::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Jezikova župa in novinarski mrčes, ujet v prisluhe

Telefonski prisluhi Francu Kanglerju, predvajani na sodnem procesu proti odstopljenemu županu, so povsem nepričakovano naplavili eno najbolj temačnih točk novinarstva v Sloveniji, še zlasti mariborskega. Ne le, da so tudi najbolj nejevernim razgalili tesne spone med novinarji in politiko, njihovo medsebojno pajdašenje, kot osupljivo sovražna so bila razkrita tudi razmerja med novinarji samimi, frapantna pa so tudi dejanja, ki so jih bili pripravljeni opraviti za svoje gospodarje. Najmanj en primer zdaj poznamo od blizu in zelo natančno; potrdil je vse moje dosedanje zapise o tem. A ni edini.

Haranje in jezikova župa namesto pršuta

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek pooseblja vse zgoraj našteto: prijatelju Kanglerju ni samo poročala o »bednih« razmerah na Večeru in diskreditirala svoje kolege iz hiše in širše, ampak je s svojim možem Hajnškom celo pripravljala kasneje objavljene zapise, v katerih (župan) polemizira z drugimi novinarji, zaradi Kanglerjeve globoke obsesije s svojo medijsko podobo pa se je razvila sistematična komentatorska produkcija na spletnih straneh Večera, kjer so si županovi anonimneži dajali duška; medtem so spletni uredniki Večera dopuščali objavljanje vseh vrst packarij. In vse to so »forumaši« počeli iz spoštovanja do Kanglerja, kakor smo slišali v prisluhih, in nato so si kot »gverilci« (njihov samoopis!) zaslužili v lovskem domu v Ciglencah kozarček rujnega in pršut, če niso dovolj harali (ja, ta izraz so uporabili) pa so jim obljubili jezikovo župo! No, zanje je kozarček surplus, svoje umazano delo so z veseljem izpeljali zaradi vseh drugih pridobljenih bonitet.

Razkritje me ni presenetilo in če izvzamem plačilo v naturalijah v lovskem ambientu, je potrdilo  vse dosedanje analize in partikularna znanja: o sponah med novinarji in politiki pišem že desetletje. Na mariborske novinarske lakaje sem opozarjal v celi vrsti svojih intervencij tam, kjer pač smem in lahko (beri: predvsem na svojem blogu), v zadnjih letih predvsem v treh kontekstih: Janševega prevzema Večera, procerkvenega abrambnega diskurza in epekajevskega udinjanja politiki in kulturniškim veličinam, kar je postala dominanta Večerovih eksegez.

Pod preprogo

Težko je pričakovati, da bodo zdaj, po razkritju, o tem novinarji povedali kaj odkritega, sploh v Večeru. A bi morali. Znašli so se v zadregi, ko sodelavko ščitijo, s tem pa v reko namakajo sebe. Saj vemo: ko se znajdejo v majhnem škandalu, običajno uporabijo veliko metlo in še večjo preprogo. Politično-novinarsko pajdašenje ima tu vznemirljiv zunanji kontekst: obsedenost z mediji, tako značilna za npr. Janšo, se je lotila tudi Kanglerja, ruvanja bolečega trna v peti v obliki časopisa Večer pa se je loteval na najbolj brutalen način kar s papagajkami iz domače garaže. Sledil je angažma celotne občinske uprave in drugih angažiranih komentatorjev na spletnem Večeru (med drugim so prisluhi na sodišču razkrili tudi poizvedovanje za grehi moje malenkosti, ki bi olajšali diskreditacijsko pljuvanje po meni). Ko sem pred leti sedel v studio Radia Maribor in skupaj z urednikom Aljošo Peršakom komentiral odnos med občino in Večerom, je bilo z njegove strani v eter jasno navrženo, da so s pomočjo identifikacije IP-jev v časopisnih hiši ugotovili, da med anonimnimi komentatorji nastopajo zaposleni na občini in s tem opravljajo še »dodatno« delo. Podatek je bil torej znan. Vendar si takrat nihče ni mislil, da so to v resnici kar vodilni ljudje občine in še manj, da so med njimi tudi novinarji sami ali njihovi družinski člani.

Na sceno stopi Jože Žagar

V prisluhih je bilo npr. ugotovljeno, da je psevdonim Jože Žagar v komentarjih uporabljal mož omenjene novinarke, večkratni funkcionar v času Kanglerjeve ere, Ivan Hajnšek. Brž lahko ugotovimo, da je med njegovimi še vedno ohranjenimi zapisi npr. izjemno obširno in detajlirano poročilo o stanju v Večerovi hiši.

O Tomažu Rancu, tedanjemu odgovornemu uredniku, je npr. zapisal, da se je »s svojo priliznjenostjo in prilagodljivostjo ter ustrežljivostjo trenutnim oblastnikom in lastnikom, uspel obdržati.« O uredniku Aljoši Peršaku pa beremo, da »spominja na talibanskega samomorilca, ki je toliko indoktriniran, da brez pomisleka obleče jopič, poln eksploziva in gre na tržnico. Besede znajo biti tudi kot razstrelivo.«

Pizdi, imenovani Peršak in Klipšteter

Zakonca Hajnšek sta imela očitno zelo poenoteno mnenje o stanju v Večerovi hiši in njegovih zaposlenih, s svojim znanjem pa sta večkrat mirila neutolažljivega župana, ki je dajal vse znake močnega osebnega trpljenja zaradi neprijetnih zapisov o sebi. Fotograf Marko Pigac je objavil transkripte nekaterih prisluhov s silno žmohtnimi opisi razmerij. Ob neizmerni tolažbi Kanglerja, laskanju in udinjanju je Melita Forstnerič Hajnšek uspela za občini kritične novinarje uporabiti nekaj pikantnih izrazov, da bi županu dvignila motivacijo: novinarja Peršak in Klipšteter sta denimo postala pizdi, sirotinji, mrčes, luzerja:

Melita:”Samo večji poraz, novinar, ne more doživet na svojem lastnem bojišču, kot ga je doživel Aljoša Peršak. Taki poraz, veš kaki poraz je to, za novinarja? Veš kaj ti jaz hočem rečt, Franci? Da ti sploh ni treba se z njim ukvarjat! On je zdaj taki luzer, poslušaj, on je zdaj taki luzer izpado.. Ti si zaj tu zmagal! To je zaj tu taka tvoja zmaga, da je po mojem je to več komentarjev lahko!” Kangler:”On pa še stalno piše svinjarije..” Melita Forstnerič Hajnšek:”Pa še bo jih pisal. Kje če dobiti večji šus v glavo, ko ga je danes dobo, glej? Ko ti na koncu ne more nič drugega napisat ko, da je Ljubezen slepa?! hehe. Mislim, veš kaki poraz je to, Franci, za celi Večer pa za celo to politiko? Veš kaj je to v taki anketi, mali, v bistvu 64 procentov, pa kaj si ti nor, pa to je, tu glej, niti en, kolko ti jih je negativno, že, komaj kaj, veš kak je to malo? To kar se mi skos menimo, bolj kot te nažigajo bolj ti dobivaš pike. Verjemi mi. Ajde, Aljoša Peršak je za tebe mrčeš! Pa saj to za Klipšteterja sem ti že jaz davno rekla. Ti si rekel takrat še, da bo Dnevnik prevzel, pa ne vem kaj še vse, jaz sem rekla pusti Klipšteterja, ista pizda je ko Peršak. To je ista pizda. Veš kaj ti naredi? Ignoriraj totega bogega Peršaka.” Kangler:”Pa nebom ga ingoriral..” Melita FH:”Lej kaj dela. On je sirotinja. Ni vreden tvoje energije, verjemi mi!

Seveda si v zadnjih letih nihče ni drznil prešteti funkcij, ki jih je novinarka opravljala v mestu, koder seže občinski vpliv – takšen pregled so novinarji sicer storili za njenega moža. Podobno velja za podelitev Glazerjeve nagrade za novinarske dosežke (!), o čemer sem (žal edini) podrobno pisal v tem zapisu; problematiziral nagrade in postopkov ni nihče.

Laže, prasec!

Melita Forstnerič Hajnšek, nekoč urednica in trenutno najbolj plodovita kulturna novinarka časnika, prva zapisovalka politično-kulturne brozge po imenu EPK, je občasno nesebično priskočila na pomoč županu tudi v primeru priprave odzivov na druge novinarje. Prisluh je razkril, da je prav ona pripravila odziv na zapis Delovega novinarja Červeka in ga servirala Kanglerju v uporabo:

Kangler:”Kaj že pišeš?” MFH:”Pišem ti ono, za ovega Červeka. Ravnokar sem napisala. Ti bom poslala.” Kangler:”Tjaaa.. Bilo bi boljše, da bi se dobla.” MFH:”Na kam ti pošljem? Na FK?” Kangler:”fk, ja.” MFH:”Na FK afna?” Kangler:”maribor pika si.” MFH:”To ti bom zdaj poslala, pa si boš videl, pa pogledal, če ti je všeč.” MFH:”Laže se, prasec! Pahora nimamo nikjer v vseh strani. Kaj je toti je bolan al kaj?” Kangler:”Ja marsikdo drigi še..” MFH:”Pa to čisti bolniki so to, Franci, totalni bolniki. Poleg tega, ti v uradnem pismu, ti nisi dolžn apostrofirat naslovnika. Poleg tega on tebe o bontonu uči, pizda, on pa župana žali, pa kaj ste res že vsi čisto flikjeni al kaj? On nima bontona, mislim, on tebe, on žali župana, pa s tabo manipulira, ne? Zaj sem glih tu pisala..”

Kot že rečeno, je v kontekstu mojih nenehnih opozoril na spone politike in novinarstva, še zlasti okoli časopisa Večer ali v njem, cenzura ne le mojega pisanja, temveč mojega dela v celoti, zdaj še dodatna »racionalizirana« in razumljiva. Po objavljenih prisluhih Kanglerju in konkretnih razkritjih personalnih povezav lahko rečem, da sem glede Večera s tem dobil vsaj neko moralno zadoščenje v obliki nepričakovanega neposrednega empiričnega dokaza, še bolj jasno pa je tudi, zakaj poziv k odstopu Kanglerja, spisan davnega petega maja 2011, v lokalnih medijih glede na prvopodpisanega ni smel medijsko uspeti.

Bonbon Glazerjeva Melita Forstnerič Hajnšek

Information

This entry was posted on 26/05/2013 by in aktualno, mariborske, mediji, politika, radio, časopisi.
%d bloggers like this: