjen projekt Moč besed, za katerega pojasni (poudarki so moji):

»V Telekom Slovenije smo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) junija 2014 pričeli s pobudo Moč besed, s katero želimo opozoriti na pojav sovražnega govora na spletu med mladimi.«

»Kampanja »Kar poveš, je zares«, ki je primarno namenjena mladim, se osredotoča na vpliv, ki ga lahko imajo žaljive izjave na posameznika in nadgrajuje lanskoletno kampanjo »Ne objavi, kar te lahko gnjavi«, ki je opozarjala na premislek pri objavljanju lastnih vsebin na družbenih omrežjih.«

»Zato tokrat spodbujamo razmislek o negativnih odmevih objav in posledicah, ki jih lahko prinašajo neprimerne, škodljive ali žaljive vsebine na družbenih omrežjih.«

Hkrati v razdelku Družbena odgovornost pojasnjujete, da »posebno pozornost namenjamo mladim, zato smo v želji po čim bolj kakovostni spletni prisotnosti mladih v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije poleti 2014 pričeli s pobudo Moč besed. Moč besed se zavzema za spodbujanje strpnosti, ki prinaša trdnejše sožitje, boljšo kakovost življenja, večje možnosti razvoja ustvarjalnega potenciala in krepitev prijateljskih vezi. Spodbujamo sprejemanje drugačnosti in grajenje medvrstniških in medgeneracijskih odnosov na podlagi spoštovanja, tolerance in osebne rasti.«

Celoten Savičev zapis je dostopen na bettermedia.eu.

Savič nova 24 brščič

Nedavni članek, že analiziran na tej strani: na desni strani zasledimo oglas Telekoma

Cerar, ki ni pritiskal, ampak branil pred pritiski

Je predsednik vlade pritiskal na nadzornike SDH, češ da morajo sprejeti odločitev o prodaji Telekoma, ki jo je z vlade prenesel na njih? Težko, da bi bilo drugače:

Premier je sicer pred dnevi dejal, da je Slovenski državni holding od vlade neodvisen organ, je nadzornike SDH-ja iz Bruslja pozval, naj sprejmejo odločitev za prodajo Telekoma.

Cerar je dejal, da je bilo preveč zamujenih priložnosti, da bi si lahko privoščili še eno, zato naj nadzorni svet “odgovorno izpelje še zadnje dejanje”.

“Menim, da je treba danes odgovorno izpeljati še zadnje dejanje in se odločiti tako, kot je prav, kot narekuje Slovenskemu državnemu holdingu strokovna vest njegovih odločevalcev in kot je tudi ekonomsko upravičeno,” je poudaril Cerar.

Možni so sicer bili razpleti seje nadzornega sveta SDH-ja, in sicer nesklepčnost zaradi odstopa najmanj treh nadzornikov, vnovična vrnitev odločanja vladi ter odločitev za prodajo oziroma neprodajo. Morebitni odstop nadzornikov pred odločanjem ali med njim je premier označil kot “skrajno neodgovorno dejanje, ki bi imelo precej hude pravne in odškodninske posledice”.

Cerar je dejal, da je v letu in pol postopka razpisa in prodaje nastalo veliko stroškov. Dodal je, da je s samo neodločitvijo sprejeta odločitev o neprodaji, po njegovih besedah pa je Telekom v težkem položaju in nujno potrebuje strateškega lastnika, če želi ostati konkurenčen in preživeti na zahtevnem trgu telekomunikacij. Premier je tako stopnjeval pritisk na nadzorni svet SDH-ja.

Ni posebnega dvoma, že z jeznimi besedami je resnično pritiskal na nadzornike SDH, naj prodajo Telekom, če pritisk definiramo kot zahtevo po izvršitvi nečesa brez omogočitve drugačne poti: »odgovorno izpeljati še zadnje dejanje« ima enoznačni pomen in predpostavlja, da bi ne prodati ga pomenilo akt neodgovornosti. Njegove besede so nenazadnje v čistem nesoglasju z njegovimi ugotovitvami le kakšen dan poprej o tem, da so pri SDH povsem avtonomni v svojih odločitvah.

Morda nadzornikom res ni grozil s pištolo, a ne more se izviti, da prodaje ni enoznačno zahteval. V čem bi se to razlikovalo od pritiska? Razen tega je kot »skrajno neodgovorno dejanje« ocenil tudi možnost, da odstopijo – s čimer jih je nesporno znova prisiljeval v eno vrsto ravnanja. Tudi vsi našteti argumenti (stroški postopka razpisa, potreba po strateškem partnerju, preživetje na zahtevnem trgu, itd.) so pomožni razlogi, s katerimi je prepoznavno nakazoval in sugeriral, kakšna mora biti odločitev v SDH.

In vendar se je zgodilo, pritiske je potem zanikal. Manever, s katerim bi zdaj Cerar rad svoje besede o prisiljevanju prekvalificiral v nekaj benignega, namreč v »poudarek, da SDH ne sme privoliti v nobene pritiske«, je malodane perverzen:

Premier Miro Cerar je zavrnil očitke, da naj bi pred sejo nadzornikov SDH-ja glede prodaje Telekoma nanje izvajal pritisk. Želel je zlasti poudariti, da SDH ne sme privoliti v nobene pritiske…

Pahor pritiski Telekom MMC

Takoj vidimo, da Cerar retorično vara in za svojo zahtevo do SDH terja izjemo: ta ne sme biti obravnavana kot pritisk, medtem ko vse druge možne takšne so. Vendar kako bi lahko utemeljil to razliko? Če obstajajo pritiski, da se Telekom ne proda (morda s strani politične opozicije), zakaj bi tem nasprotni to ne bili?

Ampak to še ni vse: predsednik si predstavlja ne samo dvojne kriterije in eksempcijo zase (»Kar zahtevam sam, ni pritisk, kar zahtevajo drugi, je«), svoji poziciji dodatno pripiše še pokroviteljstvo: »Kar zahtevam sam, ni pritisk, ampak je zaščita pred pritiskom drugih.«

Povedano preprosteje: v potencialnem ravnanju drugih ne vidi tega, kar počne sam in v ravnanju sebe vidi nekaj drugega, kar počnejo drugi. Marsikdo bi rekel, da racionalizira svoje ravnanje s tem, da ga projicira v druge, za svoje pa ostane zaslepljen. Manj prijazna razlaga bi bila, da spušča dimno zaveso, ustvarja implicitni literarni red herring, češ ugledajte raje pritisk v drugih, ne v meni, ki ima arogantno nadgradnjo; ne le, da svojega dejanja ne predstavlja (ali ne čuti) kot pritiska, za nameček ga pervertirano – ali zaradi neke hude slepote – jemlje in vidi celo kot gesto zaščite pred njim.

Seveda bomo z budnostjo spremljali, kako se bodo artikulirali očitki predsedniku vlade o njegovi protislovnosti, če nas bodo mediji na njegovo prazno sprevračanje sploh uspeli ali znali opozoriti.

Cerar pritiski telekom

P.S. Pripis, ki ga dodajam nekaj dni kasneje: prav sem imel, medijski psi čuvaji niso opazili.

Kaj je moč besed proti zvijačnosti oglaševanja

Kaj je trolanje v primerjavi z oglaševanjem borbe proti njemu, kaj je rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo?  Razmere na trgu in izbirčnost kupcev so že dolgo nazaj od oglaševalcev terjali, da se prilagodijo in agresivnost svoje dejavnosti zavijejo v nekaj, kar ni prepoznavno takšno že na prvo žogo, preveč odvratno in pravzaprav s tem nedobičkonosno. Kreativnost in nevromarketing, na katera se sklicujejo, zato prepoznavno stavita na kakšen učinkovit undercover prijem, kjer bo oglaševanje manj vidno pod krinko nečesa hvalevrednega. Aljoša Bagola iz Pristopa se spozna na poklic, spomnil se je družbene odgovornosti.

itak youtube

Pristop je Telekomu Slovenije, torej naročniku, ponudil projekt »Moč besede«, da bi pod njegovo znamko Itak (www.itak.si), tj. paketa za mobilno telefonijo za mlade, izpeljali akcijo, ki so jo opisali takole:

Akcija opozarja na pereče izzive v različnih okoljih in na kulturo odnosov v njih. Sovražni govor na internetu, spletno nasilje, nestrpnost do drugačnih, nasilje v šolah in komunikacijska intenzivnost današnjega časa nasploh so za mlade vedno večje breme. Itak sporoča mladim, da so pozitivna sporočila ter strpen in spoštljiv dialog veliko močnejši od negativizma, žaljivega komentiranja ali zasmehovanja. Na kakovost in prihodnost medsebojnih odnosov pa lahko največ vplivamo prav sami. Itak že osmo leto zapored mladim prinaša njihovim potrebam prilagojene celovite komunikacijske storitve, hkrati pa želi ustvarjati kreativni dialog s svojimi uporabniki. Letošnje tržno-komunikacijske aktivnosti bo Itak povezal v pobudo »Moč besed«, v sklopu katere bo opozarjal na aktualne izzive, povezane z nestrpnostjo v današnji družbi.

itak moč besed

Ob tem so pritegnili k sodelovanju Fakulteto za družbene vede in Zvezo prijateljev mladine ter v ta namen priredili tudi okroglo mizo in razstavo:

Raziskavo Moč besede so med lanskim junijem in decembrom opravili raziskovalci Katedre za medijske in komunikacijske študije Fakultete za družbene vede, Univerze v Ljubljani. S spletno anketo so zajeli 350 mladostnikov (med 15. in 25. letom starosti), dodatno pa so tudi analizirali medijske objave – in ugotovili, da se o tej temi ne govori in ne piše dovolj, čeprav jo mladi zaznavajo kot veliko grožnjo.

Prav zato pobudnika in nosilca raziskave, Zveza prijateljev mladine Slovenije in Itak, blagovna znamka Telekoma Slovenije, upata, da bodo izsledki raziskave spodbudili razprave in nadaljnje delo nevladnih organizacij in drugih subjektov, ki si prizadevajo za kakovostno spletno komunikacijo. Prvi korak je že narejen: pobudo Moč besed že podpira okrog 30 nevladnih organizacij in še več posameznih podpornikov.

Raziskava med slovenskimi mladostniki je med drugim pokazala:

– 58 odstotkov vprašanih je na svojem mobilnem telefonu s kratkim (SMS) ali večpredstavnim (MMS) sporočilom prejelo žaljivo vsebino,
– dobrih 47 odstotkov vprašanih je prejelo žaljiv komentar na družbenih omrežjih,
– 35 odstotkov je na družbenih omrežjih zaznalo neresnične informacije o sebi,
– 32 odstotkov je na družbenih omrežjih zasledilo sovražno sporočilo o sebi,
– skoraj 40 odstotkov je prejelo žaljivo neposredno elektronsko pošto,
– 11 odstotkov je prepričanih, da so jih prek spleta osramotili,
– devet odstotkov se počuti, da so jih prek spleta prevarali,
– več kot osem odstotkov jih meni, da so jih prek spleta zasledovali,
– več kot sedem odstotkov jih meni, da so iz svoje družbe v komunikaciji prek spleta izključeni.

Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da so v uvodnem nagovoru akcije itak eksplicitno grobo pomešali in izenačili pojme sovraštva, trolanja in sovražnega govora, lahko iz prispevka v dnevniku TV Slovenija znova razbiramo žalostno sliko nekritične medijske reprodukcije oglaševalskih praks, v kateri hote asistirajo raziskovalci na FDV in drugi, medtem ko za potrebe »prikritega« oglaševanja instrumentalizirani mediji celo pompozno pozdravljajo odličnost projekta.

Moč besede itak TV SLO

Navideznost izobraževalne ali vzgojne note in raziskovalni interes sociološke analize namreč ne moreta prikriti dejstva, da se v celotni akciji ves čas preprosto primarno dogaja le oglaševanje, tj. malce drugačna promocija storitve »Itak«, ki dominira v prispevku TV Slovenija že na ravni vizualnega. Omniprezentni logotip se blešči z vseh sten, v katere so ujeti razpravljalci in poslušalci okrogle mize, resda tudi zaradi razstave. Seveda »logično« in po pravici, saj je Telekom naročnik in plačnik projekta. V prispevku zavrtijo nekaj odlomkov iz oglasa kampanje za »Itak« z ekscesivnimi bruhalci ognja, katerega avtor in kreativni direktor je, uganili ste, Aljoša Bagola, ki kajpada, spet ste uganili, nastopa v samem prispevku, vendar kot »kreativni direktor Pristopa« ne govori o oglaševanju, temveč v funkciji eksperta za sociologijo socialnih omrežij pojasnjuje pasti Facebooka. Če bi naročnik mislil resno s svojim bojem proti sovraštvu in nestrpnosti, najbrž ne bi na ta način agresivno reklamiral lastne znamke.

Moč besede itak TV SLO 2

Telekomu Slovenije je, skratka, uspelo ob pomoči Pristopa vreči na finto vso možno klientelo, medije in raziskovalce FDV. Upajmo, itak, da bo prodaja njihovega paketa ustrezno rastla, če jih res zanimajo učinki tovrstnega družbeno odgovornega promoviranja, pa bomo verjetno videli v prihodnosti, ko jih bodo tudi raziskali, izmerili in javno objavili rezultate. Le zakaj imamo vtis, da se to ne bo zgodilo?

Moč besede itak TV SLO 3

 

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/30/samozavestni-mulci-na-tv-slovenija/

 

Ideologija in ekonomika razlogov prodaje Telekoma

Tednik Mladina se v zadnji številki sprašuje, zakaj bo Slovenija s prodajo Telekoma izgubila najpomembnejše strateško podjetje prihodnosti.

Mladina Telekom prodaja

Naj povem, da se s tezo strinjam. Sem proti prodaji Telekoma in proti prodaji ključnih državnih podjetij v državi in zavzemam se za polno transparentno postopkov. Opozoriti pa želim, da se med razlogi proti prodaji (»razprodaji premoženja«) tako zelo radi mešajo politične, ekonomske in ideološke podlage ter motivi – celo do te mere, da je bolj od takšnega mešanja groteskno le še to, da ga nihče noče prepoznati ali celo opaziti. Zakaj? Ker živimo v časih medijskega hujskaštva, demonizacij in poceni demagogije.

Borut Mekina je v Mladini storil tisto, kar naredi vsak dober novinar: iskal je širši kontekst, primerjavo in analizo prodaje sorodnih podjetij v Evropi. In je našel lep protiargument: nemški Telekom je v lasti nemške države (38 %, preostali deležniki ne morejo imeti višjega), torej čemu bi potem mi prodajamo svojega? Zakaj za nas ni dobro tisto, kar je dovolj dobro za Nemčijo?

Zakaj obdržati svoj Telekom v državni lasti?

V Mladini so poklicali vrsto držav, kot so Avstrija, Nemčijo Švica, Nizozemska, in jim postavili enostavno vprašanje: če moramo mi prodajati svoj Telekom, zakaj ga imate vi v lasti? Implicitna podmena je seveda jasna: ker vi ne prodajate svojega, imamo tudi mi dobre razloge, da ne prodamo svojega – in to celo nekomu med vami.

Med pridobljenimi odgovori, vsebujočimi razloge, zakaj se niso odločili za prodajo, so naslednji:

(1) cilji javnega interesa, kot so kakovost državne infrastrukture ter kakovost storitev

(2) konkurenčna prednost in strateški cilji, kajti prihodnost je v telekomunikacijah, potrebnost telekomunikacij za gospodarsko okolje

(3) »V Avstriji so nam odkrito povedali, da telekomunikacije povezave vidijo kot železnico 21. stoletja« (infrastrukturni razlog)

(4) konkurenčno prednost svojih dežel v prihodnostim, kajti prihodnost je v telekomunikacijah

(5) potreba, da raziskave in razvoj ostanejo v državi (razvojni razlog)

(6) varnostni razlogi

(7) davčni razlogi.

Po drugi strani imamo navajanje razlogov, ki jih očitno v tem hipu najbolj vehementno zagovarja Združena levica in njihovo trdo jedro demokratičnih socialistov. Naj citiram njihove poglede:

Čeprav države iz vzhodne Evrope in Južne Amerike brez izjeme dokazujejo, da so tovrstni podvigi recept za gospodarsko in socialno katastrofo ter za razrast korupcije, nam predstavniki kapitala in vladajoči politiki še vedno prodajajo puhlice o državi kot slabem gospodarju, odrešilni moči tujih investitorjev in privatizaciji kot univerzalnem zdravilu za korupcijo.

V Iniciativi za demokratični socializem zato ostro nasprotujemo privatizaciji, saj je je v nasprotju z interesi delavstva in blaginjo širšega prebivalstva. Ne potrebujemo zasebnih lastnikov, ki bodo svoje dobičke, nakopičene v davčnih oazah, povečevali z odpuščanjem delavcev in izčrpavanjem podjetij. Potrebujemo delavsko upravljanje v državnih in zasebnih podjetjih. Ker obstoječe politične elite niso sposobne ali zmožne skrbeti za dobrobit prebivalcev, zasebne lastnike pa zanimajo le kazalci dobičkonosnosti, je čas da ljudje prevzamemo upravljanje svojih življenj v svoje roke in se razprodaji skupnega premoženja odločno upremo!

Skratka, razlogi proti prodaji so:

(1) ker prodaja ni v interesu delavstva in blaginje širšega prebivalstva

(2) ker podjetja ne morejo biti v zasebni lasti, ker zasebni lastniki vedno kujejo dobičke, nakopičene v davčnih oazah, ki jih povečujejo z odpuščanjem delavcev in izčrpavanjem podjetij

(3) ker obstoječe politične elite niso sposobne ali zmožne skrbeti za dobrobit prebivalcev

(4) ker države iz vzhodne Evrope in Južne Amerike brez izjeme dokazujejo, da so tovrstni podvigi recept za gospodarsko in socialno katastrofo ter za razrast korupcije

(5) ker nam predstavniki kapitala in vladajoči politiki še vedno prodajajo puhlice o državi kot slabem gospodarju, odrešilni moči tujih investitorjev in privatizaciji kot univerzalnem zdravilu za korupcijo.

Razlika v razlogih je očitna: če so prvi gospodarski, razvojni, strateški, javni, varnostni itd., so drugi nesporno prvenstveno politično-ideološki. Glede na dejstvo, da se slovenski socialisti v svojem programu zavzemajo za ukinitev tržne ekonomije in nasprotujejo konkurenčnosti (»odpravljanje trga in konkurence kot družbenih mehanizmov, ki v kapitalizmu povzročajo nenehne krize, ter vzpostavljanje alternativnih načinov koordinacije proizvodnje in delitve dobrin, kot sta sodelovanje med proizvodnimi enotami namesto konkurence in demokratično planiranje namesto slepe tržne proizvodnje«), je evidentno tudi, da sklicevanje na trg in konkurenčne prednosti ne bo moglo biti uporabljeno v zagovor proti prodaji.

Burne javne razprave, uporabljene argumentacije in njih medijske asistence so zato nekaj, kar nerazločeno ponuja medijsko meglico različnih motivov in razlogov, kjer se nam vse prepogosto dogaja, da podpiramo ene politične protagoniste in njihove agende, v njihovo podporo pa imamo v mislih in navajamo neke druge.

Povedano drugače: argumenti tujih držav, ki jih navaja novinar Mladine, prav v ničemer ne dajejo prav argumentom domačih socialistov pri zahtevah proti prodaji premoženja, saj so povsem drugega kova. Niti eden od pridobljenih razlogov proti prodaji domačega Telekoma ni ideološko-političen.  Popularni splošni vtisi, namigi ali celo artikulirana dokazovanja tipa npr. »Združena levica ima prav, državnih podjetij ne smemo prodati, saj jih ne prodajajo niti v tujini«, so zato primer manipulacije z navajanjem povsem različnih razlogov, tem bolj uspešnih v medijskih meglicah, v katere so tako pogosto zapredeni državljani.

ZL proti prodaji Mladina