Geneza medijskih novic po slovensko: afera Baričević

Na začetku je bila beseda. No ja, na začetku je bila Vida, ki je povedala:

“Ne izključujem možnosti, da je bulmastife zlorabilo več oseb.”

Še isti dan, takoj, je bila druga beseda. No ja, takoj za njo je bila “Demokracija”, ki je isto vestičko v naslovu spremenila v:

“Bulmastife je verjetno zlorabljalo več oseb.”

Potem je bila seveda zelo hitro, v uri ali dveh, še beseda “Reporterja”:

“Bulmastife zlorabljalo več oseb.”

Naslednji dan je bil znova rezerviran za Požarjevo vsemogočno besedo:

“Baričevičeve pse posiljevalo več ljudi, Senica zanika, da je bil tam!”

Morala zgodbe? Vse skupaj je vredno odprtja nove kategorije: medijska paranoja. O slovenskih medijih pa vendarle ni več vredno izgubljati besed. Njihova “verjetnostna” aritmetika od »ne izključujemo možnosti X, preko verjetno X in do zanesljivo X« ter Hop Cefizelj!, vse sproducirano na podlagi iste vestičke STA ter zgolj z menjavami naslovov v domala isti uri, nam pove, da je slovenskim medijem mesto le še na smetišču neprofesionalnosti.

Konspiracizemn v produkciji medijskih vsebin

Kakšno vlogo imajo teorije zarot v produkciji medijskih vsebin? Vprašanje zveni nekoliko zapleteno in relativno nenavadno. Že res, da imajo teorije zarote določeno mesto v tisku in v svetu množičnih medijev. So zaželena materija, ker večajo radovednost uporabnikov in pravzaprav gradijo na njej, zato jih srečamo ne le v rumenem tisku in marsikatera afera se hitro rada obarva na temu ustrezen način. V Sloveniji se o tem, kako točno regulirati ali obravnavati paranoidne vsebine ali celo kako jih prepoznati,  zaenkrat nismo veliko pogovarjali – bojim se, da paranoidnega stila v medijih še sploh nismo dobro zaznali. Naslednja zagata, ki sledi iz prve in je navzoča še manj v javnih razpravah, je moralna presoja istega. Namreč kakšno etično stališče zavzeti do produkcije takih vsebin, še zlasti, če so politično ali kako drugače preparirane? V novinarskih kodeksih sem med členi o objektivnosti in izmikanju senzacionalizmu takšna zvrst seveda še ni znašla.

Paranoidna vest je namreč po svoji strukturi taka, da namiguje na neko stanje ali dogodek, ne da bi pri tem navajala preverljive okoliščine ali dokaze. Kopičenje sumov, dvomov, neverjetnih povezav, naključij, ki to menda niso, avtorjem velikokrat služi za izgradnjo neverjetnih scenarijev, v katerih je vedno kakšno zrno resnice. Zato skoraj nikoli ne morejo obveljati zgolj za neresnične ali senzacionalistično izmišljene. Paranoidna vest je, strogo vzeto, trd oreh.

Vpliv paranoje

Tvegal bom še trditev o praksi slovenskega novinarstva. In sicer, da smo se doslej premalo pogovarjali o vseh elementih, ki tvorijo odklon od objektivne medijske novice. V zadnjih letih smo se sicer naučili intenzivneje detektirati novinarske in medijske omejitve predvsem v trikotniku novinar ali urednik – lastnik – politika in izmenično kriviti za medijske »spodrsljaje«, pristranskost, neobjektivnost, cenzuro ali pritiske predvsem dominacijo kapitala in lastnike, ki so se bodisi prodali političnim kupcem ali ne. Rezultata sta zato bila vedno dvojna: če je na medije pritiskala politika, so ti postali pristranski, neobjektivni in navijaški.

Če je na medije pritiskal zgolj kapital, brez politike, je ta običajno zahteval senzacionalizem, tabloidizacijo, rumenizacijo, skratka vse, kar prinaša čim večje profite. Nemalokrat sta se oba motiva združila. V javnih oziroma državnih medijih je bila taka delitev presežena, politika lahko tam vpliva neposredno. In tudi vprašanje paranoje nenadoma odpira področje, kjer je delitev na politični ali ekonomski profit zamegljena, saj sta nenadoma navzoča oba. Kombinacija, ki bi morala razveseliti slehernika lastnika medija.

Od možnosti zlorabe k verjetnosti

Ko omenjam paranojo in teorijo zarot, imam v mislih predvsem primere politično motivirane paranoje, kakršno radi razširjajo ali celo osmišljajo prav mediji. Na kakšen način so se novinarji vanjo zatekli, bo najbolje ilustriral le en konkreten moment primera, ki ga navajam spodaj. Zgodbe iz februarja letos, ko so bulmustifi nesrečno pokončali svojega gospodarja, ne bom pogreval, saj je postala ena osrednjih afer leta. Toda prav v markaciji »afera« se že skriva del problema, del paranoidizacije tragične zgodbe. Iz nje bom navedel le majhno epizodo, ki na zelo otipljiv način prikazuje genezo paranoidne vesti.

Takole: 15. februarja letos smo lahko prebrali, da je direktorica Vurs Vida Čadonič Špelič spregovorila o možnosti, da so bili bulmastifi nesrečnega zdravnika Saše Baričeviča zlorabljeni in da jih je zlorabilo več oseb. Novico je v tej obliki povzela Slovenska tiskovna agencija in nekateri drugi spletni mediji, recimo MMC RTV Slovenija, so jo prenesli v izvorni obliki. Naj pripomnim, da je bila novica o zlorabi s strani več oseb navržena kot možnost, verjetno predvsem pod vtisom spletnih in seveda političnih ugibanj, ki so v nesrečni garaži na Oražnovi 11 v Ljubljani želela ugledati cel orgijastični spektakel.

Zakaj poudarjam »možnost« zlorabe, ki jo je izpostavila veterinarska direktorica? Predvsem zaradi tega, kar je kasneje sledilo kot prevzemanje iste (!) vesti STA v drugih medijih.  Na spletni strani tednika Demokracija se je le kakšno uro zatem pojavila ista vest pod naslovom »Bulmastife je verjetno zlorabljalo več oseb«. Izrečena možnost, navržena hipotetično kot nekaj, kar bi veljalo pregledati ob spolni zlorabi psov, se je nenadoma prelevila v »verjetnost«.

Od verjetnosti h gotovosti

Avtorja uredniško pridodanega naslova – novička je dejansko ostala ista po vsebini – je očitno vodila želja po tem, da bi presegel zanj mogoče preveč nedolžno »potencialnost« dogodka, zato jo je povzdignil v verjetnost. Tak korak je v tabloidnem tisku precej popularen – potencialnost javnosti ne zanima kaj prida, ali vsaj ne dovolj. Toda približno ob istem času se je na spletni strani še enega tednika – Reporter,  pojavila vest, ki je naredila pogumen korak dlje.

Kot vidimo, se redaktorji ali uredniki niso zadovoljili zgolj z naslovom, ki bi izražal možnost, tudi verjetnost jim ni bila dovolj, pač pa so se odločili za gotovost: »Bulmastive zlorabljalo več oseb« ne pušča več nobenih dvomov. Dobili smo torej zanimivo evolucijo osnovne trditve, ki je doživela spremembo od navadne možnosti prek verjetnosti do gotovosti. Pri tem ni bila nobena ovira, da je bila osnova za transformacijo prvotne trditve ista vestička in da je do nje prišlo v pičli uri ali dveh, ko se zanesljivo niso zgodila ali bila dopuščena kakšna druga nova dejstva.

Naslednji dan je postregel z nadaljevanjem istega. Je mogoče storiti korak dlje od »gotovosti«? Je mogoče: rumeni spletni portal Požareport je v torek, 16. februarja, objavil članek z naslovom »Baričevičeve pse posiljevalo več ljudi, Senica zanika, da je bil tam!« Podnaslov ni bil nič manj dramatičen: »Afera Baričevič je slovenski Watergate: bulmastife perverznega zdravnika naj bi v hiši groze zlorabljalo več ljudi. Pogačnikovo ministrstvo namesto Vursu odločbo vročilo kar Baričeviču«.

Od gotovosti do dejanskosti

V loku možnost-verjetnost-gotovost smo torej dobili še insinuacijo z imenom, kdo natančno je bil vpleten. Zloraba več ljudi je bila predstavljena kot izvršeno dejstvo, gotovost je bila konkretizirana.

Kot že rečeno, bi kdo lahko pripomnil, da takšen lok preobrazbe vesti dokazuje uredniško ali redakcijsko malomarnost ali politično motiviranost, glede na dejstvo, da so v zadevi Baričevič politične stranke poskušale dokazovati obstoj hobotnic mrež posameznikov, ki so menda poskrbele, da psi po prvem napadu niso bili usmrčeni, ampak klientelistično vrnjeni lastnikom. Morebiti so navedeni mediji zgolj želeli dvigovati svojo naklado, v kateri se vest o gotovosti zlorab sliši bistveno bolje kot zgolj o njihovi možnosti. Toda zakaj bi vse to dokazovalo paranojo?

Mislim, da je odgovor jasen. Prvo branje je: močno preobrazbo osnovne trditve lahko poganja zgolj izjemna preračunljiva želja medija po manipuliranju. Drugo branje je: procesi preoblikovanja naslovov in iskanja poudarkov novice so tekli bistveno bolj stihijsko. Na delu je bil avtomatizem logike teorije zarote in paranoidni vzorec mišljenja že pri urednikih samih. V končni instanci pa je ta dilema, med preračunljivostjo novinarjev ali njihovo paranojo, lažna. Kajti ne glede na motivacijo so bili takšni, paranoidni namreč, učinki. Tako naravo je težko zanikati.

Če so se namreč mediji namenili vzpodbujati paranoidno imaginacijo državljanov po navodilih politikov, ali pa so to počeli celo spontano, da bi jim ugodili, še vedno velja, da so to storili na podlagi predvidenih paranoidnih učinkov pri ljudeh, ki jim je informacija namenjena. In rezultati so bili res pričakovani: čeprav se je po končani policijski preiskavi izkazalo, da na »mestu zločina« ni bilo tretje osebe ob psih in lastniku, je afera doživela neslutene dimenzije, dodobra razburila ljudi in povečala njihovo sovraštvo do nekega dela politike. Danes še vedno veliko ljudi verjame, da je bilo v tisti garaži več ljudi. In tudi če ne, so v to verjeli dolge mesece.

Paranoja se je skratka izkazala za priročno sredstvo mobilizacije množic in se odrazila na javnih anketah, ki merijo rejtinge strank. Kakšne mehanizme in vloge prevzemajo pri tem mediji, pa bo treba, kot rečeno na začetku, še temeljiteje raziskati.