Minister za javno upravo Gregor Virant meni, da je tako imenovana bela stavka cinizem. Prav tako verjame, da imajo sodniki očitno prenizko normo:
Če stavkaš tako, da delaš po normi, potem je očitno, da je ta norma prenizka, je o napovedani beli stavki sodnikov dejal minister Virant.
Minister torej sklepa takole:
1. Sodniki stavkajo, ker menijo, da imajo (med drugim) preveč dela in posledično prenizke plače.
2. Sodniki so se odločili stavkati tako, da delajo znotraj norme.
3. (Stavka je dejanje, ki želi z redukcijo delovnega procesa ali izpostavitvijo drugih okoliščin dela stavkajočega pripeljati do situacije, ki je za nadrejenega, državljane ali javnost škodljiva).
4. Torej kdor stavka tako, da dela po normi, s tem dokazuje, da je ta norma prenizka.
Je s tem sicer entimemiziranim argumentom kaj narobe? Je. Ker je paradigmatski non sequitur – iz tega, da nekdo v stavki dela po normi, še pač ne sledi, da je norma prenizka. Zamislimo si prav nič hipotetični primer: predstavljajte si, da ste v take vrste službi, kjer delodajalec od vas arogantno zahteva daljši delovni čas. Zdaj delate nesramnih 10 ur, on od vas pričakuje še več, da boste delali 12 ur – verjame namreč, da si plače ne zaslužite in da v službi niste nič prida. Odločite se, da boste stavkali: delali boste običajnih 8 ur in nič več. Do izpolnitve stavkovne zahteve.
Ta arogantni nadutež bi prav zlahka bil Virant, njegova argumentacija je namreč enaka: odločili ste se, da stavkate s tem, da delate po »normi«, 8 ur, kar menda dokazuje, da je vaša prenizka!
Kar bega pri Virantovi aroganci, je pravzaprav dodatek, s katerim je pospremil svoj umotvor. V svoji samopašnosti namreč drugim očita, da so ciniki:
Po Virantovem mnenju sodniki z idejo o beli stavki izpričujejo svojevrsten cinizem. Če stavkaš tako, da delaš po normi, potem je očitno, da je ta norma prenizka, je pred tednom dni poudaril Virant.
Ta svojevrsten cinizem, pripisan drugim, je namreč njegov lasten. Če ste cinik sami in drugim pripišete to kvaliteto, bi temu smeli reči perverzni cinizem. In Virant je natanko to, perverzen cinik. Dodajmo k temu še, da je zato tudi interpretacija glede posledic stavke povsem različna, ker je odvisna od zgornjega cinizma. Virant in Šturm namreč verjameta, da stavka ne bo ogrozila projekta Lukenda in da se ne bo poznala pri sodnih zaostankih. Oba ministra se torej morata pretvarjati, da delo znotraj sodniške norme za nikogar ni škodljivo, saj itak delajo premalo – v skladu s svojo hermenevtiko sklepa v zgornjem argumentu.
Stavkajoči sodniki obetajo bistveno manj rešenih primerov zaradi »sodniške norme«, ki se je bodo držali:
Če bomo sodniki delali tako, kot smo se zavezali s podpisom sklepa o stavki, potem bo to pomenilo okoli 30 odstotkov manj rešenih zadev v letu, kot bi jih sicer lahko bilo.
Cinizem je torej popoln: skozi odrekanje stavkovnih zahtev zaradi zanikanja učinkovitosti oblike stavke (delo znotraj sodniške norme) se morate pretvarjati, da negativnih posledic stavke ne bo. Vaša želja, da bi se svet ravnal po vaših dejstvih (če ta ne držijo, toliko slabše za dejstva, verjetno meni Virant!) bo na koncu pripeljala do zanikanja, da je stavka imela za posledico npr. večje zaostanke. Za mojstre propagande pa takšna statistična potvorba verjetno že dolgo ni več kakšen poseben izziv.