»Kakšne spremembe potrebujemo, da bo predsednik republike prenehal ljudstvo vleči za nos?«

Pahorjeva napoved posveta z naslovom »Kakšne spremembe potrebuje RTV Slovenija, da bo sodoben, kakovosten in politično nepristranski javni servis?« je zbudila nekaj radovednosti tistega dela javnosti, ki je v tovrstnem žargonu prepoznala utečeno strankarsko govorico pobudnikov političnega prevzema našega najpomembnejšega javnega zavoda. Med drugimi tudi prvaka Levice, ki je v javnem pismu dal predsedniku republike vedeti, da brez prepričljivih pojasnil ne bo prišel na posvet.

Luka Mesec ni bil edini, ki je pristrigel z ušesi, mnogi pa so opazili, da bo tokratni posvet, čigar povabljenci so strogo varovana skrivnost, najbrž izrazito mešane zasedbe: tam bodo politiki, novinarji in obenem medijski eksperti, zelo verjetno razporejeni po strogem uravnoteževalnem ključu, značilnem tudi za Pahorjevo politiko.

Problematičnost naslova posveta

In kaj je narobe z naslovom? Očitno je prav vse odvisno od njegove interpretacije: ga bomo razumeli kot nevtralno intoniranega, prav nič sugestivnega glede dveh opisov, namreč tega, (1) kakšen bi moral RTV servis biti in (2) kakšen v tem hipu dejansko tudi je, ali pa je morda sugestiven glede (1) in/ali (2)? Se je z njegovo izbiro Pahor res ideološko pozicioniral?

Predsednik je pohitel in pojasnil, da mu nihče ne more očitati sugestivnosti, pri čemer se z argumentacijo v pisnem odgovoru res ni trudil; verjeti bi mu morali na besedo. Do razlikovanja med (1) in (2) ni prišel, dejansko ni prišel do ničesar. Ampak pojdimo po vrsti. Glede normativno obarvanih vprašanj, kakšen bi moral RTV servis biti, ne moremo razpravljati o sugestivnosti v naslovu posveta, ker je to nesmiselno: kajpak je normativna razprava nujno sugestivna in se nanaša na iskanje nevprašljivega želenega končnega stanja, kajti »sodoben, kakovosten in politično nepristranski javni servis« podpirajo vse strani. Zato razpravo o (1) lahko črtamo.

Propagandistični opis

Težava okoli sugestivnosti ni v naslovnem vprašanju in tem, da bi bil vanj vključen čisto določen odgovor, ampak je zgolj v (2), možnosti torej, da je Pahor povzel propagandistični opis oblasti, ki želi RTV zavod demontirati, bodisi uničiti ali znova prevzeti v politične roke. S tem je s sodelavci uporabil politično aktualne namige za opis sedanjega stanja in hote ali nehote ponovil, da javni servis ni sodoben, kakovosten in tudi ne politično nepristranski.

Luka Mesec je v svojem pismu več kot očitno napadel tovrstno formulacijo, zaradi česar najavljeni posvet po njegovem ponuja sporočilo znotraj ideološkega okvirja Janševe oblasti:

Naslov in zastavitev posveta implicirata, da javni zavod RTV Slovenija v sedaj obstoječi obliki ni sodoben, kakovosten in politično nepristranski javni servis. Kot Predsednik republike s takšno zastavitvijo posvet že vnaprej ideološko uokvirajte. Znano je, da je takšna kritika lastna delu slovenske politike, ki na RTV že več let vrši pritiske in ne skriva ambicij po politični podreditvi javnega servisa. 

Povedano še preprosteje, Mesec posledično očita predsedniku republike, da že v naslovu daje legitimnost poskusom diskreditacije RTV. Z ideološkim uokvirjanjem je posvet postal sugestivno pristranski, zato ga je pozval, da se pred razpravo javno opredeli do nevtralnosti, sodobnosti in kakovosti RTV ter da zagotovi nepristransko in objektivno obravnavo sprememb medijske zakonodaje.

Sklicevanje na vprašalni stavek

Sledilo je predsednikovo pismo, v katerem ta očitke zavrača, ker da »naslov odraža željo po čim bolj jasni razpravi, v naslovu pa gre za vprašanje, in ne trditev.« Pojasnilo se potemtakem zgrešeno sklicuje, da je forma naslova vprašalna, iz česar bi sledilo, da ničesar ni zatrjeval, s tem pa ni mogel zagovarjati ničesar. Po njegovem se je uspešno izvlekel iz nevarnosti »izrekanja o medijih in uredniških politikah«, glede česar se običajno vedno vzdrži, »zato mi niti z organizacijo posveta niti z naslovom posveta tega ni mogoče očitati.«

No, Pahorjevo stališče je dvakrat zgrešeno. Sprva bom omenil nekolikanj manj pomemben vidik: Mesec mu vendar ni očital, da se izreka o medijih, ampak ga je prav nasprotno rotil, da se izreče, kakšen bi RTV zavod moral biti. Tu smo znova pri tako značilni Pahorjevi formuli politične praznine: v svoji lahkotnosti večnega neopredeljevanja, ki se prilega in izrašča iz njegovega populizma, nenehno mučno ponavlja, da se o stališčih vlade in posamičnih strank ne izreka, takisto pa tudi ne o medijih. Ko želite slišati njegovo mnenje o njih, ga skratka ne boste dobili. Na tak suspenz izrekanja, ki implicira distanco in vseenost, je celo ponosen.

Še pomembnejša zgrešenost se navezuje na njegovo prepričanje, da naslovitev v obliki vprašanja implicira neizrekanje okoli neke trditve, kar je njegov poglavitni argument v odgovoru. Tukaj je suvereno prepričan, da ima prav, dejansko pa zgolj suvereno dokazuje svojo nevednost.

Sugestivnost in nabitost

Zakaj se moti? Vprašanja so lahko še kako sugestivna in nekaj implicitno trdijo, o tem sem pisal v besedilih, posvečenih tako imenovanim nabitim vprašanjem. Če rečem »Je predsednik republike že prenehal ljudstvo vleči za nos?«, po tovrstni hermenevtiki dejansko ne postavljam nobene teze ali trditve.

Predstavljajmo si za hip, da nekdo organizira posvet z enakim naslovom. Pahor pač ne bi smel protestirati, da je z njim kaj narobe, saj v njem ni drugega kot vprašanje in organizatorju zato ni mogoče očitati, da je karkoli sugeriral ali trdil. Tovrstni pogovor bi, mimogrede, tudi onemogočil klasično uravnoteževalno situacijo, na katero stavi, na poenotenje cepitev na »leve« in »desne«, zagovornike in nasprotnike, partizane in domobrance, zagovornike »sprememb« zakona o RTV in skeptike. Ker kako bi se sploh lahko oblikovala dva tabora na podlagi začetne situacije o vlečenju za nos? Če bi bili v prvem vsi, ki verjamejo, da je prenehal s tem, vlečenjem za nos, in v drugem preostali, ki mislijo, da še ni, bi s tem ne prišli do želene harmonizacije, kjer se resnica vzpostavlja v seštevku. Ta bi bila pač zanj osebno še vedno kompromitirana.

Iz pedagoškega nagiba nadgradimo zdaj taisto vprašanje na način, da bo še bližje tistemu s petkovega realnega posveta o RTV Slovenija. Najbrž bo zvenelo preveč karikirano, pa vendar: »Kakšne spremembe potrebujemo, da bo predsednik republike prenehal ljudstvo vleči za nos?« Skozi takšno »analogijo« še hitreje razbiramo plehkost nereflektiranega pojasnila, da »naslov odraža željo po čim bolj jasni razpravi, v naslovu pa gre za vprašanje, in ne trditev«. Uvedba razcepa med vprašanjem in trditvijo ne drži univerzalno in tudi ne v tem partikularnem primeru, vprašanje ostaja nabito s sugestijo, da Pahor ljudstvo vleče za nos.

Ne, predsednik ni uspel ovreči Mesčeve presoje.