Na slovenski kulturni praznik obračun s kulturniki

Naslov na portalu Žurnal24 razkriva bistvo današnje poslanice predsednika vlade ob Prešernovem dnevu: »Janša: Aktivizem, grožnje in mazaške akcije nekaterih ustvarjalcev«. Tisti, ki so pred dnevi brali članek v New York Timesu, so lahko opazili, kaj si mednarodna arena misli o kulturniškem dogajanju v Sloveniji: v njej nacionalist in populist, kakor so opisali slovenskega premierja, izvaja vse vrste vojne, med drugimi tudi kulturno, kar je bil tudi uredniški poudarek v naslovu zapisa v uglednem ameriškem časopisu.

Kulturniki, ki sejejo strah in sovraštvo

Pričakovali bi, da bo vsaj ob današnjem prazniku kulture kaj drugače, toda Janez Janša je v poslanici pritrdil splošnim ocenam o nevarnih obračunih. Kulturniki naj bi bili krivi premajhne državotvornosti, seveda, kar se jim očita tudi na njihov praznik. Ta ideološko in politično zlorabljen pojem lahko vzamemo tudi za podlago analize: v čem naj bi se kazala njihova premalo državotvorna gesta?

Kakopak v njihovem protestiranju proti vladi. Se pravi: kdor nastopa proti oblasti in opozarja na svoje težave in obračune s kulturniki, mu ni mar za državo, ne želi biti tvorec države. Kar lahko pomeni zgolj, da tisti, ki pogreša državotvornost, v takšnem konfliktu sebe predpostavlja kot takšnega »tvorca«. Sklep: kulturniki neodgovorno reagirajo, ponižno ne sledijo svoji tvornosti, na resne trenutne razmere naj bi se »odzivali skozi ulični aktivizem, grožnje in mazaške akcije«.

Ob tem se je sicer Janša pohvalil, da je denarja za kulturo zdaj več, toda kulturniki niso hvaležni in se izmikajo svojemu poslanstvu povezovanja, ki je v nekakšnem bodrenju duha, ne pa izkoriščanju (!) epidemije za svoje partikularne interese:

»Da bi bili v soočenju z njo uspešni, moramo namreč združiti vse svoje moči in najboljše, kar kot narod premoremo. Zato je toliko težje razumeti odziv dela slovenskih ustvarjalcev s področja kulture, ki so razmere zaradi epidemije izkoristili za poglabljanje razdeljenosti javnosti, za krepitev dvomov v ukrepe za preprečevanje širjenja virusa, za sejanje strahu in sovraštva.«

Spet najboljši

Fraza »najboljše, kar kot narod premoremo«, je odsev plagiata Tonyja Blaira, ki ga je nedavno Janša pred meseci znova uporabil. Naj spomnim, znameniti govor iz leta 1997 o svetilniku 21. stoletja se v začetku glasi takole: »To be nothing less than the model 21st century nation, a beacon to the world. It means drawing deep into the richness of the British character. Creative. Compassionate. Outward-looking.«

Janša je kot premier na proslavi 15. obletnice samostojnosti junija 2006 povedal:

»Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21. stoletja. Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju. Tudi, če se je v preteklosti ponekod skrilo še tako globoko. Ustvarjalnost. Delavnost. Podjetnost. Predanost. Pravičnost. Odprtost. Strpnost. Poštenje. Solidarnost. Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest.«

Osupljivo je, da je po Mladininem razkritju v letu 2008 od kar obeh, Blaira in Janše, plonkal celo tedanji predsednik vlade Borut Pahor v svoji novoletni poslanici ob vstopu v leto 2010: »Dajmo vse od sebe in ne vse samo za sebe. Pokažimo najboljše lastnosti našega narodovega značaja – upornost, zmagovalno miselnost in samozavest.« Večkrat sem že ugotavljal, kar so nam novinarji zamolčali, da Pahor v govorih rad kopira, najraje kar samega sebe.

Narodni duh v dunajski maniri

Tokrat je, kot rečeno, poseganje po najboljšem v značajskem tkivu naroda nadomestilo bolj ohlapno »najboljše, kar v narodu premoremo«. Nekaj, čemur so se približali tvorci včerajšnje osrednje proslave, ki smo jo spremljali na TV Slovenija. Nastopajoči so nekako ponotranjili apele k temu, da se proti oblasti ne velja obračati, sploh ne problemsko, znameniti kritični govori slavnostnega govornika Vinka Möderndorferja so že pozabljeni, zdaj je nastopil dr. Jožef Muhovič in seveda pripomb čez politiko ni bilo. Tudi ne med nagrajenci. Eden izmed teh, pisatelj Feri Lainšček, je celo izjavil, da se mu upirajo spopadi, zato se »že nekaj časa raje kot bikec Ferdinand sprehaja po svojih ravnicah in voha jutra, ki so zmeraj mlada«.

Prepričljivo impresijo o proslavi je na svojem Facebooku profilu podala dr. Petja Grafenauer, umetnostna zgodovinarka, in pri tem odkrivala zanimivo tendenco k mitologizaciji vrednot polpreteklega meščanstva. Naključno je tudi ona opazila zaprašenost poseganja po narodnem značaju:

»Razmišljam o včerajšnji proslavi. Nisem pogledala cele. Nisem zmogla. Pa vendar dovolj, da me je zmotila mitologizacija kvazikulturnih vrednot polpreteklega meščanstva v dunajski maniri, ki so jo želeli poustvariti. Do tod jim pač seže. Leta 2021 smo se kar naenkrat znašli v preteklosti, kjer še veljajo teorije o narodnem duhu, slovenskem karakterju, vsa zaprašenost, ki smo se je tako trudili otresti v preteklih desetletjih.

A huje kot to, je tisto, česar ni bilo. Mitologizacija do popolnosti, medtem, ko v resnici slovenska kultura propada in tone finančno in zaradi drugih potez Ministrstva za kulturo. Nobene besede o tem, namesto tega kreacija ‘kot da visoke’ umetnosti, ki pa je v resnici nekvalitetna, domačijska, zahojena, zastarana, nacionalistična in mitologizirana. Iz zgodovine jo že dobro poznamo. V nekem trenutku kanon nanjo pozabi za vselej.«

Več:

O Janševem plagiatu

Janša v govoru citiral lasten plagiat: spet smo lahko najboljši

New York Times zdaj še o populistovi kulturni vojni v Sloveniji

Virusa ni mogoče sovražiti: iskanje nedržavotvornih