::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Jezikovne likvidacije in primer JJ

Praznujemo neverjetnih dvajset let neutrudnega ponavljanja neke jezikovne in miselne manipulacije, vsebovane v enem stavku. Vsem na ogled. Praznujemo torej žalostno obletnico nemoči javne argumentacije, ki je klonila pred vztrajno manipulativno težnjo.

Da bi izpeljava bila še bolj bizarna, se je avtor po vseh teh letih njenega ponavljanja odločil, da lastno obračanje misli in besed mumificira ter ponosno postavi na prvo stran svoje nove knjige z naslovom »Najprej diskreditacija — nato likvidacija! : primer JJ«. S tudi sicer nenavadno likovno opremo:

Naslovnica Janša knjiga likvidacija

Janša nas torej že maratonskih 20 let vztrajno prepričuje, da je Kučan pred izbrano široko publiko odkrito spregovoril o svojih krvoločnih pogledih na politične sovražnike. V njih naj bi neposredno priznal, da je velik ljubitelj likvidacij, tudi fizičnih. Oglejmo si interpretacijo Boruta Mekine:

Prav neverjetno je, kako je Janezu Janši uspelo Kučanove besede obrniti z neutrudnim ponavljanjem neresnice. Milan Kučan je 23. februarja 1994, v času Depale vasi, ko je Janševo ministrstvo za obrambo postajalo vse drznejše, opozoril, da je v slovenski politiki dobilo domovinsko pravico načelo »’kdor ni z nami, je proti nam’, še bolj določno, ‘kdor ni z mano, je proti nam’. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.«
Jasno, da je Kučan s temi besedami mislil Janšo. Natančneje, opisoval je način, na katerega naj bi Janša obračunal z njim samim: Kučan je napovedal, da ga bo Janša sprva skušal diskvalificirati, potem pa likvidirati, če je treba, celo fizično. Danes vemo, da je slovenski politični vrh nekaj dni pred tem razpravljal celo o možnosti državnega udara. Dejanja, ki so nazadnje pripeljala do afere Depala vas, so bila usmerjena prav v poskus diskvalifikacije Milana Kučana. Toda ironično, Janša je kasneje tudi to izjavo potvoril, češ da je Kučan v govoru jasno povedal, kakšno metodo ima sam.

Vprašanje pripisa 

Poglejmo si naslednjo Janševo izjavo, podano na Kongresnem trgu 8. februarja 2013 v času vstaj:

Širjenje sovražnega govora, grožnje pred domovi svetnikov in ustavnih sodnikov, obešanje lutk z imeni znanih oseb, pozivanje k nasilju, pobojem in obujanjem totalitarnih praks se ponovno vrača v deželo.

Predstavljamo si zdaj nekoga, ki bi menil, da je Janša s tem napovedal širjenje sovražnega govora, grožnje in obešanj lutk, totalitarne prakse. Privzemimo celo, da bi s čim takim Janšo obsodil Milan Kučan in kasneje celo te besede dal na naslovnico svojih memoarjev, češ: Janša je pozival k pobojem.

Postopek sprevrnitve bi bil povsem identičen: nekomu drugemu pripišemo zagovarjanje prepričanj, ki jih ta obsoja. Ali: deskriptivno branje zamenjuje normativno.

Normativna zmota

Sam bi rekel, da povedano lahko razumemo tudi kot obliko zmote, nekolikanj podobno »normativni zmoti«, ne pa tudi nujno z njo identično. Če pri normativni zmoti sklepamo v smeri »je« v »mora biti«, v skladu s humovsko zmoto, je taista normativnost tista, ki jo Janša podtakne Kučanu – diskvalifikacije in likvidacije razume kot normo, ki ji ta sledi. Kaj točno je slednji sploh izrekel, da je sledil takšen eksegetski obrat? Na strani bivšega predsednika  republike najdemo prepis njegovega govora, ki se neznatno in nepomembno razlikuje od tega, kar mi pripiše Janša:

Domovinsko pravico je v tem kontekstu dobilo ali, če sem bolj natančen,dobiva načelo “kdor ni z nami, je proti nam”, še bolj določno “kdor ni z mano, je proti nam”. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična. Nekdo je v takšni politiki vedno odveč, je moteč, ali so to bivši, ali so to liberali, ali so to klerikalci, pač odvisno od tistega, ki to presoja. Seveda je to stvar subjektivne presoje. Usodno je seveda to presojanje, če tisti, ki to presoja, ima dovolj moči, da svojo sodbo spremeni v obsodbo in to obsodbo tudi izvrši.

Naj opozorim, da Kučan nikdar ni bil obtožen, da je besede iz svojega govora spreminjal – razlikujejo se torej zgolj interpretacije. Spomenka Hribar je leta 2010 na tak način opisala manipulacijo, ki jo je zgradil Janša:

Ta nekoliko daljši citat sem morala navesti zato, da je jasno razvidno, da je Kučan problematiziral, torej kritiziral metodologijo političnega boja na podlagi paradigme »Kdor ni z nami (z mano), je proti nam«, katere zadnja konsekvenca je: najprej diskvalifikacija, potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična. Prav omemba »klerikalcev«, ki da so posebni obliki takšne metodologije političnega boja »odveč«, jasno kaže, da je analiziral samo takšno sporno metodo politike. (S tem je implicitno problematiziral tudi ravnanje komunistične partije, ki je in ko je delovala po enaki paradigmi!)

Janša pa že osemnajsto leto (!) od časa do časa navaja Kučanove besede, iztrgane iz konteksta, prav v nasprotnem smislu, kakor so bile mišljene in jasno izrečene. Še več, trdil je celo, da je Kučan kar napovedal, kako da bo(do) ravnal(i) v prihodnje! Tu ne gre le za polresnico, celo ne zgolj za manipulacijo, temveč za čisto, namerno, najbolj bizarno laž! – Zanimivo pa je, kako se je ravno Janša prepoznal v tej Kučanovi kritiki!

David Hume in njegova giljotina

Strogo vzeto tu ne gre za dekontekstualizacijo, kar omenja Hribarjeva. Na prvo žogo bi dejali, da Janša enostavno verjame, da Kučanove besede ne štejejo za opis stanja, temveč za opis njegovih lastnih namer in prepričanj. Kučan se ne zgraža nad likvidacijami, Kučan bi likvidiral, reinterpretira Janša. Izhajal bom iz predpostavke, da premislek mora poganjati neka oblika zmote v sklepanju, če pustim psihološke kontekste občutka ogroženosti in paranoje ob strani.

Vzemimo takšen primer Humove zmote:

(1)   Miha pomaga ogroženim žabam in jih prenaša čez cesto, da jih ne bi povozil avto.

(2)   Pomoč ogroženim žabam je odločilna za njihovo preživetje.

(3)   (Drugim ljudem in tudi živalim moramo vselej pomagati.)

(4)   Torej je nujno, da pomagamo ogroženim žabam in jih prenašamo čez cesto.

Prehod od »pomagati žabam« k »moramo pomagati žabam« je prepoznaven. Janševa maratonsko ponavljana interpretacija Kučana se poslužuje podobne forme, deskriptivno raven grobo sprevrača v normativno, ki pa jo verjetno pripiše le govorcu in njegovi intenci, ne univerzalno:

(1)   Za premagovanje sovražnika so (nekaterim) dovoljena vsa sredstva.

(2)    Sredstvo je (zanje) najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.

(Druge smemo ali moramo diskvalificirati in tudi  fizično ali kako drugače likvidirati.)

(3)   Torej (po Kučanu) moramo premagovati sovražnika z diskvalifikacijo in likvidacijo, tudi fizično.

Janša potemtakem iz nekega razloga (najbrž političnega motiva ali iz osebnega občutka zaskrbljenosti za lastno preživetje) grobo ponavlja napačno razumevanje, čeprav je kontekst besed več kot enoznačen in ne more biti dvoma, da Kučan povedano obsoja, ne zagovarja. Prehod od deskriptivnega v normativno branje, od »je« k »mora«, ki je ključen za pripis zlih intenc komunistu Kučanu, vsaj malce spominja na problem Humove giljotine, s katerim je angleški filozof kritiziral tiste etike, ki so po svoje moralne (normativne) trditve utemeljevali na deskriptivnih (tj. dejstvih o tem svetu) – o tem piše Hume v tretji knjigi svoje Razprave o človeški naravi, ki je v slovenščini še ne moremo prebirati.

Janšev manever je, skratka, ena najbolj nazornih, vztrajnih in zdaj celo knjižno opevanih manipulacij v zgodovini Slovenije. Kot argumentacijski kiks dokazuje prav tisto, kar dobesedno očita Kučan, ne da bi davnega leta 1994 vedel, kaj bo sledilo: obstaja demokracija in obstajajo argumenti in protiargumenti, na drugi strani pa območje somraka demokracije in argumentov.

Kjer slednji ne štejejo nič, kjer je logika izbrisana z zemljevida občevanja. Ostane le še propaganda, slepilo in ponavljanje laži ad nauseam – celo na naslovnici knjige.

%d bloggers like this: