Počivalšek v dolini šentflorjanski: kultura, po kateri se brez dela ne jé

Imamo pred sabo res novo škandalozno izjavo gospodarskega ministra? Če lahko verjamemo novinarskemu pojasnilu in izrečenim besedam v kamero, smo v precejšnji skušnjavi:

Na vladni strani pa za kritike očitno ni posluha. »Kdor ne dela, naj ne je,« celo pravi gospodarski minister Počivalšek.

Počivalšek Prešeren

Trenutek iz nastopa ministra za dnevnik POP TV: ni kruha za tiste, ki ne delajo

Naj spomnim: minister Zdravko Počivalšek je že nekajkrat zaslovel s svojo neverjetno maloumno presojo družbenih fenomenov in dogajanj. In robato gostilniško besedo, diskreditirajočo vse, ki mu bodisi stojijo na poti ali jih sicer v življenju ne mara. Z arogantnim diskvalificiranjem, kot rečeno, nima težav, v njem se počuti zelo domačega.

Če mu upravičeno oporekajo ekologi, kot v primeru Magne, bodo obveljali za ekoteroriste. Če se pojavi kakšen podjetniški kritik, bo označen za »ljubljanskega močvirnika«; ker gospod ne razume niti, kakšen status imajo v sociologiji predsodki ali stereotipi in celo ne premore socialne inteligence, ki bi mu povedala, da s to frazo kritizira kar vse Ljubljančane. In če vidi pred sabo množico ljudi, politično motečo, ji bo takoj pripravljen odreči status državljanov. Ne, to bodo le še ljudje, nepomembni in prezira vredni.

Navajam nekaj evidentiranih primerov. Ultimativna dihotomija na državljane in ljudi zajame vse, predstavlja delitev na prave in neprave, poštene in nepoštene državljane. O čemer sem že pisal.

Končno smo zdaj na tem, da na osrednji proslavi, kjer so bili kulturniki zaradi pomanjkanja sredstev in nestrinjanja z delovanjem ministrstva protestno oblečeni v črno, poslušamo njegov stavek v kamero:

Smo pač generacija, ki je zrastla na motu »Kdor ne dela, naj ne je«.

V trenutku, ko so se zvrstili protesti zunaj in znotraj Cankarjevega doma, ko je predsednik UO Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer ostro nastopil na osrednji slovesnosti pred kulturnim praznikom in spregovoril o tem, da »Šentflorjanci še vedno ne marajo umetnika Petra. In njihovi voditelji seveda tudi ne,« je torej ministru za gospodarstvu refleksno padel na pamet imeniten generacijski moto. Ki bi očitno moral biti, če že ni, moto omenjene doline šentflorjanske.

Čeprav ta kontekstualno, kar se nastopa tiče, s strani ponosnega zagovornika ni bil povsem pojasnjen, kakor tudi ne poznamo dovolj dobro vprašanja novinarja in razlogov, od kod se je ministru prikradla asociacija, sta pred nami le dve možnosti: da je voditeljica Darja Zgonc s svojo kontekstualizacijo o tem, da »na vladni strani za kritike očitno ni posluha« ter navezovanjem na Počivalška preprosto manipulirala, ali pa je dejansko res, da je bil novinarski kontekst kar pravi in minister kulturnikom sporoča, da naj vendar delajo, ker sicer ne bo kruha. Oziroma, če smo preciznejši: da za tiste, ki delajo v kulturi, kruh bo, ostali pa naj crknejo. Kar pač predpostavlja nekakšen pravičniški vatel. Lažen, seveda.

V tej dilemi zaupanja bi vendarle dal prednost novinarjem POP TV – ne zato, ker bi jim apriorno verjel, ampak ker dosedanje ministrovo grobo besedičenje induktivno navaja na sklep, da Počivalšek kot človek iz gospodarske branže slejkoprej v kulturnikih vidi lene in nesramne odžiralce kruha pri državni pogači – denimo stereotipno zato, ker se učinki kulturne dejavnosti pač ne morejo meriti v konkretnih cekinih. In se pri odmerjeni presoji spretno skrije za sklicevanje na generacijsko trdo, »kmečko« mentaliteto, ki da ji pripada. Tisto, ki daje slutiti, da je umetnost najbrž neka abstraktna disciplina brez konkretnih »delovnih« učinkov. Ker v dolini šentflorjanski, ki jo omenja predsednik UO, dejansko štejeta le kramp in lopata.

Kaj še bolj konkretno predpostavlja opredelitev kulturnikov kot tistih, ki ne delajo, zato naj stradajo, prepuščam radovednosti izzvanih. Meni se izjava zdi togotna in provokativna do konca, izziv za umetnike same. Sicer še nisem zasledil, da bi se kakšen medij ali novinar konkretneje lotil Počivalškove domislice. Če imam prav, bi se moral.

Več:

Počivalškovi ljudje, ne državljani

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Cerarjevi mali ljudje

Bulčeva cenzura ali ko žica zareže v jedro kulture

Kaj vse bodo očitali Maretu Bulcu, režiserju letošnje Prešernove proslave v Cankarjevem domu? Da je nezreli attention whore, politični agitator, ki pljuva čez državne simbole in s tem kompenzira svoj umetniški manko? Je pred nami fotorobot predrzneža s psihološkimi motnjami s ciljem ukrasti šov lavreatom?

Mare Bulc cenzura rtv

Spodaj je spisek nekaterih dosedanjih možnosti, ki so zaenkrat realnost postale. Prestavljajte si, kdorkoli med nami, da režirate taisto predstavo in da se v vaše delo vmešajo ali ga cenzurirajo – ne nujno na opisan način? Vi ste Bulc. Kaj boste storili bolje ali slabše od njega?

No, to je že začetna zadrega. Poskušate biti boljši. Lahko bi molčali, če ste lepo vzgojeni. Ali odstopili od projekta še pred izvedbo, ne pa da vztrajate. Lahko bi počakali nekaj dni ali teden, da stvar mine. Sicer nikogar več ne bi zanimalo, res je. No, to so tri možnosti, tri izboljšave. Še kaj resnejšega?

Tole.

Gre za proslavo pesnika, ne pa politični shod, je dejal Janez Bogataj. Skratka: umetnost, ne politika! Ker žica, prosim vas lepo, ne sodi v kulturni program tega ranga! Prešerna bi zabolelo.

Mare Bulc ne more biti pomembnejši od nagrajencev, je dejala članica UOPS Katja Pegan. Ja, in zdaj se bomo ukvarjali s tem domišljavcem.

A res noben kulturni praznik ne more miniti brez škandala, je dejal Tone Partljič. Kje je tvoja kultura, privzgojena omika, Bulc?

Izjava o cenzuri je skoraj zasenčila nagrajence, pravi Petra Vidali, kulturna urednica Večera. Ista poanta: ni lepo gnjaviti s cenzuro, slavimo raje umetnike.

Ker vsi pravijo, da je bila dobra, je res presenetila izjava režiserja, da proslava ni bila takšna, kot jo je želel. Pravi ista. Skratka: ker je bila po mnenju večine dobra, režiserjevo mnenje čudi. Se želi povedati, da cenzurirane proslave običajno niso dobre, ali pa morda sugerira, da se ni nad čem pritoževati, če uspejo navzlic cenzuri? Vprašajte domnevnega cenzorja, Bogataja. To drugo.

Če se N’Toko ni podvrgel proceduri in besedilo svojega komada ponudil na vpogled pred izvajanjem na odru, naj si sam pripiše, sugerira Vidalijeva. Umetniška avtonomija ustvarjalcev? Že, že, ampak prva je procedura! Sploh če je na drugi strani troublemaker.

In nato še dodaja: režiserjeva gesta izjave (!) ne bo prispevala k umiritvi kulturnega boja. In žica je po novem kulturni boj. Res je zamudil priložnost, da bi molčal.

Pač pa si je osrednje mesto sredi Večerove zgodbe o Prešernovi proslavi, dobesedno, vendarle priborila vest o ožičeni državi in Prešernovi muzi, ki ima v rokah klešče. Zakaj, kako?  Kulturni boj vendarle dopuščen? Ja, kar se zgodi na kulturni dan in se rima na Prešerna, je newsworthy. Celo če je žica. Razen Bulca, seveda.

Žica Večer Prešernova proslava

Skratka, ni razlogov za paniko, proslava je uspela. Bogataj je v slavnostnem nagovoru ponosno omenil svoje zasluge za kanapeje in darežljivost države, ker sploh še financira proslavo, kulturni boj je bil v post-produkciji uspešno ustavljen in s tem režiserjeve eskapade, tista žica pa, hvala bogu, ni uspela postati del scenografije na odru, ampak po naključju zgolj kipa na Prešernovem trgu. Kar se procedur tiče, pa se jih po bogatajevsko da tudi lepo zaobiti, že dokazano z nagrado Jožetu Možini.

No, nekateri mediji so skupaj s člani Upravnega odbora uspeli rešiti zadevo. V Sloveniji cenzure na dan kulture ni, bomo srečno dejali naslednje leto. Ker smo lani srečno eliminirali zadnjega cenzuriranca. Aja, pa modro bi bilo v odborove procedure dodati, da se po novem ne more nagraditi umetnikov in kulturnikov, ki tematizirajo begunce in žico. Naj ostane kultura prostor svobode, ne novih delitev med nami.

P.S. Kaj točno je že napletal Bulc? Menda sploh ni pomembno, pa vendar: »Proslava je bila cenzurirana. Njen umetniški, avtorski del. Protokolarni je tako ali tako vnaprej določen. Izločili so nekaj ključnih temeljev: zahtevali so novo scenografijo (scenografka je zato odstopila od projekta), odslovili so enega ključnih nastopajočih, dodali novo obvezno umetniško točko in drugo. Že pred tem so me ustrahovali z odpovedjo.

Čeprav so me konec novembra povabili k režiji in uradno sprejeli moj avtorski umetniški koncept, so mi po šestih tednih dela dali odpoved brez kakršnekoli obrazložitve, nakar so mi angažma čez 24 ur vrnili, češ da je prišlo do napake. »Igrica« z odpuščanjem, cenzura, ki sem jo bil z mojo ekipo deležen, in strah pred preveč provokativno, pretirano kritično proslavo, sta pokazatelja popolnega nezaupanja v avtonomni umetniški izraz in kritični razmislek o času.«

Več:

https://vezjak.com/2014/02/08/preseren-na-psihiatriji/