Imamo pred sabo res novo škandalozno izjavo gospodarskega ministra? Če lahko verjamemo novinarskemu pojasnilu in izrečenim besedam v kamero, smo v precejšnji skušnjavi:
Na vladni strani pa za kritike očitno ni posluha. »Kdor ne dela, naj ne je,« celo pravi gospodarski minister Počivalšek.
Naj spomnim: minister Zdravko Počivalšek je že nekajkrat zaslovel s svojo neverjetno maloumno presojo družbenih fenomenov in dogajanj. In robato gostilniško besedo, diskreditirajočo vse, ki mu bodisi stojijo na poti ali jih sicer v življenju ne mara. Z arogantnim diskvalificiranjem, kot rečeno, nima težav, v njem se počuti zelo domačega.
Če mu upravičeno oporekajo ekologi, kot v primeru Magne, bodo obveljali za ekoteroriste. Če se pojavi kakšen podjetniški kritik, bo označen za »ljubljanskega močvirnika«; ker gospod ne razume niti, kakšen status imajo v sociologiji predsodki ali stereotipi in celo ne premore socialne inteligence, ki bi mu povedala, da s to frazo kritizira kar vse Ljubljančane. In če vidi pred sabo množico ljudi, politično motečo, ji bo takoj pripravljen odreči status državljanov. Ne, to bodo le še ljudje, nepomembni in prezira vredni.
Navajam nekaj evidentiranih primerov. Ultimativna dihotomija na državljane in ljudi zajame vse, predstavlja delitev na prave in neprave, poštene in nepoštene državljane. O čemer sem že pisal.
Končno smo zdaj na tem, da na osrednji proslavi, kjer so bili kulturniki zaradi pomanjkanja sredstev in nestrinjanja z delovanjem ministrstva protestno oblečeni v črno, poslušamo njegov stavek v kamero:
Smo pač generacija, ki je zrastla na motu »Kdor ne dela, naj ne je«.
V trenutku, ko so se zvrstili protesti zunaj in znotraj Cankarjevega doma, ko je predsednik UO Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer ostro nastopil na osrednji slovesnosti pred kulturnim praznikom in spregovoril o tem, da »Šentflorjanci še vedno ne marajo umetnika Petra. In njihovi voditelji seveda tudi ne,« je torej ministru za gospodarstvu refleksno padel na pamet imeniten generacijski moto. Ki bi očitno moral biti, če že ni, moto omenjene doline šentflorjanske.
Čeprav ta kontekstualno, kar se nastopa tiče, s strani ponosnega zagovornika ni bil povsem pojasnjen, kakor tudi ne poznamo dovolj dobro vprašanja novinarja in razlogov, od kod se je ministru prikradla asociacija, sta pred nami le dve možnosti: da je voditeljica Darja Zgonc s svojo kontekstualizacijo o tem, da »na vladni strani za kritike očitno ni posluha« ter navezovanjem na Počivalška preprosto manipulirala, ali pa je dejansko res, da je bil novinarski kontekst kar pravi in minister kulturnikom sporoča, da naj vendar delajo, ker sicer ne bo kruha. Oziroma, če smo preciznejši: da za tiste, ki delajo v kulturi, kruh bo, ostali pa naj crknejo. Kar pač predpostavlja nekakšen pravičniški vatel. Lažen, seveda.
V tej dilemi zaupanja bi vendarle dal prednost novinarjem POP TV – ne zato, ker bi jim apriorno verjel, ampak ker dosedanje ministrovo grobo besedičenje induktivno navaja na sklep, da Počivalšek kot človek iz gospodarske branže slejkoprej v kulturnikih vidi lene in nesramne odžiralce kruha pri državni pogači – denimo stereotipno zato, ker se učinki kulturne dejavnosti pač ne morejo meriti v konkretnih cekinih. In se pri odmerjeni presoji spretno skrije za sklicevanje na generacijsko trdo, »kmečko« mentaliteto, ki da ji pripada. Tisto, ki daje slutiti, da je umetnost najbrž neka abstraktna disciplina brez konkretnih »delovnih« učinkov. Ker v dolini šentflorjanski, ki jo omenja predsednik UO, dejansko štejeta le kramp in lopata.
Kaj še bolj konkretno predpostavlja opredelitev kulturnikov kot tistih, ki ne delajo, zato naj stradajo, prepuščam radovednosti izzvanih. Meni se izjava zdi togotna in provokativna do konca, izziv za umetnike same. Sicer še nisem zasledil, da bi se kakšen medij ali novinar konkretneje lotil Počivalškove domislice. Če imam prav, bi se moral.
Več:
Počivalškovi ljudje, ne državljani
You must be logged in to post a comment.