Janko in Milan – novi upi slovenskega novinarstva

S takšnim podmladkom je lahko pot slovenskega novinarstva samo svetla. Približno v to smer gredo odkritja o tem, kdo so novinarji tabloida Škandal24, pri katerih se je razkrilo, da za njimi stojijo izmišljena imena postavnih mladeničev.

Fotograf Marko Pigac in morda še kdo je na tviterju opazil, da njihovi profili niso pristni. Spet drugi so razkrili še, da prihajata »Janko, 35« in »Milan, 77«, uveljavljeni peresi tega Janševega časopisa, iz nekega drugega filma. Namreč iz kampanje stranke SMC.

Pigac škandal fake novinar

Marko Pigac in njegov tvit o novinarskem profilu avtorja Škandala24

Eva Košak je Dnevniku povzela nenavadno trolanje z novinarskimi psevdonimi:

V novem časniku Škandal sta med pogostejšimi avtorji člankov, ki menda razkrivajo vse tisto, česar si drugi mediji ne upajo, »Janko, 35« in »Milan, 77«. Nekaterim poznavalcem domače scene ni dalo miru, da še niso slišali za postavnega petintridesetletnika, ki je menda prvo pero Škandala, in zadevi so na twitterju prišli do dna s pomočjo sodobnih spletnih orodij za iskanje fotografij. Portret moškega, ki ga poznamo kot Janka, tako lahko kupimo na enem od spletnih servisov, kjer so na voljo generične fotografije za opremljanje člankov ali oglasov, enako velja tudi za sedeminsedemdesetletnega Milana, ki za Škandal piše črno kroniko. Zgodba postane še bolj nenavadna po ugotovitvi, da smo se nad temi fotografijami zgražali že pred leti – omenjena Janko in Milan sta z istim imenom in starostjo kot zdaj nastopila že v razvpiti kampanji Cerarjeve stranke SMC, kjer so na primerih življenjskih zgodb običajnih Slovencev razlagali, kako nam bodo izboljšali življenje. Janka smo spoznali v vlogi osnovnošolskega učitelja zgodovine, Milana pa so predstavili kot upokojenega inženirja elektrotehnike, razočaranega nad neinovativnim pristopom domačih podjetij in s kroničnimi bolečinami v hrbtenici. Razvedelo se je, da fotografije niso pristne, in verodostojnost so izgubile tudi zgodbe, stranka pa se je soočila z manjšo piarovsko krizo. Takšno, o kateri bi Milan in Janko gotovo z veseljem poročala v Škandalu.

Večno vračanje istega anonimarstva

Nič novega: tako kot sem, očitno celo prvi, poročal o izidu Škandala24 v povezavi z Janševimi brezplačniki, bi to morali storiti tudi v primeru zaščitnega znaka Slovenskega tednika in Ekspresa – se pravi, njihovih novinarskih mojstrov, Vidov Vidcev in drugih etabliranih novinarjev politične provenience, ki so si rade volje nataknili svoje beneške maske psevdonimov. Janko in Milan sta danes postala komični resentiment večnega vračanja in ohranjanja istega. V praksi to pomeni, da slavimo deseto obletnico novinarske apatije, da bi kakorkoli uspešno artikulirali svoje stališče do anonimnega novinarstva. Še manj, da bi ga ustavljali.

Trolanje kot posledica stanja

Simptom povedanega je najbrž novinarka čudovitega stasa, ki sliši na ime Milojka Balevski. Kolumnistka Večera, ljubljenka TV Slovenija in številnih drugih medijev. Težko se bomo borili proti takemu novinarstvu, če mu cvetober odgovornih v DNS na stežaj odpira vrata.

Sam sem se moral ponižati na ta način, da sem leta 2008 vlagal prijave kršitev kodeksa na Novinarsko častno razsodišče proti nekaterim omenjenim anonimnim novinarjem Slovenskega tednika in Ekspresa: vedoč, da prejkone pač ne obstajajo: prva, druga, tretja. Podobno tudi proti Milojki Balevski. Jasno, pričakovati je bilo, da se ne bo zgodilo nič: v nobenem oziru.

Kateri bedak bo, vsem novinarjem v posmeh, danes potencialno vlagal ovadbe proti Janku in Milanu iz Škandala24? Deplasirano in demodirano. Ne, nekoč bo ceh, če bo imel čas, pač moral opraviti s takim neznosnim stanjem nesankcioniranosti, ki si ga lahko nato privošči, v vseh ozirih, kar sama politika.

Omenjeno trolanje Škandala24, izumljanje novih izmišljenih psevdonimov, usmerjeno v vladajočo SMC, je v resnici že posledica novinarske indiference, kar v praksi pomeni, da je tudi v prihodnje anonimnemu novinarstvu odprta pot v domača medijska nebesa.

Ko gre za mlajše, neuveljavljene avtorje

Še več, vedno se bo našel kakšen medijski ljubljenec, ki nam bo pojasnil, da sta Janko in Milan iz Škandala24 simpatična dečka: »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«. Kajti, kot je povedal deset let nazaj isti maziljenec, »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost«.

Evo, pa imamo Janka in Milana. Mlada in ambiciozna novinarja na začetku svoje kariere, dovolj skromna, da bosta navzlic svojim nezvenečim imenom v prihodnje uspešno utirala pot v novo medijsko družbo. V kateri se velja zanašati na »avtoriteto argumentov«, sledi poduk, in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. Novinarski maziljenec bo že vedel, saj je bil vendar kolumnist v omenjenih brezplačnikih, čisto mimogrede pa tudi dekan in univerzitetni profesor: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.«

Mentalni ku-klux-klan

O kom govorimo, si lahko bralec prebere v tejle Mladinini kolumni in v odlomku v nadaljevanju. Anonimno novinarstvo je simptom izgubljene identitete, politično ugrabljene. Skratka, v posmeh novinarski pasivnosti in celo podpiranju nerešitev se nam dogaja medstrankarsko trolanje, uporaba istih psevdonimov.

Edini korak naprej, ki smo ga doživeli, ne zadeva novinarstva, temveč odpoved mimikriji glede medijskega lastništva. Slovenski tednik in Ekspres, so kot mantro ponavljali v Janševi SDS, nista njihova projekta, z njimi nimajo nič. Z nastopom novega kroga medijskega zavojevanja deset let nazaj pa so karte odprte: Janša in Orban več ne tajita, kdo stoji za takšnimi projekti. Tistimi, kot pravi Marko Crnkovič, ki štejejo za »prispevek k mentalni ku-klux-klanizaciji slovenske družbe«.

Zgodovinski konteksti: leta 2008 isto anonimno sranje, zdaj novo pakovanje

Pisalo se je leto 2008. Toda bere se, kot da je bilo včeraj. Preden prisluhnemo cenenim izgovorom o tem, da živimo v svobodni državi, kjer lahko vsakdo piše, kamor želi, navedimo nekaj dejstev, ki Makarovičev angažma konkretneje pojasnijo post festum. Prvič, če naš avtor trdi, da ob svojem zadnjem zapisu v Ekspresu (17. 9. 2008) sploh ni vedel, da je to zadnja številka, potem verjetno trdi, da tega ni vedel niti ob prvi. Kako si potemtakem razlaga nenadno prenehanje izdajanja nečesa, kar navdušeno sprejema kot »nov medijski projekt«? Zdi se, da bi ga moral, v skladu s svojim začetnim navdušenjem, zdaj močno obžalovati. Ali pa je mogoče mislil na »predvolilni projekt«? In če je, čigav projekt in zakaj je v njem sodeloval? Drugič, če je vedel, da Ekspres prinaša članke, katerih avtorjev etablirani novinarji ne poznajo in zanje domnevajo, da so izmišljeni, kako se je na to odzval kot medijski strokovnjak? Kako se je znašel med njimi, med ljudmi, ki verjetno ne obstajajo? Tretjič, če ni vedel, da je Ekspres projekt, ki je vezan na volitve, kako si je razložil njegovo homogeno desno, provladno in protiopozicijsko vsebino? Četrtič, ker v zadnji kolumni izraža zaskrbljenost nad medijskimi tajkuni in Boškom Šrotom, ali se je kdaj vprašal, kdo financira slovenske brezplačnike, kdo naroča njihovo vsebino? Petič, v Ekspresu je zanesljivo opazil propagandne, diskreditacijske in žaljive vsebine. Če ne drugega, ga je na to moral opozoriti kolega Tomšič. Kakšno je bilo njegovo mnenje o njih in zakaj jih je podprl kot del zanimivega medijskega projekta? Šestič, se mu je Ekspres v kakšnem trenutku zazdel uravnotežen časopis? Če bi na FUDŠ-u znova delali raziskavo o medijski svobodi po naročilu vlade gospoda Janše ali katere druge, kako bi klasificiral članke v Ekspresu? Kot provladne, protivladne, proopozicijske, protiopozicijske, če naštejem izraze iz raziskave, »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«, da je prepričan, da »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost« in da se je treba zanašati na »avtoriteto argumentov« in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. In še nekaj sociološke soli je dodal, da zakrije sledi sramote: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.« No ja, v tem zapisu poskušam slediti zapovedim moderne družbe in se zadržati glede tradicionalne, če uporabim njegov žargon. Sicer ne pričakujem, da bom na postavljena vprašanja prejel pojasnila, želim pa, da mu jih slovenski novinarji, ki se nenehno pulijo za njegovo mnenje o politični in medijski sceni, vsaj mimogrede postavijo. S tem bodo dokazali dvoje: da izbirajo med tistimi oblikovalci javnega mnenja, ki so verodostojno objektivni in da jih ne vabijo po profesionalno smrtonosni liniji uravnoteževalskega kriterija v smislu »povabimo enega levega pa enega desnega, Janševega strokovnjaka«.
Makarovič je v svoji topli dobrodošlici Ekspresu vanj zapisal tole: »Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.« Zmotil se je, »Prava smer« izdaja Reporter, Ekspres je izdajal »Zame-tek«. Ne dvomimo, da sta oba na pravi poti (tako kot Slovenija), le da se je pot drugega nenadoma iztekla. Je zdaj začutil kakšno potrebo, da bi se imel za žrtev, ki so jo prevarali? Ali da bi obžaloval nenaden konec »majhnih korakov«? Nič od tega. Je torej Makarovič instrumentaliziral ali bil brez protesta hote instrumentaliziran? Videti je, da drugo zagotovo, in le upam lahko, da razni eksperti in oblikovalci javnega mnenja svoje akademske časti in ugleda niso prodali za majhne strankarske denarce. Kajti potem so največja žrtev med vsemi, večji kot anonimni »novinarji« ali najeti odgovorni uredniki in direktorji. Pred kratkim sem vložil tri prijave na Novinarsko častno razsodišče, v katerih dokazujem, da so besedila v brezplačnikih in recimo v Demokraciji včasih povsem identična. Večjega profesionalnega brodoloma slovenskih medijev od tega, da v neki državi vnaprej pripravljene propagandne strankarske članke nekaznovano »pišejo« fiktivni novinarji in potem vse to izhaja v nakladi, bistveno večji od naklade vseh slovenskih dnevnikov skupaj, si ne znam predstavljati. No, brodolom je še večji, ko takšno gverilsko taktiko nazadnje požegnajo še medijski strokovnjaki z izrecno hvalo in s svojim vdanim sodelovanjem; natanko tisti, ki navadno vse druge izključujejo s »tako imenovanimi«. Moj sklep je torej tak: če bi Makarovič odkrito nastopal v strankarskem glasilu, s tem ne bi imel težav. Toda če želimo resnično pojasniti enigmo politične instrumentalizacije medijev, se nikar ne pustimo poučevati tistim, ki so hote privolili, da so njen aktivni del. Makarovič je lep primerek tega, da se je Sokrat motil, ko je trdil, da nihče ne dela slabega vedoma. Nekateri to počnejo še kako vedoma, pri vsej svoji pameti in trezni presoji.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Kdo so mafijski novinarji?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Dnevnik Košak Škandal

Citirani Dnevnikov zapis o novih obrazih novinarstva

Tuš in njegovi oglaševalski Janezi

Tušev oglas za domačo hrano je požel nekaj pozornosti predvsem zaradi velikih jumbo plakatov na ulicah. Sporna sta dva kratka stavka, skupaj imata le sedem besed:

Pridelal Janez. Ne Juan ali Xin Chao.

Moja prva misel je bila: butast oglas! Ki predpostavlja, da smo etnično čista država, v kateri na slovenskih poljih in farmah ni nobenega Juana.

Tuš Janez Huan

Zapis na Delovi spletni strani

Doslej smo lahko prebrali, da je nekdo sprožil prijavo pri Slovenski oglaševalski zbornici. Nekaj spontanih časopisnih komentatorjev očita reklami zbujanje nacionalističnih čustev. Navedimo tri odzive, ki jih je pridobila RTV Slovenija.

»Kot vidimo iz odzivov in odmevov, je bila to verjetno ponesrečena poteza, kar se tiče okusa. Kar se tiče učinka, da se govori o Tušu, pa je seveda dosežen« (dr. Aleš Kuhar)

»Na tak način, kot je izpostavljeno, torej da je vse, kar je pridelal Janez, boljše od drugega. Kar pa seveda ne more biti res, kajti nekatere stvari pridela bolje Janez, nekatere Jože, nekatere pa Juan. Smo raznoliki in vsak zna narediti nekaj bolje kot kdo drug. Mislim, da moramo to jemati kot nacionalistični oglas. Nacionalizma pa imamo tako ali tako preveč že v politiki.« (dr. Miro Kline)

»Nekdo, ki govori, da bo prodajal samo slovenske proizvode, in so to proizvodi, ki so zgolj prepakirani v Sloveniji, nam laže in nam mora nekdo tudi povedati, da je to laž. Tukaj vidim problem. Če pa gre za ta namen, da spodbujamo domače pridelovalce, pa res ne vidim prav nobenega problema« (dr. Rajko Muršič)

Takoj opazimo, da se Kuhar glede spornosti oglasa ni opredelil, temveč je zgolj ovrednotil njegove učinke. Kline mu očita nacionalizem, Muršič pa ne vidi nobene težave in s prstom pokaže na neko drugo – prepakiranje proizvodov, ki niso slovenski.

Etična podlaga oglaševanja

Ob pregledu Slovenskega oglaševalskega kodeksa bomo hitro dojeli, da je oglas napisan dovolj spretno, zato ne verjamem, da bo prijava na zbornico obrodila sadove.

Še najbližje je kršitvi dveh členov, drugega in desetega, a po mojem nobenega od njiju ne krši. Drugi člen oziroma podčlen 2.2 zadeva oglaševalske žalitve:

Oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi posameznike ali skupine lahko žalilo zaradi njihove rasne ali narodnostne pripadnosti, verskega prepričanja, politične pripadnosti, spolne opredeljenosti, zdravstvenega stanja ali invalidnosti in drugih kriterijev razlikovanja. Zgolj uporaba naštetih kriterijev razlikovanja v oglaševanju ni žaljiva sama po sebi.

Toda omemba dveh domnevnih tujih lastnih imen (mimogrede, Xin Chao je vietnamski pozdrav, ne lastno ime) ne vpelje podlage, s pomočjo katere bi lahko dejali, da oglas koga žali ali širi nestrpnost na podlagi rasne, narodnostne ali politične pripadnosti – oziroma vsega, kar od nas zahteva 63. člen ustave, ko prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti. Izpostavlja zgolj »večvrednost« Janezove hrane, pri čemer je Janez sinonim za klenega Slovenca, Juan in Xin Chao pa naj bi bila stereotipizirani imeni za Španca in verjetno Kitajca.

Deseti člen istega kodeksa govori o omalovaževanju, podčlen 10.1 pa se glasi:

V oglaševanju ni dovoljeno nepošteno in neobjektivno napadati ali razvrednotiti drugih izdelkov oz. blagovnih znamk, oglaševalcev ter njihovih oglasov ali si prizadevati, da bi jih izpostavili zaničevanju ali posmehu.

Znova imamo veliko težavo v kratkih sedmih besedah uvideti, da bi kdorkoli neobjektivno razvrednotil izdelke drugih blagovnih znamk ali jih izpostavil zaničevanju. Drži pa, da vpeljuje tezo o večvrednosti domače, tj. v Sloveniji pridelane hrane, kot rečeno. Poglejmo si še podčlen 10.2:

Primerjalne trditve so sicer dovoljene, vendar oglaševanje, ki vsebuje primerjave s prepoznavnimi konkurenti ali z njihovimi izdelki, ne sme razvrednotiti ali očrniti izdelkov, blagovnih znamk, trgovskih imen, drugih razpoznavnih znakov, dejavnosti ali poslovnih okoliščin konkurenta.

Tudi tu velja podobno: izrecne primerjave s konkurenčnimi izdelki ni bilo in spet ne moremo trditi, da je bil pri tem kakšen izdelek druge blagovne znamke očrnjen. Oba člena, ki sta po mojem prepričanju še najbližje možni kršitvi, se izkažeta za neuporabna, ko želimo definirati etično spornost oglasa na podlagi kodeksa.

Kaj je torej vendarle sporno?

Strinjam se s Klinetom in vsemi, ki so Tušev oglas označili za nacionalističen. Pri uporabniku zbuja občutek večvrednosti zaradi pripadnosti neki nacionalni identiteti in goji napačno prepričanje, da je nek izdelek lahko boljši le zato, ker je nastal na domačih tleh. V političnem smislu je lahko nevaren, ker v najboljšem primeru stereotipizira in posledično zganja nezaupanje do pripadnikov drugih narodov in narodnosti ali njihovih ekonomij, z vidika tržnega gospodarstva pa zavira pretočnost idej, kapitala in produktov in lahko posledično vodi do zapiranja v meje lastnega gospodarstva. Klinetov argument, češ da lahko nekatere stvari »pridela bolje Janez, nekatere Jože, nekatere pa Juan«, ni relevanten za zavrnitev začetne premise, saj oglas česa nasprotnega niti ni trdil – pravi le, da je partikularen izdelek izdelal Janez, nič več. Težava je namreč v tem, da bi lahko na slovenskih tleh isti izdelek enako kvalitetno naredil tudi Juan, prav tako pa zaenkrat nimamo razloga verjeti, da ne bi pod istimi pogoji enako dobrega ustvaril na španskih tleh.

Težava je, skratka, v implikacijah vtisa narodne večvrednosti, ki izvirajo iz samega oglasa, kot v tem, da smo »raznoliki in vsak zna narediti nekaj bolje kot kdo drug«.

Kako preganjati takšne oglase?

Če želimo regulirati takšne oglase, bi morali poseči v obstoječi kodeks in ga spremeniti na opisani način. Očitno pa bo glede takšnega posega pred tem potrebno doseči velik družbeni konsenz, ki ga trenutno ne vidim. O tem namreč, da oglaševanje domačih izdelkov ne sme vsebovati elementov, ki bi nakazovali, da so ti zgolj zaradi porekla ali tega, ker so pridelani v Sloveniji, boljši od tujih. Drug in še ožji vidik, ki bi ga lahko kodeks izpostavil kot nedovoljen, je igranje na karte nacionalistične večvrednosti proizvajalca.

Če to odštejemo, zaenkrat nimamo dobrega načina, da bi takšne oglase preprečili. Razen seveda, da se jim odkrito posmehujemo in trgovca kaznujemo z bojkotom.

MMC Janez Huan

Citirani članek na MMC RTV Slovenija

Prevc se umika iz športa: manipulacije v naslovih

O tem, kako slovenski novinarji manipulirajo v naslovih, kakšne so posledice za novinarstvo in kako se ceh ob tem dovolj ne zgane, sem že nekajkrat pisal, predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi:

10. člen

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Moja kritika je letela še zlasti na nenehno kršitev tega člena v uporabi novic agencije STA – in skoraj polovica slovenskega novinarstva itak temelji na gesti povzemanja slednje. Zato so učinki seveda drastični. Njeni odjemalci si pri poobjavi po tekočem traku izmišljujejo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, velikokrat politično ali ideološko motivirano. Še več, celo takrat, ko so »kaznovani« – tudi na podlagi mojih prijav na sodišče – in je NČR prepoznal njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.

Zavajajoče manipuliranje v naslovih, seveda ne zgolj pri nas, je doseglo že tako alarmantno stopnjo obsega in visoko frekvenco, da bi že zdavnaj terjalo močnejšo regulacijo najmanj v kodeksu: trenutna se zdi nezadostna. Še več, počasi je na tem, da izrine poslanstvo medijev in kot normalne povsem sprejme najbolj krute oglaševalske principe delovanja. Ker gre za izrazito spolzek teren, ker je težko najti pravo orodje za njeno omejevanje, se sicer resni novinarji senzacionalizmu v naslovih preprosto izogibajo, toda zgolj sklicevanje na njihov etični čut vpričo njene absolutno dominantne prisotnosti in nezaustavljivo agresivne tendence tabloidizacije množičnih medijev počasi ne bo dovolj.

Naivno bi bilo misliti, da so senzacionalistične izbire naslovov rezultat nenadnih domislic urednikov ali novinarjev, željnih pozornosti. Resnica je prav nasprotna, izumljanje atraktivnih, šokantnih in zavajajočih poudarkov v  njih je postala nadvse resna, hotena in celo spoštovana preokupacija medijev, včasih celo najbolj »kreativni« del v procesu novinarskega dela. Razlogov za alarm je več kot dovolj.

Ko se Prevc se umika iz športa

Čeprav velja časnik Delo za bolj zadržanega, tako rekoč konservativnega pri uporabi naslovnih manipulacij, se zadnje čase to dejstvo radikalno spreminja. Eden zadnjih naslovov, 7. januarja 2016, se je alarmantno glasil:

Peter Prevc: Malo se bom umaknil iz športa, ker ga imam zadosti

prevc-umik-iz-sporta

Delov spletni članek z naslovnim manipulativnim poudarkom

V besedilu intervjuja pa nato izvemo, da bo športnikov umik trajal točno dva dni (!), po razočaranju, ki je sledilo zaradi relativno slabih skokov po novoletni turneji in pred nadaljevanjem novih tekem:

Jaz se bom najverjetneje za dva dni povsem umaknil iz športa, ker ga imam malo zadosti.

Naslov najbrž sodi med tiste, kjer si uredniki domišljajo, da njihov umetelni naslov vendarle ohranja nek stik z realnostjo vsebine povedanega; pri nekaterih drugih je evidentno, da niti takemu »principu realnosti« ne želijo več slediti. Motivacija je kajpak hitro prepoznavna: maksimalno pleniti pozornost radovednega bralca.

Urednik in avtor, Miha Šimnovec, bi se morda lahko sicer neprepričljivo branila, da je Prevc res napovedal umik iz športa in da nič več od tega nista niti imela v mislih. Da zaradi ekonomije naslovov ni bilo mogoče v naslov dodati podatka, da gre za dvodnevno pavzo in ne slovo v polnem pomenu besede. Na tistem, ki postavlja trditev o manipulaciji, bi nato bilo breme dokazovanja, in to ne majhno.

Toda če odmislimo vidik intence, je rezultat in učinek naslova neizbežno manipulativen: razlika med dejanskimi besedami športnika, ki je lani blestel na skakalnicah in postal ena izmed osebnosti leta, ter tem, kar nam obljublja naslov, kaže na drastično popačitev s pomočjo pretiravanja.

prevc-umik-iz-sporta-delo-dva-dni

Poudarek iz citiranega članka v Delu

Milijarder prijazno svetuje: nikar na FDV

Situacija z manipuliranjem je še bolj alarmantna na spletnih straneh medijev, kjer se dogajajo prave male vojne za klikanost, oglaševalski clickbaits so postali vodilo novinarskih vab za klike.

Eno takšnih smo zasledili v nedavnem naslovu na Siolu, kjer je Matic Tomšič ali njegov urednik uspel v naslovu povezati Billa Gatesa z znano ljubljansko fakulteto:

Bill Gates: Če želite dobiti službo, nikar na FDV

bill-gates-fdv-siol

Siolov članek, katerega naslov so kasneje spremenili

Na manipulacijo je na Facebooku opozoril dr. Marko Milosavljević, tudi profesor na omenjeni Fakulteti za družbene vede, že čez nekaj časa pa so, morda tudi zaradi opozorila, naslov nenavadno in očitno improvizacijsko spremenili na način, da so na odstranjenem mestu preprosto ohranili tri pike, ki tudi po sebi prinašajo (ali ohranjajo) suspenz pri bralcu:

Bill Gates: Če želite dobiti službo …

Članek govori o tem, kako naj bi ustanovitelj računalniškega giganta Microsoft in milijarder Bill Gates »pred kratkim razkril tri akademske usmeritve, o katerih bi morali razmišljati mladi, ki v prihodnosti želijo zagotovo dobiti službo«. Menda naj bi bilo po njegovi lastni raziskavi vredno (a) diplomirati iz ene od znanstvenih ved (matematike, fizike, kemije, na primer), (b) pridobiti naziv inženirja (strojništva ali računalništva, na primer) in (c) postati ekonomist, oziroma se ob študiju ene od zgornjih ved izobraževati tudi na ekonomskem področju.

Iz povedanega novinar zgolj ohlapno sklepa, da Gates odsvetuje družboslovne in humanistične vede, kajti za svojo kariero naj bi se bilo dobro spoznati na znanost, biti dober s številkami in znati narediti kaj praktičnega, če sledimo opisu. Nič od tega pa menda družboslovne vede ne zmorejo.

Na tej točki očitno sledi še dodana asociacija na FDV kot slovensko fakulteto družboslovnega profila in nekakšen vpisni namig – ravno v trenutku, ko se slovenski dijaki odločajo, kje nadaljevati svoje izobraževanje.

bill-gates-siol

Članek s spremenjenim naslovom – in tremi pikami

10 najboljših po izbiri Slovenskih novic

Ob izteku leta ni bilo treba posebej iskati najboljših clickbaitov domačih tabloidov. Pri Slovenskih novicah so to storili namesto nas in sami objavili lestvico 10 najbolj klikanih novic v letu 2016 v rubriki Novice.

Če bi kdo izmed urednikov iskal pravila, ki vlečejo pozornost bralstva in prinašajo ustrezne ratinge, ki jih zahtevajo lastniki in so menda v velik ponos urednikom, jih lahko deducira s spodnjega seznama:

VIDEO: Bralka jo je ujela ob Soči, poglejte, kaj je počela

Mediji opozarjajo: na Balkanu se pripravlja nova vojna

Predsednik je potrdil: nova vojna v Evropi, vojska je v pripravljenosti

Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?

Pekel: prihaja vročinski val, obeta se do 43 stopinj

Šok! Slovenka zjutraj v službi rodila na stranišču.

Šok! Znani politik naredil mladoletnici otroka

FOTO: Razkrivamo, kdo je v Domžalah zadel tri milijone

Morski psi v slovenskem morju, Ljubljančan napad preživel

FOTO: Kot v najhujši nočni mori: padala toča, večja od jajca

Jeklena pravila manipuliranja v naslovih

Pomembno je vedeti, da dezinformacije in napačne informacije v naslovih puščajo močno psihološko sled pri uporabniku. Kot navaja Ullrich K. H. Ecker z drugimi avtorji, so nekateri psihologi pokazali, kako v primeru, ko neko informacijo sprejmemo in razumemo kot pravilno in veljavno, navzlic njenemu »popravku« ali vtisu, ki ga dobimo ob branju besedila, ne sledi enakovrsten učinek: ljudje običajno še naprej ohranjajo v spominu prvotno informacijo in se nanjo sklicujejo ali jo uporabljajo pri svojem sklepanju in pojasnilih.

Vztrajanje pri napačnih ali popačeni podatkih se odvija neodvisno od neizpodbitnega poznavanja natančnejše »pravilne« informacije. Ni dvoma, da ima tabloidizacija medijev resne psihološke posledice že na ravni izbire naslovov; obrambnih mehanizmov ni ali ne delujejo.

Seveda ekstenzivno nastavljanje vab v naslovih največkrat stavi na učinke dobro premišljenih psiholoških, večkrat nezavednih sprožilcev, ki upoštevajo naše čustvene reflekse: z njimi se do potankosti že desetletja ukvarjajo oglaševalske agencije, kreatorji političnih kampanj in že omenjeni uredniki tabloidov. Danes pa kar vsi po vrsti. Če prepoznavamo pravila, ki jim sledijo, jih bomo lažje dešifrirali v njihovi nameri, zato jih nekaj navajam – na sledi celim tovarnam največkrat kar navodil, ki jih lahko najdemo tudi na spletu.

Stroga pravila ustvarjanja naslovja zahtevajo uporabo glagolov in izogibanje pridevnikom – slednji so se v analizah oglaševalcev izkazali za manj verodostojne in dvom zbujajoče. Slabe ratinge so prejeli tudi naslovi, ki so daljši od 70 znakov – tudi tu velja ravno prava mera. Naslovje s stilno zaznamovanimi prvinami, ekspresivne, slabšalne ali čustveno zaznamovane besede, nenavadni frazelogemi, stilne prvine, pogovorne fraze in hiperbolični naslovi so postali stalnica v zbujanju pozornosti in radovednosti. Naj navedem nekaj popularnih taktik.

Poudarek na spremembi ali novosti

Da bi novinarji in uredniki izpostavili novico in povečali branost, se najraje zatekajo k poudarku o »novem«, prihajajoči novosti, lahko tudi v obliki prelomnosti trenutka: največkrat jo napoveduje pojem preboja, nevarnosti, grožnje, morda vojne ali priložnosti. Kot opozarjajo psihologi, je naš um programiran za zaznavo sprememb v okolju, ker jih doživlja kot nevarnost zase: zato našemu očesu zvenijo privlačneje informacije, ki ponujajo tako spremembo v alarmantni obliki. Napoved spremembe ne velja zamenjati s klasično šokantnostjo izbire naslova, pri njej gre bolj za prebujanje naše radovednosti. Temu kriteriju ustreza precej naštetih naslovov iz Slovenskih novic: recimo tisti o napovedi nove vojne, ki se ponovi celo dvakrat.

Uporaba čustvenih sprožilcev

Čustveno nabite besede imajo menda svojo psihološko podstat: poskušajo nas obvarovati pred prevaro, se izogniti lažnivcem, prevarantom in šarlatanom. Novinar se nam za trenutek zazdi prijatelj, ki nam pri tem pomaga – za nas in nam v pomoč svari pred miti, lažmi, prevarami ali kruto prihodnostjo, ki nas čakajo v grobem vsakdanu našega življenja, streže nam s škandali, ki čakajo tiste, ki niso dovolj moralno pridni, ali razkriva manj znana presenetljiva dejstva, na katera nismo bili dovolj pozorni. Ne preseneča, če nas bo zato prijazno opozoril s kakšnim medmetom v naslovu, da izzove pravo čustvo: Slovenske novice so sicer raje izbrale kar celo besedo, na zgornji lestvici se je dvakrat znašel »Šok!«, čaka pa nas tudi »Pekel«.

Mimikrija, ki jo pri tem ubira, je nekakšna kamuflaža zaskrbljenosti za našo bit, resnico in nevarno prihodnost: mediji nas prijateljsko svarijo in obljubljajo, da nam bo odkrili resnico o X ali vsaj podali informacijo o skrivnostnih pasteh, ki nas čakajo.

Apel k moraliziranju

Poseben tip zbujanja pozornosti zadeva naš moralni čut: medijski naslovi bodo zato velikokrat obarvani z moralnimi ali moralističnimi presojami, vsebovali bodo etično zaznamovane besede, kot so »slabo«, »pravilno«, »dobro« in podobne, ki lahko v nas kot moralnih subjektih prebudijo določeno zgražanje, tragičnost, žalost ali celo, sicer poredko, odobravanje. Obljuba, da bo članek oziroma medijska vsebina ponudila utemeljitev neke moralne pozicije, prebudi vsaj radovednost in apeliranje v tej smeri običajno obrodi prave sadove.

Razglašanje prihodnjega

Prihodnost nas zadeva, zato si brez njenih aklamacij ni mogoče predstavljati pomembnega segmenta naslovov, ki namesto nas (in za nas) prebujajo številne skrbi in podatke o nevarnosti ali tveganjih, ki nas čakajo kot državljane, davkoplačevalce ali preprosto prebivalce tega sveta. Ker je prihodnost bolj berljiva, če je načeloma temačna, črna in strašljiva, takšni naslovi največkrat igrajo na karto strahu in negotovosti, ki nas čaka. Spet velja pravilo, da je večina novic po strukturi pesimističnih, negativnih in mračnih, bolj poredko pa se zgodi, da bi nam obetali kaj lepega. V izbiri bralcev Slovenskih novic tej verjetno najbolj ustreza naslov »Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?«.

Radovednost zbujajoči stavki

Včasih se silno zaznamovane prvine v naslovju pojavljajo eksplicitno že v obliki krajših stavkov, kot so »To morate videti« ali »Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo«. V izbiri Slovenskih novic za leto 2016 temu ustreza naslov »Poglejte, kaj je počela«.

Čeprav gre za precej primitivno obliko podajanja naslovov z  neposrednim naslavljanjem, ki večkrat zbuja averzijo bralcev ali uporabnikov, tovrstna dramatizirana napoved presenetljive vsebine (besedila, fotografij, videa) zaradi direktnega zbujanja radovednosti vedno najdeva svojo hvaležno klientelo.

Negativna ali superlativna povedna določila

Uporaba povednih določil, ki izrazito nakazujejo nekaj nadvse slabega ali nadvse dobrega, kot so »najslabši« ali »najboljši«, »največji« ali »najmanjši«, nesporno povečuje klikanost in branost. Psihološke motivacije ni težko ugotoviti: ljudje ljubimo ekstreme iz se radi primerjamo z drugimi.

Izbira pretiranih besed

Besede, ki močno šokirajo in zbujajo pozornost, po možnosti morda v slangu, so stalna uredniška niša kreatorjev naslovov. Včasih že po sebi vsebujejo neskrito izrečeno intenco po dramatizaciji (»Šok!«), velikokrat se trudijo z izbiro posebnih besed, homonimov ali nenavadnih, bizarnih ali humornih besednih zvez.

Oštevilčeni seznami

Napoved in obet seznamov v naslovju sta pogosta tehnika, klišejsko obetata praktično vrednost zapisanega, bodisi informativno ali »uporabno«. Kdo ne bi želel vedeti za »deset načinov, kako izboljšati seks« – sploh, če vam prvih pet vam znanih doslej ni prineslo sreče –  ali morda za recepturo sedmih živil, ki pomagajo pri vaših shujševalni kuri. Tu je še seznam petih najmanj aktivnih poslancev in seveda petnajstih lokacij, ki jih bodo v Ljubljani napadli islamski teroristi.

Nekateri psihologi ugotavljajo, da se na števila odzivamo z določeno vnaprejšnjo zaupljivostjo in jih dojemamo kot racionalni moment v našem ali tujem obnašanju – s tem pa tudi v mediju, ki ga prebiramo. Zbujajo vtis sistematične vednosti in znanja, ki stoji za informacijo, s čimer smo ji hitreje pripravljeni slediti kot nečemu neposredno uporabnemu.

Neposredno naslavljanje na uporabnika (vi, ti)

Analiza uporabljenih besed na družbenih omrežjih je razkrila zelo pogosto osredotočanje na »nagovarjanje« svojega občinstva v naslovih: besedi »you« (vi, ti) in »your« (vaš, tvoj) sta bili na petem oziroma dvajsetem mestu. V kombinaciji sta oba zaimka nastopila celo v 16 odstotkih vseh naslovov v študiji.

Neka druga norveška študija je pokazala, da so med referenčnimi (tistimi, ki se na nekoga naslavljajo), retoričnimi (ali emocionalnimi) in deklarativnimi (trdilnimi, pojasnjevalnimi, napovednimi) naslovi najbolj uspešni ravno prvi – naslavljanje na bralca in občinstvo je torej izjemno prepričljiva taktika s pričakovanimi učinki v številu klikov, branosti in gledanosti.

Sklep ali »Ne boste me…«

Naslovna provokativnost, rumenost in senzacionalizem z zbujanjem emocij, strahu ali nepotrebne radovednosti in pozornosti bi najprej zahtevali gesto moralne zavržbe: dokler se mediji, uredniki in novinarji večinsko ne bodo strinjali, da jim ne velja slediti, je sleherni poskus njihovega omejevanja obsojen na poraz.

Lep simptom povedanega je ambivalentni diskurz o uporabi naslovja: zelo veliko javnih razprav o tem je skritih v psihološka pojasnila, kako zbujanje radovednosti deluje ali kakšno naj bo, da bo uspešno, številne diskusije nam ponujajo dobre »zglede« in recepture po uspešni izvedbi naslovnih trikov z idejo večanja branosti, zelo redki pa v takšnem ravnanju prepoznavajo manipulativnost in spornost.

Recepcijo pri občinstvu bi lahko v grobem razdelili na tri kategorije: tiste, ki se pustijo zmanipulirati in proti temu niti ne protestirajo, spet druge, ki se takim manipulacijam preprosto smejijo in iz takega pre-poznanja kujejo nek poseben užitek posmeha in samo to (v smislu »Haha, kako ste bedni, ampak ne boste me«) in tiste tretje, ki jih odklanjajo.

Priznajmo si, da tako dolgo, dokler bo ta tretja kategorija ostajala številčno redka, tudi medijsko opismenjevanje, vzgoja in kritika ne bodo kaj prida uspešni. Praksa postfaktičnih medijev z agendo po-resničnostnega dojemanja sveta, kot se temu modno reče, je iz nas že naredila inertne spačke, ki jim resnica ne predstavlja več izziva, kaj šele vrednote. Odgovornosti medijev pri tem ni mogoče opisati z nobeno besedo: vsaka izbrana bo ostala preblaga.

Več:

Kako manipulirati z naslovi. Praktični uvod za pravoverne novinarje.

Mali medijski vademekum: kako prirediti novico STA, da v njej ne bo nepotrebnega balasta

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Pnevmatično prikrito oglaševanje in komika

Opažati, opozarjati in pisati o prikritem oglaševanju v slovenskem novinarstvu ni nič novega. Glede česar se lahko pogovarjamo, so zgolj načini mimikrije, oglaševalske inovativnosti, uredniške brezobzirnosti in seveda apatije, ki jo ob tem vprašanju kažejo novinarska društva.

Zadnji primer na strani Žurnala24 ne pokaže nobenega presežka v nobeni smeri. Razen morda v komični mimikretičnosti, saj se kot promotor pojavi humorist in komik Jože Robežnik. Ker je čas menjave zimskih pnevmatik, ni težko uganiti, kaj nam bodo prikrito reklamirali: gume Continental.

zurnal-naslovnica-oglasevanje-continental

Začetni izsek iz prispevka na Žurnalu24

Novinar Andrej Leban, ki podpisuje prispevek, je skupaj z uredniki oglas zapakiral v »primerjavo« letnih in zimskih gum. Besedilu so priložili video posnetek s poligona, kjer je smešni Jože preizkusil razliko med zavorno potjo avta z eno ali drugo pnevmatiko in seveda pričakovano ostal brez besed.

Izvedeni test je v članku opisan z natančnim imenom, merami in dimenzijami pnevmatik:

Na poligonu smo pred izziv postavili dva enaka golfa sedme generacije. Prvi je imel nameščene letne pnevmatike Continental ContiSportContact 5 (225/45 R17), drugi pa najnovejšo generacijo zimske pnevmatike istega proizvajalca WinterContact TS 860 (205/55 R16). Avtomobila sta se morala zapeljati po posebno spolzki podlagi z nizkim oprijemom, ki simulira vožnjo po rahlo zasneženi oziroma poledeneli cesti. Pri doseženi hitrosti 50 km/h je moral voznik na isti točki maksimalno pritisniti na zavoro in počakati, da se je avto povsem ustavil. Pri tem so bili vsi varnostni sistemi (ABS, ESC) vklopljeni. Zunanja temperatura zraka je bila osem stopinj Celzija.

Seveda je to še najmanj: v članku so edino fotografijo opremili s Continentalovo gumo, medtem ko je video v celoti evidentno sponzoriran s strani istega podjetja: z njihovim logotipom so opremljene registracijske tablice obeh avtomobilov, Jure Robežnik je oblečen v njihova oblačila, ob poligonu sta postavljeni ogromni zastavici podjetja, z njihovim znakom je opremljena grafika v video posnetku, nenazadnje pa se Continental pojavi z omembo in nato še v odjavni špici.

zurnal-poligon-oglasevanje-continental

Izsek iz  youtube posnetka

Če bi jih prešteli, bi lahko navedli osem elementov pojavitev oglaševanja firme. Po drugi strani zapis nikjer ni označen za marketinški izdelek – pretvarja se, da je novinarski in pri tem zgolj primerjalno opisuje značilnosti letnih in zimskih pnevmatik vobče.

Slovenski kodeks v svojem 25. členu predvideva takšne situacije in namero novinarjev, da se bodo pretvarjali, govori o prepletanju in združevanju:

Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.

zurnal-clanek-oglasevanje-continental-foto

Fotografija iz prispevka

Prispevek nikjer ni označen kot oglas, ne ob robu zapisa in še manj v besedilu, kot takšen ni označen niti posnetek, ki je naložen na youtube: pojavlja se na kanalu, ki ga podpisuje Žurnal24. Opis tam spet razkriva edukacijsko mimikrijo, sploščeno na enostavno primerjavo prednosti zimske pred letno pnevmatiko:

Na poligonu je Jože Robežnik na zelo drseči podlagi, ki simulira zasneženo ali zelo spolzko cestišče, z enakima avtoma in v istih pogojih testiral zaviranje z zimsko (rdeči avto) in letno pnevmatiko (beli avto). Hitrost pred polnim zaviranjem je bila 50 km/h. Rezultat dokazuje, da v zimskih razmerah avto z letnimi pnevmatikami potrebuje trikrat daljšo zavorno pot.

Če bi želel špekulirati, bi lahko dejal, da je vključitev komika v oglaševanje najbrž še en perfiden moment pretvarjanja, s katerim se želi odvrniti pozornost od same narave spornega oglaševanja in ga premakniti v sfero zabavnosti. V upanju seveda, da bo večina to gesto spregledala.

Težko je verjeti, da je Robežnik pri oglasu sodeloval iz čiste solidarnosti do podjetja. Zanimiva dilema bi bila ovrednotiti težo njegovega etičnega dejanja: če lahko urednike in novinarje, ki kršijo etične standarde, seveda grajamo, a žal težje kaznujemo, pa bi drugi sodelujoči morali biti seznanjeni, v kakšni meri je njihova udeležba zamišljena kot nastop v oglasu in ne v novinarskem izdelku. Povedano drugače: da bo sodeloval pri prikritem oglaševanju, ni mogel nujno vedeti.

Samo dejstvo, da je komik sodeloval v nečem, kar je oglas, je po eni strani indikativno za potrditev teze o prikritem oglaševanju, po drugi strani pa ima lahko status zlorabe. Pustiti se zlorabiti pa po sebi znova ni nedolžno moralno dejanje. Ker je zapovrh Robežnik še voditelj na TV Slovenija in video producent, ki bilo zanimivo vedeti še, kako je uskladil svoj nastop s tega vlogama.

zurnal-poligon-oglasevanje-continental-youtube

Vizija nič: Continental opozori nase s svojo inovativnostjo

zurnal-clanek-oglasevanje-continental-foto-logo

Zaključna špica iz video prispevka

Neintegrirani novinarski migranti in čistokrvni psi čuvaji

Koliko neintegriranih sodelavcev premore RTV Slovenija? Kot kaže, ne le enega.

Sovražni in sovraštveni diskurz do novinarjev ostaja, vsaj po mojem občutku, precej tabuizirana tema. V zadnjem času je ena bolj izpostavljenih žrtev tega novinarka TV Slovenija Jelena Aščić. K temu doda veljati po novem že daljši seznam »neintegriranih migrantov« med novinarji.

RTV Aščić kuzla sovražni odziv dnevnik

Primer »kuzle lažnive« je razgrnil širino politično motivirane nestrpnosti do novinarjev. Ko so jo zaradi inkriminiranega stavka v Utripu napadli na družbenih omrežjih, je Aščićeva na Facebooku svoje doživljanje opisala kot znak za alarm:

Sovražnost se razplamteva. Mene sicer taki zapisi ne prizadenejo na osebni ravni, a menim, da jih ne smemo ignorirati. Tudi ali predvsem zato, ker so med tistimi, ki so te skrajno žaljive in nacionalistične komentarje všečkali in jih delili naprej celo poslanci v državnem zboru, oseba, ki je bila uvrščena med deset najvplivnejših pravnikov, pa me je označila za neitegrirano migrantko. Ko sovraštvo postane del javnega diskurza oseb, ki imajo nek vpliv, je to znak za alarm.

Ob prispevku, za katerega uredniki pravijo, da ni bil cenzuriran, je pa bil osvobojen konteksta sovraštva do novinarjev predstavljen deveti dan (!) po predvideni objavi, so v osrednjem dnevniku na kratko predstavili tudi stališče uredništva Informativnega programa TVS.

Kjer so zapisali, da obsojajo »sovražne in žaljive odzive, ki so jih na družabnih omrežjih sprožili, delili in se nad njimi celo navduševali nekateri gledalci zoper avtorico sobotne oddaje Utrip Jeleno Aščić – med njimi celo prvak in nekateri poslanci največje opozicijske stranke in ena oseba, ki je bila lani razglašena za eno od desetih najbolj vplivnih pravnic leta. Gre za zavržno spodbujanje sovraštva in nestrpnosti in to s strani ljudi z močnejšim vplivom na družbo.«

Tako novinarka kot uredništvo torej omenjata »osebo, ki je bila uvrščena med deset najbolj vplivnih pravnic leta«, torej Lucijo Ušaj Šikovec, avtorico zapisa pod tvit o »kuzli lažnivi«, češ da je novinarka Aščićeva neintegrirana migrantka.

Nehvaležni sovražniki naroda

Zgodilo se je, da je bila omenjena odvetnica 16. februarja povabljena v oddajo Studio ob 17. Tema: sovražni govor. Domnevam, da si je vstopnico priborila zato, ker je želela voditeljica preveriti, čemu je bila žaljiva (ali sovražna) do novinarke.

In res jo je tudi vprašala. Priznati je treba, da je bila Ušajeva v svoji razlagi koherentna: navedla je identičen motiv v vrsti primerov. Na izziv, da bi podrobneje pojasnila, čemu je Aščićevo sovražno in žaljivo označila za neintegrirano migrantko, se je iz obtožbe poskušala izviti z izgovorom, da pripis ni bil mišljen osebno. In je začela naštevati cel seznam njej podobnih neintegrirancev iz iste hiše, v kateri je v tistem hipu sedela: Sekuja Condeja, Marka Radmiloviča, Denisa Avdića. No, slednjega je dodala iz drugega medija. Ker se bil po naključju tudi sam gost iste oddaje, sem v tistem hipu lahko le protestiral.

Prepis dela magnetograma objavlja v svoji kolumni Vlado Miheljak, v njem je ugledal simptom iskanja »sovražnikov ljudstva«, to pot v novinarskih vrstah, iz njega pa je razvidno, da je pravnica vsem po vrsti pripisala žaljivo ravnanje do Slovencev, ki so njim, migrantom, tako darežljivo in prijazno ponudili zatoščišče v naši prečudoviti deželici.

Miheljak Aščič

Namesto hvaležnosti po njej pljuvajo in izkoriščajo svojo medijsko moč. Pustimo ob strani, ker res ni pomembno, da so po mojih podatkih od štirih rojeni v Sloveniji trije. Pravzaprav vsi iz RTV hiše!

Integrirana politična pridelava

Tragikomičnost obrambe, pri kateri se braniš s tem, da začetni greh še poglobiš in podaljšaš seznam tarč sovražnih žalitev, je pri Ušajevi prišel še bolj do izraza zato, ker je enourna oddaja dejansko govorila o nevarnostih sovražnega govora – omenjena je sicer zagovornica praktično absolutne pravice do svobode izražanja, pri kateri je prvi seveda nepotrebna prtljaga, ki bi se je morali otresti in jo vidi zelo selektivno po političnem ključu kognitivne pristranosti: »naši« nikoli ne uporabljajo sovražnega govora, »njihovi« pač.

Podobno kot že marsikdaj poprej pa se je zgodilo, da je molk ob tem povsem zasenčil začetni incident, diskreditacijo in nato še njegovo naknadno legitimiranje: nikomur na RTV Slovenija se do danes ni zdelo vredno vzeti v bran svojih lastnih neintegriranih migrantskih novinarjev, čeprav je prišlo do napada nanje celo v njihovem mediju.

Še huje: ker so sprva branili novinarko Aščić, bi pričakovali, da bodo ob istovrstni diskvalifikaciji celega seznama svojih novinarjev ostali konsistentni. Ne, ni se zgodilo. Zato je tudi izpad prvotno načrtovanega prispevka s fokusom na novinarskih tarčah in ki menda ni bil cenzuriran, za nazaj postal bolj smiseln.

Podoben molk velja za Društvo novinarjev Slovenije ali tudi kakšnega od medijev – z izjemo Miheljakovega zapisa. Morda mislijo, da je seznam štirih zaenkrat še prekratek. Ja, v tej državi se neintegriranih migrantov med novinarji pač ne poskuša cehovsko braniti.

Niti takrat, ko postajajo vedno bolj pod udarom politično pravilno integriranih. Morda bo prihodnost slovenskega novinarstva odvisna od dvoboja med njimi. Ali morda uvedbe pasemskih psov čuvajev slovenskega porekla po zgledu predloga dveh ideologov desnice, Mateja Makaroviča in Matevža Tomšiča, ki sta pred leti čisto resno predlagala financiranje ti. »državnih novinarjev«.

Skratka, če želimo znižati kvote lažnivih kuzel in neintegriranih migrantov v vrstah novinarjev, potem je edina rešitev, da uvedemo čistokrvne pasemske pse čuvaje. Morda državne novinarje. Samo to je način, da bo Slovenija dosegla prostost duha in čistost novinarstva.

Več:

https://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

https://vezjak.com/2016/02/14/janseva-vojska-in-cerarjev-potop-od-cenzure-do-zaljivosti-in-nazaj/

https://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

https://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

P.S. Danes (20.2.2016) so me iz DNS obvestili, da so 18. februarja medijem poslali svojo izjavo o tem, vendar ni bila nikjer objavljena.

Primorske neintegrirana migrantka

Islamizacija naših učencev, ki je ni bilo

Po tistem, ko so si nekateri učenci osnovne šole Toneta Čufarja v Mariboru ob Prešernovem dnevu v sklopu kulturnih vsebin ogledali film z islamsko tematiko – film Zeleno kolo (Wadjda), ki govori o odraščajoči deklici v Savdski Arabiji, so z megabombastično nedokazano trditvijo že v naslovu, češ po osnovnih šolah Slovenije se odvija nevarna in za nameček načrtna islamizacija Slovenije, začeli prispevek pri Janševi Nova24TV:

To je začetek načrtne islamizacije učencev po slovenskih osnovnih šolah – starši ogorčeni

Islamizacija OŠ Čufar nova34

Dokaza zanjo seveda niso ponudili. Svojo naslovno ideološko agendo so nato skrili za domnevne strahove staršev, vendar kasneje ne predstavijo niti enega njihovega tovrstnega mnenja, da bi se z njim vsak minimalno legitimirali, kaj šele česa bolj otipljivega:

Kaj imata skupnega film v arabščini in Prešernov dan? Zaposleni na Osnovni šoli Toneta Čufarja tukaj očitno vidijo tesno povezavo, saj so si otroci ob slovenskem kulturnem prazniku ogledali film z muslimansko vsebino. Starši otrok se sprašujejo, v čem je smisel takšne odločitve. Bojijo se, da se na tak način postopoma uvaja načrtna islamizacija Evrope.

Podpisana Nina Knapič je nato pridobila mnenje ravnatelja Dušana Merca, ki je dejal, da je takšno dejanje »bedarija« in da bi bilo treba zahtevati šolsko inšpekcijo. Argument? Ta film ni povezan s slovensko kulturo.

Na drugi strani sta ravnateljica mariborske šole Špela Drstvenšek in predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan pojasnila, da je bil kulturni dan deloma namenjen slovenskemu kulturnemu prazniku, deloma pa filmski vzgoji in določenim temam, povezanim s tematiko filma. Torej da v obisku kina ni nič spornega.

Resna razprava o tem bi najbrž morala biti odvisna od resničnosti premise, da se na slovenski kulturni praznik res sme razpravljati zgolj o Prešernu in slovenski kulturi. In od pojasnil, ali je to res dosedanja standardna, nikoli kršena praksa po osnovnih šolah. K temu bi veljalo dodati še nabor vseh filmov, ki so si jih slovenski učenci doslej ogledali v kinu na kulturni praznik. Morda bi ugotovili, da ti nikakor niso bili povezano zgolj s slovensko kulturo – sploh glede na njihovo dokaj redko zastopanost v kinih.

Da bi sredi begunske krize morali popolnoma cenzurirati islamske vsebine in jih nadomestiti s »pravo« kulturo, je prej znamenje šolske zaplankanosti in lažnega domoljubja.

Zato je že malo presenetilo, ko je avtorica zaključila z mnenjem ravnateljice in predsednika združenja ravnateljev, ki sta zelo dobro prebrala propagandno nakano medija. Seveda jo je prva ustrezno zapakirala v nedopustno »krivdo medijev« in »iskanje napak novinarjev«, nato pa le zapisala mnenje Drstvenškove:

“Sicer pa mi ne preostane ničesar drugega, kot da zaupam vaši presoji, kako napisati članek, da ne bo še dodatno spodbujal nestrpnosti, ki smo ji v današnjem času prepogosto priča, v zadnjem času tudi do novinarjev,” je ravnateljica dejala ob zaključku pogovora.

Točno za to gre, seveda.

Kdo je štajerski Putin?

Svet na Kanalu A je informativna oddaja, na sporedu od ponedeljka do petka, kot pravijo. Njen integralni del je tudi »dnevnik«, torej »Svetov dnevnik«, redna rubrika.

Zadnjo so namenili Francu Kanglerju, ga poimenovali z vzdevkom »Štajerski Putin« (priimek so raje dali v narekovaje) in nato predvajali skoraj 10 minut dolg prispevek o tednu, ki so ga preživeli z njim.

Kdor si ga bo ogledal, si bo nujno zastavil nekaj vprašanj. So ob tem kršili kakšna novinarska načela, je prispevek pristranski, ga kaj razbremenjuje dejstvo, da je predvajan na mediju, ki mu ni tuj tabloiden pristop?

Kangler Svet FB

Ne more biti dvoma, da je desetminutna reportaža narejena na njemu izjemno naklonjen način. Novinarka Mojca Hanžič se je na vseh točkah svojega druženja z njim trudila predstaviti »gotofega« bivšega župana kot človeka številnih ljubkih karakternih značilnosti, privlačnih hobijev, duhovitega človeka narave in pristnega stika z zemljo, kot krivično žrtev političnih spletk, ki ostaja heroj ljudskih src in, last but not least, pri sebi zelo intenzivno razmišlja o ponovnem vstopu v politiko. Presenetljivo v dolgem in zelo osebnem prispevku ne nastopa le njegova družina, na katero se Kangler zelo rad sklicuje.

Beseda volivcev in novinarjev

Zelo indikativno, če se poglobimo v diskurz, je že osnovno besedilo vabila, s katerim so uvedli prispevek. Zapisali so:

Svetov dnevnik s Francem Kanglerjem

Vsaj 10 kazenskih ovadb. Enkrat je bil obsojen, dvakrat oproščen. Zadeva “radarji” je padla, dokazov, da bi bilo s poslom kaj narobe ni bilo.

Pa vendarle, Evropska prestolnica kulture in Univerzijada, pa ostali posli so njegova zapuščina.
Nekateri ga ne marajo, drugi pač. Vedno so eni za in drugi proti.
Razlog, da smo po padcu glavne zadeve proti Kanglerju preživeli teden z njim.
In naj vas dnevnik ne jezi:) Glavno besedo imajo vedno volilci in sodstvo.

Avtor uvodnega teksta se torej trudi z »relativizacijo«: uvodoma pove, da kazenske ovadbe padajo in da v poslu z radarji ni dokazov po nezakonitem delovanju. Nato preide na »ostale posle«, domnevno pohvalne za Kanglerja: EPK in Univerzijada. Pri tem res nima srečne roke – no, morda je niti ne želi imeti – kajti našteje prej neuspešna projekta, od katerih je drugi prešel v popoln debakel.

Relativizacijski manever nato avtor nadaljuje z uvedbo univerzalne teze o psihološki naravi človekove presoje: eni smo si všeč, drugi si nismo, kar velja tudi tokrat. Da bi podkrepil njeno veljavnost, simptomalno uvede trditev, ki začenja s prislovom »vedno«: skratka, eni bodo vedno proti. Ker jim pač Kangler ni všeč. S tem nam evidentno sugerira, da takih, ki bivšega župana ne marajo, nimamo pametnih razlogov jemati preveč resno.

Nato sledi omemba povoda za nastanek dnevniške reportaže. In res, padec »glavne zadeve« z radarji je razlog, da je nastal prispevek. Zveni kot napoved rehabilitacije, ki jo končno preventivno pri Svetu na Kanalu A zaključijo s predvidevanjem: naj vas naš dnevnik ne jezi. Toda zakaj se to zdi avtorju pomembno posvariti vnaprej? Zakaj bi lahko po njegovem bili jezni?

Seveda zato, ker bo prispevek, k čigar ogledu vabijo, Kanglerju naklonjen, proti čemur je usmerjeno, kar predpostavi, večinsko mnenje. Prijaznosti se avtor očitno zaveda in lahko smo mu hvaležni za odkritost. V podporo reakciji »jezljivosti« navede še kronska argumenta, ki jima res ne moremo oporekati (na to dejstvo tudi stavi), spoštovanje volje volivcev in sodišč. V smislu: lahko ste jezni, ampak ti imajo vedno prav.

Rezultat naslednjih volitev

Začetno besedilo torej razgalja veliko tega: pisci uvoda so se kar dobro zavedali, da bo njihov prispevek dojet kot pristranski. Da bo koga spustil zgroženega in besnega. Seveda so imeli utemeljene razloge, zato jim lahko kar verjamemo: res je že skoraj pocukrano takšen. Na trenutke je videti kot poceni promo material pred volitvami.

Svet Kangler lovec

Mojca Hanžič je tu morala močno razočarati svoje šefe. No, ne vemo. Generalni direktor Pro Plusa Pavel Vrabec je pred nekaj leti oddajo Svet opisal kot izdelek, ki se odlikuje  s pokončno, neopredeljeno in objektivno držo (Siol.net, 30. 3. 2010). Zelo nenavadno, potemtakem, če se že v napovedniku hvalijo z nečim, kar neopredeljenosti ne jemlje za vodilo.

Če odštejemo neizbežno tabloidnost in apeliranje na čustva, ki jih s sabo prinaša že sam žanr druženja z intervjuvancem, je omenjeni prispevek še vedno bolj videti kot produkt propagandistične akcije.

Neprijetnih vprašanj v njem ni, vizualne podobe in scene so skrbno izbrane na način, da Kanglerja slikajo v najbolj simpatičnih odtenkih: kot prizadevnega kmeta in ljubitelja živali, mojstra borilnih veščin, kot odličnega strelca, ki novinarki deli inštrukcije, tako da sama začne dobro streljati, skrbnega lovca v opazovalnici na nočnih pohodih, človeka stoterih prijateljev, ki ga radi pozdravijo na ulici, njemu pa se, ko mu novinarka izjave podpore pokaže kar na mobitelu, znova orosijo oči.

Svet Kangler gondola.PNG

Kanglerja, ki zaradi pogroma proti sebi, kot pravi, dolgo ni mogel najti službe, dokler na Radiu Ptuj niso prepoznali njegovih nespornih referenc pri pridobivanju evropskih sredstev (odvzeta diploma zaradi plagiatorstva očitno ni bila ovira), navadni ljudje še vedno naravnost obožujejo, ker je toliko tega storil za mesto.

Novinarka ves čas asistira pri podajanju teze o »resnici, ki prihaja na dan«, dokler prispevek ne izzveni v smeri prikaza človeka, ultimativne žrtve vseh, ki so se spravili nanj.

Naj pride zopet nazaj

Vrhunec prispevka je nesporno dvojni prikaz »uličnih« mnenj o Kanglerju, na dveh različnih točkah prispevka, ko ga poskuša novinarka dobesedno razveseliti. Kako ne bi bil dobre volje, od sedmih predvajanih mnenj jih je šest nadvse pohvalnih, tisto preostalo, dveh mladenk, pa je zgolj pogojno negativno. Dejali sta namreč, da ga ne poznata, da pa sta slišali, da je bil »gotof«.

Kaj je preostalih šest intervjuvancev povedalo? Da je bil odličen župan, ker je vse zrihtal, da bi ga takoj podprli in volili, »toliko kot je on naredil za Maribor, ni še noben«, »vse najlepše o njem«, »naj pride zopet nazaj«, ovadbe sploh niso moteče, ker »v Sloveniji ga ni župana, da nima ovadbe«, če bi se vrnil nazaj, »bi ga volil«.

Svet Kangler novinarka streljanje.PNG

Skratka: če je to novinarska objektivnost, potem je rezultat naslednjih volitev že znan: volilo ga bo najmanj šest od sedmih občanov.

Putin in Mariborski utrip

Mojca Hanžič, sicer že prepoznana kot kršiteljica kodeksa v razsodbah NČR, je bila leta 2012, torej v letu začetka vstaj,  20-odstotna lastnica podjetja Mariborski utrip.

Mariborski brezplačnik je, kot je zapisala Nina Ambrož v Večeru, deloval proobčinsko, vanj so kolumne občasno pisali celo župan in podžupani, torej sam Kangler.

Kanglerjeva brezplačniška inovacija je temeljila na direktnih oglasih in piar člankih mariborskih javnih podjetij (Snaga, Mariborski vodovod, Nigrad, Pogrebno podjetje Maribor, itd.). Lokalna tradicija v izdajanju političnih brezplačnikov – tu sta se kovala tudi Slovenski tednik in Ekspres – se je s tem nadaljevala.

Gospodinjstva pa so nehala prejemati časopis decembra 2012, ravno v času vstaj. Podjetje, ki ga je izdajalo in sta ga vodili Simona Lobnik Ambrožič in Jerneja Lobnik, je takrat razglasilo insolventnost.

Če sklenem: edina enigma, na katero nismo odgovorili, je novinarska in uredniška izbira epiteta »štajerski Putin« za njihovega intervjuvanca. Malce dvomim, da so želeli s tem priznati svoje občutke o medijskem pokroviteljstvu nad sabo, kakršnega izvaja ruski voditelj.

Svet Kangler Mojca Hanžič traktor