::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Zakaj dovolimo, da nam predsednik laže?

Predsednik republike je sredi protibegunske protestniške ihte oddelal 20 minutni intervju za TV Slovenija. Namesto običajne tiskovne konference, kjer bi bil podvržen morebitni torturi vprašanj, se je na vedno hujše očitke zoper svojo pasivnost odločil stopiti na varnejšo pot – izbrati en medij.

Ob koncu je bil videti zelo zadovoljen s sabo. Javni servis je odstatiral svoje, presenečenj ni bilo. Na njegovi uradni strani so kasneje in prav tako včeraj (na isti dan) povzeli, kar je navrgel na Jesenicah ob obisku dijakov: »Povem, kar mislim, in ne, kar je nujno politično korektno, in ob tem omenil današnji pogovor za televizijo o migrantski in begunski problematiki.«

Pahor intervju Ladika begunci tv

Zdaj smo lahko še bolj osupli, povedano nikakor ne drži. Borut Pahor ni izrekel čisto nič političnega nekorektnega. Fraza ima funkcijo, da zakrije bistvo: vse povedano je bilo do neprepoznavnosti prazno v neki lažni do problemov distancirajoči se politični korektnosti.

Da bi ostal »predsednik vseh«, kar je prepoznavna agenda, ki ji zvesto sledi, je silovito pazil, da se komu ne bi zameril. Da se denimo ne bi zameril vsem, ki obiskujejo ali organizirajo proteste proti beguncem in netijo sovraštvo. Ali političnim snovalcem iz ozadij. Ne, za njih je ohranil veliko razumevanja. Za nameček se je zlagal glede svojega lastnega angažmaja okoli nestrpnosti.

Predsednik kot Nostradamus

Zakaj dovoljujemo, da nam predsednik republike laže? Pustimo ob strani indiferenco medijev, nezmožnih kaj takega zaznati ali očitati, njihovo generično nevednost, apatijo in sodelovanje s politiko. Z vprašanjem mislim naslednje: kje se bo našel kakšen, ki bo Pahorju poočital, da si je absolutno izmislil trditev o svojih lastnih opozorilih glede nestrpnosti?

Ne, obratno drži: k besedi se je preglasil šele zdaj, ko mu je kritično veliko ljudi sporočilo, da je njegov molk glede protibegunske psihoze in traktorskih shodov postal zelo nevzdržen. Tako kot Cerarjev, kjer je premier končno le povedal nekaj času primernih.

Znova sem pregledal vse predsednikove govore, ki jih sicer spremljam sproti, zato lahko decidirano povem: ne, Pahor v resnici nikoli ni obsodil nestrpnosti do beguncev. Nikoli se ni konkretno opredelil. Še huje, o tem praktično ni govoril. Zato ne drži zapisana trditev o tem, katere avtor je njegov urad:

Predsednik republike je dejal, da se je na pojav nestrpnosti in drugih problematik, povezanih s prebežniško krizo, odzval že večkrat, in nekatere pojave, s katerimi se zdaj ukvarja država, tudi napovedal.

Celo nasprotno je res, v isti sapi, ko nas prepričuje, da jih je obsodil, je v omenjenem zadnjem nastopu večkrat pojasnil, da obsodba ni dovolj, da »ne smemo tekmovati« v tem. Izvedel je perfidno distanciranje do obsodbe! Tudi v svojem mnenju 5. novembra 2015 pred parlamentom, že podrobneje opisanem, se nedopustnih reakcij hujskaštva, ksenofobije in nestrpnosti ne dotakne, niti teh terminov ali njim podobnih ne uporabi.

Celo v nekaj stavkih, kjer spregovori o sovražnem govoru, ga v prvi vrsti in najprej zanima pravica do drugačnega mnenja, potreba po kritični in demokračni razpravi o problemu begunske krize.

Ko spregovori o sovražnem govoru, ga predvsem okarakterizira za nekaj, pred čimer »nihče ni imun« in blago predlaga, da se izogibamo stališčem, ki bi bila »nestrpna in žaljiva«. Omenjena je skoraj edina njegova raba pridevnika »nestrpen«, ki smo jo lahko od začetka begunske krize naprej zaznali.

Torej ne drži, da bi se Pahor večkrat odzval na pojav nestrpnosti. To si je, nekaznovano, popolnoma izmislil!

Ker smo nad mediji obupali, gremo dalje: zakaj dovoljujemo, da predsednik manipulira z nami? V mislih imam desetine družboslovcev in humanistov, za katere pričakujem, da s svojim strokovnim in akademskim znanjem s pomočjo diskurzivne in retorične analize prepoznavno pokažejo na njegovo sicer spretno veščino bežanja proč od konkretne izjasnitve. Ne preseneča več, da se odlično izmika jasnim opredelitvam, ker želi zadržati volivce in simpatije tako na levi in desni. Čudi nezmožnost, da bi takšno prefrigano indiferenco in relativizacijo podrobneje analizirali in grajali.

Dialog s figo v žepu

Njegova iznakažena pozicija temelji na dveh gestah: na prazni retoriki dialoga, za katerega že vnaprej ve, da ne bo dosežen, a ga vedno znova predpostavi kot pogoj ne samo rešitve, temveč celo začetka (!) reševanja političnih težav. Konkretno: če želimo ustaviti nestrpnost do beguncev, morajo politični akterji doseči dialog, sožitje in soglasje; tri besede, ki jih vrti vedno znova. Seveda zelo dobro ve, da za isto mizo nikoli ne bo dobil Cerarja in Janše in drugih akterjev, na to pa iz njih izsilil nekakšen pakt o koncu širjenja sovraštva do beguncev.

Pahor politična korektnost

Zato je njegova psihoretorika sožitja, dialoga, sprave in skupnih rešitev le bister manever, s katerim spretno krmari v svoji všečnosti pri volivcih vseh ideoloških usmeritev. Ponujena rešitev je tako imaginarna in nerealna, da lahko vedno elegantno pokažeš s prstom nanjo s polno gotovostjo, da ne bo dosežena, pri tem pa zaigraš celo modreca: vidite, ne poslušate me, pa sem vam lepo povedal, kaj morate storiti!

Ostane mu le ena težava: ob vsej nečlovečnosti, grozah in trpljenju vpletenih je treba zadržati hladne živce, ker bi ti preveč javno izkazane simpatije in solidarnost znižali trenutne javnomnenjske ratinge. Če bo prišlo do eskalacije nasilja, bo težava še večja. Takrat bo to treba nekako obsoditi dogajanje. Že vnaprej vemo, kako.

Izmikanje obsodbi nestrpnosti

Vse druge zadrege rešuje predsednik z uvedbo hipoteze o nezadostnosti, ki nato služi kot alibi ali izgovor, da kaj ni narejeno: karkoli že ponujamo v možno rešitev, za vsako lahko vedno rečemo, da »ne bo popolnoma pomagala«. Da ni zadostna.

Zato Pahor ponavlja, da obsodba nestrpnosti ni dovolj. Namesto, da bi jo izvedel, jo s tem legitimira. Poglejmo si, kako perfiden je v izmikanju taki obsodbi. Kratek slovar za prevod politične načelnosti v pahorjanščino bi bil videti takšen. Namesto nedvoumnega sporočila, da je nestrpnost, hujskaštvo, ksenofobijo treba preprečevati, nam predsednik pove tole:

»Politiki moramo s svojimi ravnanji odpravljati probleme v družbi. Trenutno se soočamo z migrantsko in begunsko problematiko. Politiki moramo odpravljati probleme, ki jih ta val migrantov in beguncev prinaša s seboj. Le tako bo manj strahu, dvomov in nestrpnosti, ne pa, če bomo politiki tekmovali v tem, kdo bo izrekel več obsodb.«

Skratka, preveč obsodb lahko škodi. In to nam pravi nekdo, ki ni izrekel niti ene! Hujskaštvo in ksenofobijo lahko grajamo, ampak s tem ne bomo nič rešili. Zato raje tega ne počnimo. Se bomo zamerili svojim volivcem, predvsem na desnici.

Isti motiv je Pahor včeraj variiral. Odvečnost obsodbe protibegunske nestrpnosti je označil za neproduktivno ravnanje:

»Medsebojno obsojanje ni produktivno, ampak moramo eden drugega spodbujati, da iščemo najboljše v nas.«

Diskurzivne logike izmikanja presoji in odkriti opredelitvi do diskriminacije in sovraštva,  nezaupanja in strahu pred begunci, manipuliranja s čustvi ljudi in političnih zlorab je preigral še v svojstveno racionalizacijo teh stanj. In poziv k  duhovni samoizboljšavi. Ja, spet se zmanipulirana večina morali strinjati. In vse to se dogaja, ker slovenska politika nima načrta. Ljudi je, pazite, tako rekoč upravičeno strah:

»Zaradi odsotnosti načrta, tako slovenskega kot evropskega, ki bi ljudi prepričal, da ima politika probleme pod nadzorom, se rojevajo nezaupanje, strah, tesnoba, posledično pa nestrpnost.«

Njegova razlaga ima spet vsaj eno lepotno napako: če bi že bila točna, pozabi povedati kakšno bridko o tistih, ki strah in nestrpnost širijo. Celo ko se dotakne fenomena vaških straž, ne bo omenil, da so nevarna in nedopustna oblika ljudskega organiziranja. Ne, rekel bo:

»Vaške straže niso potrebne. Niso ne koristna ne potrebna alternativa. «

Namesto obsodbe torej redukcija na nepotrebnost. Problema sovraštva in nestrpnosti se moramo nemudoma lotiti« se prevede tudi v »Smo v situaciji, kjer ni lahkih rešitev.« Drži, lahko je na ta način pametovati nekomu, ki ne želi ponuditi nobene, ki ne želi obsojati nikogar in ki se zaklinja le k dialogu, za katerega ve, da ga nikoli ne bo.

V istem rangu svaril, da ni treba ničesar storiti, ker nič ne zadostovalo, je tudi Pahorjev stavek »Poziv k strpnosti je legitimen, vendar ni dovolj«. V rangu blokade iskanja rešitev pa njegova demagogija, da je treba šele ugotoviti,  kakšne so rešitve, nato doseči kompromis glede njih in politična enotnost. Skratka, vedno znova se želi vrniti na nulto točko, »moramo se posvetovati med seboj in poiskati ustrezne kompromise, politična enotnost bo odpravila strah ljudi«.

Pozicija, kjer strahu ni treba demaskirati, ker je morda upravičen, »ampak je treba ravnati z njimi obzirno«, žal niso iskreni pozivi k njihovi odpravi, temveč poskusi legitimacije. Spet vidimo, da ima Pahor veliko razumevanja za vse vpletene strani.

Mi nismo na vrhuncu krize, mi smo na njenem začetku, dodaja. Pahor se zaveda, da vse šele prihaja, torej je njegova odgovornost še večja. Vendar podobne fraze izreka le zato, da bi izpostavil svojo lastno modrost, nostradamusovsko držo, ki mu omogoča, da je nekatere fenomene, kot je dejal, že pred meseci napovedal!

Predsednik bo, po vsem sodeč, znova ušel kritičnemu pretresu zavoljo svoje neverjetne diskurzivne manipulativnosti, s katero zmore obsoditi nestrpnost, ne da bi jo obsodil, ponuja rešitve, ne da bi jih serviral, navidez odgovorno izigrava moralno avtoriteto, ne da bi ravnal odgovorno ali moralno. Ter končno, ponuja svojo pomoč v begunski krizi.

In kako to stori? Na zabaven način. Ne le, da sugerira odločitev za  »humano« (!) najvišjo številko beguncev, ki jih Slovenija sme sprejeti, svojo pomoč v begunski krizi je definiral čisto po svoje. Ne bo oblekel delovnih hlač, ne bo odšel do begunskega centra, delil hrane, ne bo zavihal rokavov, kar sicer rad počne. V intervjuju je povedal le, da ponuja svojo pomoč v pogovorih na sestankih z drugimi domačimi politiki v parlamentu in širše. Pa še to je dejal, da je na voljo za sestanek, če bo kdo presodil, da bo koristen. Požrtvovalnost brez primere!

Pahor pomoč begunci STA

Res izjemen je tak angažma. Zato, ker lahko vse to počne nekaznovano in je celo nagrajen z dvigom ratingov, zato, ker imamo indolentne medije in smo brez kritične javnosti, lahko za nameček svojo brezjajčno prazno ubesedovanje brez odziva označi za hudo politično nekorektnost. Torej nekakšno pogumno verbalno bravuro. In se nam spet smeji v brk. Kako je že rekel pesnik? To live and shame the land from which we sprung.

Več:

https://vezjak.com/2015/11/05/pahor-najprej-o-pravici-do-drugacnega-mnenja-nato-sele-o-sovrastvu/

Information

This entry was posted on 27/02/2016 by in argumentacija, mediji, TV and tagged , , , , , , , .
%d bloggers like this: