::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Trije plakati pred Koprom

Tole je seveda nova forma političnega obračunavanja na slovenskem Zahodu: če ti kdo stoji na poti, v tem primeru kot kriminalist, ne nujno kot politik, tožilec, sodnik ali kakšna tretja oseba, lahko z njim kot župan javno obračunaš kar preko naročenih jumbo plakatov. Že malo v stilu motiva iz aktualnega nagrajenega filma »Trije plakati pred mestom« (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri), a tokrat s čistim instrumentalnim in prav nič plemenitim predznakom.

Že res, da ima koprski župan Boris Popovič ob vseh svojih lokalnih medijih, ki jih naivno plačujejo občanke in župani, svoj propagandni stroj in nevrolingviste, ki skrbijo za uspešen mentalni postroj, skozi katerega je mogoče ustavljati zoprne kritike, novinarje, in politično nepokorne osebe ali ustanove. Tudi je res, da sta že Janez Janša in Andrej Fištravec, denimo, s svojimi brezplačniki, portali in televizijami nakazala slovensko smer berlusconizacije javnega prostora in nekakšno politično-medijsko partnerstvo, kjer nenadoma čisto politično dirigirano lastništvo, skrito ali neskrito, ni več nobena ovira za ločevanje politike od četrte veje oblasti, temveč v resnici kar pogoj njunega združevanja.

Plakati kot sodobni pranger

A zadnji primer vendarle kaže na nekaj »inovativnega«, tj. še nevidenega v tem zatohlem domačem prostoru: da je politično oglaševanje v podobi jumbo plakatov, s katerih vas/nas opazuje koprski kriminalist Nermin Dedić, v Slovenskih novicah v središču pozornosti zaradi črne gradnje v Čežarjih, postalo še en sodobni kanal za kognitivno mapiranje mentalnih reprezentacij ljudstva. S strani župana, ki se s tem maščuje in pribija na pranger sebi neljubo osebo, ker ga je preiskovala v primerih različnih kaznivih dejanj. Kakor da bi, tudi če bi vse bilo res, to zmanjševalo težo teh dejanj.

Zgodba je precej preprosta: plakati imajo formo nedolžnih oglasov za Slovenske novice. Oziroma: to preprosto tudi so. Na njih ni nič več od izreza članka in grafike, ki sta dejansko bila objavljena. Kakor da bi nekdo, naročnik in z njo povezana oseba, previdno stavila na možnost, da bosta povsem razbremenjena vsake odgovornosti, varno skrita za navidez z ničemer nepovezano dejanje.

In ja, naročnik omenjenih jumbo plakatov je tudi podpisan na njih, to je občinski Multimedijski center Vizija d.o.o., sicer izdajatelj spletnega portala Ekoper, čigar glavni urednik je Popovičev svetovalec Sebastjan Jeretič. Zato res ni presenetilo, da je ravno tam bilo mogoče najti prve promocijske članke v podporo zgodbi o jumbo plakatih v Kopru, kjer so zahlinili nekakšno začudenje, češ da se je »na jumbo plakatih v Kopru tokrat znašel koprski kriminalist Nermin Dedić, ki po poročanju časnika Slovenske novice ni le domnevni črnograditelj, ampak naj bi bil celo kazensko ovaden zaradi suma kaznivega dejanja ponareditve listine.«

Carl jumbo Dedić

Izsek iz članka na portalu Ekoper: levo novinarka, desno omenjeni jumbo plakat

Bodo sploh koga preganjali?

Še več, naracija je že dodatno elaborirana v smer očitkov, še stotič, »samooklicani nadnovinarki« Eugeniji Carl in tako imenovanim »resnim medijem«, ker menda o tej zgodbi pridno molčijo. V časopisu Delo so vprašali sami sebe, ali so morda pri Multimedijskem centru Vizija, ki ga zastopa Dejan Škerlič, pridobili soglasje za omenjeno akcijo nečesa, kar je videti kot osebna vojna župana proti tistim, ki ga preiskujejo, seveda s pomočjo davkoplačevalskega denarja. In ga seveda niso. Zato menda Delova pravna služba »proučuje možnosti ukrepanja proti taki poslovni praksi«.

Vse pa kaže, da je koprski župan našel odlično novo nišo za svoje obračune, kajti nenadoma se zdi, da Delo ne more kazati prevelikega poslovnega interesa proti oglaševanju njihovih izdelkov, na inertnem Uradu za intelektualno lastnino pa so odgovorili nadvse šolsko in posplošeno – češ da lahko imetnik kršene pravice vloži tožbo  in da kršitve pravic intelektualne lastnine lahko »pomenijo tudi kazniva dejanja, za katera so predvidene stroge kazni«, ki jih preverja tržni inšpektorat in po uradni dolžnosti izvaja nadzor nad izvajanjem nekaterih določb zakona. Ja, saj vemo, kako v praksi tečejo take zgodbe.

Šuligoj Popovič plakati Delo

Delov prispevek o Popovičevi plakatni akciji

Ime česa je Boris Popovič?

Nedavno sem za portal Skupaj prispeval kolumno z naslovom »Koper in njegov Vodja: ime česa sta?« V njej sem poskušal razložiti, v čem vidim prispevek koprskega političnega vodstva z zaposlenimi komunikologi vred k degradaciji slovenskega političnega in demokratičnega prostora. Naj ga na tem mestu povzamem spodaj.

Ime česa je danes mesto Koper? Če je kdo pri sebi razvil čisto povprečen čut za državljansko pozornost do družbenih procesov in demokratične kulture, zaradi česar mu ni vseeno, v kakšnem okolju živi in ali uspeva dovolj hitro zaznavati anomalije v njem, nato pa se med poletnimi počitnicami in kakšnim naključnim kratkim postankom ustavi v sicer čudovitem Kopru, ga bo najbrž prej ali slej oblila zona. Ne zaradi prijaznega pihljaja vetra ali vročine ob uličnem sprehodu, tudi ne le zato, ker je prejšnji dan v Odmevih naletel na studijskega gosta, župana tega mesta, ko je hitel sikajoče razlagati strahovito osebno krivico in pojasnjevati, da je proti njemu trenutno vloženih nič manj kot 45 (petinštirideset) kazenskih ovadb. Krivca rad ponavlja, ta je znan, a povsem neopredeljen: on je žrtev udbomafije. Se pravi: starih komunističnih sil kontinuitete, na katere stavi skupaj s svojim bivšim prijateljem Janezom Janšo.

Potujitveni učinek

No, zadnji podatek s televizije, o gromozanskem številu ovadb, bi naključnemu obiskovalcu zanesljivo moral dati misliti. Je morda v osrednji Evropi še kakšen župan s tako žalostnim rekordom, v resnici na položaju že celih 15 let, vse od leta 2002? Kajti v enem mandatu najbrž toliko ovadb pač ne uspeš nagrmaditi? In ko bi se sprehodil po mestnem jedru, bi njegovega občutka ne mogel zbistriti niti očesni vtis hitro rastoče infrastrukture, poskus arhitekturnega preboja in razvoja, s palmami ali brez: preprosto bi ga skazil kateri koli javno ali medijsko dostopen detajl, kako oblast v resnici funkcionira.

Ob prvem obisku kioska ali ogledu glasila mestne občine Koper, visečega iz kakšnega predalnika in zmetanega v kante, bi nato doživel ultimativni potujitveni učinek: kakor da bi imel pred sabo kulise nečesa, o čemer je prebiral v prašnih učbenikih politične demagogije, retoričnih manipulacij in nevrolingvističnih priročnikov. Pričakala bi ga opreproščena neestetska naslovnica, obremenjena z maksimalno politično agendo, začinjeno s sugestivnim sporočilom, ki nekomu želi nič manj kot smrt:

Popovič glasilo

Popovičevo občinsko glasilo s pomenljivim ikonografskim izzivom na naslovnici

Vizualno sporočilo je jasno: župan Boris Popovič ima desno roko iztegnjeno v pest, kar nas spomni na nekega drugega nacističnega voditelja, a ironično, a tako domače, kliče h koncu nacizma in fašizma. S pomembnim dodatkom: tudi jugokomunizma. Potem utegne naš nič hudega sluteči obiskovalec pomisliti – mar sredi spoštovane države Evropske unije lahko obstaja in preživi format tolikšne primitivne samopromocije iz nekih drugih časov, ki ga sodobna zakonodaja preprosto več ne dopušča? Je res tako hudo, da protagonisti niti ne poskušajo več prikriti svojega nadvse kampanjskega početja, cepljenega na stroške davkoplačevalcev, zaradi česar stopnje mimikrije in kamuflaže niti niso potrebne in se z njimi več ne ukvarjajo? Je ljudstvo že tako oslepljeno in vodljivo, da se okoli njega več ne splača truditi, zato trda roka več ne rabi skrivati svoje ambicije? Ter, seveda, kaj tako fascinantnega je v tej primitivni retoriki, brez estetske vrednosti, da ji vodljivo ljudstvo ves čas naseda?

Na eni strani popolna pasivnost, apatija in ravnodušnost občank in občanov, kakor da bi bili ustvarjeni za ugrabitev kakšnega samovoljnega avtokrata, na drugi nadvse plehka, populistična in primitivna hipostaza oligarhične strukture, ki vodi mesto. Kontrast, ki ne bi mogel biti večji. Tam, kjer državljanke in državljani brezbrižno gledajo proč, je pač največ možnosti za zlorabo demokratičnih načel. In tudi največja verjetnost, da bo nekdo mesto ugrabil za lastne potrebe. Da bo razvil načine manipuliranja, zavajanja in medijske propagande brez slehernih zadržkov in zavor.

Hegemonske županske klike

Prispevek koprskega političnega vodstva z zaposlenimi komunikologi vred k retardaciji slovenskega političnega in demokratičnega prostora je trenutno eden najintenzivnejših, če ne najbolj intenziven v državi. Kar je srhljivo, traja že desetletja. Dejansko se dogaja v vseh večjih mestih Slovenije: tudi mesto Maribor ima svojega ugrabljenega župana z dolgo vrsto sumljivih zgodb za vratom, da o Zoranu Jankoviću ne govorimo. In kar se res kaže kot posmeh demokraciji: omenjeni kujejo in snujejo svoje politične projekte, ustvarjajo idejo o skupni politični županski stranki, za nameček pa se nekateri med njimi, tako ravno Popovič, med drugim podajajo še na predsedniške volitve. Zato slovensko javnost v zadnjem času lahko upravičeno prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste – ali vsaj odpiranje oči ljudi, ki bo imelo nek odraz na volitvah. Občutek, da ljudje potrebujejo opolnomočenje, izhod iz politične potujitve hegemonskih županskih klik, se na trenutke zdi bolj nostalgičen in romantičen spomin na vstaje leta 2012 in dalje, pospremljen s pričakovanjem ponovitve, kjer se edini res detronizirani župan, Franc Kangler, zaradi malomarnosti pravosodja uspeva v zadnjih letih celo delno rehabilitirati.

Pravega odgovora, kdo je tu odgovoren, najbrž ni: v največji meri v resnici kar ljudje, ki takšne politike vedno znova izvolijo in jih njihova koruptivnost ne zmoti, svoje breme krivde pa bodo morali prevzeti tudi ljudje iz akademske in intelektualne sfere, ki bodisi z neposrednim pajdašenjem ali brezvestnim molkom k stanju brezizhodnosti in razmahu nevroretorične propagande v čast enega vodje, nadvse aktivno prispevajo. K temu velja naposled dodati še medije, urednike in novinarje.

Psihiči, ljubice, lezbijke

Prav s tem sem se podpisani v preteklosti največ ukvarjal. Bodisi v kontekstu politične in medijske podpore Gašparju Gašparju Mišiču, tesnemu Popovičevemu sodelavcu. Ali pa z brutalnimi obračuni s kritičnimi novinarkami, ki so poskušale o koprskem županu poročati stvarno, pri čemer so, tako rekoč simptomatično, kot njegove žrtve vedno nastopale prav ženske: Petra Vidrih, Barbara Verdnik, Eugenija Carl. Njegov trumpovski žargon se ni branil mačistično in šovinistično začinjenih javnih izjav, kot so »psihiči«; »ljubice«, »lezbijke« ali drugih sočnih vzdevkov, s čimer je nevroretorika koprskega župana, na sledi njegovemu sodelavcu Jeretiču, postregla s še eno jezikovno posebnostjo, ki je pri drugih županih v takšnem obsegu ne bomo zasledili.

Še več, podrobnejša analiza političnega trobila Ekoper, ki ga vodita omenjena, bi najbrž pokazala, da so najpogostejše žrtve diskreditacij, žaljivk in obračunov največkrat ravno ženske, med njimi še zlasti omenjena novinarka RTV Slovenija, Eugenija Carl. Tudi če pustimo ob strani luknjičavost zakonov, ki takšno propagandno mašinerijo omogočajo, ni mogoče spregledati dveh diskurzivnih praks, s katerima strežejo županovi pajdaši. Prva zadeva taktiko nevtraliziranje škode, ki je županu povzročena ob številnih javnih in medijskih razkritjih. Druga je obsedena z nečim, čemur se v analizah fašističnega diskurza reče imaginarna identifikacija, kar pomeni predvsem vizualno in grafično prezentacijo podob, ki so občankam in občanom ponujene kot predmet fascinacije. Te nam povsem nediskretno ponujajo karizmatičnega Vodjo z neverjetno potenco, ki bo opravil s kar tremi totalitarnimi sistemi in jim zadal smrtni udarec.

Ponižane in razžaljene

Če bi analizirali lik takega vodje, bi ne prišli samo do grenke resnice o diktatorjih, da jih namreč velik del ljudstva velik del časa naravnost obožuje, temveč tudi do precej racionalne, a zato nič manj sprejemljive razlage, zakaj so tarča njegovih napadov tako pogosto ženske. Ne zato, ker so morda v Kopru bolj pogumen spol med obema, bolj kritične, pogumne in družbeno angažirane. No, čisto preprosto je morda del ikonografije Vodje tudi, da so moč, oblast in potenca na strani Moškega, ki za to, da bi ohranil svoj despotizem, potrebuje dominacijo tudi v odnosu do žensk: ponižanih in razžaljenih.

Več:

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Mariborske politične vojne z mediji: primer RTS

%d bloggers like this: