::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

O Janševem plagiatu

Najprej so rekli, da gre za besede, ki jih uporabljajo vsi. Potem so rekli, da tako ali tako vsi prepisujejo. Nato so rekli, da so kradli že ukradeno robo. Na koncu pa so rekli, da so drugi kradli v njihovem imenu.

Začnimo z analogijo iz vica. Ko vojna ladja zapušča pristanišče, na pomolu stoji dekle in maha mornarju, ta pa ji vpije: »Dolarji so ponarejeni!«. Dekle se ne pusti motiti in mu vrne: »Nič hudega, sifilis je pa originalen!«

Mladina Janša govor plagiat Blair

Izsek iz Mladininega članka

Pri nas imamo opraviti natanko z isto logiko premisleka, ko zadnje dni vehementno poslušamo, češ nič hudega, če je predsednik vlade prepisal svoj govor. Poslušamo le do neke mere. Vrsta medijev, ki jih označujemo za »nacionalne«, namreč ne želi poročati o Janševem plagiatu. S tem smo dobili še en instrument, kako izmeriti provladnost nekega medija, novinarja ali posameznika. Pa čeprav ne more biti dvoma, da je premier prepisoval iz govora Tonyja Blaira. Da je to vredno graje, tudi ne. Prepisanih je najmanj 15 stavkov, od tega je povzetih vsaj sedem zelo specifičnih stavčnih zvez in pojmov. Sosledja stavkov so ista. Če vse prepisano strnemo v celoto, gre za vsaj 145 besed. Verjetnost, da Janša ne bi poznal Blairovega govora in se zato slovenske besede po naključju ujemajo z ustreznimi 93 besedami v angleščini, bi, upoštevajoč kombinatoriko, rastla eksponentno.

Toda bolj kot samo plagiatorstvo bi nas morale skrbeti obrambne reakcije predsednika vlade in ostalih. Njegove in tistih, ki so seveda takoj intuitivno začutili, da mu je treba ob hudi uri priskočiti na pomoč. Te so bile prozorne, neprepričljive, celo abotne. Plagiatorstva neposredno niso ne zanikale ne potrdile, temveč relativizirale. Kot v ciničnem smislu znanega dovtipa: originali so misli, za katere še nismo odkrili, da so ponaredek. Poglejmo te argumente.

Prvi je argument »družbene lastnine«. Predstavljajte si, da skladiščnika zasačijo pri kraji skladiščene robe. Proti očitkom se brani takole: »Nisem kradel, vzel sem to, kar pripada vsem nam.« Približno tako razmišljajo tisti, ki trdijo, da nihče nima avtorskih pravic glede političnih govorov. Ocenjevati plonkanje je nesmiselno, ker ni prekršek ali kaznivo dejanje; besede so lastnina vseh in odgovornosti ni. To že pravno ne drži. Predvsem pa niti politika ni tako nezavezujoča, kot nam želijo povedati. Če kaj, potem morajo politiki med prvimi paziti, da jim državljani zaupajo. Praznim besedam ne bodo, prepisanim iz nekih drugih okoliščin in za druge potrebe še manj. Janšev plagiat je zato kar velik moralni prekršek, ki ne vsebuje le elementa plonkanja, temveč tudi »vsebinski« in emocionalni nateg državljanov.

Drugi argument je »tudi drugi to počnejo«. Predstavljajte si, da skladiščnik, zavedajoč se, da ni prepričljiv, nadaljuje: »Da sem kradel, je absolutno pretirana oznaka. Tudi skladiščnik pred mano je kdaj kaj vzel. Pa tisti angleški pred njim. In oni češki tudi.« Argument se opira na prejšnjega – uporabljene fraze so skupna lastnina, so v stalnem obtoku. Zato do plonkanja niti priti ne more. Ali kot pravi Janša: tudi Kučan je plonkal pri Ivanu Hribarju. In tudi Blair ni prvi, o svetilništvu govorijo vsi. Stališče predstavlja moralno kapitulacijo na podlagi argumentacijske zmote »tudi ti« oziroma »splošne prakse«. Če drugi kradejo, to pač ne pomeni, da je vaša kraja kaj manjša. Če vsi kradejo, tudi ne. Nerodnost te obrambe je kakopak v tem, da okrivite te »druge«, da jih obtožite prepisovanja. Podvarianta istega argumenta pravi, da je pri političnih govorih težko biti originalen (Matevž Tomšič), kar verjetno pomeni, da vsi mislijo podobne ali iste misli in se s tem pač nehote »ponavljajo«.

Tretji argument pravi: »Res smo kradli, a smo kradli ukradeno robo.« Skladiščnik, ker nekaterih še vedno ni prepričal, dodatno začini svojo obrambo. Zdaj pravi, da je robo ukradel že ta, ki mu jo je ukradel. In da zato ni mogoče reči, da je kradel. Janša je namreč zatrdil, da je bila prispodoba o svetilniku objavljena »tisočkrat« in v naslednjem koraku »namočil« še svojega avtorja: »Nisem bil jaz prvi, niti ni bil Tony Blair.« Torej je tudi Blair plonkal. In hkrati pojasni, da ni plonkal pri Blairu, temveč (že) pri Thomasu Masaryku. Je sploh mogoče, da je to izrekel? Življenjski moto češkega državnika je bil Nebát se a nekrást – Ne se bati, ne krasti. Žal premier Masaryka ni uslišal, celo priznal je, da si je sposojal pri njem – pa čeprav je tudi to le zavajanje. Na trenutek se celo zdi, da Janša želi povedati, kakšna krivica se mu dogaja s takšno obtožbo – od tod dovtip o tem, da bi se Blair ob novici le nasmehnil. Češ: ker vsi krademo, in to eden od drugega, je temu nesmiselno reči kraja.

Na koncu je seveda še zadnji argument »krivi so pomočniki«. Skladiščnik trdi, da je imel pomočnike in da so dejansko kradli oni. Sam je le pomagal zlagati ukradeno robo in jo prodati. Kar nekaj avtorjev je hitelo zatrjevati, da Janša ni kriv že zato, ker gotovo ne piše govorov sam (Matevž Tomšič). Pa čeprav so v njegovem kabinetu to možnost sami zanikali.
Za prekrške, kakršen je Janšev, obstajajo v akademski sferi jasne sankcije. Plagiatorstvo se kaznuje. Uprizorjeno izvijanje zveni znano marsikateremu profesorju. Nenavadno dejstvo je, da ob njem intelektualne poštenosti ni zmogla cela falanga njegovih zaveznikov. Za primerjalno analizo glede bizarnih standardov avtorstva se je treba preseliti v preteklost le za dobrega pol leta. Takrat je Janša v parlamentu obtožil »plagiatorstva« nekoga drugega. Podpisnikom novinarske peticije je očital, da so prepisovali iz »Ocene stanja« Socialnih demokratov. S tem je želel pokazati, da je »novinarska vstaja« motivirana politično. Toda kosi besedil enih in drugih se niso ujemali v ničemer, razen v splošni diagnozi, da predsednik vlade izvaja pritisk nad mediji. Kontrast torej ne bi mogel biti večji: ko nekomu ustreza, je lahko poljuben kos teksta dovolj, da vas diskreditirajo že zato, ker prinaša podobno ugotovitev. Pahor je s tem postal tako rekoč pravi »avtor« peticije, novinarji pa plagiatorji. Toda po drugi strani nekatere ne prepriča niti, če jasno pokažete, da se veliki kosi tekstov dveh govorov povsem ujemajo. Takrat vam servirajo zgornje argumente.

Janšev mandat se je začel s sposojeno sproščenostjo. Prevzeto iz novorevijaških krogov, ki so program sproščene Slovenije skovali po vzoru Martina Heideggerja in njegove Gelassenheit. Končuje se z vojno proti tajkunom, ki niso na njegovi strani, z igro, kot pravi Žižek, prevzeto po Vladimirju Putinu. Premier je po drugih posnel vse: svojo »čisto« idejno-filozofsko programsko podstat, svoj ekonomski program lustracije menedžerjev (boj proti tajkunom), ki ga je zamenjal za sprva napovedane reforme, in ne nazadnje nacionalistične floskule samopoveličevanja. Sproščenost, tajkunizacija in svetilništvo – vsi trije ideologemi so v nekem smislu sposojeni, tretji med njimi pa celo dovolj jasen plagiat. A s tem je Janša porazil svojega največjega tekmeca, Boruta Pahorja, ki se sam nič manj ambiciozno kot najboljši vzpenja »na vrh sveta« po »tretji poti«, poskuša biti podoben J. F. Kennedyju in kakopak Blairu. Zdaj vemo, kdaj spominjata eden na drugega. Ko imitirata Blaira.

Ko nas skušajo prepričati, da je ponarejanje nekaj običajnega, nam znova strežejo s sifilisom laži, s katerim smo že dodobra okuženi. In to je cena, ki jo plačujemo. Kar izostane, je le moralna sankcija mornarju takega svetilništva, ker je vloga iz vica, s katerim smo začeli, tu obrnjena – okužil nas je on.

Več:

http://www.mladina.si/43941/nic-bati-nic-krasti/

Information

This entry was posted on 26/06/2008 by in argumentacija, mediji and tagged , , .
%d bloggers like this: