Kobalova huda osebna stiska in “ad misericordiam”

Igralec in komik Boris Kobal se je po dolgem čakanju le pisno opravičil za svoje plagiiranje, v isti sapi pa nas v svojem prvem in »ekskluzivnem« nastopu na Planet TV prijazno povabil v Špas Teater, kjer bo te dni znova nastopal v svoji stari komediji v številnih mestih.

kobalsiol

Citirani prispevek Planeta TV in Siola: Kobalov ekskluzivni prvi nastop

V minulih mesecih smo bili deležni zanimive moralne »dihotomije« v dveh odmevnih primerih javnih razprav: ob Kobalovem še smrti zaposlenega na ministrstvu in prsta zaposlenih, usmerjenega v ministra za kulturo Dejana Prešička.

Presoje javnih reakcij so bile izrazito deljene: nekateri so zavzeli nekakšno »legalistično« držo in menili, da je o krivdi enega in drugega mogoče govoriti zgolj, kolikor je zakonsko dokazljiva in prepričljivo formulirana ter so se zato, ali mimo tega, zgražali nad medijskim linčem v enem ali drugem primeru, »brcanjem mrtvega konja« in sploh iskali načine, kako grajati nepotrebno »moraliziranje« ali zgražanje. Še več, nekateri so posredno upravičevali dejanje prvega in drugega, pisali pisma podpre, uporabljali argument »Le kdo ni krvav pod kožo?« in podobno.

Spet drugim se je zazdelo, da ne moremo ubežati moralnim presojam, ne nujno moraliziranju, celo tedaj ne, ko nekomu ni mogoče očitati kaznivega dejanja. Storimo kaj narobe res le tedaj, ko smo ravnali protizakonito?

Na lovu za sočutjem

A kaj reči na Kobalovo pismo, na katerega smo res dolgo čakali, po tistem, ko se je zavil v molk? V njem je poskušal pojasniti svojo nespametno dejanje plagiata, ki ga je poslal na natečaj za izvirno slovensko komedijo leta 2017, a je le prevod dela La prova generale (Generalka) italijanskega avtorja Alda Nicolaja:

Razlog je huda osebna stiska, v kateri sem se znašel. Gledališče kot tako mi je dalo nekaj zadoščenja, a ko se ozrem nazaj, vidim, da mi je povsem pobralo zasebnost. V imenu ‘boga teatra’ sem zanemaril velik del svojega življenja in pristal v osamljenost in zagrenjenost. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem si poiskati pomoč.

Ni dvoma, da se igralec močno sklicuje na naše sočutje, da igra na argument iz usmiljenja, argumentum ad misericordiam. Takšen argument pa, gledano tehnično, ni nujno zmoten: kadar je, gre za zmoto nerelevance ali sklicevanje ne določene motive. Poskušam bom pokazati, da v Kobalovem primeru takšno postopanje res ni zmotno, a je še vedno intenzivno usmerjeno v apeliranje na čustva. Kako že je ta pojasnil Aristotel v svoji Retoriki (1378a 20-22)? »Čustva so vse tisto, zaradi česar se ljudje s tem, da se spreminjajo, razlikujejo v svojih sodbah, spremljata pa jih bolečina in užitek, na primer jeza (ὀργὴ), sočutje (ἔλεος), strah (φόβος) in vsa druga tovrstna čustva, ter njihova nasprotja.«

Kaj je zmota sklicevanja na sočutje

Zmota sklicevanja na sočutje nastopi, kadar neupravičeno sprejmemo neko stališče, ker je uspel naš sogovornik vzbuditi usmiljenje in sočutje; včasih, ne tako redko, gre bolj za to, da je nekdo določeno pravilo že prekršil, sedaj pa naj bi mu to oprostili zaradi olajševalnih okoliščin.

Tehnika je uspešno uporabljana tudi pri različnih dobrodelnih organizacijah, seveda ne vseh, ko recimo pod pretvezo zbiranja denarja za pomoč prizadetim med apeliranjem in pomočjo ni ustrezne relevantne povezave; posebej uspešne so npr. slike lačnih otrok, ki naj bi vas spodbudile, da nakažete denar, v primerih, ko ga lačni nikoli ne bodo videli, v skrajnem primeru pa, če so nakazila redna, celo »posvojite otroka«.

Argumentacijska shema zmote bi bila:

(1) Oseba x trdi A.

(2) Oseba x zasluži sočutje zaradi okoliščin B.

(3) Trditev A je resnična.

Poglejmo si naslednji ilustrativni primer, povzet po Logic: A Philosophical Introduction (Kaminsky in Kaminsky, 1974):

(1) Henry Jones si zasluži položaj inženirja v našem podjetju.

(2) Saj mora, nenazadnje, nahraniti in obleči šest otrok.

V zgornjem opisu trditev predlagatelja v celoti sledi nerelevantnemu sklicevanju na osebne okoliščine predlaganega inženirja. Nekdo ne bo dober inženir v podjetju le zato, ker mora nahraniti svojo družino.

Ko “ad misericordiam” ni zmoten

A hkrati, kot vidimo, bi argument iz sočutja bil zmoten le, če bi nekdo A definiral na način, ki bi Kobalovo dejanje plagiatorstva navajal kot smiselno iz nekega sočutnega razloga in ga neposredno opravičeval. Kot vemo, tega sam ni storil, a ni jih malo, ki so njemu v obrambo storili prav to.

Na sodišču zagovorniki obtoženega pogosto apelirajo na sočutje porote, npr. kadar kot enega izmed razlogov za prekršek navajajo obtoženčeve slabe socialne razmere ali njegovo težko otroštvo. Kljub temu da to, ali je obtoženec kriv ali nedolžen, ni odvisno od tega, ali mu je porota naklonjena ali ne, gre običajno za uspešno obrambno strategijo. Če ne kaj drugega, lahko s sklicevanjem na sočutje vplivamo, da bo sodnik pri izrekanju kazni obtoženemu, ko je bil ta spoznan za krivega, prizanesljivejši.

A tovrstni argumenti niso zmotni takrat, ko so olajševalne okoliščine, ki jih navajamo kot razloge za nedolžnost ali milejšo kazen oziroma – na splošno – za sprejetje ali zavrnitev sklepa, resnično relevantne za predmet razprave. No, Kobal je ponudil opravičilo in res ni ravno prepričljivo trditi, da je vsakič, ko je sklicevanje na sočutje formulirano v obliki opravičila, v njem navzoče zmotno sklepanje.

Nečesa pa pri tem le ne gre razumeti. Igralec v svojem pismu trdi, da je vrnil honorar in sedaj tudi pridobil avtorske pravice za omenjeno igro. Ob tem pa potoži in išče sočutje za svojo ugotovitev, da ga danes gledališča – še pred odkritjem plagiata – ignorirajo in da mu je v življenju bilo težko, zaradi česar se je znašel v depresiji:

Težko je razumeti, kako je, ko si star 63 let in želiš ustvarjati, vendar te gledališča enostavno ignorirajo. Občutek imaš, da si izbrisan. Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. A vse to naenkrat nič več ne šteje.

Ni povsem jasno, zakaj potem že v naslednjih dnevih vabi k ogledu svoje komedije v enem izmed njih. O njegovega kesanja najbrž ne bo veliko ostalo.

Sokratova zavrnitev

Zato se velja spomniti največjega, ki je s svoji obrambi ponosno zavrnil ravno argumentacijo ad misericordiam – namreč da bi pred porotniki spuščal solze ali pred njih pripeljal svoje otroke, da bi se jim močno zasmilil:

Bržkone se bo kdo med vami razjezil, če se bo spomnil nase, kako se je bojeval v kakšni pravdi, mnogo manjši od te, kako je s potokom solz moledoval sodnike in je svoje otroke – in tudi druge svojce in številne prijatelje – privedel na sodišče, da bi zbujal čim večje usmiljenje (ὅτι μάλιστα ἐλεηθείη). Jaz pa ne bom storil nič od tega, čeprav sem, kot se mi zdi, v skrajni nevarnosti. (Apologija, 34c)

No, Platonov Sokrat je, čeprav prepričan v svojo nedolžnost, raje izbral spoštovanje atenskih zakonov in volje porote.

Madžarski kapital, ameriške ideje: o Janševih skopiranih rokah

Zakaj se v novem predvolilnem videospotu stranke SDS ob Janševih rokah ne pojavi napis »Te roke bodo delale na tem, da ozdravijo Slovenijo?«

Odgovor je silno preprost: ker bi potem idejni plagiat bil tudi na tekstovni ravni preveč očiten. In za domači okus morda preveč osladen. Kot se je razkrilo včeraj, je omenjeni spot po vsem sodeč praktično identičen nekemu drugemu. Tistemu, ki ga je v ameriških predsedniških volitvah 2016 posnel predsedniški kandidat Ben Carson; kasneje je izpadel iz tekme, podprl kandidata Donalda Trumpa in od marca 2017 je minister za stanovanjsko problematiko in urbanizem. Spot so kasneje nekateri označili za najboljši in najbolj učinkovit republikanski politični oglas istega leta. Spodaj objavljam oba:

Roke, ki delajo

Carsonov enominutni izdelek nosi naslov »These hands« in v njem nastopajo »mali ljudje« različnih profilov; vsi med njimi nam kažejo svoje dlani, na katerih piše »Te roke«. No, tudi v spotu SDS se zgodba ponovi. V obeh ob koncu nastopita še oba glavna protagonista. Na rokah Bena Carsona je med rokama, na katerih piše »Te roke«, dodan še del stavka, ki se nato v celoti glasi »These hands are working to heal America«. Pri Janezu Janši se, očitno zaradi usklajevanja z osnovnim sloganom kampanje, pojavi napis »Te roke bodo delale #ZATE, dokler bo treba.«

Enominutni posnetek je v primeru Carsona postal nekoliko daljši pri Janši, dolg je minuto in 26 sekund. Umirjena klavirska glasba v obeh sicer ni identična, vendar nadgrajuje tudi siceršnjo idejno in grafično podobnost obeh izdelkov. Ne more biti dvoma, da si je nekdo privoščil kopiranje.  Z dovoljenjem ali brez? Kolikor vem, je podobnost prvi razkril Žurnal24 in pri tem navajal novinarja POP TV, Jureta Tepino. Ta je na socialnih omrežjih zapisal, da se je naslovil na stranko SDS in zahteval pojasnila glede avtorskih pravic. Rezultatov še ni objavil. Kasneje sem na podobnost spotov opozoril sam na Facebooku.

Vsi kradejo, le sifilis je originalen

Ni prvič, da so Janšo ujeli pri plagiatih. Najbolj znamenit primer je prepisani govor, povzet po Tonyju Blairu. Nasprotno, na vse načine je to zanikal. Morda lahko tudi tokrat pričakujemo podobne načine izvijanja. V že zapisanem smislu:

Najprej so rekli, da gre za besede, ki jih uporabljajo vsi. Potem so rekli, da tako ali tako vsi prepisujejo. Nato so rekli, da so kradli že ukradeno robo. Na koncu pa so rekli, da so drugi kradli v njihovem imenu.

Začnimo z analogijo iz vica. Ko vojna ladja zapušča pristanišče, na pomolu stoji dekle in maha mornarju, ta pa ji vpije: »Dolarji so ponarejeni!«. Dekle se ne pusti motiti in mu vrne: »Nič hudega, sifilis je pa originalen!«

Carson roke plagiat JJ

Carsonove roke iz spota: te roke delajo

JJ roke zate

Janševe roke iz spota: te roke delajo

Blairov svetilnik za najboljše

Mladina je bila tista, ki je poleti 2006 razkrila, da je bil omenjeni udaren in kasneje s strani Večera tudi z bobom nagrajeni govor tedanjega predsednika vlade ob 15. obletnici razglasitve državnosti dejansko ukraden – in da je plagiat govora, ki ga je imel Blair leta 1997. Janša nikoli ni priznal, da si je velik del govora preprosto sposodil – in pri tem uporabil dobesedne stavke. Tudi tokrat si ne smemo domišljati, da bo prišlo do priznanja ali še manj kesanja.

Bolj nas mora skrbeti nekaj drugega. Takrat je bila tednik Mladina v svojem odkritju precej osamljen. A po svoje razumljivo: večina medijev je bila pod nadzorom Janše, zato so novinarji raje molčali – iz prepričanja ali iz previdnosti. Danes je situacija drugačna – in do volilnega molka je še točno tri dni.

Zakaj to omenjam? Kdo bi si mislil, da se novice o plagiatih nekaj dni pred parlamentarnimi volitvami v domačih množičnih medijih leta 2018 širijo s tako nenavadno počasnostjo? Oziroma – da se ne? Vse oči novinarske srenje so uperjene v volilno dogajanje, na vsak korak vsakega kandidata, javna opozorila o Janševem plagiatu pa kar ostajajo spregledana?

Samo zate: madžarski kapital

Situacija je analogna tisti, o kateri sem pisal včeraj: ni prave želje po fact checking glede financiranja nekaterih strank iz tujine, tudi ne o poročanju o tem, še manj o problematizaciji istega. Vse kaže na to, da strankarski politični slogan ZATE v slovenski inačici pomeni naslednje: da za nas delata uvožena madžarski kapital in ameriške ideje. Slovenski nacionalizem, samozavest in sproščenost so de facto po svojem poreklu postali  madžarski in ameriški.

Več:

O Janševem plagiatu

Kapljica v morje madžarskih investitorjev: kako je nekdo pozabil preveriti dejstva

Samozavest serijsko: kako Židan kopira Janšo

Ko sem danes na svojem domačem naslovu iz predalnika potegnil pisemce Janševe SDS, v katerem me vabijo na »posvet z vami« s priloženim vprašalnikom, kjer bi moral z DA ali NE odgovoriti na šest sugestivnih, manjkajočih vejic polnih vprašanj, sem se ustavil že pri uvodnem stavku. Ta se sladkobno glasi:

V Slovenski demokratski stranki smo pripravili celovit program ukrepov za izboljšanje vašega osebnega standarda, za večjo blaginjo, varnost in samozavest Slovenije ter za utrditev ustavnega položaja slovenskega naroda.

Samozavest dopis SDS zate

Janšev letak iz domačega predala: program za več samozavesti Slovenije

Samozavest Slovenije? V vedno bolj vroči predvolilni histeriji sem se takoj spomnil dvojega: da je Janez Janša po ideologemu »Sproščene Slovenije« eden tistih, ki je v zadnjih desetih letih zelo rad artikulirali razpravo o »samozavesti« Slovenije, še zlasti v minulih dveh letih. In še tega, da mu je ta slogan ravnokar ukradel Dejan Židan.

Židanova samozavest

In res: »Samozavestna Slovenija« je ime novega programa socialnih demokratov, ki ga kanijo uresničiti v naslednjih dveh mandatih, do leta 2026. Očitno verjamejo, da bodo na oblasti naslednjih osem let. Z ravnokar predčasno dokončanim mandatom torej 12, kar je verjetno manjši rekord. Doslej so Židanovi imeli po Sloveniji že nekaj predstavitev in očitno je, da pred volitvami stavijo na nov retorični slogan.

Če je »Sproščena Slovenija«, ta filozofem na sledi Heideggrovi »Gelassenheit«, ki je obsedel Janšo od podpori novorevijašev, kot ideološki politični program trajala nekako od volite leta 2004 do 2007, ko je spontano v javni govorici drastično poniknila v svoji prezenci – hja, ravno nekako po izidu moje knjige o taistem, a seveda ne zaradi njega – je samozavest videti podobno neotipljiv in raztegljiv označevalec. Zveni dobro, nihče pa točno ne ve, kaj pomeni. Ko je Zbor za republiko leta 2007 pritiskal na svojega favorita na oblasti, češ potrebujemo še več sproščenosti, je artikuliral podoben semantični vakuum – kot naročen, da se ga na polni z manipuliranjem po svojih željah. Tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel je na dogodku le neznatno bolj od drugih briljiral z nepozabnim refrenom:

Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti.

Tudi pri samozavesti begajo podobni dvomi. Naj jih naštejem.

Sproščena Zbor za republiko 2007 24ur

Peter Jambrek, Niko Grafenauer in Matej Makarovič med krčevitim sproščanjem Slovenije leta 2007: iz prispevka na 24ur.com

 

Praznina, plonkanje in bližina

Prvič, Janševa in Židanova retorika skrbi, ker je prazna. Sproščena Slovenija je prvemu pomenila razlog in izgovor za prekrajanje politične krajine po svoji meri – kaj je »sproščeno«, je za posamične segmente politike in družbe lahko za vsak resor posebej prvak SDS določal po svoje. Po letu 2004 je zato bilo slišati korektive, kot so »Sprostimo šolstvo«, »Sprostimo zunanjo politiko«, »Sprostimo medije« ali »Sprostimo ekonomijo«. Sledili so bolj ali manj radikalni posegi, tudi kadrovski. Lahko se nam zgodi, da bomo kmalu ubijani od samozavesti na podoben način.

Drugič, nekoga bi moralo skrbeti, če Židan plonka pri Janši. Že res, da nihče nima ekskluzive nad rabo označevalcev v prostem obtoku, toda v nadaljevanju bom pokazal, da je postala samozavest precej intenziven atribut zadnjih dveh let v javnih nastopih predsednika SDS. Zelo nerodno, bi rekel, če neka druga stranka, obe pa pretendirana za zmago na volitvah, tudi po trenutnih anketah pred volitvami, stavita na identične politično obarvane parole.

Tretjič, tudi če kdo meni, da Židanovi socialni demokrati ne plonkajo pri Janševih demokratih – resnici na ljubo je tudi »njihov« Borut Pahor velikokrat, podobno kot sproščenost, posvojil isti žargon -, je bližina obeh skozi uporabo istih sloganov lahko precej usodna. Državljankam in državljanom daje slutiti, da obe stranki zagovarjata nediferencirane poglede na gospodarski in politični razvoj države, četudi jih skupaj drži le geslo, ne vsebina. Kar je huda napaka strateškega političnega komuniciranja: ni prav realno pričakovati, da bodo Židanovi pridobili nove volivce in zadržali stare s slogani, ki jih uporablja njihov politični nasprotnik.

SD samozavestna slovenija

S programske konference Židanovih: Samozavestna Slovenija

Najlepši in najbolj samozavestni

Praznina, plonkanje in bližina so tri slabosti, ki se vežejo na ambiciozni »vladni program«, kot so pri SD dejali svojemu dokumentu ob predstavitvi v restavraciji Zvezda. In res samozavesti in smelosti pri njih manjka vedno manj. Zadnje čase paradirajo z novimi imeni, jih licitirajo kot prihodnje ministrice in ministre, v dokumentu pa razlagajo, da bodo Slovenijo popeljali med prvih deset držav sveta glede na različne kazalce kakovosti življenja. Vse se mora rimati, zato je v »Samozavestni Sloveniji« postavljenih deset velikih ciljev, so dejali. Na koncu je Židan ob predstavitvi pihal na dušo še po jankovičevsko in samozavest kombiniral z lepoto:

“Po osmih letih uresničevanja tega programa bo Slovenija samozavestna, še vedno bo najlepša država, država srčnih in čudovitih ljudi, ampak tudi bolj srečnih, inovativnih, samozavestnih ljudi,” je zbranim na konferenci dejal Židan. “Čez osem let, ko in če nam bo dano voditi državo, bo Slovenija bistveno bolj cenjena v mednarodni skupnosti.”

Samozavestna Slovenija spletna stran

Slogan in posvet o samozavestnem zmanjševanju neenakosti: s spletne strani SD

Janševa samozavest serijsko

Naj spomnim, za koliko samozavestne Slovenije se skupaj z Židanom, ne da bi med njima že nastala koalicija, zavzema Janša. Na lanskem 11. kongresu svoje stranke v Mariboru je samozavest kombiniral s prej omenjeno preverjeno sproščenostjo:

»Namesto sproščene in samozavestne družbe, ponosne nase in odprte v svet, smo dobili zatohlo birokratsko ozračje, kjer skušajo upravljavci države in omrežja v ozadju nadzorovati vse.«

Sredi letošnjega marca je »slovensko samozavest« postavil med tri predpogoje za dobro prihodnost države:

Dvokrožni večinski ali kombinirani volilni sistem, sprava in sprememba Zakona o himni kot odraz okrepljene slovenske samozavesti so po besedah predsednika SDS Janeza Janše trije predpogoji za dobro prihodnost Slovenije.

Februarja letos pa je na uvodno vprašanje moderatorja Danijela Cukjatija na pogovornem večeru na Vrhniki, kam smo zašli v zadnjih desetih letih, spet našel krivdo v načrtne zbijanju samozavesti, in sicer od trenutka, ko je prenehal biti predsednik vlade po štiriletnem mandatu. Od takrat je, po principu »Za mano potop«, šlo vse navzdol: »Od leta 2008 se samozavest Slovencev načrtno zbija,« je povedal. In nato dodal pojasnilo:

Samozavest je pomembna, osnova samozavesti je pa identiteta. Identiteta je, da veš kaj si in da to tudi želiš biti, da ne želiš biti nekaj drugega, da si ponosen na to, kar si.

Resnici na ljubo je Janšev diskurz o samozavesti dolg že več kot desetletje. Zato ni mogoče zaključiti, da bi Janša plonkal pri Židanu – prej se zdi verjeten obraten postopek. Leta 2016 je na maši za domovino na Polževem spregovoril kot prvi obrambni minister v samostojni republiki in svoje vizionarske misli strnil v njemu očitno zelo drage alineje nekakšnega manifesta. Njegove točke so tri, prvo lahko uganemo, preostali se z njo povežeta precej »blutundbodensko«:

To je Slovenija ki je samozavestna, ki se zaveda tega, da smo gospodar na svoji zemlji in jo preveva veselje do življenja.

Vse poti vodijo do Blaira

Končno pa velja spomniti, da se samozavest pojavi kar dvakrat v Janševem znamenitem govoru 24. junija 2006, ko je kot predsednik vlade na osrednji slovesnosti ob dnevu državnosti ob 15. obletnici besedo uporabil dvakrat. Prvič v frazi »Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest.« Potem pa še v stavku: »Samozavest se je vrnila v naša srca, upanje je napolnilo slovensko dušo, enotnost je prišla nazaj v slovenski narod. Vse troje je oblikovalo novo moč, ki je ni mogel zlomiti nihče.«

Kasneje se je seveda izkazalo, da so takratne razprave o slovenski samozavesti plagiat govora Tonyja Blaira iz leta 1997 v Brightonu. Da je pred samozavestno Slovenijo obstajala britanska samozavest in da je iz Združenega kraljestva priromala v Noriško. Devet let pred tem je v svojem govoru vodja laburistov in takrat novopečeni predsednik vlade uporabil stavka »Old British values, but a new British confidence.« in »And with them I could sense confidence returning to the British people, compassion to the British soul, unity to the British nation, and that all three would give us new-found strength.«

Samozavestna Slovenija vabilo kultura

Namesto sproščene kulture je čas za kulturno samozavest in nov zagon: letak SD

Bobovska zavest

Kot vemo, po razkritju sicer zelo očitnega prevajalskega plagiata Janša nikoli ni priznal svoje plonkarske strasti. Še več njegove direktorske, uredniške in novinarske sile na Večeru so mu za misel iz prekopiranega govora navdušeno podelile nagrado »Bob leta« leta 2006: ob ustreznem kupu zbranih glasov bralcev. Prepričal jih je najbolj samozavesten Blairov stavek: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.«

Če je »Sproščena Slovenija« imela svojega botra v Meistru Eckhartu in Martinu Heideggru, ima »Samozavestna Slovenija« vsaj nekaj korenin pri manj filozofičnem podporniku Busheve administracije, ki je svoj mandat končal leto pred tistim, ko je samozavest v Sloveniji začel nedavno pogrešati Janša. In kakšna je bila njegova reakcija ob prejemu nagrade? Lahko uganemo, avtoreferenčno je dokazovala, da se v Sloveniji prebuja (!) ravno tako pogrešana samozavest:

Po njegovem mnenju podpora tej izjavi kaže, da se v Sloveniji prebuja neka nova samozavest, da smo začeli verjeti vase in da verjamemo, da smo sposobni dosegati dobre rezultate tudi v hujši konkurenci.

Kaj bi šele bilo, če bi jo prejela nesamozavestno skrita Tomaž Majer ali Vid Videc iz njegovih fantomskih brezplačnikov? Ali če sem piker na zalogo: koliko izjav podpore sloganu o samozavesti države je potrebnih za ugotovitev, da se v narodu prebuja ona sama?

Imitatorji na oblasti

Za domače kradljivce je ostala neizkoriščena še ena artikulacija v Blairovem govoru: »Creative. Compassionate. Confident of our place in the world.« Torej: »Ustvarjalni. Sočutni. Samozavestni glede svojega mesta v svetu.« Ob takšnem navalu na parlament pred volitvami najbrž ne bo treba dolgo čakati.

Šarčeva, Židanova in Janševa stranka že nekaj časa vodijo v anketah. Domači novinarski zbor najbrž ne bo uspel razgaliti bede Židanovih in Janševih imitacij praznorečja, a tega smo navajeni. Je še kaj hujšega od tega, da nam utegnejo vladati imitatorji? No, z zmago Šarca se lahko zadrega poglobi – precej dobesedno.

Več:

O Janševem plagiatu

Mentalni presežki zborovskega sproščanja

… in takole: sproščenost je za premierja recept za frustracije

Sproščenost in državotvornost

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

SAMOZAVEST SERIJSKO: KAKO ŽIDAN KOPIRA JANŠO, sonet

S čim vabijo nas stranke na volišče
in se boré za svojo umeščenost?
Če je nekoč šarmirala »sproščenost«,
»samozavest« zdaj pleni prizorišče.

Bo takšna Kura nam kaj bolj prijazna?
Na kaj nataknemo naj to besedo?
Pod masko skriva splošno kurjo bedo.
Retorika skrbi nas, ker je – prazna.

In še, da Židan je pri Janši »kradel«,
s tem plonkanjem še bolj globoko padel.
Še kak adut za folk ‘ma shranjen v culi?

Kaj trobijo identične parole?
Sta strank predsednika plod iste »šole«?
SD ponos, zavest ima na nuli …

Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe

Živemu človeku se res vse pripeti: ko sem v soboto zagledal poudarke zadnjega nastopa predsednika republike, me je prešinil nekakšen déjà vu. Zazdeli so se močno znani. Kaj kmalu sem na svoji strani ugotovil, da sem jih, med kakimi 70 in več zapisi, komentiral že pred dvema letoma. No, vsaj nekatere.

Navidezna časovno-logična uganka, kako napisati komentar ali analizo nekega govora dve leti pred njegovim nastankom, je po nekaj raziskovanja navrgla enostavno razlago: Pahor nima sramu, kopiral je samega sebe. Nihče ob tem ni pisnil ali morda niti opazil.

STA Pahor čas je da odpustimo

Pahor letos v Topolšici in zgodba STA

Dobro, plagiati v govorih politikov najbrž res niso nič novega. Spomnimo na nedavnega: Melanijo Trump kot zvezdo ženskih in moških src, prvo damo ZDA, ki je v lanski kampanji nesramno povzemala besede Michelle Obama. In ne samo ostala živa, postala je njena naslednica.

Če smo se pred leti zgražali, ker je predsednik vlade plagiiral Tonyja Blaira – sam je sicer to dejanje vztrajno zanikal – je minula sobota pred nas postavila novo preizkušnjo razprave o spoštovanju avtorskih pravic. Naš predsednik je namreč uspel preplonkati samega sebe. So what? Ker bo marsikdo menil, da res ni nič narobe, če kradeš samemu sebi, bom v nadaljevanju poskušal vztrajati, da so moralne posledice njegovega početja resnejše, kot bi kdo utegnil lahkotno verjeti.

Podobnost obeh govorov je namreč popolna. Ampak naj pojasnim od začetka: letos, natančneje 6. maja, je Pahor bil slavnostni govornik v Topolšici, na slovesnosti ob dnevu zmage in konca druge svetovne vojne. Kraj je namreč eno od petih evropskih prizorišč, kjer so zavezniki leta 1945 dosegli podpis brezpogojne kapitulacije nemških oboroženih sil.

V nastopu je uporabil nek svoj drug govor, star natančno dve leti, prebran ob sprejemu predstavnikov Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in praznovanju 70. obletnice konca II. svetovne vojne. Bilo je 8. maja 2015.

Primerjava obeh govorov

Letošnjega lahko povzamem le po nekaterih medijskih poročilih, dve leti star pa je, z video posnetkom vred, k sreči v celoti objavljen tudi na spletni strani Urada predsednika. Dobre razloge imam verjeti, da sta oba praktično identična. V svežem je moral zgolj spremeniti nekaj naslovitev in okoliščin, ki zadevajo sprejem predstavnikov ZZB NOB. Stavki, ki se po dosedanjih medijskih zapisih evidentno pojavijo v obeh, so naslednji:

Vaš srčni pogum, domoljubje in žrtvovanje ne bodo nikoli pozabljeni. Mi, srečneži, ki danes uživamo mir, smo vaši veliki dolžniki in ponosni dediči.

Slovenci smo bili na začetku te dramatične morije obsojeni na uničenje. Temu smo se uprli. Partizansko gibanje je bilo izraz domoljubnega upora proti okupatorju. Postalo je sestavni del svetovnega zavezništva proti nacizmu in fašizmu in ga porazilo. V tem smislu je bila narodno osvobodilna borba konstitutivnega pomena za našo nacionalno svobodo. Brez upora proti okupatorju in zavarovanja naše nacionalne svobode v času druge svetovne vojne, Slovenci pol stoletja kasneje ne bi mogli uresničiti sanj o lastni državi.

Na slovenskem je bilo obdobje vojne tudi prisvajanja oblasti, ki jo je po vojni vse do demokratične pomladi imela v rokah ena sama partija. Slovenci se tako v času druge svetovne vojne nismo soočali samo z hudo žrtvijo, ki nam jo je zadal okupator, temveč tudi z revolucionarnim in protirevolucionarnim nasiljem med seboj, znotraj narodovega telesa.

Zato je predsednik prve demokratično izvoljene skupščine dr. France Bučar leta 1990 v svojem nastopnem govoru ustrezno dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je hromila in lomila skoraj pol stoletja.«

Ustanovitev lastne države pred skoraj četrt stoletja je v tem smislu predstavljala spravno dejanje par exscellence. Čeprav ima vsak od nas glede narodne pomiritve in glede sprave svoje občutke se mi zdi prav, da si nenazadnje zavoljo naših otrok in vnukov prizadevamo za sožitje in spravo.

Čas je, da zaradi tragičnega narodnega razkola v polpretekli zgodovini danes ne živimo eden proti drugemu, temveč kljub temu ali prav zaradi tega eden z drugim in celo eden za drugega. Kako je mogoče, da smo skoraj tričetrt stoletja po koncu druge svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne?

Domnevam, da je bil vnovič uporabljen še kakšen stavek več. A že navedeno zadošča za potrditev osnovne teze o predsednikovem kopiranju samega sebe.

Čas, ki je. Za odpuščanje

Edini stavek, ki ga je letos dodal, morda povsem spontano, je naslednji:

»A čas je tudi, da kaj odpustimo.«

Dodatek se je smiselno in vsebinsko povsem zlil s koncem misli, retorično zabeljeno izrečenem pred dvema letoma: »Čas je. Čas je, da ne pozabimo, a se pomirimo. Čas je, da zaradi tragičnega narodovega razkola v polpretekli zgodovini danes ne živimo eden proti drugemu, temveč kljub temu eden z drugim in eden za drugega. Kako je mogoče, da smo skoraj tričetrt stoletja po koncu druge svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne? Čas je.«

Kot vidimo, je predsednik spravno frazo »Čas je, da ne pozabimo, a se pomirimo« pričakovano zaokrožil v apel k odpuščanju, tudi izrecno omenjenemu. Misel je nato STA izbrala za naslovno in z njo so jo ponovili drugi. V praksi to pomeni, da je k zgornjemu citatu o »času, ki je«, dodal v soboto medijsko citirani spodnji pasus in ga delno z njim zamenjal:

Če hočemo ostati, če hočemo preživeti nedvomno burno 21. stoletje in se kot narod in nacija ohraniti tudi za prihodnje rodove, izkoristimo ta čas miru, da si sami v sebi, kolikor nam to dovoljuje lastna vest in srce, ter tudi med seboj, kolikor nam to spodbuja solidarnost, razumevanje in medsebojno spoštovanje, kakšno stvar odpustimo. Nič ni potrebno pozabiti. Nasprotno – vsega se je treba dobro spomniti. A čas je tudi, da kaj odpustimo.

Dodani stavek vsebuje v danem kontekstu dokaj nepričakovan zaimek: »kaj«. Ki izraža nedoločeno, poljubno stvar ali pojav – po SSKJ. Tega pomena avtor najbrž ni imel v mislih. Bolj se zdi, da je želel z njim izraziti količino ali mero: se pravi, da apelira k temu, da vsaj nekaj malega odpustimo. Se pravi, če je razlaga točna, da poziva k majhnemu koraku v odpuščanju.

Komični učinki slovenskega novinarstva

Kakšen od podpornikov ravnanja predsednika ali njega samega bo bržkone vztrajal, da ni kaj prida narobe s tem, če ta v časovnih zadregah uporablja iste govore ob različnih priložnostih. Pa še to, bo morda pribil, ob podobnih.

Nisem prepričan, da je to res običajna državniška praksa. Je ne poznam. Najbrž je moralna dilema samoprepisovanja manjša od klasičnega plagiatorstva, a poglejmo si, kakšna je videti, ko upoštevamo »deležnike« – javnost in medije.

Prvič, najbrž se lahko naslovljenci, borci in borke NOB iz njegovega prvega govora, počutijo izigrane. Verjeli so, da ekskluzivno nagovarja njih. Norčevanje iz državljanov je, da morajo poslušati iste govore svojega predsednika večkrat. Ponovitev predpostavlja, da si jih niso zapomnili in predsednik računa, da morda niti ne bodo opazili. In zdi se, da se ne moti.

Da smo zaplankani kreteni, pa nam, nolens-volens, sugerirajo tudi množični mediji s svojim papagajstvom. Sicer se ne bi moglo zgoditi, da nam maja 2015 in maja 2017 servirajo dobesedno iste stavke že v naslovih svojih prispevkov. Dokaz temu je, da sta naslova MMC RTV Slovenija in 24ur.com letos popolnoma identična, do zadnjega ločila, naslovu Slovenskih novic leta 2015. Poglejmo si vse tri skupaj:

Pahor brat bratu MMC

Naslov MMC RTV SLO, 6. maj 2017: brat bratu ne odpušča

Pahor brat bratu 24ur

24ur.com na 6.maj 2017 z istim naslovom kot MMC RTV SLO

Pahor brat bratu SN

Slovenske novice, 6. maj 2015: identičnost vseh treh naslovov je očitna

Medijska reciklaža in odgovornost

Omenjena zadrega nam pove dvoje: da ima nekdo spomin zlate ribice in obenem, da za nameček ocenjuje ali celo dela na tem, da ga imamo tudi uporabniki medijev.

Včasih pravimo, da ti skrbijo za naše poneumljanje. Pred nami je lep zgled, da se tudi kolektivna amnezija kot kakšen virus širi med državljani. Če doživljate kakšen déjà vu, ste verjetno čudak, ki se ne želi podrediti percepciji večine. Argumenta, da mediji zgolj »reprodukcijsko« prenašajo tisto, kar je nekdo povedal in zato niso ničesar krivi, pač ne morem sprejeti. Do tega trenutka namreč niti en novinar ni posredno ali neposredno opozoril na dejanje predsednikovega recikliranja samega sebe. Glede na dosedanje izkušnje in delovanje Pahorjevega medijskega servisa, kot temu pravi HINA, nimam niti razloga verjeti, da bi se kaj takega lahko zgodilo.

Zlata ribica, razočarane gospodinje in predsedniška legenda

Da gre bolj za pozabljivost? Bi nas res moralo presenetiti, da lahko v državi, kjer imajo novinarji spomin zlate ribice, morda princeske iz predsednikove pisarne, kjer razočarane gospodinje z vročim navdušenjem opazujejo vsak njegov korak, mladi japiji najdevajo manjkajočo samopodobo, uporabniki družbenih omrežij pa ga nenehno razglašajo za »carja« in »legendo«, predsednikove norčije s ponovitvami govorov obveljajo za nikakršno težavo?

Naključje je hotelo, da je Pahor te dni s slovensko javnostjo flirtal z novo selfie fotografijo, na kateri je objavil samega sebe in svoj odsev:

Pahor odsev

Narcististično ogledalo: original je samo eden

Človek bi rekel, da takšen zdrav narcisistični odnos, ki ga sicer pogosto izžareva, velja uporabiti kot model razlage, ko gre za navajanje samega sebe: če se splača citirati kakšnega avtorja, potem se je treba držati edinega in vedno najboljšega originala. Nič čudnega, da sta celo Tony Blair in J.F. Kennedy odpadla kot zreli hruški.

Brat bratu, tretjič

Da bi Pahorjevo ponavljanje lastnih besedil bilo še zanimivejše, istih stavkov, ki jih prebiramo, ni izrekel le 6. maja 2015 ob nagovoru borcev in bork in nato minulo soboto, ampak tudi 5. julija 2015, ko je v Karlovici v občini Velike Lašče sodeloval pri slovesnem odkritju skupne spominske plošče padlim borcem NOB, domobrancem in žrtvam povojnega nasilja. Po navedbi časnika Delo je takrat dejal:

Po njegovem prepričanju smo Slovenci vse grozote vojne znali odpustiti italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem, le brat bratu tega ni storil nikoli.

Žal večjih pasusov ali celote tamkajšnjega nastopa ne poznam. Svoje spravne ideje torej Pahor hkrati prodaja ob priložnosti nagovarjanja borcev in bork NOB, slovesnosti ob dnevu zmage in konca druge svetovne vojne ali odkrivanju skupnega obeležja domobrancem in partizanom. Res nepietetno in nespoštljivo. V primeru spomenika v Karlovici je predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Tit Turnšek izrekel ogorčenje ob takem nesprejemljivem dejanju. Danes, po vseh treh ponovitvah istega stavka, že kar dobro vemo, za čim si predsednik vsakič prizadeva.

Pahorjevo opisano ideologijo sprave in njeno zmanipuliranost v luči oportune všečnosti levici in desnici sem večkrat kritiziral. Svoj vrhunec je doživljala ravno dve leti nazaj. Spomnil bi na svoje zapise Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji, Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev, Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih, Lubi Slovenci, ki se ne znajo spraviti. A res? in Duhovna renesansa Slovencev in izvoz sprave v Srebrenico.

Ponoviti kritiko

In če lahko predsednik ponavlja samega sebe, bom tudi sam na tem mestu znova objavil svojo vsebinsko kritiko, napisano pred dvema letoma. Eno izmed njih. Takole.

V Velikih Laščah, konkretneje na Karlovici, se je predsednik republike Borut Pahor udeležil spominske slovesnosti ob odkritju obeležja, spominske plošče z imeni padlih iz okolice kraja tako na partizanski kot na domobranski strani.

Motiva ni skrival, v svojem nagovoru je dogodek izpostavil kot primer »dobre prakse«, pohvalil tamkajšnjega župana (iz vrst SDS) in znova ponovil svojo mantro, da pri nas »brat bratu« ne zna odpuščati. Strpnost in zaupanje pa so temelj za narodov razvoj.

Presenetljivo o dogodku, razen Dela in STA, nihče ni poročal. Zakaj se medijem ni zdel pomemben, čeprav zabeljen s predsednikovo navzočnostjo, lahko bolj ugibamo.

Pahor obeležje Karlovica Delo

Koliko je torej moralno in sicer dopustna gesta, ki jo je Pahor na veliko pozdravljal kot plemenito, skrita za »pietetno dejanje« odprtja spominske plošče, na katero so uvrstili kar tri kategorije pokojnikov, padle borce NOB, domobrance in žrtve povojnega nasilja? Je takšno dejanje res hvalevredno plemenito in dobro, nas dela bolj humane in človeške, kot je povedal? Ali pa se morda nekdo od borcev proti okupatorju, simbolno čaščenih skupaj s kolaboranti, ob takšnem predsedniku obrača v grobu?

Pomiriti brate

Takoj lahko opazimo, da je dogodek bil kot pisan na kožo ideji, ki jo je v javnih nastopih zadnjega leta večkrat ponovil: Slovenci da znamo grozote vojne odpustiti drugim, italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem, le brat bratu tega nikoli ne bo storil. On, vrli Pahor, pa bo storil vse, da brate med sabo pomiri.

Predsednikova misija v celoti stoji in pade s tezo, ki jo pri nas manipulativno zagovarja desnica: NOB je bil čas bratomorne vojne, katere žrtev je bila »neprava« domobranska stran. Res zelo pogojno bi zato lahko dejali, da bi takšno obeležje imelo določen smisel, če bi na slovenskih tleh potekala zgolj in izključno državljanska vojna med dvema stranema, ki bi bila nesmiselna morija – in kar ta običajno tudi je. Pa ni potekala.

Zato se Pahor mora vnovič pretvarjati, da ne pozna zgodovinskih dejstev – ali to počne iz notranjega prepričanja ali zgolj iz politične računice dobrikanja levim in desnim, ne vemo. Kajti tako kot se borci NOB niso borili proti domobrancem, temveč proti okupatorju, se tudi domobranci niso proti partizanom iz kakega drugega razloga kot tega, ker so pomagali okupatorju, ki jim je priskrbel orožje, zaradi kolaboracije in prepričanja, da je treba okupatorja sprejeti. Kot je nedavno tega povedal Anton Drobnič: sodelovanje z okupatorjem je naša dolžnost. Kar se je zgodilo s tem, ko so se vsa imena znašla na isti spominski plošči, temelji na dveh nesramnih premisah: manipulaciji zgodovine, relativizaciji dogajanj med vojno ter redukciji boja proti okupatorju na bratomorno morijo. In obe se je odločil z vso silo promovirati naš predsednik.

Ko se fantje skregajo

Še bolj absurdno popačitev zgodovinskih dejstev sta si v svoji razlagi privoščila velikolaški župan Anton Zakrajšek (SDS) in neimenovani domačin. Njuna redukcija »bratomorne morije« gre celo tako daleč, da iz takratnega dogajanja ustvari nič manj kot nekakšen prepir fantov v gostilni. In če so se prijatelji trapasto kregali po tistem, ko so skupaj molili in poslušali isti zvon, si res zaslužijo simbolično združitev:

Nas je predvsem vodilo spoštovanje do umrlih, ki si ga zaslužijo vsi naši krajani. Nekoč so skupaj obiskovali isto šolo, k molitvi jih je klical isti zvon, skupaj so zapeli v isti gostilni,« je med drugim zapisano na vabilu, ki ga je podpisal župan Zakrajšek in s katerim je na prireditev vabil prebivalce 20 vasi. Domačin, ki ne želi biti imenovan, se je ob prebiranju vabila vprašal, kdaj so se fantje v gostilni tako skregali, da so se eni borili proti okupatorji, drugi pa so z njimi sodelovali.

Se pravi: kakšna vojna neki, kakšen okupator, bila je pač ena zasebna nesrečna kregarija v gostilni, ki je predhodila vsemu, njihovemu ideološkem razkolu. Ultimativna bifejska redukcija, onstran in brez zgodovine, ne le njenih dejstev.

Pozicija sprave velikokrat črpa iz anticipiranega prisilnega strinjanja z njo: če z njo ne soglašate pod vsemi pogoji, in pod zgoraj navedenimi očitno ne morete, vam nemudoma lahko očitajo, da ste proti njej. In ker ste proti, ste barabin. Takšna njena narava je najbrž tista, ki jo dela za politično uspešno (tudi v primeru Pahorja), hkrati pa uspava konformistične medije, očitno nezmožne postaviti se na pozicijo argumentov in resnice. Skupen rezultat je, da lahko z majhnimi manipulacijami (ali večjimi, odvisno od percepcije) prilezete zelo daleč, ob tihi asistenci nedejavne, neprotestirajoče večine. Kajti kdo bi ne želel biti plemenit, če tako pravi Pahor, kdo ne human in poln vere v drugega, kot je vtise strnila STA:

Pahor je današnji dogodek označil za “nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške”, so sporočili iz urada predsednika republike. “Napredek se ne meri vedno v materialni blaginji, ampak tudi v nekem duhovnem stanju, in če je to duhovno stanje stanje neke strpnosti, zaupanja, vere v drug drugega, stanje brez zamer in stanje brez predsodkov, ni trdnejšega temelja za narodovo obnovo in razvoj,” je poudaril.

Slovesnost je zato po njegovih besedah pomembna za vso državo in za njeno prihodnost. Izrazil je željo, da otroci nikoli “ne bi doživeli podobnega zločina, kot je zločin vojne”.

Kot so zapisali na strani Urada predsednika republike, je Pahor ploščo dojel kot intimen dogodek, njegovo uho je, kako simpatično, zaznalo tudi navzočnost dojenčka, ki je še dodatno osmislil njegovo misijo: »Danes smo priča intimnemu dogodku, a čutim, da je pomemben za vso našo državo. Tu je veliko mladih ljudi, v ozadju se sliši glas dojenčka. Želim si, predvsem zaradi naših otrok, da nikoli v njihovi prihodnosti ne bi doživeli kakšnega podobnega zločina, kot je zločin vojne.«

Lepe želje, ni kaj. Ni presenečenje, da so se v tej intimi in pristni borbi za večjo človeškost mediji raje odločili za suspenz. Tudi protesta predsednika velikolaškega društva za ohranjanje izročil NOB Srečka Knafelca in predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki ju omenja Delo. Drugih doslej ni bilo. Skoraj ob istem času so tam nad Horjulom otroci paradirali v domobranskih oblačilih. Ne, ne, za domače medije očitno ni bilo poskusa revizije zgodovine, še manj Pahorjeve vnovične vloge pri tem.

In tako nam, z lažmi in pod krinko plemenitosti, mediji in predsednik tlakujejo tla v naš skupni pekel.

Boštjan Turk Šentjošt domobranci nagovor

Slovenija, Sentjost nad Horjulom, 05.07.2015, 05. Julij 2015  Moski obleceni v domobrankse uniforme po masi paradirajo po vasi v nak povelicevanja domobranstva.Ob kapeli so ze veckrat drugo nedeljo v juliju pripravili maso za zrtve komunizma, dogodek, domobranec, NOB, Kolaboracija. izdajalec  Foto: Borut Zivulovic/BOBO

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

BRAT BRATU, PAHOR PAHORJU, kurje-repati sonet

Odsev odseva mu iz ogledala,
na povštru iz svetlobe stoji glava,
da zdi se, kot da na oblaku plava …
On kopija je kopije, in ne originala!

Glej stavek znanega nam filozofa,
da le se od najboljših prepisuje!
Uboga ga preCednik, no, še huje:
od sebe plonka kurja katastrofa.

In več kot to: ni nova »umetnina«,
pred leti jo je zrla domovina,
ko ni še toliko zapuščal hiške,

(očitno delal je slikovne viške).
Še bolj kot »poduhovljeno« lepoto,
da lepijo se nanj zagrete miške,

unovčil je politično slepoto,
a Kura gre na pot – zaklane piške.

O Janševem plagiatu

Najprej so rekli, da gre za besede, ki jih uporabljajo vsi. Potem so rekli, da tako ali tako vsi prepisujejo. Nato so rekli, da so kradli že ukradeno robo. Na koncu pa so rekli, da so drugi kradli v njihovem imenu.

Začnimo z analogijo iz vica. Ko vojna ladja zapušča pristanišče, na pomolu stoji dekle in maha mornarju, ta pa ji vpije: »Dolarji so ponarejeni!«. Dekle se ne pusti motiti in mu vrne: »Nič hudega, sifilis je pa originalen!«

Mladina Janša govor plagiat Blair

Izsek iz Mladininega članka

Pri nas imamo opraviti natanko z isto logiko premisleka, ko zadnje dni vehementno poslušamo, češ nič hudega, če je predsednik vlade prepisal svoj govor. Poslušamo le do neke mere. Vrsta medijev, ki jih označujemo za »nacionalne«, namreč ne želi poročati o Janševem plagiatu. S tem smo dobili še en instrument, kako izmeriti provladnost nekega medija, novinarja ali posameznika. Pa čeprav ne more biti dvoma, da je premier prepisoval iz govora Tonyja Blaira. Da je to vredno graje, tudi ne. Prepisanih je najmanj 15 stavkov, od tega je povzetih vsaj sedem zelo specifičnih stavčnih zvez in pojmov. Sosledja stavkov so ista. Če vse prepisano strnemo v celoto, gre za vsaj 145 besed. Verjetnost, da Janša ne bi poznal Blairovega govora in se zato slovenske besede po naključju ujemajo z ustreznimi 93 besedami v angleščini, bi, upoštevajoč kombinatoriko, rastla eksponentno.

Toda bolj kot samo plagiatorstvo bi nas morale skrbeti obrambne reakcije predsednika vlade in ostalih. Njegove in tistih, ki so seveda takoj intuitivno začutili, da mu je treba ob hudi uri priskočiti na pomoč. Te so bile prozorne, neprepričljive, celo abotne. Plagiatorstva neposredno niso ne zanikale ne potrdile, temveč relativizirale. Kot v ciničnem smislu znanega dovtipa: originali so misli, za katere še nismo odkrili, da so ponaredek. Poglejmo te argumente.

Prvi je argument »družbene lastnine«. Predstavljajte si, da skladiščnika zasačijo pri kraji skladiščene robe. Proti očitkom se brani takole: »Nisem kradel, vzel sem to, kar pripada vsem nam.« Približno tako razmišljajo tisti, ki trdijo, da nihče nima avtorskih pravic glede političnih govorov. Ocenjevati plonkanje je nesmiselno, ker ni prekršek ali kaznivo dejanje; besede so lastnina vseh in odgovornosti ni. To že pravno ne drži. Predvsem pa niti politika ni tako nezavezujoča, kot nam želijo povedati. Če kaj, potem morajo politiki med prvimi paziti, da jim državljani zaupajo. Praznim besedam ne bodo, prepisanim iz nekih drugih okoliščin in za druge potrebe še manj. Janšev plagiat je zato kar velik moralni prekršek, ki ne vsebuje le elementa plonkanja, temveč tudi »vsebinski« in emocionalni nateg državljanov.

Drugi argument je »tudi drugi to počnejo«. Predstavljajte si, da skladiščnik, zavedajoč se, da ni prepričljiv, nadaljuje: »Da sem kradel, je absolutno pretirana oznaka. Tudi skladiščnik pred mano je kdaj kaj vzel. Pa tisti angleški pred njim. In oni češki tudi.« Argument se opira na prejšnjega – uporabljene fraze so skupna lastnina, so v stalnem obtoku. Zato do plonkanja niti priti ne more. Ali kot pravi Janša: tudi Kučan je plonkal pri Ivanu Hribarju. In tudi Blair ni prvi, o svetilništvu govorijo vsi. Stališče predstavlja moralno kapitulacijo na podlagi argumentacijske zmote »tudi ti« oziroma »splošne prakse«. Če drugi kradejo, to pač ne pomeni, da je vaša kraja kaj manjša. Če vsi kradejo, tudi ne. Nerodnost te obrambe je kakopak v tem, da okrivite te »druge«, da jih obtožite prepisovanja. Podvarianta istega argumenta pravi, da je pri političnih govorih težko biti originalen (Matevž Tomšič), kar verjetno pomeni, da vsi mislijo podobne ali iste misli in se s tem pač nehote »ponavljajo«.

Tretji argument pravi: »Res smo kradli, a smo kradli ukradeno robo.« Skladiščnik, ker nekaterih še vedno ni prepričal, dodatno začini svojo obrambo. Zdaj pravi, da je robo ukradel že ta, ki mu jo je ukradel. In da zato ni mogoče reči, da je kradel. Janša je namreč zatrdil, da je bila prispodoba o svetilniku objavljena »tisočkrat« in v naslednjem koraku »namočil« še svojega avtorja: »Nisem bil jaz prvi, niti ni bil Tony Blair.« Torej je tudi Blair plonkal. In hkrati pojasni, da ni plonkal pri Blairu, temveč (že) pri Thomasu Masaryku. Je sploh mogoče, da je to izrekel? Življenjski moto češkega državnika je bil Nebát se a nekrást – Ne se bati, ne krasti. Žal premier Masaryka ni uslišal, celo priznal je, da si je sposojal pri njem – pa čeprav je tudi to le zavajanje. Na trenutek se celo zdi, da Janša želi povedati, kakšna krivica se mu dogaja s takšno obtožbo – od tod dovtip o tem, da bi se Blair ob novici le nasmehnil. Češ: ker vsi krademo, in to eden od drugega, je temu nesmiselno reči kraja.

Na koncu je seveda še zadnji argument »krivi so pomočniki«. Skladiščnik trdi, da je imel pomočnike in da so dejansko kradli oni. Sam je le pomagal zlagati ukradeno robo in jo prodati. Kar nekaj avtorjev je hitelo zatrjevati, da Janša ni kriv že zato, ker gotovo ne piše govorov sam (Matevž Tomšič). Pa čeprav so v njegovem kabinetu to možnost sami zanikali.
Za prekrške, kakršen je Janšev, obstajajo v akademski sferi jasne sankcije. Plagiatorstvo se kaznuje. Uprizorjeno izvijanje zveni znano marsikateremu profesorju. Nenavadno dejstvo je, da ob njem intelektualne poštenosti ni zmogla cela falanga njegovih zaveznikov. Za primerjalno analizo glede bizarnih standardov avtorstva se je treba preseliti v preteklost le za dobrega pol leta. Takrat je Janša v parlamentu obtožil »plagiatorstva« nekoga drugega. Podpisnikom novinarske peticije je očital, da so prepisovali iz »Ocene stanja« Socialnih demokratov. S tem je želel pokazati, da je »novinarska vstaja« motivirana politično. Toda kosi besedil enih in drugih se niso ujemali v ničemer, razen v splošni diagnozi, da predsednik vlade izvaja pritisk nad mediji. Kontrast torej ne bi mogel biti večji: ko nekomu ustreza, je lahko poljuben kos teksta dovolj, da vas diskreditirajo že zato, ker prinaša podobno ugotovitev. Pahor je s tem postal tako rekoč pravi »avtor« peticije, novinarji pa plagiatorji. Toda po drugi strani nekatere ne prepriča niti, če jasno pokažete, da se veliki kosi tekstov dveh govorov povsem ujemajo. Takrat vam servirajo zgornje argumente.

Janšev mandat se je začel s sposojeno sproščenostjo. Prevzeto iz novorevijaških krogov, ki so program sproščene Slovenije skovali po vzoru Martina Heideggerja in njegove Gelassenheit. Končuje se z vojno proti tajkunom, ki niso na njegovi strani, z igro, kot pravi Žižek, prevzeto po Vladimirju Putinu. Premier je po drugih posnel vse: svojo »čisto« idejno-filozofsko programsko podstat, svoj ekonomski program lustracije menedžerjev (boj proti tajkunom), ki ga je zamenjal za sprva napovedane reforme, in ne nazadnje nacionalistične floskule samopoveličevanja. Sproščenost, tajkunizacija in svetilništvo – vsi trije ideologemi so v nekem smislu sposojeni, tretji med njimi pa celo dovolj jasen plagiat. A s tem je Janša porazil svojega največjega tekmeca, Boruta Pahorja, ki se sam nič manj ambiciozno kot najboljši vzpenja »na vrh sveta« po »tretji poti«, poskuša biti podoben J. F. Kennedyju in kakopak Blairu. Zdaj vemo, kdaj spominjata eden na drugega. Ko imitirata Blaira.

Ko nas skušajo prepričati, da je ponarejanje nekaj običajnega, nam znova strežejo s sifilisom laži, s katerim smo že dodobra okuženi. In to je cena, ki jo plačujemo. Kar izostane, je le moralna sankcija mornarju takega svetilništva, ker je vloga iz vica, s katerim smo začeli, tu obrnjena – okužil nas je on.

Več:

http://www.mladina.si/43941/nic-bati-nic-krasti/