Zorčič bi šel proč, a ne bi šel: z levico se ni mogoče dogovoriti

Provladni Siol je opravil intervju s predsednikom parlamenta Igorjem Zorčičem. Prav v trenutku, ko je  grožnja z možno konstruktivno nezaupnico vladi, če bi se Erjavčevi pobudi pridružila tudi stranka SMC, bila kar dramatično realna.

Uganemo lahko, da je stranka SMC trenutno razpeta, jeziček na tehtnici in skrajno pomembna za obe strani: koalicijsko in opozicijsko. In kako se je odrezal Zorčič v svojem medijskem miljeju z Davidom Kosom, kjer ni manjkalo demonizirajočih namigov na možnost leve koalicije? Rad bi opozoril na posebno taktiko v njegovih zavrnitvah, ki dajejo slutiti, da bo njegova SMC ostala lojalna vladi še naprej. Nekaj, kar je tem dni zatrjeval tudi njegov šef Zdravko Počivalšek, saj obeh doslej ni prepričalo lomastenje po državi, prisvajanje in uničevanje medijev, podrejanje policije in nadzornih organov, teptanje kulturnikov in nevladnikov. Kot trdna zaveznika vlade sta vse to in še več sprejela.

Prvi argument: z levimi se ni mogoče dogovoriti

Na vprašanje, zakaj se je stranka, ki je prisegala, da tega ne bo storila in tudi sicer politično ni kompatibilna, marca letos odločila za prestop v Janševo koalicijo, je Zorčič navedel, da z levosredinskim strankami ni mogoče sodelovati:

Na levem delu političnega prostora je po prejšnji vladi ostalo pravo pogorišče. To so bile tiste okoliščine, pri katerih je bilo, ob preteči epidemiji, državotvorno, da smo se začeli pogovarjati tudi z drugimi strankami. Tudi če bi takrat šli na volitve, se iste stranke ne bi mogle dogovoriti za stabilno levosredinsko vlado in se še danes ne morejo. Na to kaže tudi nesposobnost medsebojnega povezovanja strank, ki spadajo v isto politično grupacijo.

Iskanje alibija je v obliki argumenta hitro prepoznavno: ne moremo se dogovoriti z levimi, zato smo šli z desnimi. Kaj bi z načeli in politično pripadnostjo! Seveda je Zorčič prikril resnico pravih razlogov, ki so v tem, da stranka na predčasnih volitvah ne bi imela veliko možnosti, s pajdašenjem pa ji je uspelo ohraniti stolčke in še pridobiti nove, tudi njegovega – biti predsednik parlamenta.

Pogovor predsednika parlamenta s podpredsednikom: dobro leto, preden sta to postala

Drugi argument: preveč tvegano za državo

Zorčič je potem svoje alibije za zavračanje priključitve alternativni vladi variiral. Naslednji je prišel na vrsto argument, da bi glasovanje o nezaupnici Janši bilo preveč neodgovorno:

Preveč je neznank in odprtih vprašanj o projektu morebitne nove koalicije in jaz menim, da bi bilo ta hip zelo tvegano za državo in neodgovorno za stranko SMC, da pripomoremo k še večji politični nestabilnosti.

Če je pri prvem prevladalo nezaupanje (levosredinske stranke se ne znajo nič zmeniti), je tokrat Zorčič premaknil izgovor v polje nestabilnosti. Ta je kajpak kompleksen pojem, predpostavlja seveda, da je orbanizirana in avtokratska država stabilnejša od tega, kar bi se lahko zgodilo, če bi obrnil hrbet Janši. Kar je že druga pohvala za slednjega: biti z njih prinaša dober dogovor, manj tveganja in državi daje prepotrebno čvrstost. Stališča, ki jih ne bi pričakovali od stranke, ki se v evropski družini prišteva k ALDE (Stranki zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo).

Tretji argument: najprej bi se morali zbližati z Desusom

Ker njegova stranka dosega anketno podporo, ki je blizu ničli, je tokrat omenil javnosti manj znano pričakovanje o poprejšnjem zbliževanju strank. Postavil je torej blag preferenčni pogoj ob vstopu v novo KUL koalicijo:

V SMC smo pričakovali, da bomo z DeSUS začeli napovedano sodelovanje in zbliževanje strank, a so si v DeSUS očitno premislili in si kot prioriteto zastavili vodenje vlade.

Glede na to, da je ideja opozicije bila glede časovne dinamike precej ambiciozna, premosorazmerna s s škodo, ki je z demontažo države povzročena, se Zorčiču nikamor ne bi mudilo. S previdnim namigom je zato lahko Erjavčevo stranko blago obtožil, da preveč hiti in solira.

Vsi trije zastavljeni alibiji za zavrnitev prestopa v možno alternativno vlado imajo skupen imenovalec: prav noben ne omenja, da bi z aktualno vlado sploh bilo kaj narobe, kar že po sebi razkriva, da gre pri Zorčiču zgolj za pretkano zavračanje kulovcev kot nekakšnih nadležnih snubcev. Kar je končno, o čemer sem pisal ločeno, nakazal že v svoji sarkastični zavrnitvi Jožeta P. Damijana in mu zabrusil, da ne bi želel prevzeti odgovornosti za njegovo osebno in karierno katastrofo. Tako nesramen pa spet ne more biti!

Po drugi plati vse njegove alibije druži nekakšen neizgovorjeni refren, da sicer bi prestopili, kot kaj, ko se, šmentana muha, levica ne more zmeniti med sabo in ni zanesljiva. Kar pomeni tole: dejansko so tragične figure, kajti prisilno morajo biti za Janšo, pa bi tako zelo radi proč od njega!

Politiki brez sramu

Časopis Dnevnik je Zorčiča reklamiral s svojo reciklažno vinjeto v izjavi dneva, ki sem jo že večkrat kritiziral. Ob navedenem citatu iz intervju za Siol je posredno predstavljen kot moralna avtoriteta, ki pojasnjuje, zakaj si poslanci prizadevajo za več šova, ki ga ustvarjajo na družbenih omrežjih. K temu so dodali svoje pojasnilo: »Igor Zorčič je povedal, da je moč opaziti, da marsikateri poslanec, ki želi izraziti svoje stališče, svojo izjavo posname, jo da na splet in si obeta, da bo požel odobravanje. To včasih nekatere vodi k temu, da se v svoji razpravi spozabijo in postanejo nedostojni.«

Zorčič o šovu poslancev na družbenih omrežjih

Ni nepomembno opozoriti, da ga je novinar izzval s tem, zakaj poslanci radi uporabljajo »sporne izjave« in pri tem navedel njihove »primerjave z diktaturo in fašizmom«. No, pa dodajmo še kakšno spominsko celico k tovrstnemu opisu. Preden je postal predsednik parlamenta s prestopom stranke SMC pod okrilje Janše, je Zorčič bil oster kritik vladajoče stranke in pri tem ni ravno šparal svojih besed na istih družbenih omrežjih. Njegova stilna politična preobrazba, za katero je potrebna visoka stopnja moralne nenačelnosti in pokvarjenosti. Protestniki so že pred začetkom mandata letošnjega marca spomnili na »izdajalsko« naravo njegovih stališč, najlažje izsledljivih ravno na njegovem tviter računu.

Dobro leto pred tem je namreč namigoval na krivdo Janše v aferi Patria, napisal, da ima Maduro v vrstah SDS svoje pristaše, njihovega Tomaž Lisca je spraševal, ali ga je »šef fopal na akademiji«, omenjal princa teme in Branka Grimsa kot svarilni zgled, da nas po zmagi SDS čakajo »tablete in halucinacije«, bil sarkastičen do navduševanja te stranke nad Thompsonom, svojemu sedanjemu podpredsedniku Jožetu Tanku pa je zabrusil, da naj ne klobasa, saj vendar Janševa stranka sodeluje s kriminalnim podzemljem iz Republike Srbske.

Toda nihče te ne more rehabilitirati bolje od medijev: danes je Zorčič skupaj s svojo SMC dober tovariš tej vladi, njen trden zaveznik pod krinko boja proti epidemiji, končno pa tudi moralna avtoriteta, ki lahko pograja svoje kolegice in kolege, če preveč klobasajo. Zgleden primerek vsega, kar pri politikih najbolj pogrešamo ves čas: sram in moralo.

Objava protestnikov letošnjega februarja: Zorčič kot izdajalec

Več:

Predsednik parlamenta kot reševalec Damijana pred katastrofo

Brez alternative sodelujočim s kriminalnim miljejem

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: