Je Cerarjev minister za gospodarstvo lep pokazatelj povsem neustreznega in nedoraslega kadra, ki je pokopal njegovo vlado in ga končno pripeljal v priznanje lastne nekompetence v obliki predčasnega odstopa?

Po moje da. Ko se bo sedanji odhajajoči predsednik čez nekaj let morda spominjal, kaj vse je uspel storiti narobe sam in za to niso bili krivi drugi, naj pomisli na Zdravka Počivalška. Za katerega se je zaklinjal, da je odličen minister. V resnici so v njegovem mandatu ministri smeli izreči karkoli, ne da bi temu oporekal. Vsaj zame najbolj intrigantno zunanji minister Erjavec, ki je Cerarju očital, da vlado vodi dvoletni otrok. Če je toleranca pri besedah tolikšna, bi skoraj smeli ugibati, da je bila morda tudi pri dejanjih.

Nedelovni kulturniki, ekoteroristi in ljubljanski močvirniki

Naj spomnim na že povedano o Počivalšku: v svojem mandatu je nekajkrat zaslovel s svojo neverjetno maloumno presojo družbenih fenomenov in dogajanj. In robato gostilniško besedo, diskreditirajočo vse, ki mu bodisi stojijo na poti ali jih sicer v življenju ne mara. Z arogantnim diskvalificiranjem, kot rečeno, nima težav, v njem se počuti zelo domačega.

Če mu upravičeno oporekajo ekologi, kot v primeru Magne, bodo obveljali za ekoteroriste. Če se pojavi kakšen podjetniški kritik, bo označen za »ljubljanskega močvirnika«; ker gospod ne razume niti, kakšen status imajo v sociologiji predsodki ali stereotipi in celo ne premore socialne inteligence, ki bi mu povedala, da s to frazo kritizira kar vse Ljubljančane. In če vidi pred sabo množico ljudi, politično motečo, ji bo takoj pripravljen odreči status državljanov. Ne, to bodo le še ljudje, nepomembni in prezira vredni.

A po svoje se nič ne more meriti z večkrat ponovljeno Počivalškovo razlago koncepta dela, s katero je postregel na Prešernovi proslavi, kjer se mu je utrnila imenitna misel, vredna svečanega trenutka nagrajevanja kulturnikov: »Kdor ne dela, naj ne je.« Za take ni golaža. Je s tem kritiziral nagrajene ali nenagrajene med njimi, morda vse po vrsti?

Nomen est omen

20. aprila je minister, ki ne počiva in kaže že skoraj trumpovsko navdušenje nad tviterjem, znova udaril s svojo »delavsko« mentaliteto. Kakor da bi želel obračunati s svojim nezavednim »nomen est omen«, torej s principom »Kdor počiva, naj ne je«. In s tem, da ga je Bog kaznoval z nerodnim priimkom. No, iz tira ga je vrgel predlog poviševanja socialnih transferjev – ti da povečujejo »nedelo«, torej počivajočo lenobo ljudi. Še več, pričakovano potrebujemo več ljubezni do dela:

Osebno nasprotujem socialnim transferjem, ki so primerljivi z minimalno plačo, saj spodbujajo nedelo, kar sem že večkrat poudaril. Tisti, ki niso zmožni dela, seveda potrebujejo in si zaslužijo pomoč države. Vendar pa je potrebno zaostriti varovalke in motivirati ljudi za #delo!

Asociacij na delo se je nabralo res preveč, zato sem si temeljito ogledal ministrovo tvitosfero zadnjih mesecev, ki pri kalibrih njegovega tipa pričakovano kar dobro zrcali neko zaokroženo umsko stanje. Dokaj pričakovano sem lahko ugotovil, da je okoli koncepta dela zgrajen kar velik kos njegovih ekonomskih obsesij, utemeljenih na nekakšnem zelo preprostem svetovnem nazoru, ki ga lahko po vsem tem kar dobro slutimo. V resnici se skorajda zdi, da se je znašel v napačnem resorju in bi moral zlesti v stol ministrice za delo.

Что делать?

No, za Počivalška delo ni kategorija iz fizike, s katero bi merili prehajanje energije med telesi, tudi ni ključna dihomotija na fizično in mentalno delo, kjer bi bil na strani prvega. Ne, v svoji abstraktni robati izpeljavi je ta pojem povsem vezal na neposredno izmerljivo tržno vrednost, ki ga prinaša vložek dela: mentalno in kulturno delo pa sta v tem pogledu zelo neoprijemljiva, vsaj zanj. Druga je podobno birtovska: trošimo lahko le toliko, kolikor ustvarimo.

Minister je že pred letošnjim Prešernovim dnevom, resnici na ljubo, na veliko debatiral o koncepciji dela, zato njegova izjemna misel, položena na srce kulturnikom, zahteva nekaj kontekstualizacije. 16. januarja letos je enačaj »delo = jelo« že obravnaval v tvitu, ki ima ideološko ost. V njem je tisti, ki proizvaja nedelo in nejelo, vsenavzoči »populizem«, tega pa vidi v vsem, kar predstavlja preveliko potrošnjo glede na gospodarsko vzdržnost:

#Tito je umrl 4. maja 1980. Populizma se ne da jesti in to #gospodarstvo dobro ve. Ne moremo trošiti več, kot gospodarstvo ustvarja. Predlagam, da se nam pridružite in zavihate rokave tudi sami. #minimalnaplača

Skratka, ideologija je odveč, kakšen leninovski »Что делать?« je napačno vprašanje, ki nas zavaja. Delati je treba tisto, kar daje kruh, od česar se da jesti. Poziv je značilen za njegovo kasnejšo kulturniško obarvano globoko modrost – treba je več delati, kar pomeni »zavihati rokave«, manj trošiti in predvsem paziti, da se ne dviguje minimalna plača. Pustimo ob strani odsotnost logike, ki bi nam velevala, da kdor dela, naj bo tudi plačan – in to ne minimalno. Očitno velja tudi načelo »Kdor dela, naj je, ni pa nujno, da ne bo minimalno plačan«. Razlog? Nekaj takega: ker tega ne prenese gospodarstvo, on je pa gospodarski minister.

Delati kot zamorc

Ministrova obsesija z delom se kaže tudi v tvitu, objavljenem 5. februarja, torej nekaj dni pred omenjeno proslavo. Nostalgični spomin mu je zbudila očitno ljuba pesem kantavtorja in profesorja filozofije Janija Kovačiča. Sam se je ponosno postavil v vlogi tistega, ki lahko turističnim delavcem, ki delajo kot zamorci, razdeli denar:

Sej poznate tisto “Delam, delam, delam… Delam kot zamorc!” To si mrmrajo tudi naši na turizmu. Ravnokar smo odobrili financiranje odličnih 30-ih integralnih turističnih proizvodov, povprečno 150.000 € na produkt. 4,5 mio € smo razdelili, marca še 3,5 mio €. Naj #turizemCveti

Sporočilna logika je spet že znana: če delaš, boš imel jelo, kajti zate bo denar, ki ga bom razdelil lastnoročno. Samopotrjujoče je torej on sam garant tega, da denar za tiste, ki delajo, je na voljo.

Počivalšek kot lenuh

Iz razlogov, ki mi niso najbolj jasni, si je minister tiste dni privoščil še nekakšno ironično provokacijo na svoj račun. Spet tik pred proslavo, 7. februarja, je tvitnil zapis, ki ga je pospremil s ponavljajočim se gifom, v katerem sedi ob dveh sodelavkah in »v neskončnost« podpisuje neke dokumente. Zraven je pripisal:

Počivalšek pa res ne dela. O ti lenuh, ti. #provokacija

Ni mi uspelo ugotoviti, ali je ta bebavost sarkastična replika na kakšnega od očitkov, da on ne dela in je torej lenuh. A tudi v tej luči bi se splačalo razumeti genezo njegove replike kulturnikom – ne zato, da bi ga opravičevali, ker ga ne, temveč v ilustracijo globoke obsedenosti in posledično že skoraj patološkega prepričanja, kako (njega) delo osvobaja.

Objokovanje Prešernove usode

Počivalšek je kasneje, ko se je v množične medije prerinila (za)vest o njegovem kiksu, v dveh tvitih reagiral na svojo primitivno reakcijo proti kulturnikom, že obravnavano, in se pričakovano poskušal braniti. Po njegovem je bila proslava »vrhunska«, toda »namesto objokovanja usode naših največjih preminulih kulturnikov bi se bi morala #Kultura zavedati, da svet deluje tudi po tržnih zakonitostih.« Kajti »če tega ne bo kmalu spredvidela, ji niti državna podpora ne bo dovolj za preživetje.«

Če pustimo ob strani novo neslanost, češ da je Prešernov dan kot kulturni praznik nekaj, kar ima status »objokovanja usode« preminulih kulturnikov in je zato tudi France sam kriv, če je trpel revščino, saj ni spoštoval tržnih zakonitosti, je poduk torej takšen: kultura naj ne računa na državno financiranje, temveč naj se prepusti trgu. Kaj ima ta dihotomija z lenobo in delom, ni znano, gre pač za prozoren red herring.

Kaj bo šele za praznik dela?

Po drugi strani se je neposredno navezal na svojo »generacijsko« misel o jelu za tiste, ki delajo. Ob tem je v razlagi manipuliral na vse pretege:

Poudarek je bil na “tudi”. Tisti, ki so želeli, so razumeli. Kultura je nedvomno nekaj, kar moramo čuvati vsi. Nenazadnje nekdanji #KSEVT in Kobilarna #Lipica poslujeta občutno bolje odkar sta pod okriljem MGRT, kultura pa je tudi pomemben steber strategije razvoja slo. turizma.

Seveda ni bilo nobenega »tudi« in ta ne bi spremenil ničesar. Pod kateri resor spada kakšna kulturno relevantna institucija pa tudi ni relevantno za nič od povedanega. Znova red herring. No, res nismo računali, da bi ministru uspelo najti prepričljiv izhod iz grobosti njegove misli – ker ta ne izhaja iz retorike, temveč njene vsebine.

Kaj bo gospod tvital šele zdaj, ko bo na vrata vsak hip potrkal praznik dela?

Več:

Počivalšek v dolini šentflorjanski: kultura, po kateri se brez dela ne jé

Počivalškovi ljudje, ne državljani

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Cerarjevi mali ljudje