::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Melite Forstnerič Hajnšek srečen povratek

Ko se je maja letos na neki sodni obravnavi proti Francu Kanglerju razkrilo, da je bil bivši župan v zelo dobrih odnosih posameznimi novinarji Večera, je javnost osupnila, ker tega ni pričakovala. Saj je bil časopis vendar na bojni nogi z občinsko oblastjo kasneje »gotofega« župana. Na tapeti se je v znašla Melita Forstnerič Hajnšek, tudi občinska nagrajenka za novinarsko delo, čeprav Glazerjeve nagrade niso temu namenjene. O vseh podrobnostih se lahko bralec pouči v vrsti zapisov na tej strani, npr. tukaj. Takrat sem zapisal, da je postala grešni kozel časopisa Večer. Zdelo se je, da je bila reakcija enotna in silovita, da se želi časopis odkupiti svojih starih političnih spon in dobrih sodelovanj z oblastjo. Da hrepeni po katarzi, da si je našel prikladen način za terapijo ob tem, da je res moral nekaj storiti.

Ujeta v prisluhe z eks-županom Francom Kanglerjem se je novinarka spremenila v objekt vsesplošnega cehovskega zgražanja in novinarskega distanciranja. Zdelo se je, da bo pomagalo. Danes je vse drugače in razlogov ne poznamo. Novinarka je po nekajmesečni kazni ali eksilu spet na delovnem mestu in piše na kulturnih straneh Večera:

Melita Hajnšek rehabilitacija

Izstopljena ali izključena

Zakaj bi rehabilitacija novinarke bila kakšna težava? Naj spomnim. Časnik Delo je recimo tiste dni poročal o izključitvi Hajnškove iz Društva novinarjev Slovenije:

Forstnerič Hajnškovo pozvali k izstopu iz društva novinarjev

Če novinarka Večera ne bo sama izstopila, jo bo upravni odbor Društva novinarjev Slovenije izključil.

Aktiv DNS in zastopstvo uredništva Večera sta izrazila zgroženost nad prepisi policijskih prisluhov, ki po njihovem dokazujejo, da je delovala v spregi s politiko, kar je za novinarja nedopustno. Nič več, po takšni ali drugačni rehabilitaciji, ki se je zgodila v zadnjih dnevih.

Kaj se je zgodilo, od kod preobrat? Ne vemo. Odgovorna urednica Večera Katja Šeruga je na svojem tviterju zavrnila možnost dodatnih pojasnil za bralce. Tako so pač postopali in pika. Kredibilnost in verodostojnost sta za novinarje bili vedno težko dosegljivi besedi, še bolj dejanji. Ista urednica je v svojem uvodniku 27. maja 2013 ponosno obljubila ukrepe:

Na novinarjih te in bržkone tudi drugih hiš ter obeh novinarskih društev pa (je), da razmislijo, ali bomo še naprej le poudarjali delovanje skladno z novinarskimi in etičnimi standardi ali pa jih bomo zares terjali tudi v praksi. Nekje se mora začeti. Očiščenje od slabega v lastnih vrstah. Če se mora na Večeru, pa naj se. Verodostojnost in zaupanje nimata cene, pa naj bo še tako težko in boleče.

Ni bilo dvoma, komu so namenjeni opisi in kakšno dejanje se predvideva. Pa vendar: od očiščenja danes ni ostalo nič, od prakse tudi ne. Novinarji in uredniki so še dalje raje navajeni živeti v molku in osramočeni pogledati proč, ko jih kdo spomni na snedeno besedo. Brez javnega pojasnila. Bralci in javnost tega niso vredni. In zato se nietzschejansko vrača isto, z isto defetistično frazo, ki racionalizira mesto dogodka mnemičnega izbrisa: »Če se mora na Večeru, pa naj se.«

Se pravi nujno naslednje: nadaljnja nezavezanost verodostojnosti, nesposobnost soočenja s samim seboj, sprejemanja odgovornih odločitev ter postavljanja standardov dopustnega in nedopustnega za naprej. Če uporabim dobro zveneče označbe iste osebe in jim pripišem njihovo negacijo. Ostaja le izigranost in glava v pesku.

%d bloggers like this: