Stranka SDS tudi po napornih koalicijskih pogajanjih, kjer nikakor ne uspeva unovčiti svoje volilne zmage, v javnosti nadaljuje s svojimi volilnimi slogani zadnjih mesecev. Eden teh govori o preporodu slovenske kulture, o tem, da bo naša kultura morala pristati v objemu prostosti duha.

Prostosti duha? Drži. Frazeologem ni tako naključen in spontan, sodi v orožarno ideoloških puhlic Nove revije in kasneje v kontekst za Janšo zmagovitega pohoda na oblast oktobra 2004, ko je na volitvah zmagal z izvorno filozofskim sloganom »Za sproščeno Slovenijo«. Prostost duha je zgolj ena od variacij sproščanja, ki so jo novorevijaši naredili za ključen in ključni koncept političnega programa takratnih volitev.

Beseda prostost prihaja iz pridevnika prost, iz katerega prihaja tudi sprostiti, sproščenost (glej tudi Snojev etimološki slovar). Duhovna prostost ali prostost duha sta sinonimno z njo. Zdaj smo na tem, da nam ponujajo, morda zapovedujejo, prostost duha v kulturi, kar se najbrž doseže preko sprostitve duha kulturnikov. Iz konteksta objav na socialnih omrežjih iste politične grupacije je za eno najbolj nesproščenih kulturnic v zadnjem času obveljala Simona Semenič, dobitnica nagrade Prešernovega sklada, proti kateri so organizirali cel hujskaški stampedo, ker je nekoč svoj nosečniški trebuh oblekla v slovensko zastavo in na njej napačno sprostila grb.

Tokrat so v stranki SDS, 14 let kasneje, prostost in sprostitev izrecno prenesli le v polje kulture, zato je njihovo strankarsko glasilo Demokracija 12. julija objavilo:

“Kultura predstavlja temelj nacionalne zavesti in istovetnosti. Zato ji mora slovenska država zagotoviti pogoje za sprostitev njenih ustvarjalnih moči,” je zapisano v programu SDS za področje kulture.

V ljudski kulturi in visoki umetnosti so najplemenitejše sledi naroda, ki ga opredeljujejo jezik, prostor in zgodovina. Kultura tako predstavlja temelj nacionalne zavesti in istovetnosti. Zato ji mora slovenska država zagotoviti pogoje za sprostitev njenih ustvarjalnih moči. V Slovenski demokratski stranki smo pripravili program, ki bo zagotovil dinamično ravnotežje med ohranjanjem kulturne dediščine, ljubiteljsko kulturo in moderno, inovativno ustvarjalnostjo. Z ustreznim deležem sredstev bo poskrbljeno za rast celotne slovenske kulture. Posebna pozornost pa bo namenjena tistim programom, ki so bili zapostavljeni in so bistveni za naš kulturni razvoj.

To so vsebine in programi, ki krepijo našo kulturno samozavest in povezujejo skupni slovenski kulturni prostor, ki bo po svoji kakovosti in presežni sodobni umetniški ustvarjalnosti prepoznaven tudi v svetu.

Več iz programa preberite tukaj.

Die Gelassenheit v kulturi

O pojmu sproščenosti sem v letih po 2004 ekstenzivno pisal; da moj trud ni bil deležen posebne medijske recepcije, še razumem, ampak fenomen sproščanja ga ni bil deležen niti vobče. Ukvarjanje z njegovimi sledmi danes zato najbrž ne more biti uspešno. Takrat me je zanimalo, kako na retorični ravni deluje ideologija, ki je v svojem temelju nič manj kot izrecno filozofska, heideggerjanska. Kot vemo, so si novorevijaši v svojih programskih tekstih, s katerimi so želeli oblikovati prihodnost Slovenije, sposodili pojem ravno pri nemškem filozofu in ga potem obračali po svoje. Še zlasti sem bil kot filozof fasciniran nad dejstvom, da je Janša tega leta zmagal pod zastavo povsem filozofskega koncepta – česar seveda ključni protagonisti niso vedeli ali ne razumeli – in kaj točno se za njim skriva.

Sledi od Martina Heideggra vodijo, kot vemo, preko nemške die Gelassenheit vse do srednjeveškega mistika Mojstra Eckharta, njegove ključne teoretske inspiracije. Da skrajšam zgodbo: Eckhartova prostost je v svojem bistvu religiozna drža odprtosti do Boga.

Ne le zbornik Nove revije z istim imenom, tudi v času mandata 2004-2008 je ta kovnica sproščanja poskušala sproti intelektualno osmišljevati Janšev projekt, še zlasti na čelu s Petrom Jambrekom, po čemer sem pisal v vrsti zapisov, npr. v Duhovna prostost, sproščena Slovenija in premislek, ki je prišel tudi za avtorje sproščenosti. V ta namen je npr. Zbor za republiko in omenjeni krog organiziral številne dogodke, shode, dajal izjave in sproti detektiral, koliko sprostitve še potrebujemo.

Formacije duhovne energije, ki naj bi prinesle preporod kulture tudi 14 let kasneje, so danes in takrat seveda služile zamegljevanju čisto konkretnih pragmatičnih akcij uzurpacije političnega prostora. Povedano drugače: tudi če bi označevalec sproščenosti bil nosilec kakšnega smisla, se z njim nikoli ni mislilo resno. Je zgolj ime za naključno vsebino, s katero postrežemo in jo s sproščanjem retorično legitimiramo.

Reminiscenca na Odmeve

Spomenka Hribar, nekakšna disidentka znotraj novorevijašev, kot se je lepo videlo v Odmevih deset let nazaj, je za Vest.si takrat potožila:

»Žal moram reči, da sem precej kritična, tudi zaskrbljena, mislim, da tisto, vsaj kar sem si jaz predstavljala pod sproščenostjo duha, je danes nekako v zastoju …«

To je bil seveda napačen način kritike sproščenosti: da jo vzameš resno, da verjameš v koncept. No, v nacionalkinih Odmevi, ki očitno tudi hrepenijo po novem sproščanju, so takrat ob Hribarjevi gostili še Nika Grafenauerja in Jožeta Snoja. V svoji razpravi o duhovni prostosti so se malce prerekali in se skupno sprostili sedemkrat.

Spomenka Hribar: »Do osamosvojitve smo delovali v nekem kontekstu, zavzemali smo se za spravo, zavzemali smo se za duhovno prostost, … po osamosvojitvi so s stvari malo spremenile, prizadevanje za spravo je uplahnelo, tudi vprašanje sproščene Slovenije je postalo bolj zaprto.«

V svoji kritiki do Nove revije je še dodala: »Refleksija je še kako potrebna na ravni prostosti duha. In cel kup takih reči, ki še čakajo Novo revijo, če bo pač tako duhovno sproščena in na ravni duha, kot je bila.«

Niko Grafenauer: »Zavzemamo se za duhovno sproščeno vzdušje, družbeno, politično in kulturno v evropski Sloveniji.«

Jože Snoj: »Zavzemali smo se za prostost duha… tisti, ki se zavzema za prostost duha zase, se mora tudi za prostost Slovenije.«

Če kaj, me je presenetilo, da je po letu 2008 žargon sproščanja v Janševem programu dodobra zamrl – najbrž zaradi poraza istega leta. Kot rečeno: z občasnimi obuditvami. Časi se menjajo, žargon volitev in programov ostaja isti, Janševi mediji pa so se vmes že sprostili in ključno prispevali k zmagi na volitvah 2018.

Svet kot zarota

Hribarjeva svojo knjigo »Svet kot zarota«, ki je izšla davnega 1996 in je nekakšen analitični psihogram Janeza Janše, konča z naslednjim stavkom: »Kdaj bo Janez Janša v sebi končno dosegel duhovno prostost?«

Najbrž tiči v vprašanju ključ za razumevanje nenehnega pulziranja iskanja duhovne prostosti in dejstva, zakaj je letos spet prišla na vrsto duhovna prostost kulture. Karkoli že to pomeni – v striktnem smislu veliko ne.

Več:

Duhovna prostost, sproščena Slovenija in premislek, ki je prišel tudi za avtorje sproščenosti

Spomenka Hribar za duhovno prostost

Sproščena ideologija Slovencev